Is podcast
V predsedniški palači je sredi januarja iz rok predsednika države Boruta Pahorja v sicer četrtem zaporednem izboru za Inženirko leta 2021 prejela dr. Nataša Kovačević, vodja projektov na oddelku za raziskave v družbi Kolektor Group. Izbor se odvija v soorganizaciji revije IRT3000, družbe Mediade ter z drugimi sodelujočimi partnerji. Je del projekta Inženirke in inženirji bomo!, ki mlade z dogodki na gimnazijah in šolskih centrih že enajsto leto (od leta 2012) navdušuje za inženirstvo, tehniko, naravoslovje in inovativnost. Izbor inženirka leta v ospredje postavlja osebo, ki je lahko s svojim delom in osebnostjo zgled in navdih mlajšim generacijam deklet, da se bodo lažje odločala za perspektivne inženirske poklice. V letošnji generaciji slovenskih inženirk je komisija predsednico razreda prepoznala v Nataši Kovačević. Ob raziskovalnih in inženirskih podvigih ter prispevanju skupnosti namreč navdihuje tudi kot oseba. Njena osebnost izraža strast do dela in jasne cilje, ki se jih loteva z zagnanostjo in trdim delom. Ko spregovori o svojem delu, ji oči zažarijo. Navduši z umirjeno, a odločno samozavestjo.
podjetništvo inovativnost gospodarstvo družba poslovnost pogovor izobraževanje
V predsedniški palači je sredi januarja iz rok predsednika države Boruta Pahorja v sicer četrtem zaporednem izboru za Inženirko leta 2021 prejela dr. Nataša Kovačević, vodja projektov na oddelku za raziskave v družbi Kolektor Group. Izbor se odvija v soorganizaciji revije IRT3000, družbe Mediade ter z drugimi sodelujočimi partnerji. Je del projekta Inženirke in inženirji bomo!, ki mlade z dogodki na gimnazijah in šolskih centrih že enajsto leto (od leta 2012) navdušuje za inženirstvo, tehniko, naravoslovje in inovativnost. Izbor inženirka leta v ospredje postavlja osebo, ki je lahko s svojim delom in osebnostjo zgled in navdih mlajšim generacijam deklet, da se bodo lažje odločala za perspektivne inženirske poklice. V letošnji generaciji slovenskih inženirk je komisija predsednico razreda prepoznala v Nataši Kovačević. Ob raziskovalnih in inženirskih podvigih ter prispevanju skupnosti namreč navdihuje tudi kot oseba. Njena osebnost izraža strast do dela in jasne cilje, ki se jih loteva z zagnanostjo in trdim delom. Ko spregovori o svojem delu, ji oči zažarijo. Navduši z umirjeno, a odločno samozavestjo.
V predsedniški palači je sredi januarja iz rok predsednika države Boruta Pahorja v sicer četrtem zaporednem izboru za Inženirko leta 2021 prejela dr. Nataša Kovačević, vodja projektov na oddelku za raziskave v družbi Kolektor Group. Izbor se odvija v soorganizaciji revije IRT3000, družbe Mediade ter z drugimi sodelujočimi partnerji. Je del projekta Inženirke in inženirji bomo!, ki mlade z dogodki na gimnazijah in šolskih centrih že enajsto leto (od leta 2012) navdušuje za inženirstvo, tehniko, naravoslovje in inovativnost. Izbor inženirka leta v ospredje postavlja osebo, ki je lahko s svojim delom in osebnostjo zgled in navdih mlajšim generacijam deklet, da se bodo lažje odločala za perspektivne inženirske poklice. V letošnji generaciji slovenskih inženirk je komisija predsednico razreda prepoznala v Nataši Kovačević. Ob raziskovalnih in inženirskih podvigih ter prispevanju skupnosti namreč navdihuje tudi kot oseba. Njena osebnost izraža strast do dela in jasne cilje, ki se jih loteva z zagnanostjo in trdim delom. Ko spregovori o svojem delu, ji oči zažarijo. Navduši z umirjeno, a odločno samozavestjo.
podjetništvoinovativnostgospodarstvodružbaposlovnostpogovorizobraževanje
Via positiva
Široki in ustvarjalno bogati so svetovi Lidije Šket Kamenšek, profesorice razrednega pouka, strokovne delavke na področju vzgoje in izobraževanja, magistrice znanosti s področja socialne pedagogike. Zanimajo jo vedenjske posebnosti otrok in mladostnikov ter načini pomoči. Tudi pravljice so predmet njenega znanstvenega raziskovanja. Intenzivno se ukvarja s težavami pozornosti, impulzivnostjo in hiperaktivnostjo, z otroki, mladostniki in odraslimi z ADHD. Napisala je priročnik ADHD – Ampak Danes Hočem Drugače, ki je izšel pri Mohorjevi založbi v Celju.
Skoraj četrt stoletja se je Lidija spraševala in iskala odgovore za svoj nemir, svoje svetove, ki jih je nosila v sebi, nerazumevanje okolice. Morala se je prilagoditi, da je določene stvari sploh lahko izvedla, kar je bilo zelo težko. »Ko izvemo, kdo smo in zakaj smo takšni, je to tolikšno olajšanje, ko končno lahko odložimo strahove in skrbi. Odgovori, ki jih dobimo, nas pomirijo, hkrati pa dobimo tudi priložnost za raziskovanje talentov, ki jih nosimo v sebi.« Zanjo je bilo to veliko olajšanje.
Via positiva
Široki in ustvarjalno bogati so svetovi Lidije Šket Kamenšek, profesorice razrednega pouka, strokovne delavke na področju vzgoje in izobraževanja, magistrice znanosti s področja socialne pedagogike. Zanimajo jo vedenjske posebnosti otrok in mladostnikov ter načini pomoči. Tudi pravljice so predmet njenega znanstvenega raziskovanja. Intenzivno se ukvarja s težavami pozornosti, impulzivnostjo in hiperaktivnostjo, z otroki, mladostniki in odraslimi z ADHD. Napisala je priročnik ADHD – Ampak Danes Hočem Drugače, ki je izšel pri Mohorjevi založbi v Celju.
Skoraj četrt stoletja se je Lidija spraševala in iskala odgovore za svoj nemir, svoje svetove, ki jih je nosila v sebi, nerazumevanje okolice. Morala se je prilagoditi, da je določene stvari sploh lahko izvedla, kar je bilo zelo težko. »Ko izvemo, kdo smo in zakaj smo takšni, je to tolikšno olajšanje, ko končno lahko odložimo strahove in skrbi. Odgovori, ki jih dobimo, nas pomirijo, hkrati pa dobimo tudi priložnost za raziskovanje talentov, ki jih nosimo v sebi.« Zanjo je bilo to veliko olajšanje.
Via positiva
Mihaela Kavčič je glasbena terapevtka IK, predavateljica, profesorica razrednega pouka. Kot glasbenica sodeluje v različnih pevskih sestavih (pevka, vodja, zborovodkinja, organistka), vodi Center za glasbeno terapijo Ad libitum. Glasba ji je bila položena v zibelko, velik vzor ji je bila babica, ki se je sama naučila zaigrati nekaj akordov na kitaro in pogosto zraven tudi zapela, na sploh se je pri njih doma veliko pelo, pripoveduje Mihaela, z babico sta si bili tudi zaradi ljubezni do glasbe in petja zelo blizu.
Mihaela poudarja pomembnost izobraževanja o glasbeni terapiji, saj je še vedno veliko nejasnosti in zmotnih predstav o tem, kaj naj bi glasbena terapija bila in komu je namenjena. Njene izkušnje pri delu z ljudmi z demenco, z otroki s posebnimi potrebami in tudi z mladimi bolniki na onkološkem oddelku pediatrične klinike, potrjujejo pomen glasbene terapije pri prepoznavanju in obravnavanju čustvenih stisk in vzpostavljanju odnosa z drugimi. Glasbena terapija prinaša sprostitev in odpira duha. Znanstveno je dokazano, da glasba neposredno vpliva na možgane, zlasti na centre za spomin in čustvovanje. Izvajanje glasbene terapije omogoča izražanje čustev in stisk skozi glasbo, kar pomaga pri komunikaciji in povezovanju.
Via positiva
Mihaela Kavčič je glasbena terapevtka IK, predavateljica, profesorica razrednega pouka. Kot glasbenica sodeluje v različnih pevskih sestavih (pevka, vodja, zborovodkinja, organistka), vodi Center za glasbeno terapijo Ad libitum. Glasba ji je bila položena v zibelko, velik vzor ji je bila babica, ki se je sama naučila zaigrati nekaj akordov na kitaro in pogosto zraven tudi zapela, na sploh se je pri njih doma veliko pelo, pripoveduje Mihaela, z babico sta si bili tudi zaradi ljubezni do glasbe in petja zelo blizu.
Mihaela poudarja pomembnost izobraževanja o glasbeni terapiji, saj je še vedno veliko nejasnosti in zmotnih predstav o tem, kaj naj bi glasbena terapija bila in komu je namenjena. Njene izkušnje pri delu z ljudmi z demenco, z otroki s posebnimi potrebami in tudi z mladimi bolniki na onkološkem oddelku pediatrične klinike, potrjujejo pomen glasbene terapije pri prepoznavanju in obravnavanju čustvenih stisk in vzpostavljanju odnosa z drugimi. Glasbena terapija prinaša sprostitev in odpira duha. Znanstveno je dokazano, da glasba neposredno vpliva na možgane, zlasti na centre za spomin in čustvovanje. Izvajanje glasbene terapije omogoča izražanje čustev in stisk skozi glasbo, kar pomaga pri komunikaciji in povezovanju.
Via positiva
Z dr. Janekom Muskom, psihologom in upokojenim profesorjem, smo se pogovarjali o vplivu sodobne tehnologije na naše življenje. Digitalna doba predstavlja velik izziv tudi vzgoji in izobraževanju. Govornik poudarja pomen sožitja z umetno inteligenco, ne smemo pa ji prepustiti prevlade. Izpostavlja pomanjkanje možnosti za psihoterapijo pri slehernem, tako mladih kot starejših, in pomembnost samopomoči ter spoznavanja samega sebe, kar je bil ob sklepu pogovora tudi njegov glavni nasvet. Ne moremo reševati svojih problemov, če najprej sebe ne s-poznamo.
Via positiva
Z dr. Janekom Muskom, psihologom in upokojenim profesorjem, smo se pogovarjali o vplivu sodobne tehnologije na naše življenje. Digitalna doba predstavlja velik izziv tudi vzgoji in izobraževanju. Govornik poudarja pomen sožitja z umetno inteligenco, ne smemo pa ji prepustiti prevlade. Izpostavlja pomanjkanje možnosti za psihoterapijo pri slehernem, tako mladih kot starejših, in pomembnost samopomoči ter spoznavanja samega sebe, kar je bil ob sklepu pogovora tudi njegov glavni nasvet. Ne moremo reševati svojih problemov, če najprej sebe ne s-poznamo.
Via positiva
Zanikanje bolečin ali trenutkov, ki niso prijetni in jih odklanjamo, onemogočajo rast osebnosti. Nazadujemo, pravi dr. Stanko Gerjolj. Pogovarjali smo se, zakaj se v družbi sprašujemo o pravici odvzema umiranja?, je evtanazija res pravica umirajočih, ali je to le nezmožnost soočanja s smrtjo? Morda težke nepriljubljene vsebine, ki smo se jih dotikali s pozitivno noto. Smrt je neizogiben del življenja, prva je v drugem.
Via positiva
Zanikanje bolečin ali trenutkov, ki niso prijetni in jih odklanjamo, onemogočajo rast osebnosti. Nazadujemo, pravi dr. Stanko Gerjolj. Pogovarjali smo se, zakaj se v družbi sprašujemo o pravici odvzema umiranja?, je evtanazija res pravica umirajočih, ali je to le nezmožnost soočanja s smrtjo? Morda težke nepriljubljene vsebine, ki smo se jih dotikali s pozitivno noto. Smrt je neizogiben del življenja, prva je v drugem.
Via positiva
Manca Košir je ambasadorka preventivne in zagovorniške akcije “Rad imam življenje”, s katero želijo spodbuditi razmišljanje, da ima vsako življenje svojo edinstveno in neprecenljivo vrednost ne glede na starost, bolezen in različne omejitve. Z zbranimi srčnimi zgodbami spodbujajo k odkrivanju bogastva odnosov, priznavanje enakih pravic, vrednosti in dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na njegovo zdravstveno stanje ali starost.
Via positiva
Manca Košir je ambasadorka preventivne in zagovorniške akcije “Rad imam življenje”, s katero želijo spodbuditi razmišljanje, da ima vsako življenje svojo edinstveno in neprecenljivo vrednost ne glede na starost, bolezen in različne omejitve. Z zbranimi srčnimi zgodbami spodbujajo k odkrivanju bogastva odnosov, priznavanje enakih pravic, vrednosti in dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na njegovo zdravstveno stanje ali starost.
Via positiva
Matic Vizjak: “Več preizkušen kot doživiš, a še vedno nadaljuješ, bolj te dolgoročno življenje nagradi. V to močno verjamem.”
Z Maticem smo se prvič srečali na sejmu v Gornji Radgoni, pred leti, ko je prejel naziv Inovativni kmet. To je bilo zanj kot močan katapult, pravi in dodaja, naziv pride in gre, na nas pa je, kako potem gradimo naprej. Maticu očitno uspeva, poslovna pot ga je peljala tudi čez lužo, kjer je za več inovativnih novih proizvodov prejel nagrade. Zato smo ga znova povabili v studio in ga povprašali o nadaljevanju zgodbe s čiliji. “Moraš znati tudi svojo miselnost dobro nastaviti, ko se začneš pogovarjati s temi ljudmi, ker te drugače nihče ne bo resno jemal.”
Matic ni odraščal v podjetniškem okolju, vsega se je moral naučiti sam.
»Zgodaj sem si želel v podjetništvo, nisem vedel, kaj točno bi počel, a odločenost v meni je bila zelo živa. Zato sem takoj po srednji šoli odšel v tujino, delal sem najprej dve leti na tovorni ladji, ki me je močno utdilo, dalo usnjeno kožo. To je gotovo najtežja izkušnja v mojem življenju, a tudi najboljša. Takrat še ni bilo takšnih povezav kot so danes, imel sem le stacionarni telefon, ko sem stopil na trdna tla, bili pa so impulzi strašansko dragi, zato sem poklical domov le dvakrat. Domačih v celotnem obdobju nisem videl. Pozneje sem šel v Avstralijo, začel kot natakar, ker sem se hitro učil in sem bil pri delu zavzet, so me kmalu prestavili v kuhinjo, kjer sem postal šef.«
Trend je bilo treba šele ustvariti
»Starši me finančno niso mogli podpreti, nikoli pa mi niso nasprotovali v idejah, pa če so bile te še tako nelogične in posebne. Ko vstopamo na poslovno pot, potrebujemo veliko spodbud. Potrebujemo pogum, vero vase in v ljudi, ki nas obkrožajo. Ljudje takrat še niso bili vajeni pikantne hrane, zato je bilo treba trend ustvariti, se pravi, sem šel proti vsej logiki. Imel sem le majhno skupino podpornikov, ki so me spodbujali, naj naredim prvi festival pikantne hrane v Sloveniji. Šel sem gol in bos v to zgodbo.«
Zakaj čiliji?
»Ljubezen do čilijev mi je nehote predal oče. Ko sem bil majhen se spominjam, je oče vedno govoril: »Jej česen, čebulo, feferon, pa boš vedno zdrav.« Sprva sem kakšno sadiko feferona vzgojil doma, zares pa sem se začel spoznavati s čiliji ko sem potoval po svetu z ladjo. Začel sem pobirati semena, jih prinesel domov in začel gojiti. Ker je bilo pridelka eno leto precej, sva jih z očetom predelala v pikantne omake, večino podarila in marsikdo se je potem navdušen vrnil ter vprašal, če imava še kaj tega, da bi kupil. Tako se je potem začelo počasi razvijati naprej. Že od nekdaj je moj vzdevek Čili frik in ta blagovna znamka je ostala. Življenje ne baranta, ni ruleta, življenje je vedno na naši strani, če le verjamemo v to.
Čili vino in CHILLINo
»Za to vino smo leta 2018 na ocenjevanju v New Yorku dobili zlato medaljo, zato sem začel iskati možnosti izvoza. Ves svet gre iz steklovine v aluminij zaradi cenejše reciklaže, tudi logistika je konkurenčnejša, zato smo tudi mi vino začeli polniti v pločevinki. Ljudje danes želijo pijače brez sladkorja, brez umetnih sladil in dodatkov, zato smo naredili pijačo »čilino špric« z dvema aromama baziliko in goznimi jagodami. Tudi za to smo na ocenjevanju lansko leto v New Yorku prejeli srebrno in zlato medaljo.«
Iz Pirana do Triglava
»Že v osnovni šoli so me vpisali v planinski krožek. Dvajset let nazaj sem bil že prvič na vrhu. Vsako leto si kdo želi, da bi šli. Ker sem bil na vrhu že tolikokrat sem pristal, da grem znova le, če bo pot drugačna, kakršno pa ni opravil še nihče, oziroma vsaj ne prav veliko. Pet dni smo hodili ob hudi vročini, imeli smo veliko težav tudi zaradi žuljev, bolečih nog, zaradi trdega koraka po segretem asfaltu, debelih četrt milijona korakov vsega skupaj. Vendar smo uspeli.
Matic je gornik in potapljač. »To smo posebni ljudje«, pravi. »Tako kot delaš eno stvar, delaš vse. Motivacijo najdemo v sebi, danes opažam posebej pri mladih fantih neko rezerviranost, skoraj prestrašenost ali neodločenost. Dekleta na drugi strani pa so pogumnejša in bolj drzna v idejah. Mladi so danes ves čas v »destrakciji«, okrog njih je toliko motečih elementov. Osemdeset odstotkov ljudi v Ameriki, kar me je močno presenetilo, zjutraj najprej kar storijo vzamejo telefon v roke in pregledajo kaj je novega, preverjajo, če je kakšna objava. Kaj ustvarja tolikšno željo, čeprav vemo in vidimo, kako nas to trga od ostalih in so med nami tudi v partnerskih, družinskih odnosih globoke vrzeli? Ne vem, kam to vodi. Izzivov se ne bojim, ne bom rekel, da se jih veselim, jih pa znam sprejeti, se iz njih nekaj naučiti, da se naslednjič odzovem drugače, boljše.«
Via positiva
Matic Vizjak: “Več preizkušen kot doživiš, a še vedno nadaljuješ, bolj te dolgoročno življenje nagradi. V to močno verjamem.”
Z Maticem smo se prvič srečali na sejmu v Gornji Radgoni, pred leti, ko je prejel naziv Inovativni kmet. To je bilo zanj kot močan katapult, pravi in dodaja, naziv pride in gre, na nas pa je, kako potem gradimo naprej. Maticu očitno uspeva, poslovna pot ga je peljala tudi čez lužo, kjer je za več inovativnih novih proizvodov prejel nagrade. Zato smo ga znova povabili v studio in ga povprašali o nadaljevanju zgodbe s čiliji. “Moraš znati tudi svojo miselnost dobro nastaviti, ko se začneš pogovarjati s temi ljudmi, ker te drugače nihče ne bo resno jemal.”
Matic ni odraščal v podjetniškem okolju, vsega se je moral naučiti sam.
»Zgodaj sem si želel v podjetništvo, nisem vedel, kaj točno bi počel, a odločenost v meni je bila zelo živa. Zato sem takoj po srednji šoli odšel v tujino, delal sem najprej dve leti na tovorni ladji, ki me je močno utdilo, dalo usnjeno kožo. To je gotovo najtežja izkušnja v mojem življenju, a tudi najboljša. Takrat še ni bilo takšnih povezav kot so danes, imel sem le stacionarni telefon, ko sem stopil na trdna tla, bili pa so impulzi strašansko dragi, zato sem poklical domov le dvakrat. Domačih v celotnem obdobju nisem videl. Pozneje sem šel v Avstralijo, začel kot natakar, ker sem se hitro učil in sem bil pri delu zavzet, so me kmalu prestavili v kuhinjo, kjer sem postal šef.«
Trend je bilo treba šele ustvariti
»Starši me finančno niso mogli podpreti, nikoli pa mi niso nasprotovali v idejah, pa če so bile te še tako nelogične in posebne. Ko vstopamo na poslovno pot, potrebujemo veliko spodbud. Potrebujemo pogum, vero vase in v ljudi, ki nas obkrožajo. Ljudje takrat še niso bili vajeni pikantne hrane, zato je bilo treba trend ustvariti, se pravi, sem šel proti vsej logiki. Imel sem le majhno skupino podpornikov, ki so me spodbujali, naj naredim prvi festival pikantne hrane v Sloveniji. Šel sem gol in bos v to zgodbo.«
Zakaj čiliji?
»Ljubezen do čilijev mi je nehote predal oče. Ko sem bil majhen se spominjam, je oče vedno govoril: »Jej česen, čebulo, feferon, pa boš vedno zdrav.« Sprva sem kakšno sadiko feferona vzgojil doma, zares pa sem se začel spoznavati s čiliji ko sem potoval po svetu z ladjo. Začel sem pobirati semena, jih prinesel domov in začel gojiti. Ker je bilo pridelka eno leto precej, sva jih z očetom predelala v pikantne omake, večino podarila in marsikdo se je potem navdušen vrnil ter vprašal, če imava še kaj tega, da bi kupil. Tako se je potem začelo počasi razvijati naprej. Že od nekdaj je moj vzdevek Čili frik in ta blagovna znamka je ostala. Življenje ne baranta, ni ruleta, življenje je vedno na naši strani, če le verjamemo v to.
Čili vino in CHILLINo
»Za to vino smo leta 2018 na ocenjevanju v New Yorku dobili zlato medaljo, zato sem začel iskati možnosti izvoza. Ves svet gre iz steklovine v aluminij zaradi cenejše reciklaže, tudi logistika je konkurenčnejša, zato smo tudi mi vino začeli polniti v pločevinki. Ljudje danes želijo pijače brez sladkorja, brez umetnih sladil in dodatkov, zato smo naredili pijačo »čilino špric« z dvema aromama baziliko in goznimi jagodami. Tudi za to smo na ocenjevanju lansko leto v New Yorku prejeli srebrno in zlato medaljo.«
Iz Pirana do Triglava
»Že v osnovni šoli so me vpisali v planinski krožek. Dvajset let nazaj sem bil že prvič na vrhu. Vsako leto si kdo želi, da bi šli. Ker sem bil na vrhu že tolikokrat sem pristal, da grem znova le, če bo pot drugačna, kakršno pa ni opravil še nihče, oziroma vsaj ne prav veliko. Pet dni smo hodili ob hudi vročini, imeli smo veliko težav tudi zaradi žuljev, bolečih nog, zaradi trdega koraka po segretem asfaltu, debelih četrt milijona korakov vsega skupaj. Vendar smo uspeli.
Matic je gornik in potapljač. »To smo posebni ljudje«, pravi. »Tako kot delaš eno stvar, delaš vse. Motivacijo najdemo v sebi, danes opažam posebej pri mladih fantih neko rezerviranost, skoraj prestrašenost ali neodločenost. Dekleta na drugi strani pa so pogumnejša in bolj drzna v idejah. Mladi so danes ves čas v »destrakciji«, okrog njih je toliko motečih elementov. Osemdeset odstotkov ljudi v Ameriki, kar me je močno presenetilo, zjutraj najprej kar storijo vzamejo telefon v roke in pregledajo kaj je novega, preverjajo, če je kakšna objava. Kaj ustvarja tolikšno željo, čeprav vemo in vidimo, kako nas to trga od ostalih in so med nami tudi v partnerskih, družinskih odnosih globoke vrzeli? Ne vem, kam to vodi. Izzivov se ne bojim, ne bom rekel, da se jih veselim, jih pa znam sprejeti, se iz njih nekaj naučiti, da se naslednjič odzovem drugače, boljše.«
Via positiva
Namen akcije »Rad imam življenje!«, ki bo v letu 2023 izpeljana prvič, je z različnimi aktivnostmi spodbujati pozitiven pogled na življenje v starosti, ob bolezni in različnih omejitvah, ozaveščati širšo javnost o potrebah starejših, bolnih, onemoglih in njihovih svojcev, spodbujati laično in strokovno pomoč ter predlagati nove sistemske rešitve na področju dolgotrajne in paliativne oskrbe ter podpore svojcem. Akcijo so predstavili Peter Tomažič iz Slovenske karitas, Renata J. Roban iz Slovenskega društva Hospic, Dane Kastelic iz Zveze paraplegikov, dr. Maja Ebert Moltara iz Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe – SZPHO ter ambasadorka Manca Košir, publicistka, kolumnistka in spremljevalka umirajočih ter tudi sam preizkušena v bolezni.
Via positiva
Namen akcije »Rad imam življenje!«, ki bo v letu 2023 izpeljana prvič, je z različnimi aktivnostmi spodbujati pozitiven pogled na življenje v starosti, ob bolezni in različnih omejitvah, ozaveščati širšo javnost o potrebah starejših, bolnih, onemoglih in njihovih svojcev, spodbujati laično in strokovno pomoč ter predlagati nove sistemske rešitve na področju dolgotrajne in paliativne oskrbe ter podpore svojcem. Akcijo so predstavili Peter Tomažič iz Slovenske karitas, Renata J. Roban iz Slovenskega društva Hospic, Dane Kastelic iz Zveze paraplegikov, dr. Maja Ebert Moltara iz Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe – SZPHO ter ambasadorka Manca Košir, publicistka, kolumnistka in spremljevalka umirajočih ter tudi sam preizkušena v bolezni.
Via positiva
Alojzija Pangeršič je pričevalka življenja. V sklopu Tedna za življenje smo jo povabili k pogovoru, saj je kljub številnim preizkušnjam ohranila radost in vedoželjnost. Prezgodnji slovesi, boleče izgube, teža bolezni, bližina odhajanja vseskozi spremljajo njeno pot in njenih ljubljenih, a to je ni strlo, ampak še bolj opogumilo. Neguje bližino, vpeta je v številna druženja, socialna vključenost je namreč med ključnimi dejavniki za ohranjanje vere v življenje in ohranjanje smisla.
Via positiva
Alojzija Pangeršič je pričevalka življenja. V sklopu Tedna za življenje smo jo povabili k pogovoru, saj je kljub številnim preizkušnjam ohranila radost in vedoželjnost. Prezgodnji slovesi, boleče izgube, teža bolezni, bližina odhajanja vseskozi spremljajo njeno pot in njenih ljubljenih, a to je ni strlo, ampak še bolj opogumilo. Neguje bližino, vpeta je v številna druženja, socialna vključenost je namreč med ključnimi dejavniki za ohranjanje vere v življenje in ohranjanje smisla.
Sodobni človek vse pogosteje čuti izgubo pristnega stika s seboj, s Stvarnikom in s smislom bivanja. V enournih pogovorih s strokovnjaki različnih področij, predvsem pa s področja psihologije, razgrinjamo možnosti po vnovičnem prebujenju. Govorimo o izbirah, ki vračajo zadovoljstvo, kažemo drugačne možnosti notranje izpolnitve in spodbujamo k izstopu iz ujetosti, lažne privlačnosti agresivnega potrošništva ter novodobnih pritiskov o tem, kakšen naj bi bil uspešen človek - večno mlad, srečen in prekipevajoč v udobju. Izstopimo, da bi znova našli sebe. To je naš namen pogovornih oddaj, s katerimi stopamo na pozitivno stran.
Slovencem po svetu in domovini
Na stičišču romanskega, germanskega in slovanskega sveta, v Kanalski dolini pod Svetimi Višarjami, je nedavno stekel poskus italijansko-slovensko-nemško-furlanske šole. To pomeni, da pouk poteka v teh jezikih in se tudi učijo vseh štirih jezikov. Da je to dragocena obogatitev prostora in najlepše darilo za prihodnje generacije, je včeraj, v ponedeljek, 27. 11. 2023, ob obisku rojakov dejal minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Srečal se je s predstavniki Združenja Don Mario Černet, Slovenskega kulturnega središča Planika in z župani gorenjskih in severnoprimorskih občin. Društvoma se je zahvalil za delovanje in povezovanje Slovencev, dal pa je tudi pobudo za ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, v okviru katerega bi lahko povezali tri sosednje države, Slovenijo, Italijo in Avstrijo in bi skrbelo za krepitev področja na več ravneh. Sogovorniki so pobudo sprejeli z naklonjenostjo in se že dogovorili za prve korake. Kanalska dolina je kulturno in jezikovno zelo raznolika, prepletajo se namreč italijanski, nemški, slovenski in furlanski jezik, zato je zelo aktualno vprašanje poučevanja slovenščine v tamkajšnjih šolah. V zadnjih letih je bilo vloženega kar nekaj truda za uveljavitev večjezičnega italijansko-slovensko-nemško-furlanskega pouka, ki je letos prvič eksperimentalno stekel na vseh stopnjah.
Ohranjanje jezika, kulture in identitete je v veliki meri povezano tudi z demografskimi in gospodarskimi razmerami. Medsebojno sodelovanje med kraji na obeh straneh meje dobro teče že desetletja. Vsi se namreč soočajo s podobnimi razvojnimi vprašanji, zato je povezovanje še kako dobrodošlo.
Nedavno je svojo enoto v Trbižu v Kanalski dolini skupaj s Svetom slovenskih organizacij odprla Kmečka zveza, poleti ustanovljena projektna pisarna SDGZ pa pomaga pri pripravi evropskih projektov na celotnem območju, kjer živi slovenska manjšina v Italiji. Pri Združenju Don Mario Černet posebno pozornost namenjajo vključevanju mladih, so izredno aktivni, skozi leto pripravljajo več dogodkov in sodelujejo z drugimi organizacijami. Slovensko kulturno središče Planika pa pripravlja izbirne tečaje slovenskega jezika in izdaja publikacije. V njihovih prostorih mlade glasbenike poučuje tudi Glasbena matica.
Kmetijska oddaja
V oddaji smo slišali o dveh postopkih nadzora inšpekcijskega odvzema govedi, z EU poslancem Francem Bogovičem smo se pogovarjali o zavrnitvi uredbe SUR, dr. Janez Benedičič pa je predstavil tudi zanimiv Evropsko partnerstvo za inovacije (EIP) projekt na področju živinoreje.
Dogodki
Tokrat ste lahko prisluhnili pogovoru z Gregorjem Čušinom, ki nam vsak dan predstavlja svetnike. Kako ga nagovarjajo, kako se poglablja v njihovo življenje, komu se najbolj priporoča? Vprašali smo ga tudi, ali imamo še kaj možnosti, da postanemo sveti in kako je Gregor ob tem prazniku povezan s svojimi rajnimi domačimi.
Sol in luč
V zadnjem delu je pogovor tekel o zdravilni moči glasbe in o tem, kako glasba vpliva na plod v materinem telesu in ali je koristno, da v najrosnejšem obdobju kar prek trebuha predvajamo določeno glasbo. Zakaj ne, v tokratni oddaji.
Moja zgodba
Tokrat je bil z nami eden od zgodovinarjev v postopku za mučence XX. stoletja, žrtve komunizma, zgodovinar in profesor dr. Aleš Maver. Govorili smo o duhovniku mučencu Ignaciju (Nacetu) Nadrahu. Tega sta preganjala italijanski fašizem in nemški nacizem, mučeniško smrt pa je doživel pod komunizmom. Ubit je bil dve leti po koncu 2. svetovne vojne, leta 1947 v župnišču pri pri Sv. Mariji v Puščavi na Pohorju.
Slovenska oddaja Radia Vatikan
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Lahko noč, moj angel
Po kuhanju, po obedu ostane kup umazane posode. Naj je bila jed še tako …
Slovencem po svetu in domovini
Na stičišču romanskega, germanskega in slovanskega sveta, v Kanalski dolini pod Svetimi Višarjami, je nedavno stekel poskus italijansko-slovensko-nemško-furlanske šole. To pomeni, da pouk poteka v teh jezikih in se tudi učijo vseh štirih jezikov. Da je to dragocena obogatitev prostora in najlepše darilo za prihodnje generacije, je včeraj, v ponedeljek, 27. 11. 2023, ob obisku rojakov dejal minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Srečal se je s predstavniki Združenja Don Mario Černet, Slovenskega kulturnega središča Planika in z župani gorenjskih in severnoprimorskih občin. Društvoma se je zahvalil za delovanje in povezovanje Slovencev, dal pa je tudi pobudo za ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, v okviru katerega bi lahko povezali tri sosednje države, Slovenijo, Italijo in Avstrijo in bi skrbelo za krepitev področja na več ravneh. Sogovorniki so pobudo sprejeli z naklonjenostjo in se že dogovorili za prve korake. Kanalska dolina je kulturno in jezikovno zelo raznolika, prepletajo se namreč italijanski, nemški, slovenski in furlanski jezik, zato je zelo aktualno vprašanje poučevanja slovenščine v tamkajšnjih šolah. V zadnjih letih je bilo vloženega kar nekaj truda za uveljavitev večjezičnega italijansko-slovensko-nemško-furlanskega pouka, ki je letos prvič eksperimentalno stekel na vseh stopnjah.
Ohranjanje jezika, kulture in identitete je v veliki meri povezano tudi z demografskimi in gospodarskimi razmerami. Medsebojno sodelovanje med kraji na obeh straneh meje dobro teče že desetletja. Vsi se namreč soočajo s podobnimi razvojnimi vprašanji, zato je povezovanje še kako dobrodošlo.
Nedavno je svojo enoto v Trbižu v Kanalski dolini skupaj s Svetom slovenskih organizacij odprla Kmečka zveza, poleti ustanovljena projektna pisarna SDGZ pa pomaga pri pripravi evropskih projektov na celotnem območju, kjer živi slovenska manjšina v Italiji. Pri Združenju Don Mario Černet posebno pozornost namenjajo vključevanju mladih, so izredno aktivni, skozi leto pripravljajo več dogodkov in sodelujejo z drugimi organizacijami. Slovensko kulturno središče Planika pa pripravlja izbirne tečaje slovenskega jezika in izdaja publikacije. V njihovih prostorih mlade glasbenike poučuje tudi Glasbena matica.
Sol in luč
V zadnjem delu je pogovor tekel o zdravilni moči glasbe in o tem, kako glasba vpliva na plod v materinem telesu in ali je koristno, da v najrosnejšem obdobju kar prek trebuha predvajamo določeno glasbo. Zakaj ne, v tokratni oddaji.