Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Informativni prispevki
V pogovoru z evropsko poslanko (ELS/SDS) Romano Tomc smo se dotaknili zaostrovanja odnosov med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike, vprašanja enotnosti EU ter aktualnega dogajanja okoli trgovinskega sporazuma z državami Mercosurja, ki je v zadnjih tednih sprožil val protestov evropskih kmetov.
Informativni prispevki
V pogovoru z evropsko poslanko (ELS/SDS) Romano Tomc smo se dotaknili zaostrovanja odnosov med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike, vprašanja enotnosti EU ter aktualnega dogajanja okoli trgovinskega sporazuma z državami Mercosurja, ki je v zadnjih tednih sprožil val protestov evropskih kmetov.
Informativni prispevki
Le ZDA lahko branijo Grenlandijo, je danes na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu dejal ameriški predsednik Donald Trump. Pozval je k takojšnjim pogajanjem za pridobitev otoka in dejal, da za dosego tega cilja ne bo uporabil sile. V govoru v nabito polni dvorani je sicer predvsem hvalil svoje politike v drugem mandatu. Med uspehi je med drugim navedel nizko inflacijo v ZDA in rast, kakršne da še nobena država ni doživela. ZDA so gospodarski motor planeta in ko Amerika cveti, cveti cel svet, je dejal, medtem ko je za Evropo ocenil, da ne gre v pravo smer. Za komentar smo prosili raziskovalca na Fakulteti za družbena vede dr. Farisa Kočana.
Informativni prispevki
Le ZDA lahko branijo Grenlandijo, je danes na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu dejal ameriški predsednik Donald Trump. Pozval je k takojšnjim pogajanjem za pridobitev otoka in dejal, da za dosego tega cilja ne bo uporabil sile. V govoru v nabito polni dvorani je sicer predvsem hvalil svoje politike v drugem mandatu. Med uspehi je med drugim navedel nizko inflacijo v ZDA in rast, kakršne da še nobena država ni doživela. ZDA so gospodarski motor planeta in ko Amerika cveti, cveti cel svet, je dejal, medtem ko je za Evropo ocenil, da ne gre v pravo smer. Za komentar smo prosili raziskovalca na Fakulteti za družbena vede dr. Farisa Kočana.
Informativni prispevki
Z velikim ekumenskim delavcem Silvestrom Gaberščkom smo se pogovarjali o glavnih dogodkih v tednu ekumenske osmine, govorili pa smo tudi, kje so še možna sodelovanja. Med drugim je navedel, da blizu Trebnjega in v Halozah nastajata ženska samostana Srbske pravoslavne cerkve, nekaj je tudi pravoslavnih župnij. Pravi, da bi na teh lokalnih območjih poiskali sodelovanje naši katoliški duhovniki z njimi, da bi se recimo skupaj zavzemali tudi za lokalne probleme ali iskanja rešitev. Sodelovanje sicer na nek način že obstaja, a bi bilo lahko mnogo več. Potem je tu tudi vprašanje najemanja sakralnih prostorov s strani drugih Cerkva, ki jih pravoslavni želijo čimbolj urediti po svojih navadah, npr. z ikonami itd. A kot pravi Gaberšček: »Nič ni bilo doslej uničenega, nič odstranjenega, samo dodani so bili elementi, ki so premakljivi.« Zato bi po njegovih besedah morda lahko prišli do kakšne skupne rešitve tam, kjer katoliške cerkve praktično niso več v uporabi.
Informativni prispevki
Z velikim ekumenskim delavcem Silvestrom Gaberščkom smo se pogovarjali o glavnih dogodkih v tednu ekumenske osmine, govorili pa smo tudi, kje so še možna sodelovanja. Med drugim je navedel, da blizu Trebnjega in v Halozah nastajata ženska samostana Srbske pravoslavne cerkve, nekaj je tudi pravoslavnih župnij. Pravi, da bi na teh lokalnih območjih poiskali sodelovanje naši katoliški duhovniki z njimi, da bi se recimo skupaj zavzemali tudi za lokalne probleme ali iskanja rešitev. Sodelovanje sicer na nek način že obstaja, a bi bilo lahko mnogo več. Potem je tu tudi vprašanje najemanja sakralnih prostorov s strani drugih Cerkva, ki jih pravoslavni želijo čimbolj urediti po svojih navadah, npr. z ikonami itd. A kot pravi Gaberšček: »Nič ni bilo doslej uničenega, nič odstranjenega, samo dodani so bili elementi, ki so premakljivi.« Zato bi po njegovih besedah morda lahko prišli do kakšne skupne rešitve tam, kjer katoliške cerkve praktično niso več v uporabi.
Informativni prispevki
V zadnjih tednih se Grenlandija vse pogosteje pojavlja v središču svetovne pozornosti. Zaradi podnebnih sprememb, strateške lege in naravnih bogastev se znova pojavljajo tudi geopolitične ambicije, zlasti iz smeri Združenih držav Amerike. A ob vseh analizah velikih sil pogosto ostaja preslišan glas ljudi, ki tam živijo. Kako te razmere doživljajo domačini in kako nanje gleda Cerkev? O tem smo se pogovarjali s p. Tomažem Majcnom, ki deluje v glavnem mestu Nuuk.
Informativni prispevki
V zadnjih tednih se Grenlandija vse pogosteje pojavlja v središču svetovne pozornosti. Zaradi podnebnih sprememb, strateške lege in naravnih bogastev se znova pojavljajo tudi geopolitične ambicije, zlasti iz smeri Združenih držav Amerike. A ob vseh analizah velikih sil pogosto ostaja preslišan glas ljudi, ki tam živijo. Kako te razmere doživljajo domačini in kako nanje gleda Cerkev? O tem smo se pogovarjali s p. Tomažem Majcnom, ki deluje v glavnem mestu Nuuk.
Informativni prispevki
Urednik pri Ognjišču Silvester Čuk, ki je umrl v sredo zvečer v izolski bolnišnici, bo pokopan v Kopru. Pogreb bo naslednji petek, 16. januarja. Od 10. ure naprej bo Silvester Čuk ležal v koprski stolnici, opoldne pa bo pogrebna sveta maša, ki jo bo ob somaševanju duhovnikov daroval zaslužni škof Jurij Bizjak. Po maši bodo telo rajnega položili v grob na koprskem pokopališču. Škof Bizjak je bil desetletja tesno povezan s Silvestrom Čukom. Prisluhnite, kaj je povedal o njem-
Informativni prispevki
Urednik pri Ognjišču Silvester Čuk, ki je umrl v sredo zvečer v izolski bolnišnici, bo pokopan v Kopru. Pogreb bo naslednji petek, 16. januarja. Od 10. ure naprej bo Silvester Čuk ležal v koprski stolnici, opoldne pa bo pogrebna sveta maša, ki jo bo ob somaševanju duhovnikov daroval zaslužni škof Jurij Bizjak. Po maši bodo telo rajnega položili v grob na koprskem pokopališču. Škof Bizjak je bil desetletja tesno povezan s Silvestrom Čukom. Prisluhnite, kaj je povedal o njem-
Informativni prispevki
Na uredništvu in upravi Ognjišča pa je bil dolgoletni sopotnik Silvestra Čuka urednik Ognjišča Božo Rustja.
Informativni prispevki
Na uredništvu in upravi Ognjišča pa je bil dolgoletni sopotnik Silvestra Čuka urednik Ognjišča Božo Rustja.
Informativni prispevki
Zgodovinar dr. Renato Podbersič je v pogovoru za Radio Ognjišče opozoril, da letošnje spominske slovesnosti, povezane z dogodki druge svetovne vojne, vse bolj dobivajo izrazit politični in predvolilni značaj. Izpostavil je spominsko slovesnost ob 83. obletnici poslednjega boja Pohorski bataljon ter osrednjo slovesnost ob 84. obletnici dražgoške bitke, na katerih bo imel slavnostni nagovor predsednik vlade Robert Golob.
Po njegovih besedah takšno poudarjanje dogodkov iz druge svetovne vojne ni naključno. Slovenija je že vstopila v predvolilno obdobje, v katerem se po njegovem mnenju znova odpira kulturni boj, saj vlada nima veliko oprijemljivih vsebinskih dosežkov, s katerimi bi lahko nagovarjala volivce.
Dražgoše kot politični mit
Podbersič je bil posebej kritičen do vsakoletnega obeleževanja dražgoške bitke, ki jo je označil za mit, ki se kljub desetletjem raziskav, dostopnim virom in objavljenimi dejstvi sistematično ohranja in utrjuje. Opozoril je, da danes razpolagamo z dokumenti partizanske strani, nemškega okupatorja in pričevanji domačinov, ki dogajanje postavljajo v povsem drugačno luč od tiste, ki jo vsako leto predstavljajo slavnostni govori.
Po njegovem mnenju je govorjenje o »veličastni zmagi« zgodovinsko nevzdržno. Šlo je za vojaški poraz, ki je imel za posledico katastrofalno maščevanje nad civilnim prebivalstvom. Nemški okupator je po bitki ustrelil 46 domačinov, vas porušil, ženske in otroke pa izgnal v taborišča. V samem boju je padlo 26 nemških vojakov, še eden je pozneje umrl v vojaški bolnišnici, in devet partizanov, kar po Podbersičevih besedah nikakor ne potrjuje teze o veliki partizanski zmagi.
Odgovornost vodstva in zamolčana dejstva
Zgodovinar je opozoril tudi na dejstvo, da so domačini partizane prosili, naj se umaknejo iz vasi na Jelovico, s čimer bi se izognili neposrednemu maščevanju okupatorja. Partizansko vodstvo se za to ni odločilo in je sprejelo frontalni boj z bistveno močnejšim sovražnikom, za katerega ni bilo ne številčno ne vojaško pripravljeno.
Podbersič je poudaril, da so bili takratni voditelji zaslepljeni z napačno presojo razmer v vojni, saj so po nemškem porazu pred Moskvo verjeli, da se vojna hitro končuje. Ta zmotna ocena je po njegovem mnenju neposredno prispevala k tragediji v Dražgošah. Ob tem je dodal, da se dogodki, kjer so partizani dejansko dosegli vojaške uspehe, kot je recimo napad iz zasede in zmaga Cankarjevega bataljona sredi decembra 1941 v Rovtah na Gorenjskem, danes ne izpostavljajo, saj ne ustrezajo političnemu simbolnemu naboju Dražgoš.
Instrumentalizacija zgodovine
Po Podbersičevih besedah je nadaljnje poveličevanje Dražgoš oblika sprenevedanja in politične instrumentalizacije zgodovine, ki se še posebej okrepi v predvolilnem času. Ob tem je opozoril, da takšna raba preteklosti pomeni tudi neiskren odnos do civilnih žrtev in vseh, ki so trpeli zaradi totalitarnega nasilja.
Filip Terčelj – žrtev dveh totalitarizmov
V nadaljevanju pogovora se je zgodovinar dotaknil tudi 80. obletnice nasilne smrti duhovnika in narodnega buditelja Filipa Terčelj. Poudaril je, da gre za eno najvidnejših primorskih osebnosti med obema vojnama, ki je delovala na verskem, kulturnem, socialnem in narodnem področju ter zapustila bogato pesniško dediščino.
Terčelj je bil po njegovih besedah najprej žrtev fašističnega nasilja na Primorskem, po vojni pa še povojnega komunističnega režima. Januarja 1946 sta bila z duhovnikom Franc Krašna zahrbtno umorjena v Štulčevi grapi pri Davči, več kot pol leta po koncu vojne. Podbersič je poudaril, da je bil Terčelj dolga desetletja potisnjen na rob kolektivnega spomina.
Pot k celovitejšemu soočenju s preteklostjo
Zgodovinar je ob koncu izrazil prepričanje, da so spominske slovesnosti ob Terčelju pomemben korak k bolj poštenemu in celovitemu razumevanju slovenske zgodovine. Po njegovem mnenju je prav soočenje z dejstvi, brez mitov in ideoloških olepšav, edina pot k zreli družbi in odgovornemu odnosu do preteklosti.
Informativni prispevki
Zgodovinar dr. Renato Podbersič je v pogovoru za Radio Ognjišče opozoril, da letošnje spominske slovesnosti, povezane z dogodki druge svetovne vojne, vse bolj dobivajo izrazit politični in predvolilni značaj. Izpostavil je spominsko slovesnost ob 83. obletnici poslednjega boja Pohorski bataljon ter osrednjo slovesnost ob 84. obletnici dražgoške bitke, na katerih bo imel slavnostni nagovor predsednik vlade Robert Golob.
Po njegovih besedah takšno poudarjanje dogodkov iz druge svetovne vojne ni naključno. Slovenija je že vstopila v predvolilno obdobje, v katerem se po njegovem mnenju znova odpira kulturni boj, saj vlada nima veliko oprijemljivih vsebinskih dosežkov, s katerimi bi lahko nagovarjala volivce.
Dražgoše kot politični mit
Podbersič je bil posebej kritičen do vsakoletnega obeleževanja dražgoške bitke, ki jo je označil za mit, ki se kljub desetletjem raziskav, dostopnim virom in objavljenimi dejstvi sistematično ohranja in utrjuje. Opozoril je, da danes razpolagamo z dokumenti partizanske strani, nemškega okupatorja in pričevanji domačinov, ki dogajanje postavljajo v povsem drugačno luč od tiste, ki jo vsako leto predstavljajo slavnostni govori.
Po njegovem mnenju je govorjenje o »veličastni zmagi« zgodovinsko nevzdržno. Šlo je za vojaški poraz, ki je imel za posledico katastrofalno maščevanje nad civilnim prebivalstvom. Nemški okupator je po bitki ustrelil 46 domačinov, vas porušil, ženske in otroke pa izgnal v taborišča. V samem boju je padlo 26 nemških vojakov, še eden je pozneje umrl v vojaški bolnišnici, in devet partizanov, kar po Podbersičevih besedah nikakor ne potrjuje teze o veliki partizanski zmagi.
Odgovornost vodstva in zamolčana dejstva
Zgodovinar je opozoril tudi na dejstvo, da so domačini partizane prosili, naj se umaknejo iz vasi na Jelovico, s čimer bi se izognili neposrednemu maščevanju okupatorja. Partizansko vodstvo se za to ni odločilo in je sprejelo frontalni boj z bistveno močnejšim sovražnikom, za katerega ni bilo ne številčno ne vojaško pripravljeno.
Podbersič je poudaril, da so bili takratni voditelji zaslepljeni z napačno presojo razmer v vojni, saj so po nemškem porazu pred Moskvo verjeli, da se vojna hitro končuje. Ta zmotna ocena je po njegovem mnenju neposredno prispevala k tragediji v Dražgošah. Ob tem je dodal, da se dogodki, kjer so partizani dejansko dosegli vojaške uspehe, kot je recimo napad iz zasede in zmaga Cankarjevega bataljona sredi decembra 1941 v Rovtah na Gorenjskem, danes ne izpostavljajo, saj ne ustrezajo političnemu simbolnemu naboju Dražgoš.
Instrumentalizacija zgodovine
Po Podbersičevih besedah je nadaljnje poveličevanje Dražgoš oblika sprenevedanja in politične instrumentalizacije zgodovine, ki se še posebej okrepi v predvolilnem času. Ob tem je opozoril, da takšna raba preteklosti pomeni tudi neiskren odnos do civilnih žrtev in vseh, ki so trpeli zaradi totalitarnega nasilja.
Filip Terčelj – žrtev dveh totalitarizmov
V nadaljevanju pogovora se je zgodovinar dotaknil tudi 80. obletnice nasilne smrti duhovnika in narodnega buditelja Filipa Terčelj. Poudaril je, da gre za eno najvidnejših primorskih osebnosti med obema vojnama, ki je delovala na verskem, kulturnem, socialnem in narodnem področju ter zapustila bogato pesniško dediščino.
Terčelj je bil po njegovih besedah najprej žrtev fašističnega nasilja na Primorskem, po vojni pa še povojnega komunističnega režima. Januarja 1946 sta bila z duhovnikom Franc Krašna zahrbtno umorjena v Štulčevi grapi pri Davči, več kot pol leta po koncu vojne. Podbersič je poudaril, da je bil Terčelj dolga desetletja potisnjen na rob kolektivnega spomina.
Pot k celovitejšemu soočenju s preteklostjo
Zgodovinar je ob koncu izrazil prepričanje, da so spominske slovesnosti ob Terčelju pomemben korak k bolj poštenemu in celovitemu razumevanju slovenske zgodovine. Po njegovem mnenju je prav soočenje z dejstvi, brez mitov in ideoloških olepšav, edina pot k zreli družbi in odgovornemu odnosu do preteklosti.
Informativni prispevki
20. februarja 2010 smo msgr. Silvestra Čuka gostili v oddaji Naš gost. Z njim se je pogovarjala Zlata Krašovec.
Informativni prispevki
20. februarja 2010 smo msgr. Silvestra Čuka gostili v oddaji Naš gost. Z njim se je pogovarjala Zlata Krašovec.
Beseda je zakon!
Pisati praznike z véliko ali z malo začetnico? To dilemo je v oddaji pojasnil prof. dr. Hotimir Tivadar.
Program zadnjega tedna
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 21. januar 2026 ob 05-ih
Slovencem po svetu in domovini
Ob robu 54. novoletnega srečanje Slovencev Videmske pokrajine in Posočja v Kobaridu so podpisali pismo o nameri za ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) na tem območju, ki predstavlja začetek novega skupnega poglavja razvoja čezmejnega prostora. Že dlje časa so iskali ustrezen model skupnega razvojnega pristopa, s katerim bi lahko sistematično uresničevali pobude in ideje. Na lanskem srečanju je dozorela ideja o ustanovitvi EZTS, letošnje srečanje pa je prineslo podpis pisma o nameri. EZTS z delovnim imenom Povezane doline - Valli condivise bo združeval pet slovenskih občin - Bovec, Kobarid, Tolmin, Kanal ob Soči in Brda -, 23 italijanskih občin, povezanih v dve gorski skupnosti (Gorska skupnost Nadiških in Terskih dolin ter Gorska skupnost Železne in Kanalske doline) ter občini Čedad in Prapotno. Dogodka se je udeležil tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, eden od pobudnikov ustanovitve EZTS. Na srečanju je dejal, da je EZTS priložnost za novo razvojno dinamiko, ki lahko prebivalcem ob meji prinese konkretne koristi, predvsem mladim, ter okrepi sodelovanje na kulturnem, gospodarskem in družbenem področju.
Pogovor o
V ospredje smo postavili napovedi in ukrepe Združenih držav Amerike povezane z Grenlandijo, Venezuelo in še nekaterimi drugimi državami. Spregovorili smo o krhanju odnosov med Washingtonom in članicami Evropske unije ter vplivu omenjenega na delovanje NATA. Omenjenega smo se dotaknili tudi v luči interesov Rusije in Kitajske. Gosta sta bila dr. Jelena Juvan s Fakultete za družbene vede in dr. Bogomil Ferfila s Fakultete za uporabne družbene študije.
Sol in luč
Tokrat je pred nami nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Ko odnosi postanejo družina. Gre za monografijo, znanstveno delo, ki pa odstira vpogled v družinski razvoj, v medosebno dinamiko družinskih odnosov in v družinske odnose. Vsem fazam je dodan tudi primer za lažje spremljanje vsebine. Knjigo je napisala prof. dr. Saša Poljak Lukek, izšla pa je pri Celjski Mohorjevi družbi.
Spoznanje več, predsodek manj
Gostili smo Jana Macarola. Zase pravi, da je multipraktik, sicer pa je ustvarjalec vsebin, izvršni urednik City Magazine Slovenija in strokovnjak za družbena omrežja, vplivnostni marketing ter medijsko produkcijo, ki na področju vsebin in oglaševanja deluje že več kot 18 let. Dotaknili se bomo aktualnih tem, kot so slovenska politika, zdravstvo, umetna inteligenca ter položaj Slovenije v mednarodnem prostoru.
Slovenska oddaja Radia Vatikan
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Pogovor o
V ospredje smo postavili napovedi in ukrepe Združenih držav Amerike povezane z Grenlandijo, Venezuelo in še nekaterimi drugimi državami. Spregovorili smo o krhanju odnosov med Washingtonom in članicami Evropske unije ter vplivu omenjenega na delovanje NATA. Omenjenega smo se dotaknili tudi v luči interesov Rusije in Kitajske. Gosta sta bila dr. Jelena Juvan s Fakultete za družbene vede in dr. Bogomil Ferfila s Fakultete za uporabne družbene študije.
Slovencem po svetu in domovini
Ob robu 54. novoletnega srečanje Slovencev Videmske pokrajine in Posočja v Kobaridu so podpisali pismo o nameri za ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) na tem območju, ki predstavlja začetek novega skupnega poglavja razvoja čezmejnega prostora. Že dlje časa so iskali ustrezen model skupnega razvojnega pristopa, s katerim bi lahko sistematično uresničevali pobude in ideje. Na lanskem srečanju je dozorela ideja o ustanovitvi EZTS, letošnje srečanje pa je prineslo podpis pisma o nameri. EZTS z delovnim imenom Povezane doline - Valli condivise bo združeval pet slovenskih občin - Bovec, Kobarid, Tolmin, Kanal ob Soči in Brda -, 23 italijanskih občin, povezanih v dve gorski skupnosti (Gorska skupnost Nadiških in Terskih dolin ter Gorska skupnost Železne in Kanalske doline) ter občini Čedad in Prapotno. Dogodka se je udeležil tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, eden od pobudnikov ustanovitve EZTS. Na srečanju je dejal, da je EZTS priložnost za novo razvojno dinamiko, ki lahko prebivalcem ob meji prinese konkretne koristi, predvsem mladim, ter okrepi sodelovanje na kulturnem, gospodarskem in družbenem področju.
Kulturni utrinki
V oddaji o kulturni smo predstavili koncert Komornega zbora Megaron, ki bo v nedeljo 25. januarja ob 18. uri v Slovenski Filharmoniji. Za rdečo nit programa so izbrali simbol jabolka, ki odraža številne močne, pa tudi nasprotujoče si pomene, od jabolka spora, vladarskega znamenja in tudi simbola zdravja. Gost je bil dirigent in umetniški vodja Damjan Močnik.