Spravi se z bratom!

Beseda sprava ima več pomenov: Pospraviti, popraviti, izboljšati, delati prav. Morda nas v odnosu s kakšnim bratom čaka veliko nereda, ki ga bomo morali pospraviti ...

Tadej Sadar

Christel Petitcollin: Kako razmišljati manj

Čustveni in občutljivi ljudje so obravnavani kot krhki, naivni in neumni. Škodoželjnosti si ne morejo zamišljati, zato so zelo ranljivi, če naletijo na manipulatorje. Psihoterapevtka Christel Petitcollin je v svoji dolgoletni praksi naletela na množico ljudi, ki so bili, kot so se imenovali sami, kot iz drugega planeta. V svoji knjigi z naslovom Kako razmišljati manj (založba Učila), je opisala pasti s katerimi se spopadajo in rešitve, kako izklopiti možgane, ki nenehno analizirajo in meljejo podrobnosti medosebnih odnosov.

Tadej Sadar

Paliativna oskrba

Za nami je referendum, na katerem smo zavrnili zakon, ki bi omogočil samomor s pomočjo. V veliki večini so bili proti zakonu prav zdravniki, ki so se na družabnih omrežjih preimenovali v zdravnike za paliativno oskrbo. Prav to je namreč eden od osrednjih izzivov, če želimo neozdravljivo bolnim resnično pomagati. V oddaji Srečanja smo gostili tri ugledne zdravnike iz Štajerske, ki so spregovorili o pomenu paliativne oskrbe, izobraževanju laikov na tem področju in odnosu naše družbe do bolezni in umiranja. Skupaj bomo iskali načine, kako postati bolj sočutna družba, v kateri se bo vsak počutil sprejetega.

Marjana Debevec

Javni govor

Prof. dr. Hotimir Tivadar je tokrat govoril o pravilih javnega govora v slovenščini ter kako se nanj pripraviti.

Marjan Bunič

Imate radi življenje?

Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.

Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.

Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.

Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.

»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.

Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?

Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.

Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.

Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.

Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.

Nataša Ličen