Štirje gradniki srečne družine

Družina je kot kot nekakšen laboratorij, kjer se vedno nekaj dogaja, kjer starši iščejo nove poti, raziskujejo pristope in poskušajo nove trike pri vzgoji otrok. O tem je z nami razmišljal tudi dr. Mihael Černetič, avtor knjige Družinska sreča po naše. Z nami je podelil štiri gradnike za srečno družino: motivacija, stik, prožnost in duhovna dimenzija. 

Štirje gradniki srečne družine

Družina je kot kot nekakšen laboratorij, kjer se vedno nekaj dogaja, kjer starši iščejo nove poti, raziskujejo pristope in poskušajo nove trike pri vzgoji otrok. O tem je z nami razmišljal tudi dr. Mihael Černetič, avtor knjige Družinska sreča po naše. Z nami je podelil štiri gradnike za srečno družino: motivacija, stik, prožnost in duhovna dimenzija. 

Transparentnost kot predpogoj za soočanje z realnostjo

V slovenskih obratih javne prehrane praviloma niti oskrbovanci niti njihovi starši in skrbniki niso seznanjeni s poreklom živil, iz katerih se vsakodnevno pripravljajo obroki. V Avstriji je predpis označevanja izvora v javnih institucijah in v obratih organizirane prehrane stopil v veljavo lani septembra in že prinaša merljive pozitivne učinke, je v sklopu letošnjega prvega dne Zadružnega kongresa povedal Christian Jochum iz Avstrijske kmetijske zbornice.

Otroci ne znajo več govoriti

Marko Juhant, specialni pedagog, tudi avtor več knjig in predavatelj, je odgovarjal na vprašanja poslušalk in poslušalcev: Kako spodbuditi k odhodu v vrtec nekaj let starega dečka? Kako pomagamo deset mesecev stari deklici pri odvajanju od plenic? Deček po vrnitvi iz vrtca doma ustvarja hrup, s tem moti ostale in se težko umiri, kako mu lahko pomagamo? Kaj menite o vse več starših, ki svoje otroke in mladostnike pripeljejo skoraj do praga šolskih vrat? Odgovore na ta in podobna vprašanja slišite v oddaji. 

Muzikal Odraščanje

Lara Kerznar je avtorica muzikala Odraščanje, ki so ga premierno predstavili na Gimnaziji Celje - Center. Zgodba o ljubezni, prijateljstvu, odnosu med mladimi in starši ter o težavah odraščanja. 

Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

Sv. Sholastika

Dvojčica sv.Benedikta, današnja godovnjakinja, je s starši živela visoko v …

Miške

Sestra Nikolina je povedala, da tudi majhni otroci lahko sodelujejo in pomagajo mamicam pri pripravi pustnih dobrot. Del testa jim damo v posodico in ga sami gnetejo ter oblikujejo kroglice v velikosti mandarine ter pustijo vzhajati. Pri polaganju v maščobo, naj bodo starši zelo previdni in naj raje to delo opravijo sami, najmlajši pa lahko spet brizgajo krofe z marmelado. Tudi pri izdelavi flancatov iz kvašenega testa lahko prav pride otroška pomoč pri delanju zarezic v kvadratke. Enostavne za pripravo so tudi miške. V skledo presejemo ½ kg moke, solimo, dodamo dva rumenjaka, 2-3 žlice ruma (zaradi cvrenja), sladkamo z vanilijo, kvasec iz 2 dag kvasa - prilivamo mleko in naredimo prijetno žametno testo. Dodamo še 3 dag masla. Dobro pregnetemo, vzhaja manj kot eno uro. Med tem pogrejemo olje. Z žlico, ki jo namočimo v olje, ob steni zajamemo testo in ga s pomočjo druge žlice odlagamo v olje. Sestra je svetovala tudi poslušalki, da v olje položimo vrhnjo stran vzhajanega krofa ali flancata.