Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
info sprava kočevski rog Andrej saje družba duhovnost politika
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Informativni prispevki
H Gospodu je odšel duhovnik in teolog Ciril Sorč. Pred leti smo ga gostili tudi v oddaji Naš gost.
Informativni prispevki
H Gospodu je odšel duhovnik in teolog Ciril Sorč. Pred leti smo ga gostili tudi v oddaji Naš gost.
Informativni prispevki
V program Radia Ognjišče smo povabili evropsko poslanko iz vrst Evropske ljudske stranke in SDS Romano Tomc. Kritična je bila do želje nekaterih poslancev, ki želijo spreminjati evropske pogodbe. Razložila je, kaj odločitev evropskih poslancev, ki so odločitev o začetku spreminjanja evropski pogodb potrdili s tesno večino pomeni. Negativno je ocenila nastajanje nove španske vlade pod vodstvom socialista Perdra Sáncheza v kateri bodo tudi separatisti, ki so v preteklosti kršili ustavo. To početje Špancev jo skrbi. Nismo mogli mimo vprašanja kršitev vladavine prava v posameznih državah članih. Želi si, da bi v prihodnje slovenski evropski poslanci bolj realno predstavljali stanje v naši državi, ne pa zavajali evropske javnosti.
Evropska poslanka je bila izjemno kritična do proračuna, ki ga je slovenska vlada poslala v Evropski parlament. Pravi, da proračun nima nobene vrednosti. Vlada se hvali z najnižjo inflacijo v dveh letih, ne pove pa, da je med najvišjimi v Evropi. Splošne razmere na vseh področjih v Sloveniji so zelo zaskrbljujoče, opozarja evropska poslanka Tomc.
Kot nekdanja podpredsednica hrana demokracije se je ustavila tudi pri izjemno slabem delovanju državnega zbora ter ocenila, da je stanje v Sloveniji pod aktualno vlado izjemno slabo.
Informativni prispevki
V program Radia Ognjišče smo povabili evropsko poslanko iz vrst Evropske ljudske stranke in SDS Romano Tomc. Kritična je bila do želje nekaterih poslancev, ki želijo spreminjati evropske pogodbe. Razložila je, kaj odločitev evropskih poslancev, ki so odločitev o začetku spreminjanja evropski pogodb potrdili s tesno večino pomeni. Negativno je ocenila nastajanje nove španske vlade pod vodstvom socialista Perdra Sáncheza v kateri bodo tudi separatisti, ki so v preteklosti kršili ustavo. To početje Špancev jo skrbi. Nismo mogli mimo vprašanja kršitev vladavine prava v posameznih državah članih. Želi si, da bi v prihodnje slovenski evropski poslanci bolj realno predstavljali stanje v naši državi, ne pa zavajali evropske javnosti.
Evropska poslanka je bila izjemno kritična do proračuna, ki ga je slovenska vlada poslala v Evropski parlament. Pravi, da proračun nima nobene vrednosti. Vlada se hvali z najnižjo inflacijo v dveh letih, ne pove pa, da je med najvišjimi v Evropi. Splošne razmere na vseh področjih v Sloveniji so zelo zaskrbljujoče, opozarja evropska poslanka Tomc.
Kot nekdanja podpredsednica hrana demokracije se je ustavila tudi pri izjemno slabem delovanju državnega zbora ter ocenila, da je stanje v Sloveniji pod aktualno vlado izjemno slabo.
Informativni prispevki
Nekdanji evropski poslanec, prvi predsednik slovenske vlade ter ustanovitelj stranke Slovenski krščanski demokrati Lojze Peterle ustanavlja društvo z imenom »Zavezništvo krščanskih demokratov«. V ta namen bo v ponedeljek podpisal tudi dogovor z SLS, ki mu bo dovolila uporabo imena SKD kot pravna naslednica in lastnica te znamke. Ustanovitelja novega društva je pred naš mikrofon za več pojasnil povabila Marjana Debevec.
Informativni prispevki
Nekdanji evropski poslanec, prvi predsednik slovenske vlade ter ustanovitelj stranke Slovenski krščanski demokrati Lojze Peterle ustanavlja društvo z imenom »Zavezništvo krščanskih demokratov«. V ta namen bo v ponedeljek podpisal tudi dogovor z SLS, ki mu bo dovolila uporabo imena SKD kot pravna naslednica in lastnica te znamke. Ustanovitelja novega društva je pred naš mikrofon za več pojasnil povabila Marjana Debevec.
Informativni prispevki
Konec julija se je štiriletni mandat slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu iztekel Jakobu Štunfu. Nasledil ga je izkušeni politik in diplomat Franc But, nekdanji kmetijski minister, predsednik SLS in dolgoletni veleposlanik, ki je papežu Frančišku danes predal poverilno pismo.
Informativni prispevki
Konec julija se je štiriletni mandat slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu iztekel Jakobu Štunfu. Nasledil ga je izkušeni politik in diplomat Franc But, nekdanji kmetijski minister, predsednik SLS in dolgoletni veleposlanik, ki je papežu Frančišku danes predal poverilno pismo.
Informativni prispevki
Za prvi komentar na zakon o obnovi po poplavah smo poklicali predsednika Skupnosti občin Slovenije Vladimirja Prebiliča. Kako zadovoljni so z zakonom, kaj pozdravljajo in kaj pogrešajo?
Informativni prispevki
Za prvi komentar na zakon o obnovi po poplavah smo poklicali predsednika Skupnosti občin Slovenije Vladimirja Prebiliča. Kako zadovoljni so z zakonom, kaj pozdravljajo in kaj pogrešajo?
Informativni prispevki
Enotna lista, Narodni svet koroških Slovencev, Zveza slovenskih organizacij in Skupnost koroških Slovencev in Slovenk so zaradi razočaranja nad narodnostno politiko zvezne vlade in neuspehom pri realizaciji koalicijskega sporazuma pripravile skupno izjavo. Opozarjajo na nujnost reforme dvojezičnega šolstva in sodstva, uporabo slovenščine v javnih ustanovah ter nujno spremembo zakona o narodnih skupnostih. Več pojasnil nam je posredoval predsednik Enotne liste Gabriel Hribar.
Informativni prispevki
Enotna lista, Narodni svet koroških Slovencev, Zveza slovenskih organizacij in Skupnost koroških Slovencev in Slovenk so zaradi razočaranja nad narodnostno politiko zvezne vlade in neuspehom pri realizaciji koalicijskega sporazuma pripravile skupno izjavo. Opozarjajo na nujnost reforme dvojezičnega šolstva in sodstva, uporabo slovenščine v javnih ustanovah ter nujno spremembo zakona o narodnih skupnostih. Več pojasnil nam je posredoval predsednik Enotne liste Gabriel Hribar.
Informativne oddaje
Na god sv. Cecilije je odšel v večnost zborovodja, dirigent, skladatelj in duhovnik Jože Trošt, doma s Cola nad Ajdovščino. Prisluhnite njegovim spominom iz oddaje Naš gost leta 2000.
Informativne oddaje
Na god sv. Cecilije je odšel v večnost zborovodja, dirigent, skladatelj in duhovnik Jože Trošt, doma s Cola nad Ajdovščino. Prisluhnite njegovim spominom iz oddaje Naš gost leta 2000.
Informativni prispevki
Državni zbor potrjuje predloga proračunov za prihodnje in leto 2025. Kritike nanju letijo z vseh strani, ne le zgolj opozicijske. Za komentar smo prosili ekonomista Mateja Lahovnika.
Informativni prispevki
Državni zbor potrjuje predloga proračunov za prihodnje in leto 2025. Kritike nanju letijo z vseh strani, ne le zgolj opozicijske. Za komentar smo prosili ekonomista Mateja Lahovnika.
Lahko noč, moj angel
Kako hitro se umaže obleka ali tla v stanovanju. Ali roke. Kako hitro si umažemo …
Svetovalnica
Pred sklepom priprav na mednarodno taizejsko srečanje v Ljubljani smo v oddaji opozorili na nekaj ključnih točk, ki bodo zanimive tako za Ljubljančane kot za ostale domačine. Srečanje bo pripeljalo v prestolnico več tisoč mladih, kar bo gotovo obogatilo praznični utrip v mestu. Z nami sta bila v živo Tilen Čebulj in Ana Pučnik iz Katoliške mladine.
Program zadnjega tedna
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 10. december 2023 ob 05-ih
Za življenje
V oddaji Za življenje smo se srečali z Alenko Rebula. Uvodoma govorili o vzporednicah med adventom in veselim decembrom, kako preživeti ta čas čim bolj uglašeno s seboj in s svojimi hotenji. V nadaljevanju se posvetili družini, njej je namenjena knjiga, plod dolgoletnega raziskovanja in opazovanj družine ter ljubezni v njej, ki je nastajala leta, Josipe Prebeg v soavtorstvu z Alenko Rebula. Vabljeni k poslušanju.
Kmetijska oddaja
V nedeljski kmetijski oddaji smo se najprej ustavili ob vložitvi zahteve za presojo ustavnosti spomladi izsiljene novele Zakona o zaščiti živali. V drugem delu pa je naš gost predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič, ki pravi, da je pri spremembah zakonodaje na kmetijskem področju biti zelo previden. Prisluhnite oddaji.
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili delu spominskih zapisov učitelja Rada Trohe, ki se je leta 1911 rodil v Kopru. Ker je Primorska po prvi svetovni vojni pripadla Italiji, je bil vpoklican v italijansko vojsko. Poslali so ga v Grčijo, kjer je bil leta 1943 zajet s strani Nemcev in odpeljan na Vzhodno fronto. Tam je čudežno preživel in se v domovino vrnil septembra 1945. Spomine na vzhodno fronto, ki ste jih slišali v 1. oddaji, je pripravila kustosinja Irena Uršič iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine.
Slovenska oddaja Radia Vatikan
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Pojdite in učite
V misijonski rubriki Pojdite in učite nekaj vsebinskih poudarkov s pričevanja misijonarja Pedra Opeke. Prisluhnite vzpodbudam, ki so na moč primerne tudi za pravo pripravo na praznik Gospodovega rojstva.
Z ljudmi na poti
Gostili smo Filipa Nordina, ki prihaja iz Švedske, in Marjorie Moura, ki je iz Brazilije. V Slovenijo sta prišla kot taizéjska prostovoljca in že od sredine septembra pomagata pri pripravah na Evropsko srečanje mladih, ki ga bo od 28. decembra do 1. januarja prihodnje leto gostila Ljubljana. V oddaji sta spregovorila o pripravah na srečanje in o doživljanju Slovenije in Slovencev.