Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
info sprava kočevski rog Andrej saje družba duhovnost politika
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Informativni prispevki
Absentizem v Sloveniji je v porastu, kar izjemno negativno vpliva na gospodarstvo. Samo lani smo zaradi bolniških odsotnosti izgubili več kot 19 milijonov koledarskih dni. Kljub zagotovilom ministrstva za zdravje, da bo pristopilo k reševanju tega problema, do danes še ni nikakršne rešitve. Člani Upravnega odbora Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije zato zahtevajo, da se breme bolniškega nadomestila z delodajalca na ZZZS zniža s 30 na 20 dni, kot je bilo že v času prejšnje vlade. Delodajalci prav tako ostro nasprotujejo predlogu zakonske ureditve, ki bi delodajalcem preprečila možnost preventivnega preverjanja prisotnosti THC v krvi zaposlenih. O absentizmu se je s predsednikom OZS Blažem Cvarjem pogovarjal Jon Kanjir.
Informativni prispevki
Absentizem v Sloveniji je v porastu, kar izjemno negativno vpliva na gospodarstvo. Samo lani smo zaradi bolniških odsotnosti izgubili več kot 19 milijonov koledarskih dni. Kljub zagotovilom ministrstva za zdravje, da bo pristopilo k reševanju tega problema, do danes še ni nikakršne rešitve. Člani Upravnega odbora Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije zato zahtevajo, da se breme bolniškega nadomestila z delodajalca na ZZZS zniža s 30 na 20 dni, kot je bilo že v času prejšnje vlade. Delodajalci prav tako ostro nasprotujejo predlogu zakonske ureditve, ki bi delodajalcem preprečila možnost preventivnega preverjanja prisotnosti THC v krvi zaposlenih. O absentizmu se je s predsednikom OZS Blažem Cvarjem pogovarjal Jon Kanjir.
Informativni prispevki
V parlamentarnem postopku je zakon o konoplji za omejeno osebno uporabo. Da med drugim odpira vrata številnim tveganjem za javno zdravje in varnost, opozarjajo v Slovenskem združenju za kronične nenalezljive bolezni in številnih podpornih organizacijah. Pozvali so k umiku predloga. Član omenjenega združenja je med drugim Inštitut za raziskave in razvoj Utrip. Poklicali smo direktorja Mateja Koširja.
Informativni prispevki
V parlamentarnem postopku je zakon o konoplji za omejeno osebno uporabo. Da med drugim odpira vrata številnim tveganjem za javno zdravje in varnost, opozarjajo v Slovenskem združenju za kronične nenalezljive bolezni in številnih podpornih organizacijah. Pozvali so k umiku predloga. Član omenjenega združenja je med drugim Inštitut za raziskave in razvoj Utrip. Poklicali smo direktorja Mateja Koširja.
Informativni prispevki
Predsednica republike Nataša Pirc Musar se je zaradi prevoza na proslavo v Beltince ob dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom soočila s kritikami. Tja je namreč iz Portoroža pripotovala s policijskim helikopterjem. Očitki so se nanašali predvsem na njeno predvolilno obljubo, da bo dajala zgled pri službenih poteh in pred vsako preverila ogljični odtis. Besedo je spet prelomila tudi aktualna vlada. Ob nastopu mandata je med drugim zagotavljala, kako bo pri vseh odločitvah upoštevala stroko, a z ravnanji dokazuje prav nasprotno. Zadnji primer je sporen nakup helikopterjev za nujno medicinsko pomoč, ki je začinil tako imenovano obdobje kislih kumaric. Za komentar smo poklicali urednika revije Slovenski čas Martina Nahtigala.
Informativni prispevki
Predsednica republike Nataša Pirc Musar se je zaradi prevoza na proslavo v Beltince ob dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom soočila s kritikami. Tja je namreč iz Portoroža pripotovala s policijskim helikopterjem. Očitki so se nanašali predvsem na njeno predvolilno obljubo, da bo dajala zgled pri službenih poteh in pred vsako preverila ogljični odtis. Besedo je spet prelomila tudi aktualna vlada. Ob nastopu mandata je med drugim zagotavljala, kako bo pri vseh odločitvah upoštevala stroko, a z ravnanji dokazuje prav nasprotno. Zadnji primer je sporen nakup helikopterjev za nujno medicinsko pomoč, ki je začinil tako imenovano obdobje kislih kumaric. Za komentar smo poklicali urednika revije Slovenski čas Martina Nahtigala.
Informativni prispevki
Slovenijo je močno zaznamovala polpretekla zgodovina. Medtem ko mnogi dokumenti iz obdobja po drugi svetovni vojni ostajajo in po delčkih prihajajo v javnost, njegovi akterji odhajajo. Med tistimi, ki bi lahko povedali več ter tako pomagali, da bi bilo v naši državi zadoščeno resnici in dostojanstvu, je nedavno umrli Zdenko Roter. Da si njegova vloga v domačem družbenem in političnem prostoru zasluži kritično presojo, je opozoril raziskovalec arhivov in pisatelj Igor Omerza.
Informativni prispevki
Slovenijo je močno zaznamovala polpretekla zgodovina. Medtem ko mnogi dokumenti iz obdobja po drugi svetovni vojni ostajajo in po delčkih prihajajo v javnost, njegovi akterji odhajajo. Med tistimi, ki bi lahko povedali več ter tako pomagali, da bi bilo v naši državi zadoščeno resnici in dostojanstvu, je nedavno umrli Zdenko Roter. Da si njegova vloga v domačem družbenem in političnem prostoru zasluži kritično presojo, je opozoril raziskovalec arhivov in pisatelj Igor Omerza.
Informativni prispevki
S prvim septembrskim dnem se bodo v šolske klopi vrnili učenci in dijaki. Z mladimi pešci in kolesarji se bodo napolnile tudi ceste. Na njihovo varnost v prometu bo prihodnja dva tedna znova opozarjala nacionalna preventivna akcija. Vrsto dejavnosti je v sodelovanju z različnimi pristojnimi službami in partnerji pripravila Agencija za varnost prometa. Tja smo poklicali vodjo sektorja za razvoj, preventivo in vzgojo v cestnem prometu dr. Sašo Kuhar.
Informativni prispevki
S prvim septembrskim dnem se bodo v šolske klopi vrnili učenci in dijaki. Z mladimi pešci in kolesarji se bodo napolnile tudi ceste. Na njihovo varnost v prometu bo prihodnja dva tedna znova opozarjala nacionalna preventivna akcija. Vrsto dejavnosti je v sodelovanju z različnimi pristojnimi službami in partnerji pripravila Agencija za varnost prometa. Tja smo poklicali vodjo sektorja za razvoj, preventivo in vzgojo v cestnem prometu dr. Sašo Kuhar.
Informativni prispevki
Pred 20. izvedbo Blejskega strateškega foruma smo poklicali geopolitičnega analitika dr. Larisa Gaiserja. Vprašali smo ga, kakšen je pomen te mednarodne konference na naših tleh, kakšen ugled je imela včasih in kakšnega ima danes ter kaj sporoča letošnja rdeča nit.
Informativni prispevki
Pred 20. izvedbo Blejskega strateškega foruma smo poklicali geopolitičnega analitika dr. Larisa Gaiserja. Vprašali smo ga, kakšen je pomen te mednarodne konference na naših tleh, kakšen ugled je imela včasih in kakšnega ima danes ter kaj sporoča letošnja rdeča nit.
Informativni prispevki
V pogovoru s predsednikom Združenja občin Slovenije Robertom Smrdeljem smo se dotaknili aktualnih izzivov lokalne ravni, med njimi naraščanja stroškov občin in sodelovanja z vlado, tudi v luči pogajanj o povprečninah in izvajanja dolgotrajne oskrbe.
Informativni prispevki
V pogovoru s predsednikom Združenja občin Slovenije Robertom Smrdeljem smo se dotaknili aktualnih izzivov lokalne ravni, med njimi naraščanja stroškov občin in sodelovanja z vlado, tudi v luči pogajanj o povprečninah in izvajanja dolgotrajne oskrbe.
Informativni prispevki
V Župniji Kokrica so v okviru misijona odprli Misijonsko knjigobežnico, poseben prostor za izmenjavo knjig v starem vhodu cerkve. Police ponujajo številna dela in revije, obiskovalcem pa je na voljo tudi klečalnik za tiho molitev s pogledom v cerkev. Knjigobežnica združuje branje, skupnost in duhovno poglobitev ter vabi k sodelovanju pri prihajajočem misijonu z geslom »Pridi človek, čakam te.« O tem smo se pogovarjali s tajnico ŽPS-ja Ano Peklenik.
Informativni prispevki
V Župniji Kokrica so v okviru misijona odprli Misijonsko knjigobežnico, poseben prostor za izmenjavo knjig v starem vhodu cerkve. Police ponujajo številna dela in revije, obiskovalcem pa je na voljo tudi klečalnik za tiho molitev s pogledom v cerkev. Knjigobežnica združuje branje, skupnost in duhovno poglobitev ter vabi k sodelovanju pri prihajajočem misijonu z geslom »Pridi človek, čakam te.« O tem smo se pogovarjali s tajnico ŽPS-ja Ano Peklenik.
Sol in luč
»Včasih se človek odloči za slabšo možnost, kar postane tudi izkušnja. Človek je tu s svojo duhovno zmožnostjo kakor krmar ladje, ki nenehno popravlja njeno smer, dokler varno ne pristane na cilju. Nečesa pa človek ne more. Ne biti človek.« Tako je v knjigi »Sto domačih zdravil za dušo in telo« zapisal dr. Jože Ramovš. Iz knjige smo za oddajo prebrali nekaj izbranih odlomkov.
Svetovalnica
V Svetovalnici smo gostili psihologinjo dr. Lilijano Šprah , višjo znanstveno sodelavko in predstojnico Družbenomedicinskega inštituta na Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Govorili smo o duševnem zdravju kmetov, zlasti ob dejstvu, da tudi samomori med njimi niso redki.
Program zadnjega tedna
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 31. avgust 2025 ob 05-ih
Moja zgodba
Študijski center za narodno spravo je pripravil znanstveno konferenco Med tradicijo in moderno: slovenski katoliški intelektualci in narodnostno vprašanje v transnacionalni perspektivi. Na njej so sodelovali zgodovinarji, ki so osvetlili pomen katoliških intelektualcev v prelomnem stoletju 1848−1948. Tega sta zaznamovali dve veliki revoluciji: meščanska leta 1848 in komunistična s prevzemom oblasti po drugi svetovni vojni. Na sporedu je bila prva oddaja v kateri sta govorila Tomaž Ivešić in Špela Chomicki (Homicki).
Duhovna misel
Neko južnoafriško pleme, kjer je nesocialno ali kriminalno obnašanje zelo redko, pozna zelo zanimivo navado za take primere. Če član plemena ...
Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Moja zgodba
Študijski center za narodno spravo je pripravil znanstveno konferenco Med tradicijo in moderno: slovenski katoliški intelektualci in narodnostno vprašanje v transnacionalni perspektivi. Na njej so sodelovali zgodovinarji, ki so osvetlili pomen katoliških intelektualcev v prelomnem stoletju 1848−1948. Tega sta zaznamovali dve veliki revoluciji: meščanska leta 1848 in komunistična s prevzemom oblasti po drugi svetovni vojni. Na sporedu je bila prva oddaja v kateri sta govorila Tomaž Ivešić in Špela Chomicki (Homicki).
Slovenska oddaja Radia Vatikan
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Pojdite in učite
Slovenska Karitas obeležuje 20 let dobrodelne akcije Za srce Afrike, katere letošnja izvedba poteka prav v teh dneh. V rubriki Pojdite in učite boste slišali o rezultatih doslej, upanju za prihodnost in iskreno zahvalo vsem, ki pomagate nerazvitemu svetu, misijonskim deželam.
Z ljudmi na poti
Gostili smo Klaro Lotrič, grafično oblikovalko in svetovno popotnico, ki jo je zadnja služba popeljala v Turčijo, kjer deluje kot predstavnica ene od turističnih agencij. Prvo pot po svetu je opravila pri devetnajstih letih, pozneje pa je živela in delala v različnih državah, med drugim na Tajskem, v Maleziji, Mehiki, Argentini, pa tudi v Španiji. V oddaji je spregovorila o življenju in delu v tujini.