Robert Hlede: Dva obraza, dve vladi: Pogled na Golobovo vlado in koncept vladanja (3.del)

Po mnenju avtorja je Golobova vlada po vseh merilih in kazalcih najslabša vlada, ki jih je Slovenija do sedaj imela. Normalnost se je spremenila v “nenormalnost”, odgovorno oblastniško ravnanje v oblastniško norčevanje iz ljudi in vladavino prava v vladavino izigravanja prava. Po treh letih medijskih in drugih manipulacij se je končno prebudila civilna družba. Protesti različnih družbenih skupin kažejo, da je ljudem dovolj obljub in norčevanja iz njih. V času Janševe vlade so ulice branile demokracijo, sedaj pa so protestniki prikazani kot žrtve. Vse več znakov kaže na to, da bodo sedanji protesti prinesli “novo pomlad” in razvoj Slovenije obrnili v pravo smer.

Robert Hlede: Dva obraza, dve vladi: Pogled na zadnjo Janševo vlado skozi napake in uspehe (2. del)

Avtor izpostavlja, da nas od nastopa Golobove vlade vladajoči in njim naklonjeni mediji ves čas prepričujejo in želijo prepričati, da živimo v svobodi, v času Janševe vlade pa naj bi živeli v diktaturi. V komentarju  nam osvetli primerjavo med obema vladama, saj dejstva kažejo drugačno sliko.

Andrej Tomelj: 8. marec – dan zmage delovnih žena, a le “naših”

https://casnik.si/8-marec-dan-zmage-delovnih-zena-a-le-nasih/

Ponovimo nekaj zgodovinskih dejstev. Sklep o praznovanju dneva delovnih žena je bil sprejet na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910, prvič so ga v nekaterih evropskih državah ženske praznovale 1911. leta. Program in smisel praznika: boj za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost žensk. Za praznični dan je bil določen 19. marec (sv. Jožef!?), ki se je marsikje v zahodnih državah obdržal še nadaljnja leta. Kmalu pa se je kot praznični dan začel uveljavljati tudi 8. marec v spomin na ženske demonstracije leta 1917 v Petrogradu. Američanke so prvič praznovale že 28. februarja 1909, torej še pred nekaterimi Evropejkami. Šele leta 1977 so v generalni skupščini OZN sprejeli resolucijo, s katero je 8. marec postal mednarodni (svetovni) dan žena. S tem je bila dokončno odpravljena zmeda z datumi in sprejeta pobuda (vsiljevanje) za praznovanje po vsem svetu. Kako je s praznovanjem v muslimanskih državah lahko samo ugibamo. Na kateri dan v marcu so naše ženske praznovale v prvi Jugoslaviji, v kolikor sploh so, je težko zanesljivo trditi. Vsekakor je bil dan žena v senci materinskega dne, to je 25. marca.

Kaj mi manjka? Povzetek misli Alenke Rebula za reševanje problemov skozi postni čas

Z besedami »pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš«, smo vstopili v postni čas. Čas, ko premišljujemo o lastni minljivosti in veri v presežno. V teh dneh je zato tudi priložnost, da nase in na druge pogledamo z usmiljenjem ter nežnostjo. Vsak dan nam narekuje mnogo obveznosti in nas vodi v pomanjkanje časa, da bi našli stik najprej s sabo in nato z bližnjimi. Ali je res, da nam ne preostane drugega, kot da se prepustimo toku vseh opravkov in zahtev okolice?

Janez Juhant: Dobljena prva bitka, a vojna bo še trajala

Avtor je razmišljal o odločbi Ustavnega sodišča o Zakonu o RTV Slovenija.

Franci Kindlhofer: Ministrica Vrečko, nikoli ni prepozno priznati zmote

Avtor v komentarju poziva ministrico za kulturo dr. Asto Vrečko, da ni nikoli prepozno prepoznati svoje zmote in naj ji bo s svojim odstopom zgled ministrica za notranje zadeve.

Janez Remškar: Profesionalizacija svetov zavodov

Vprašanje za g. ministra Bešič Loredana in g. Šebedra je: Kako bo pri vaši »profesionalni« sestavi svetov zavodov z njihovo odgovornostjo? Želel bi, da končno začnemo prenašati v naše delo tudi odgovornost, ki je do sedaj ni bilo, če izvzamem osebni občutek odgovornosti posameznika do bolnika, česar tudi nimamo vsi!

Komentar je pripravil prim. Janez Remškar, dr. med.

Mateja Pršolja: Kdaj se bomo mi soočili s post-covidnim sindromom v šolah?

Avtorica v komentarju predstavi svoje razmišljanje o tem, kaj se po epidemiji dogaja z otroki v šolskih klopeh. Pestijo jih ocenjevanja in prehiter tempo učenja, ki mu zaradi pomanjkanja razlage niso zmožni slediti. Zato se znajdejo v stiskah, ki se odražajo tudi v nasilnem in nestrpnem vedenju ali samodestruktivnih vzgibih. Peršolja meni, da bi si za zgled pri reševanju tovrstnih težav morali vzeti skandinavske države, ki v ospredje ne postavljajo več učnih načrtov, ampak krepijo socialno-emocionalne veščine.