V januarskem Nedeljskem klepetu je bila z nami psihologinja Janja Frelih Gorjanc, ki je z nami delila misli o prezimovanju, refleksiji minulega in načrtovanju novega. Gostja je med drugim povedala, kako tudi ljudje lahko živimo bolj v ciklu narave, ki pozimi hrani moči za pomladni razcvet, ter o pravi meri prepuščanja in načrtovanja.
V januarskem Nedeljskem klepetu je bila z nami psihologinja Janja Frelih Gorjanc, ki je z nami delila misli o prezimovanju, refleksiji minulega in načrtovanju novega. Gostja je med drugim povedala, kako tudi ljudje lahko živimo bolj v ciklu narave, ki pozimi hrani moči za pomladni razcvet, ter o pravi meri prepuščanja in načrtovanja.
Informatik Andrej Mrak ni kdorkoli. Kljub cerebralni paralizi in drugim oviram v življenju si je ustvaril družino in ima tri otroke. Poleg službe se vrsto let ukvarja z načrtovanjem in izdelavo lesenih izdelkov, ki so sestavljeni brez lepila. Ob začetku novega šolskega leta so v pritličju Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani postavili na ogled njegovo razstavo fotografij lesenih izdelkov z naslovom »Delo in srce za dušo in dom«. Kako vse to zmore in na kakšen način dela, je za naš radio povedala organizatorka razstave Bernarda Stenovec, saj Andrej zaradi paralize težko govori.
Informatik Andrej Mrak ni kdorkoli. Kljub cerebralni paralizi in drugim oviram v življenju si je ustvaril družino in ima tri otroke. Poleg službe se vrsto let ukvarja z načrtovanjem in izdelavo lesenih izdelkov, ki so sestavljeni brez lepila. Ob začetku novega šolskega leta so v pritličju Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani postavili na ogled njegovo razstavo fotografij lesenih izdelkov z naslovom »Delo in srce za dušo in dom«. Kako vse to zmore in na kakšen način dela, je za naš radio povedala organizatorka razstave Bernarda Stenovec, saj Andrej zaradi paralize težko govori.
Ustavili smo se ob prvih vrtnarskih opravilih, ki so seveda povezana s kontrolo kaljivosti semen, načrtovanjem kolobarja in z vzgojo sadik vrtnin. Naša gostja dr. Ana Slatnar, izredna profesorica na Katedri za sadjarstvo, vinogradništvo in vrtnarstvo, na Biotehniški Fakulteti v Ljubljani, je odgovarjala na vprašanja poslušalcev.
Ustavili smo se ob prvih vrtnarskih opravilih, ki so seveda povezana s kontrolo kaljivosti semen, načrtovanjem kolobarja in z vzgojo sadik vrtnin. Naša gostja dr. Ana Slatnar, izredna profesorica na Katedri za sadjarstvo, vinogradništvo in vrtnarstvo, na Biotehniški Fakulteti v Ljubljani, je odgovarjala na vprašanja poslušalcev.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Je naravne metode načrtovanja družine res težko živeti? O tem sta v Družinski katehezi pričevala Meta in Primož Halas. Zaupala sta nam, da sta šele z odkritjem Teologije telesa svoj odnos v polnosti zaživela.
Je naravne metode načrtovanja družine res težko živeti? O tem sta v Družinski katehezi pričevala Meta in Primož Halas. Zaupala sta nam, da sta šele z odkritjem Teologije telesa svoj odnos v polnosti zaživela.
Kaj pomeni naravno načrtovanje družine? O tem smo se v Družinski katehezi pogovarjali z zakoncema Simono in Matijem Medvešček, ki sta svetovalca za metodo Sensiplan. Med ljudmi vlada prepričanje, da so se metode nezaneljive. Pa je res tako? Kaj pravijo izkušnje in podatki? V oddaji ste izvedeli, kako živeti na naraven način in tako bolje graditi tudi zakonski odnos.
Kaj pomeni naravno načrtovanje družine? O tem smo se v Družinski katehezi pogovarjali z zakoncema Simono in Matijem Medvešček, ki sta svetovalca za metodo Sensiplan. Med ljudmi vlada prepričanje, da so se metode nezaneljive. Pa je res tako? Kaj pravijo izkušnje in podatki? V oddaji ste izvedeli, kako živeti na naraven način in tako bolje graditi tudi zakonski odnos.
Generalna skupščina ZN je letošnje leto razglasila za mednarodno leto zadrug, pod naslovom Zadruge gradijo boljši svet pa želi opozoriti na ključno vlogo zadrug pri trajnostnem razvoju sveta. V oddaji smo povabili k sodelovanju na razstavi DSK 2025, pojasnili, zakaj je pomembo, da se ohranja tradicija kolin in objavili povzetek predavanja dr. Jožeta Verbiča s KIS, ki opozarja, da je prispevek slovenske živinoreje k toplogrednim vplivom približno 4.6 krat precenjen.
„Želim vam, da se vas dotakne veselje, ki je položeno na dno vaše duše. Lahko se zavestno odločite za življenjsko radost – ali pa za tarnanje nad vsem, kar vam je težko. Odločitev ne bo izbrisala težav, toda zaznali boste luč tudi ko bo tema in iskali svetlobo v vsem kar vas doleti.“ Tem željam se v prvi oddaji v letošnjem letu pridružuje tudi oddaja Sol in luč na Radiu Ognjišče. Nekaj misli na temo veselje do življenja smo izbrali iz istoimenske knjige patra Anselma Grüna.
V Čedadu je včeraj potekal tradicionalni, 61. Dan emigranta, ki ga prirejata Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza. To je največja kulturna in politična prireditev Slovencev v Videmski pokrajini. Prva leta je bilo to srečanje emigrantov, ki so se po božično-novoletnih praznikih vračali v svet, v zadnjem času pa je to priložnost za razmislek o potrebah rojakov in tudi krajev v obmejnem prostoru. Anita Bergnach je kot predstavnica Slovenskih organizacij Videmske pokrajine govorila o pomenu skupnosti in njene enotnosti, drugi slavnostni govorec je bil programski vodja letošnje Evropske prestolnice kulture Nova Gorica–Gorica Stojan Pelko. Zbrane je pozdravila tudi državna sekretarka na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Med nastopajočimi so bili Mladinski pevski zbor dvojezične šole Pavla Petričiča in beneško gledališče s predstavo Oštarica. Slovencem iz Kanalske, Nadiških in Terskih dolin ter Rezije so se pridružili prijatelji z obeh strani meje
Napovedi za ohranitev našega naroda niso ravno optimistične. Nataliteta se tudi sicer na vseh celinah zmanjšuje. Število prebivalcev na zemlji sicer še narašča zahvaljujoč čedalje boljši zdravstveni oskrbi. Samo vprašanje časa pa je, kdaj se bo demografska krivulja začela strmo spuščati, torej kdaj se bo število ljudi na zemlji začelo drastično zmanjševati. Kaj lahko stori politika, da podpre družine in kakšne so projekcije znanstvenikov, so v našem studiu spregovorili predstojnik Katedre za osnovno bogoslovje in dialog teolog p. dr. Mari Osredkar, strokovnjak na področju umetne inteligence in kognitivnih znanosti dr. Matjaž Gams, ki ga poleg znanstvene kariere zanimajo tudi družbeni procesi in njihov razvoj, in dr. sociolog in ekonomist dr. Janez Malačič, ki se že dolgo ukvarja z vprašanjem staranja prebivalstva.
V Tinjah na Koroškem je minuli konec tedna pod naslovom Živeti s preiskušanim upanjem potekalo tradicionalno Novoletno srečanje, ki ga že več kot 50 let organizirata Dom v Tinjah in Katoliška akcija.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Poslušalko je zanimalo, s čim na namaže peki papir za peko janeževih upognjencev. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj pekač namaže s trdo maščobo (malo, mast, salo ali čebelji vosek). Najprej ga mora pogreti, da je vroč in nato z voskom pomaže celotno površino. Nato na to brizga ali z dvema žličkama nalaga kupčke testa. Ko so upognjenci pečeni, jih pobira s kovinsko lopatko in poskrbi, da se bodo upognili. Nato s servieto ali papirnato brisačko pobrišemo še vroč pekač, takoj spet premažemo z voskom in spečemo naslednjo serijo. V nadaljevanju je svojo izkušnjo povedala še poslušalka, ki tudi segreje pekač pri 210-230 stopinjah in ga vročega namaže s papirjem, v katerega je zavita rama. Nato naloži šest kupčkov testa na pekač in da v pečico za 2-3 minute. Nato jih s pomočjo noža dviguje s pekača in postavi v kozarce, da se ukrivijo.
Manca Kok iz Logouta, centra pomoči pri prekomerni rabi interneta oz. vseh vrst ekranov, kar vodi v digitalno odvisnost., je pojasnila, katere storitve ponujajo družinam in posameznikom, ki imajo težave zaradi uporabe interneta. Ker do teh težav v družinah prihaja vedno bolj, je dobro vedeti, da so njihove storitve brezplačne.