Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
4. 6. 2023
Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
VEČ ...|4. 6. 2023
Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Informativni prispevki
VEČ ... |
Pasti zakona o asistiranem samomoru
Zdravniki v teh dneh pred referendumom opozarjajo predvsem na breme, ki jim na nalaga zakon o asistiranem samomoru in ki je v popolnem nasprotju z njihovim poslanstvom. Poudarjajo pa tudi, da zakon odpira možnost za zlorabe in ima številne pomanjkljivosti. O tem je v mozaiku dneva spregovorila prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec z ljubljanske medicinske fakultete.
Informativni prispevki
Pasti zakona o asistiranem samomoru
Zdravniki v teh dneh pred referendumom opozarjajo predvsem na breme, ki jim na nalaga zakon o asistiranem samomoru in ki je v popolnem nasprotju z njihovim poslanstvom. Poudarjajo pa tudi, da zakon odpira možnost za zlorabe in ima številne pomanjkljivosti. O tem je v mozaiku dneva spregovorila prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec z ljubljanske medicinske fakultete.
VEČ ...|12. 11. 2025
Informativni prispevki
VEČ ... |
Politični komentator Mirko Mayer
Čeprav je vlada prejela drugo najvišjo oceno dela v zadnjih dveh letih, z njenim delom še vedno ni zadovoljnih več kot 48 odstotkov vprašanih, pozitivno ga ocenjuje zgolj dobrih 26 odstotkov anketirancev, je kaže anketa Mediane opravljena za Delo. Po njej bi na volitvah slavila SDS, precejšen skok pa je uspel tudi NSi, ki se je prebila na tretje mesto. O vplivu na politično podporo strankam in vladi ter pričakovani predvolilni kampanji, je za naš radio spregovoril politični komentator in novinar portala zanima.me Mirko Mayer, ki ocenjuje, da bo kampanja precej ideološka, nekoliko višjo podporo koaliciji pa vidi v odzivu na dogajanje v Novem mestu.
Informativni prispevki
Politični komentator Mirko Mayer
Čeprav je vlada prejela drugo najvišjo oceno dela v zadnjih dveh letih, z njenim delom še vedno ni zadovoljnih več kot 48 odstotkov vprašanih, pozitivno ga ocenjuje zgolj dobrih 26 odstotkov anketirancev, je kaže anketa Mediane opravljena za Delo. Po njej bi na volitvah slavila SDS, precejšen skok pa je uspel tudi NSi, ki se je prebila na tretje mesto. O vplivu na politično podporo strankam in vladi ter pričakovani predvolilni kampanji, je za naš radio spregovoril politični komentator in novinar portala zanima.me Mirko Mayer, ki ocenjuje, da bo kampanja precej ideološka, nekoliko višjo podporo koaliciji pa vidi v odzivu na dogajanje v Novem mestu.
VEČ ...|12. 11. 2025
Informativni prispevki
VEČ ... |
Ko ljudje umirajo tudi več kot 100 ur
Izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije Alex Schadenberg je za naš radio pojasnil, da umiranje s pomočjo strupa ni tako mirno in lepo, kot se zdi na prvi pogled. Nek človek je umiral kar 137 ur. Ko se enkrat prekorači mejo, po kateri je mogoče ubiti človeka, je samo vprašanje koga in zakaj. Zato nas prosi, naj zavrnemo ta smrtonosni zakon.
Informativni prispevki
Ko ljudje umirajo tudi več kot 100 ur
Izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije Alex Schadenberg je za naš radio pojasnil, da umiranje s pomočjo strupa ni tako mirno in lepo, kot se zdi na prvi pogled. Nek človek je umiral kar 137 ur. Ko se enkrat prekorači mejo, po kateri je mogoče ubiti človeka, je samo vprašanje koga in zakaj. Zato nas prosi, naj zavrnemo ta smrtonosni zakon.
VEČ ...|12. 11. 2025
Informativni prispevki
VEČ ... |
Dr. Pavel Poredoš: Večina zdravnikov zakona o asistiranem samomoru ne bo podprla
Zdravniške organizacije in večina zdravnikov je kritičnih do Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predsednik Slovenske medicinske akademije dr. Pavel Poredoš je za naš radio spregovoril o zdravniškem pogledu na pomoč pri samousmrtitvi.
Informativni prispevki
Dr. Pavel Poredoš: Večina zdravnikov zakona o asistiranem samomoru ne bo podprla
Zdravniške organizacije in večina zdravnikov je kritičnih do Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predsednik Slovenske medicinske akademije dr. Pavel Poredoš je za naš radio spregovoril o zdravniškem pogledu na pomoč pri samousmrtitvi.
VEČ ...|10. 11. 2025
Informativni prispevki
VEČ ... |
Nova predsednica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije je Sonja Pugertnik
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije ob 105. obletnico delovanja opozarja, da je njeno poslanstvo nepogrešljivo. Skupaj z medobčinskimi društvi skrbi za celo vrsto storitev, ki niso del javne mreže, a jih slepi in slabovidni nujno potrebujejo.
Nedavno izvoljena nova predsednica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Sonja Pungertnik je spomnila, da so bili slepi pri nas v nezavidljivem položaju. Večina med njimi ni imela nikakršne izobrazbe, ko so mnogi izmed njih bili prisiljeni beračiti, ko niso bili deležni niti zdravstvenega varstva.
Informativni prispevki
Nova predsednica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije je Sonja Pugertnik
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije ob 105. obletnico delovanja opozarja, da je njeno poslanstvo nepogrešljivo. Skupaj z medobčinskimi društvi skrbi za celo vrsto storitev, ki niso del javne mreže, a jih slepi in slabovidni nujno potrebujejo.
Nedavno izvoljena nova predsednica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Sonja Pungertnik je spomnila, da so bili slepi pri nas v nezavidljivem položaju. Večina med njimi ni imela nikakršne izobrazbe, ko so mnogi izmed njih bili prisiljeni beračiti, ko niso bili deležni niti zdravstvenega varstva.
VEČ ...|7. 11. 2025
Informativni prispevki
VEČ ... |
Jani Kramar - društvo Hospic
V dneh okrog praznika Vseh svetih več premišljujemo o naši minljivosti, o smrti. O tem, kaj je dostojanstvena smrt, kakšno je njihovo poslanstvo in ali jih bolniki kdaj prosijo, naj jim končajo življenje, se je z Janijem Kramarjem iz Slovenskega društva Hospic pogovarjala Marjana Debevec.
Informativni prispevki
Jani Kramar - društvo Hospic
V dneh okrog praznika Vseh svetih več premišljujemo o naši minljivosti, o smrti. O tem, kaj je dostojanstvena smrt, kakšno je njihovo poslanstvo in ali jih bolniki kdaj prosijo, naj jim končajo življenje, se je z Janijem Kramarjem iz Slovenskega društva Hospic pogovarjala Marjana Debevec.
VEČ ...|6. 11. 2025
Informativni prispevki
VEČ ... |
Kanada na spolzkem klancu
Izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije Alex Schadenberg je povedal, da se je v Kanadi, kjer imajo asistiran samomor uzakonjen že od leta 2016, zakon v tem času počasi širil: najprej je bil namenjen neozdravljivo bolnim, nato se je razširil na invalide in ljudi, ki imajo nepopravljivo zdravstveno stanje – kar pa lahko vključuje marsikaj. Vlada je že pripravila tudi predlog zakona za evtanazijo duševno bolnih in otrok. Grozljivo je dejstvo, da so v vseh bolnišnicah ustanovili komisijo za evtanazijo, ki pride do bolnika, ko izve za diagnozo, in mu že takoj ponudi evtanazijo. Mnogi se zanjo odločijo zaradi dolgih čakalnih vrst v zdravstvu, zaradi strahu ob diagnozi, čeprav je bolezen lahko tudi ozdravljiva, ali zaradi težkih finančnih razmer.
Informativni prispevki
Kanada na spolzkem klancu
Izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije Alex Schadenberg je povedal, da se je v Kanadi, kjer imajo asistiran samomor uzakonjen že od leta 2016, zakon v tem času počasi širil: najprej je bil namenjen neozdravljivo bolnim, nato se je razširil na invalide in ljudi, ki imajo nepopravljivo zdravstveno stanje – kar pa lahko vključuje marsikaj. Vlada je že pripravila tudi predlog zakona za evtanazijo duševno bolnih in otrok. Grozljivo je dejstvo, da so v vseh bolnišnicah ustanovili komisijo za evtanazijo, ki pride do bolnika, ko izve za diagnozo, in mu že takoj ponudi evtanazijo. Mnogi se zanjo odločijo zaradi dolgih čakalnih vrst v zdravstvu, zaradi strahu ob diagnozi, čeprav je bolezen lahko tudi ozdravljiva, ali zaradi težkih finančnih razmer.
VEČ ...|6. 11. 2025
Priporočamo
|
Aktualno
Kmetijska oddaja
VEČ ... |
Veselje Martinovega in grenkoba političnih odločitev
Odpravili smo se v vse vinorodne dežele in slišali, kakšna mlada vina je prinesel sv. Martin. V drugem delu pa ste slišali še stališče kmečkih organizacij ob vladni podpori spornemu sporazumu Mercosur in drugih političnih pritiskih na kmete.
Pogovor o
VEČ ... |
Občine in demokracija
Pred lokalnimi volitvami, ki nas čakajo čez približno leto dni, smo spregovorili o financiranju občin, njihovih nalogah, centralizaciji države in demokratičnem deficitu na lokalni ravni. O omenjenem so v oddaji spregovorili predsednik Državnega sveta Marko Lotrič, župan Občine Ivančna Gorica Dušan Strnad, župan Občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar in politologinjo s Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici dr. Simona Kukovič.
Za življenje
VEČ ... |
Vzgoja, uporaba pametnega telefona
Za mladostnike imamo vedno manj časa, kako jih vzgajati in tudi o uporabi pametnega telefona, vabljeni k poslušanju.
Globine
VEČ ... |
Globine - Dialog z ateizmom #11 Moški pogovori, ranljivost in Bog
V moški družbi smo odprli vprašanje o tem, kako se moški pogovarjamo o življenju, smislu, dvomih, strahovih, izgubah... V družbi, kjer je moškost pogosto povezana z močjo, z željo po nadzoru po eni strani in po drugi zadržanostjo, smo se vprašali, kje in kdaj si moški dovolimo biti ranljivi. Kako je z iskrenimi pogovori v družbi ateistov in kakšen okvir dajejo moške skupine znotraj Cerkve? Z nami sta bila ateist Simon Rigač in jezuit p. Damjan Ristić. Pogovor si lahko ogledate tudi na youtube kanalu Radia Ognjišče!
Svetovalnica
VEČ ... |
Samozavest navzven, kaj pa znotraj nas?
Mag. Andreja Jernejčič, ki je pred kratkim izdala novo knjigo z naslovom Steber v meni, je bila naša gostja. Pogovarjali smo se o samozavesti, kako nanjo vpliva naša okolica s svojimi sporočili, ki nam jih posreduje, kako vpliva na naš uspeh naša preteklost in kako naš pogled na stvari. Kako lahko pomagamo svojim otrokom, da bodo bolj samozavestni in imeli zdravo samopodobo?
Radijska kateheza
VEČ ... |
Ne umiram, v Življenje stopam
V katehezi za bolnike in starejše smo se ob konkretnih primerih umirajoče deklice, matere in babice poglobili v upanje, ki ne ugasne, saj je krščansko upanje usmerjeno v posmrtno življenje. Mesec november je še prav posebej primeren čas, da iščemo odgovore na vprašanja o poslavljanju, o smrti in večnem življenju, čeprav vemo, da vseh odgovorov ne bomo našli. Katehezo je pripravil dolgoletni spremljevalec bolnikov duhovnik Miro Šlibar.
Sobotni duhovni večer
VEČ ... |
Pred 33. nedeljo med letom
Prisluhnili smo Duhovnemu nagovoru, ki ga je pripravil mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Nadaljevali smo s prvimi večernicami 33. nedelje med letom in z rožnim vencem, ki smo ga molili za vse uboge, katerim je posvečena jutrišnja nedelja. Drug del oddaje je zaznamovala Radijska kateheza. V katehezi za bolnike in starejše smo se poglobili v upanje, ki ne ugasne, ki je krščansko upanje v posmrtno življenje. Podaril nam ga je Jezus, ko je premagal sile smrti. Mesec november je še prav posebej primeren čas, da iščemo odgovore na vprašanja o poslavljanju, o smrti in večnem življenju, čeprav vemo, da vseh odgovorov ne bomo našli. Katehezo pripravlja dolgoletni spremljevalec bolnikov duhovnik Miro Šlibar.
Slovenska oddaja Radia Vatikan
VEČ ... |
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 15. 11.
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Naš gost
VEČ ... |
Dr. Tatjana Avšič Županc, letošnja Zoisova nagrajenka
Dr. Tatjana Avšič Županc je letošnja Zoisova nagrajenka za življenjsko delo in izjemno zanimiva sogovornica, zaljubljena v mikrobiologijo, zlasti virologijo. V oddaji Naš gost smo izvedeli veliko o njenem zanimivem delu, ki se vedno začne v naravi in nadaljuje v laboratoriju. Odgovorila je tudi na vprašanje, kako ravna ob zavedanju, da so virusi del našega življenja.