Glas govori, kdo sem in kaj doživljam

Natalija Hormuth je profesorica latinščine in francoščine, svetovalka za celostno življenje in zdravje, coaching za vodenje z vrednotami, coaching za zavestno uporabo svojega glasu in solo pevka. V Slovenijo se je Natalija skupaj z družino vrnila v želji po večjem stiku z naravo. Rojena je v Nemčiji, pred leti pa se je odločila za drugačno pot in se vselila v hišo svojih staršev, na Štajersko. 

V Nemčiji je bila profesorica v gimnaziji, sodelovala je tudi pri tamkajšnjem razvoju šolskega koncepta, z vrnitvijo v Slovenijo pa ob vseh omenjenih dejavnostih na domači kmetiji pomaga ljudem, kjer sta z možem na holističen način združila glasbo ter stik z naravo in konjem. Z možem veliko koncertirata, on je pisanist in dirigent, nastopata po cerkvah, kulturnih domovih, tudi po gradovih, skratka na veliko odrih in ob različnih prireditvah. Večinoma klasično in sakralno glasbo. O Natalijinem delu lahko več preberete tudi v reviji Vzgoja, članek o celostnem poučevanju in modelu TCI. 

Če vas zanimata seminarja, ki ju pripravlja Natalija Hormuth, o smernicah Ruth Cohn ter o celostnem in zavestnem spremljanju otrok »Uspešno vodenje pouka« in »Uspešna komunikacija s starši v težjih situacijah«, ki sta uvrščena tudi v katalog Katis, dobite več informacij na povezavi: izobrazevanje@dkps.si www.dkps.s 

Lidija Šket Kamenšek: Od nemirnega otroka do učiteljice, od pravljic do teka

Široki in ustvarjalno bogati so svetovi Lidije Šket Kamenšek, profesorice razrednega pouka, strokovne delavke na področju vzgoje in izobraževanja, magistrice znanosti s področja socialne pedagogike. Zanimajo jo vedenjske posebnosti otrok in mladostnikov ter načini pomoči. Tudi pravljice so predmet njenega znanstvenega raziskovanja. Intenzivno se ukvarja s težavami pozornosti, impulzivnostjo in hiperaktivnostjo, z otroki, mladostniki in odraslimi z ADHD. Napisala je priročnik ADHD – Ampak Danes Hočem Drugače, ki je izšel pri Mohorjevi založbi v Celju. 

Skoraj četrt stoletja se je Lidija spraševala in iskala odgovore za svoj nemir, svoje svetove, ki jih je nosila v sebi, nerazumevanje okolice. Morala se je prilagoditi, da je določene stvari sploh lahko izvedla, kar je bilo zelo težko. »Ko izvemo, kdo smo in zakaj smo takšni, je to tolikšno olajšanje, ko končno lahko odložimo strahove in skrbi. Odgovori, ki jih dobimo, nas pomirijo, hkrati pa dobimo tudi priložnost za raziskovanje talentov, ki jih nosimo v sebi.« Zanjo je bilo to veliko olajšanje.

Mihaela Kavčič: Demenca je eno od področij, kjer je glasbena terapija zelo učinkovita.

Mihaela Kavčič je glasbena terapevtka IK, predavateljica, profesorica razrednega pouka. Kot glasbenica sodeluje v različnih pevskih sestavih (pevka, vodja, zborovodkinja, organistka), vodi Center za glasbeno terapijo Ad libitum. Glasba ji je bila položena v zibelko, velik vzor ji je bila babica, ki se je sama naučila zaigrati nekaj akordov na kitaro in pogosto zraven tudi zapela, na sploh se je pri njih doma veliko pelo, pripoveduje Mihaela, z babico sta si bili tudi zaradi ljubezni do glasbe in petja zelo blizu. 

Mihaela poudarja pomembnost izobraževanja o glasbeni terapiji, saj je še vedno veliko nejasnosti in zmotnih predstav o tem, kaj naj bi glasbena terapija bila in komu je namenjena. Njene izkušnje pri delu z ljudmi z demenco, z otroki s posebnimi potrebami in tudi z mladimi bolniki na onkološkem oddelku pediatrične klinike, potrjujejo pomen glasbene terapije pri prepoznavanju in obravnavanju čustvenih stisk in vzpostavljanju odnosa z drugimi. Glasbena terapija prinaša sprostitev in odpira duha. Znanstveno je dokazano, da glasba neposredno vpliva na možgane, zlasti na centre za spomin in čustvovanje. Izvajanje glasbene terapije omogoča izražanje čustev in stisk skozi glasbo, kar pomaga pri komunikaciji in povezovanju.

Dr. Janek Musek: Ljubezen je čudežno lepilo. Drugega ne poznam.

Z dr. Janekom Muskom, psihologom in upokojenim profesorjem, smo se pogovarjali o vplivu sodobne tehnologije na naše življenje. Digitalna doba predstavlja velik izziv tudi vzgoji in izobraževanju. Govornik poudarja pomen sožitja z umetno inteligenco, ne smemo pa ji prepustiti prevlade. Izpostavlja pomanjkanje možnosti za psihoterapijo pri slehernem, tako mladih kot starejših, in pomembnost samopomoči ter spoznavanja samega sebe, kar je bil ob sklepu pogovora tudi njegov glavni nasvet. Ne moremo reševati svojih problemov, če najprej sebe ne s-poznamo.   

Dr. Stanko Gerjolj: Z evtanazijo ljudem odvzamemo umiranje. Ne gre toliko za smrt, gre za strah pred smrtjo.

Zanikanje bolečin ali trenutkov, ki niso prijetni in jih odklanjamo, onemogočajo rast osebnosti. Nazadujemo, pravi dr. Stanko Gerjolj. Pogovarjali smo se, zakaj se v družbi sprašujemo o pravici odvzema umiranja?, je evtanazija res pravica umirajočih, ali je to le nezmožnost soočanja s smrtjo? Morda težke nepriljubljene vsebine, ki smo se jih dotikali s pozitivno noto. Smrt je neizogiben del življenja, prva je v drugem. 

Manca Košir: Starejša kot sem, tem bolj se zavedam, da milost deluje.

Manca Košir je ambasadorka preventivne in zagovorniške akcije “Rad imam življenje”, s katero želijo spodbuditi razmišljanje, da ima vsako življenje svojo edinstveno in neprecenljivo vrednost ne glede na starost, bolezen in različne omejitve. Z zbranimi srčnimi zgodbami spodbujajo k odkrivanju bogastva odnosov, priznavanje enakih pravic, vrednosti in dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na njegovo zdravstveno stanje ali starost.

Matic Vizjak: Tako kot delaš eno stvar, delaš vse.

Matic Vizjak: “Več preizkušen kot doživiš, a še vedno nadaljuješ, bolj te dolgoročno življenje nagradi. V to močno verjamem.” 

Z Maticem smo se prvič srečali na sejmu v Gornji Radgoni, pred leti, ko je prejel naziv Inovativni kmet. To je bilo zanj kot močan katapult, pravi in dodaja, naziv pride in gre, na nas pa je, kako potem gradimo naprej. Maticu očitno uspeva, poslovna pot ga je peljala tudi čez lužo, kjer je za več inovativnih novih proizvodov prejel nagrade. Zato smo ga znova povabili v studio in ga povprašali o nadaljevanju zgodbe s čiliji. “Moraš znati tudi svojo miselnost dobro nastaviti, ko se začneš pogovarjati s temi ljudmi, ker te drugače nihče ne bo resno jemal.”

Matic ni odraščal v podjetniškem okolju, vsega se je moral naučiti sam.

»Zgodaj sem si želel v podjetništvo, nisem vedel, kaj točno bi počel, a odločenost v meni je bila zelo živa. Zato sem takoj po srednji šoli odšel v tujino, delal sem najprej dve leti na tovorni ladji, ki me je močno utdilo, dalo usnjeno kožo. To je gotovo najtežja izkušnja v mojem življenju, a tudi najboljša. Takrat še ni bilo takšnih povezav kot so danes, imel sem le stacionarni telefon, ko sem stopil na trdna tla, bili pa so impulzi strašansko dragi, zato sem poklical domov le dvakrat. Domačih v celotnem obdobju nisem videl. Pozneje sem šel v Avstralijo, začel kot natakar, ker sem se hitro učil in sem bil pri delu zavzet, so me kmalu prestavili v kuhinjo, kjer sem postal šef.«

Trend je bilo treba šele ustvariti

»Starši me finančno niso mogli podpreti, nikoli pa mi niso nasprotovali v idejah, pa če so bile te še tako nelogične in posebne. Ko vstopamo na poslovno pot, potrebujemo veliko spodbud. Potrebujemo pogum, vero vase in v ljudi, ki nas obkrožajo. Ljudje takrat še niso bili vajeni pikantne hrane, zato je bilo treba trend ustvariti, se pravi, sem šel proti vsej logiki. Imel sem le majhno skupino podpornikov, ki so me spodbujali, naj naredim prvi festival pikantne hrane v Sloveniji. Šel sem gol in bos v to zgodbo.«

Zakaj čiliji?

»Ljubezen do čilijev mi je nehote predal oče. Ko sem bil majhen se spominjam, je oče vedno govoril: »Jej česen, čebulo, feferon, pa boš vedno zdrav.« Sprva sem kakšno sadiko feferona vzgojil doma, zares pa sem se začel spoznavati s čiliji ko sem potoval po svetu z ladjo. Začel sem pobirati semena, jih prinesel domov in začel gojiti. Ker je bilo pridelka eno leto precej, sva jih z očetom predelala v pikantne omake, večino podarila in marsikdo se je potem navdušen vrnil ter vprašal, če imava še kaj tega, da bi kupil. Tako se je potem začelo počasi razvijati naprej. Že od nekdaj je moj vzdevek Čili frik in ta blagovna znamka je ostala. Življenje ne baranta, ni ruleta, življenje je vedno na naši strani, če le verjamemo v to.

Čili vino in CHILLINo 

»Za to vino smo leta 2018 na ocenjevanju v New Yorku dobili zlato medaljo, zato sem začel iskati možnosti izvoza. Ves svet gre iz steklovine v aluminij zaradi cenejše reciklaže, tudi logistika je konkurenčnejša, zato smo tudi mi vino začeli polniti v pločevinki. Ljudje danes želijo pijače brez sladkorja, brez umetnih sladil in dodatkov, zato smo naredili pijačo »čilino špric« z dvema aromama baziliko in goznimi jagodami. Tudi za to smo na ocenjevanju lansko leto v New Yorku prejeli srebrno in zlato medaljo.«

Iz Pirana do Triglava

»Že v osnovni šoli so me vpisali v planinski krožek. Dvajset let nazaj sem bil že prvič na vrhu. Vsako leto si kdo želi, da bi šli. Ker sem bil na vrhu že tolikokrat sem pristal, da grem znova le, če bo pot drugačna, kakršno pa ni opravil še nihče, oziroma vsaj ne prav veliko. Pet dni smo hodili ob hudi vročini, imeli smo veliko težav tudi zaradi žuljev, bolečih nog, zaradi trdega koraka po segretem asfaltu, debelih četrt milijona korakov vsega skupaj. Vendar smo uspeli.

Matic je gornik in potapljač. »To smo posebni ljudje«, pravi. »Tako kot delaš eno stvar, delaš vse. Motivacijo najdemo v sebi, danes opažam posebej pri mladih fantih neko rezerviranost, skoraj prestrašenost ali neodločenost. Dekleta na drugi strani pa so pogumnejša in bolj drzna v idejah. Mladi so danes ves čas v »destrakciji«, okrog njih je toliko motečih elementov. Osemdeset odstotkov ljudi v Ameriki, kar me je močno presenetilo, zjutraj najprej kar storijo vzamejo telefon v roke in pregledajo kaj je novega, preverjajo, če je kakšna objava. Kaj ustvarja tolikšno željo, čeprav vemo in vidimo, kako nas to trga od ostalih in so med nami tudi v partnerskih, družinskih odnosih globoke vrzeli? Ne vem, kam to vodi. Izzivov se ne bojim, ne bom rekel, da se jih veselim, jih pa znam sprejeti, se iz njih nekaj naučiti, da se naslednjič odzovem drugače, boljše.«

Rad imam življenje!

Namen akcije »Rad imam življenje!«, ki bo v letu 2023 izpeljana prvič, je z različnimi aktivnostmi spodbujati pozitiven pogled na življenje v starosti, ob bolezni in različnih omejitvah, ozaveščati širšo javnost o potrebah starejših, bolnih, onemoglih in njihovih svojcev, spodbujati laično in strokovno pomoč ter predlagati nove sistemske rešitve na področju dolgotrajne in paliativne oskrbe ter podpore svojcem. Akcijo so predstavili Peter Tomažič iz Slovenske karitas, Renata J. Roban iz Slovenskega društva Hospic, Dane Kastelic iz Zveze paraplegikov, dr. Maja Ebert Moltara iz Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe – SZPHO ter ambasadorka Manca Košir, publicistka, kolumnistka in spremljevalka umirajočih ter tudi sam preizkušena v bolezni.