Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«.
V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«
“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.”
»Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«
»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.
V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.«
Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«.
V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«
“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.”
»Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«
»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.
V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.«
Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«.
V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«
“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.”
»Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«
»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.
V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.«
Naš gost
V sobotnem popoldnevu je bil naš gost gledališki režiser Tomi Janežič. Diplomiral in magistriral je na AGRFT iz gledališke režije ter zaključil večletno mednarodno psihodramsko edukacijo. Prvo profesionalno predstavo Equus je na oder postavil leta 1996, od takrat pa je nanizal vrsto uspehov s predstavami, kot so Človek (po knjigi Viktorja Frankla Kljub vsemu reči življenju Da, Kralj Lear, Potujoče gledališče Šopalović, Sedem vprašanj o sreči, še ni naslova in druge. Je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada, ki pa je le ena v vrsti številnih nagrad za njegovo delo.
Njegove predstave so gostovale na pomembnih festivalih, kot so Kunstenfestivaldesarts v Belgiji, Bitef v Srbiji in Wiener Festwochen v Avstriji. Kot redni profesor na AGRFT je svoje bogate izkušnje predajal novim generacijam gledaliških ustvarjalcev, predaval pa je tudi v tujini, med drugim v Oslu, Arezzu, Beogradu, Novem Sadu, Lizboni in drugod. Kot gledališki režiser v zadnjih letih v Sloveniji deluje le izjemoma, več režira v tujini, zato ne zamudite priložnosti, da ga pobliže spoznate.
Naš gost
V sobotnem popoldnevu je bil naš gost gledališki režiser Tomi Janežič. Diplomiral in magistriral je na AGRFT iz gledališke režije ter zaključil večletno mednarodno psihodramsko edukacijo. Prvo profesionalno predstavo Equus je na oder postavil leta 1996, od takrat pa je nanizal vrsto uspehov s predstavami, kot so Človek (po knjigi Viktorja Frankla Kljub vsemu reči življenju Da, Kralj Lear, Potujoče gledališče Šopalović, Sedem vprašanj o sreči, še ni naslova in druge. Je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada, ki pa je le ena v vrsti številnih nagrad za njegovo delo.
Njegove predstave so gostovale na pomembnih festivalih, kot so Kunstenfestivaldesarts v Belgiji, Bitef v Srbiji in Wiener Festwochen v Avstriji. Kot redni profesor na AGRFT je svoje bogate izkušnje predajal novim generacijam gledaliških ustvarjalcev, predaval pa je tudi v tujini, med drugim v Oslu, Arezzu, Beogradu, Novem Sadu, Lizboni in drugod. Kot gledališki režiser v zadnjih letih v Sloveniji deluje le izjemoma, več režira v tujini, zato ne zamudite priložnosti, da ga pobliže spoznate.
Naš gost
Naš gost je bil akademski slikar Veljko Toman, ki je konec lanskega leta praznoval 80. rojstni dan. Ob tem je v več galerijah pripravil vrsto razstav. Z njim smo se pogovarjali o spominih na mladost v Savinjski dolini, o slikarstvu in restavratorstvu. Kakšno besedo smo namenili tudi teku, kajti večkrat je pretekel originalni maraton v Grčiji.
Naš gost
Naš gost je bil akademski slikar Veljko Toman, ki je konec lanskega leta praznoval 80. rojstni dan. Ob tem je v več galerijah pripravil vrsto razstav. Z njim smo se pogovarjali o spominih na mladost v Savinjski dolini, o slikarstvu in restavratorstvu. Kakšno besedo smo namenili tudi teku, kajti večkrat je pretekel originalni maraton v Grčiji.
Naš gost
Karel Gržan je po letih delovanja v več župnijah, zdaj deluje kot kaplan v Lučah, Ljubnem in Solčavi. Preizkušen v zadnjih letih tudi v bolezni se je že od otroštva učil drugače razbirati svet. Črke zanj drugače plešejo, ko se jim je naučil slediti, je postajal vse močnejši ravno z njimi, oziroma v besedah. Je avtor več odmevnih knjig, nekatere je spisal tudi na humoren način in na svoj račun. Med prvimi nas je opozarjal na pomen čuječnosti, na odmik od manj imeti k več biti, k sobivanju in čutenju. Obiskali smo ga na njegovi domačiji, v hribih nad Savinjo, kjer nas z zgledom na videz preprostega življenja, nekoliko odmaknjenega, a v sožitju z naravo in okoliškimi domačini, uči pristnega občestva.
Naš gost
Karel Gržan je po letih delovanja v več župnijah, zdaj deluje kot kaplan v Lučah, Ljubnem in Solčavi. Preizkušen v zadnjih letih tudi v bolezni se je že od otroštva učil drugače razbirati svet. Črke zanj drugače plešejo, ko se jim je naučil slediti, je postajal vse močnejši ravno z njimi, oziroma v besedah. Je avtor več odmevnih knjig, nekatere je spisal tudi na humoren način in na svoj račun. Med prvimi nas je opozarjal na pomen čuječnosti, na odmik od manj imeti k več biti, k sobivanju in čutenju. Obiskali smo ga na njegovi domačiji, v hribih nad Savinjo, kjer nas z zgledom na videz preprostega življenja, nekoliko odmaknjenega, a v sožitju z naravo in okoliškimi domačini, uči pristnega občestva.
Naš gost
Pogovarjali smo se z vikarjem novogoriške župnije Bogdanom Vidmarjem.
Naš gost
Pogovarjali smo se z vikarjem novogoriške župnije Bogdanom Vidmarjem.
Naš gost
Igor Tuta je pred kratkim praznoval osemdesetletnico. Je vsestranski kulturni delavec, s pomembno in dolgoletno vlogo med Slovenci v zamejskem prostoru. Vso svojo delovno dobo je posvetil Radiu Trst A, sodeloval je tudi pri številnih televizijskih dokumentarnih oddajah. Od otroštva predan skavt, tudi po njegovi zaslugi je v tržaškem okolju to gibanje zelo živo. Med njegovimi vidnejšimi zanimanji je tudi filatelija. V zadnjih letih pa se največ posveča publicistiki.
Naš gost
Igor Tuta je pred kratkim praznoval osemdesetletnico. Je vsestranski kulturni delavec, s pomembno in dolgoletno vlogo med Slovenci v zamejskem prostoru. Vso svojo delovno dobo je posvetil Radiu Trst A, sodeloval je tudi pri številnih televizijskih dokumentarnih oddajah. Od otroštva predan skavt, tudi po njegovi zaslugi je v tržaškem okolju to gibanje zelo živo. Med njegovimi vidnejšimi zanimanji je tudi filatelija. V zadnjih letih pa se največ posveča publicistiki.
Naš gost
Gostili smo uspešnega parašportnika, nosilca bronastega odličja s paralimpijskih iger v Parizu, zdravnika interne medicine, očeta, zborovskega pevca in srčnega sogovornika, ki z zgledi kaže, da so cilji, o katerih sanjamo, dosegljivi. Spoznajte Dejana Fabčiča.
Naš gost
Gostili smo uspešnega parašportnika, nosilca bronastega odličja s paralimpijskih iger v Parizu, zdravnika interne medicine, očeta, zborovskega pevca in srčnega sogovornika, ki z zgledi kaže, da so cilji, o katerih sanjamo, dosegljivi. Spoznajte Dejana Fabčiča.
Naš gost
Frančiškanke Marijine misijonarke so red, ki mu pripada sestra Metka Kos, ki je bila tokrat naša gostja. Povabili smo jo zato, da nam pove, kako je bilo v petindvajsetih letih dela v tem redu in kaj je njihovo poslanstvo. Gotovo to, da s svojim načinom življenja pričujejo, da je edinost med narodi mogoča.
Naš gost
Frančiškanke Marijine misijonarke so red, ki mu pripada sestra Metka Kos, ki je bila tokrat naša gostja. Povabili smo jo zato, da nam pove, kako je bilo v petindvajsetih letih dela v tem redu in kaj je njihovo poslanstvo. Gotovo to, da s svojim načinom življenja pričujejo, da je edinost med narodi mogoča.
Naš gost
Teolog, publicist, popotnik, kolesar in direktor Fundacije Socoba, ki upravlja baziliko v Ogleju, Andrea Bellavite je v svojem življenju prehodil zanimivo pot od župnika do župana. Pravi, da delo sploh ni tako različno, saj je bil v obeh službah pozoren predvsem na reveže, begunce in odrinjene. Zelo rad hodi in je idejni oče dveh poti: Nebeškega in Goriškega Camina. Spregovoril je tudi o poslanstvu starodavne oglejske bazilike v današnjem času.
Naš gost
Teolog, publicist, popotnik, kolesar in direktor Fundacije Socoba, ki upravlja baziliko v Ogleju, Andrea Bellavite je v svojem življenju prehodil zanimivo pot od župnika do župana. Pravi, da delo sploh ni tako različno, saj je bil v obeh službah pozoren predvsem na reveže, begunce in odrinjene. Zelo rad hodi in je idejni oče dveh poti: Nebeškega in Goriškega Camina. Spregovoril je tudi o poslanstvu starodavne oglejske bazilike v današnjem času.
Naš gost
V sobotnem popoldnevu je bil naš gost gledališki režiser Tomi Janežič. Diplomiral in magistriral je na AGRFT iz gledališke režije ter zaključil večletno mednarodno psihodramsko edukacijo. Prvo profesionalno predstavo Equus je na oder postavil leta 1996, od takrat pa je nanizal vrsto uspehov s predstavami, kot so Človek (po knjigi Viktorja Frankla Kljub vsemu reči življenju Da, Kralj Lear, Potujoče gledališče Šopalović, Sedem vprašanj o sreči, še ni naslova in druge. Je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada, ki pa je le ena v vrsti številnih nagrad za njegovo delo.
Njegove predstave so gostovale na pomembnih festivalih, kot so Kunstenfestivaldesarts v Belgiji, Bitef v Srbiji in Wiener Festwochen v Avstriji. Kot redni profesor na AGRFT je svoje bogate izkušnje predajal novim generacijam gledaliških ustvarjalcev, predaval pa je tudi v tujini, med drugim v Oslu, Arezzu, Beogradu, Novem Sadu, Lizboni in drugod. Kot gledališki režiser v zadnjih letih v Sloveniji deluje le izjemoma, več režira v tujini, zato ne zamudite priložnosti, da ga pobliže spoznate.
Pogovor o
V oddaji ste slišali nekaj različnih stališč do referendumskega vprašanja, o katerem bomo glasovali v nedeljo.
Svetovalnica
Vstopili smo v tedne vseživljenjskega učenja, ki že od leta 1996 segajo do vseh generacij, zlasti pa spodbujajo izobraževanje odraslih. vsebine in delo Andragoškega centra je predstavila direktorica Nataša Potočnik.
Duhovna misel
Profesor filozofije je na univerzi hotel študentom pojasniti, kako lahko logika človeku pomaga k pravilnemu mišljenju ...
Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Komentar tedna
Skrajni čas je, da demokratična Slovenija, naslednica totalitarne države, opravi državniško dolžnost in rehabilitira nedolžne žrtve tega nasilja, kot je večina Evrope rehabilitirala žrtve fašizma, komunizma in nacizma. Dostojno je treba pokopati mrtve, označiti krivce in uresničiti demokratične standarde, ki so pogoj za spravo, kot so naša društva zapisala v Izjavi 1945 z naslovom »Edinost sreča sprava, k nam naj nazaj se vrnejo«.
Kulturni utrinki
Zakladi naše dediščine
Ob Dnevu Evrope in osemdesetletnici konca druge svetovne vojne so v Parku vojaške zgodovine odprli razstavo o zaključnih bojih na reško-tržaškem območju. Predstavil jo je direktor omenjenega muzeja mag. Janko Boštjančič. Slišali smo tudi spomin go. Marije, priče dogodka.
Svetovalnica
Vstopili smo v tedne vseživljenjskega učenja, ki že od leta 1996 segajo do vseh generacij, zlasti pa spodbujajo izobraževanje odraslih. vsebine in delo Andragoškega centra je predstavila direktorica Nataša Potočnik.
Duhovna misel
Profesor filozofije je na univerzi hotel študentom pojasniti, kako lahko logika človeku pomaga k pravilnemu mišljenju ...
Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.