Martin Nahtigal: Ko zmanjka argumentov za asistiran samomor, iz vitrine potegnejo preverjeno sovraštvo

Smo v referendumski kampanji o evtanaziji, govorimo o življenju in smrti, o pravu in medicini, o tem, kaj naj država sme, kdaj mora in kje se mora umakniti. In kaj je prva reakcija politične levice, ko se ji v tem okvirju začne lomiti pero? Ne razprava o kazenski in zdravstveni zakonodaji, ne soočenje z opozorili stroke, temveč – starodavna strategije kulturnega boja. Iz vitrine potegnejo »Cerkev«, zraven zreta še »domobranci«, »denacionalizacija«, za posladek pa ena sveža anatema na račun vojaškega vikariata in »pokristjanjevanja«. Spomenka Hribar je v tem tednu šla celo tja, kjer je polemika že dolgo zamenjala resničnost: problematizirala je, da je Cerkev sploh – Cerkev. Dobrodošli v muzeju starih orožij, v katerem se strelja s topovi, ki so že nekaj časa brez smodnika.

Martin Nahtigal: Novo mesto krvavi, vlada molči: mafija vodi igro, Romi le fasada?

V Novem mestu je umrl človek. Oče, mož, član lokalne skupnosti. Pred lokalom, pred očmi ljudi, v času, ko država rada govori o skupnosti, strpnosti in dialogu. Ko so fotografije in posnetki krožili po spletu, so mediji povedali, kar so pač lahko povedali; nekateri previdno, drugi bolj neposredno. Policija je delala svoje, premier je sklical krizni sestanek. Zgolj trenutna kriza? Pošteno bi bilo povedati resnico: kriza ni včerajšnja, kriza je večletna. In ni lokalna, je nacionalna. Več.

Martin Nahtigal: Zapisnik evrokomisarke Jourove razkriva, da je slovenska levica v Bruslju vplivnejša od desnice

Najprej dejstvo, ki ga bodo večinski mediji skrili pod nepomembno: zapisniki obiska podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove v Sloveniji razkrivajo to, kar smo mnogi slutili in kar so odgovorni še včeraj zanikali. Politični pritisk na ustavno sodišče. Ne v metafori, ampak v konkretnih opombah, datumih in imenih. Najprej laganje, potem prikrivanje, na koncu molk. Vmes pa pridušeno navdušenje dela evropske in domače levice, češ, kako učinkovito znajo lobirati. Lepo, da je vsaj nekaj v tej zgodbi priznano brez pudra.

Rok Čakš: Doprinos Roberta Goloba k slovenski politični (ne)kulturi: laganje volivcem kot sprejemljivo sredstvo političnega boja

Med drugim je zapisal: Sedanji predsednik vlade Robert Golob nemoralno ravnanje v politiki dviguje na povsem nov nivo: legitimirati skuša laž kot sprejemljivo sredstvo političnega boja. Takšno, zaradi katerega politik ne bi utrpel posledic, ko je pri laži zasačen. Pri tem ne mislimo na uveljavljene taktike politične propagande, kot so preusmerjanje pozornosti, molčanje o neprijetnih dejstvih, zavajanje, manipulacijo in druge tehnike izogibanja resnici, temveč čisto, dokazljivo, objektivno laž, za katero ni drugega pojasnila, kot da je pač bila laž sama po sebi.

Klemen Ban: Predvolilna obljuba: v 30 dneh do specialista. Realnost: v 177 dneh do specialista. In koliko se čaka v Avstriji?

Med drugim je komentator zapisal, da težava ni zgolj v dolžini čakalnih dob, ampak tudi v tem, da se s časom podaljšujejo. Kako to, da so čakalne dobe v Avstriji bistveno krajše? Zdi se, da je ključno sodelovanje med javnim in zasebnim zdravstvom, je zapisal Ban. 

Milan Knep: Kako s stranpoti (krščanske) vzgoje zaviti na pravo pot

Jošt Polc: Javni prevoz do nikoder: V Sloveniji trajnostna avantura za tiste, ki jim čas nič ne pomeni

V komentarju je med drugim zapisal, da javni prevoz pri nas trenutno ni alternativa, ampak kompromis. »Primeren je za dijake in študente, ki imajo subvencije, ali za tiste, ki druge izbire nimajo. Za večino zaposlenih pa pomeni izgubo časa, dodatne stroške in negotovost,« je zapisal Polc.