Paradigma vodje koalicije in prvega človeka opozicije je praktično identična: mi proti njim, naši proti njihovim, črni proti rdečim … pri čemer »mi« poosebljamo vse najboljše in »oni« vse najslabše. In kar je osrednje sporočilo: razen nas (in njih) za druge tu ni prostora. In če je tako, naj jasno povesta, da si želita večinski volilni sistem, kjer bosta na sceni lahko ostala sama in še lažje definirala drug drugega, ju je v petkovem Safariju lucidno prebral Mirko Mayer. Nenazadnje imata skupaj dovolj parlamentarnih glasov, da ga tudi udejanjita.

Danes smo prebrali komentar novinarja Marina Nahtigala. Na portalu Zanima.me je razmišljal o govoru predsednice države v Evropskem parlamentu. 

Mirko Mayer se poglablja v odmevne politične preobrate in sodne procese, ki postavljajo vprašanje: ali oblast služi kot zaščita pred kazenskimi pregoni? Analizira primer Zorana Jankovića, dolgoletnega ljubljanskega župana, ter Roberta Goloba, predsednika vlade, in njuno vpetost v strukture moči. Razveljavitev oprostilne sodbe v zadevi Stožice odpira nova vprašanja o odgovornosti, pravosodju in vplivu politične funkcije na varnost posameznika pred zakonom. Razmišlja o tem, kako centri moči izgubljajo vpliv in kako se politična dinamika spreminja. Ne zamudite poglobljene analize dogodkov, ki oblikujejo prihodnost slovenskega političnega prostora!

… izgubili smo občutek za svetost dogodka. Konklave ni politična igrica, ampak težka preizkušnja, ki doleti izbranega. Od tega se pričakuje, da bo izpolnil to, kar je kot duhovnik nekoč obljubil: da bo v pokorščini sprejel eno najtežjih možnih služb. Že ko škof prestavi duhovnika, je po človeški plati lahko zelo težko. Podobno verjetno takrat, ko je nekdo imenovan za škofa in s tem obsojen, da bo za pljuvanje na voljo prav vsakomur. Koliko težja mora biti šele odločitev, da do konca življenja sprejmeš takšno imenovanje na konklavu ...