Jože Bartolj: Dnevi spomina in prošnja Mariji

V Sloveniji so se pojavili ukrepi vlade, ki so sprožili razpravo o njihovem vplivu na demokracijo. Med spornimi dejanji je bil pogreb z vojaškimi častmi Janeza Zemljariča, ukinitev muzejske institucije in provokativna gesta umetnice. Poleg tega je bil ukinjen nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Ti ukrepi so povzročili nelagodje in nezadovoljstvo, saj se postavlja vprašanje o spoštovanju zgodovinskih zločinov in svobode izražanja.

Kdo se bo spomnil na žrtve komunističnega nasilja?

V Slovenija bomo 17. maja obhajali narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Gre za dan, ki se ga tisti, ki nam danes vladajo ne želijo spominjati. Žrtev komunističnega nasilja ne sprejemajo, še več blatijo jih s tem, ko se posamezni vidni funkcionarji slikajo ob podobah Komunistične partije Slovenije in ob rdeči zvezdi. Žalostno, kam smo prišli. Da se danes poveličuje rablje veliko bolj kot žrtve, rablje se celo vrača oziroma njihove podobe v državne protokolarne objekte.

Prav zanimivo bo pogledati ali bo predsednica države Nataša Pirc Musar položila kakšen venec tem žrtvam, se jih bo spomnila vlada in predsednik vlade Robert Golob, bodo drevi prišli na Trg republike, kjer bo potekala spominska slovesnost za sto tisoče med in po vojni izvensodno pobitih. Bojim se, da gneče ne bodo delali, da bodo ostali na svojih položajih in še naprej zanikali teror, ki se je vršil nad temi nedolžnimi žrtvami.

Za nacionalni dan je bil 17. maj izbran zato, ker so ta dan leta 1942 partizani 1. čete Šercerjevega bataljona v soteski Iške umorili 49 oseb romske in štiri slovenske narodnosti, med žrtvami pa je bilo tudi 24 otrok. A to jih ne bo prebudilo ali zdramilo, še več, oblast, ki nam vlada jim niti dostojnega groba ne zagotovi.

Drevi ste torej vsi, ki v srcu dobro mislite, povabljeni na Trg republike, v središče slovenske države, kjer se bomo združili v misli in spominu, kaj se nam je kot narodu in kot posameznikom zgodilo v prejšnjem stoletju, ko je naša dežela postala žrtev demonov treh totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma. Med vojno in revolucijo smo izgubili skoraj sedem odstotkov prebivalstva, v naslednjih letih pa nas je zaznamovala še 45-letna komunistična diktatura.

Spomnili se bomo žrtev komunizma, ki so bile dolgo zamolčane in so večinoma še danes nepokopane. »Na simbolnem kraju, v središču slovenske države bi jih radi vrnili v spomin narodovega občestva. Ob tem vzklikamo za Antigono: Ne da sovražim – da ljubim sem na svetu!,« so zapisali v vabilu na današnjo spominsko slovesnost zapisali pri Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev, Nova Slovenska zaveza, Združeni ob lipi sprave.

Glasba pozna pot do srca

Nedolgo nazaj sem bil izzvan z iskrenim vprašanjem o pomenu in uporabni vrednosti krščanske, predvsem sodobne krščanske glasbe in bom zato v nekaj mislih poskušal sebi in drugim odgovoriti na to vprašanje. Ali ima torej ta duhovna glasba, ki je mnogokrat označena kot glasba za mlade, za kristjane in seveda tudi za nas katoličane kakšno resnično vrednost …

Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.

Duševno zdravje

Tokrat je Naš pogled pripravila s. Meta Potočnik. 

Ob obletnici, ki to ni!

24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji...

In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane?

Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. In to je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin.

In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje.

Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega.

Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli!

Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi.

Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil...

In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti...

Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje.

Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse!

Naš pogled sem pripravil Alen Salihović.

Manca Hribar: Zima za pozabit

Ključ mirnega družinskega življenja je v načrtovanju. A vsega se ne da kontrolirati. Na nekatere stvari nimamo vpliva, imamo pa jasno izbiro.

Hvaležnost je tista, ki človeka drži pokonci v še tako brezizhodni situaciji.

Romi so mi ukradli kolo, Cigani so mi vrnili kolo

Urša Sešek je opisala dogodek, ki bi se lahko zgodil kjerkoli, komurkoli … Razplet zapleta ob ukradenem kolesu pa je precej nenavaden, zelo zgovoren in lahko tudi poučen. Resnična dogodivščina, ki lahko vrne zaupanje v dobro.

Damijana Medved: Kako želimo videti naš svet?

Na mumbajskem letališču, naši vstopni indijski točki, sem naletela na časopis Times of India. Z zanimanjem sem ga prelistala in iz vsebine so vame bolščale same slabe novice: eksplozije, protesti, nesreče, ...