Hoja za smislom

Zadovoljstva in smisla ne odkrivamo v lastnih samopotrditvah, ampak vedno v nalogi. V odnosu do drugega, do družbe in nenazadnje seveda do sebe. Življenje je poslanstvo. Mnogi so alergični na pogovore o stiskah, o težkih življenjskih dogodkih. Prepričani so, da bi se morali pogovarjati le o dobrih zgodbah, o veselih trenutkih ter biti nasploh bolj pozitivni. To drži, je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal mag. Martin Lisec, direktor Inštituta Stopinje, kjer želijo širiti veselje do življenja. Toda, doda, pomembno je živeti veselje tudi v trenutkih, ko mogoče ni zunanjih ali notranjih razlogov za to, da bi to veselje čutili. Srečevanje z ranljivostjo nas dela bolj prizemljene, bolj empatične in v nas lahko spodbuja odgovornost do življenja.

Ljudje vse bolj izgubljamo smisel, od kod to in še bolj žalostno je dejstvo, da smisel izgublja vse več mladih?

»Oprijemki v življenju, ki ohranjajo smisel, so lahko naša notranja drža, trdnost, naša vera, kar nam je podarjeno in kar razvijamo. Pomembni oprijemki so tudi lepa doživetja, dobri odnosi, naš socialni krog in vse kar nam je v življenju v spodbudo. Ničesar nimamo v zakupu, vse nam je pravzaprav podarjeno. Z vsem lepim, kar doživljamo iz dneva v dan, je treba ravnati spoštljivo, ponižno in odgovorno. Nismo gospodarji življenja in prav srečevanje z robom, z ranljivostjo nas vedno znova opominja na to.

Hoja za smislom

»Vprašanje smisla je nekaj, kar vsakega izmed nas spremlja skozi vse življenje. V določenih obdobjih se tega zavedamo bolj, drugič manj. Zagotovo pa se zavemo, kako pomembno je, da imamo nek notranji kompas, nek notranji napetostni lok, v trenutkih soočanja s stiskami življenja, ki pa nikomur niso prihranjene. Skušajmo razvijati zdravo notranjo razdaljo do vsega kar se nam dogaja, da se vnaprej razpoložimo za zahtevne razmere, ki jih bo življenje zagotovo še prineslo, kar nekaj jih je že, in pa hkrati, da tudi v lepih trenutkih, ki jih je prav tako ogromno, čutimo hvaležnost. Nič ni samoumevno. Dar je vse. Smisel doživimo kot stranski učinek uresničenja prepoznane, smiselne naloge v našem življenju.«

Kljubovalna moč duha

»Prav ta nas dela velike, če damo ponižno priznanje veličini življenja in vsem njegovim obrazom. Velikokrat prav v ciljih prepoznamo smisel svojega življenja. V logoterapiji pravimo, da smisel udejanjamo z uresničevanjem vrednot. Ljudje kot duhovna bitja prepoznavamo vrednote na ustvarjalnem in doživljajskem področju, razvijamo vrednote stališč in na vseh teh si zastavljamo tudi cilje. Če življenje napolnjujemo s pozitivnimi vsebinami, nam to daje moč in občutek, da je naše življenje smiselno.«

Onkoman. Moški, dej se preglej!

November je mesec osveščanja o boleznih moških, posebej o bolezni rak. Med najpogostejšimi sta rak prostate in mod. Trije moški so pred šestimi leti ustanovili društvo OnkoMan, da bi pomagali skrhati moško lupino. Saj moškega, pravijo, najbolje opiše beseda rak, na zunaj trda lupina, znotraj mehka vsebina. Da bi bili možje bolj ljubeči in odprti, da bi spregovorili, da bi se zavedali svoje odgovornosti in napak, ter kakovostno in zdravo živeli. Pogovarjali smo se s predsednikom Matejem Pečovnikom. 

Marko Ušeničnik - Glasbenik, zborovodja, ki na kmetiji piše inovativno zgodbo

Marko Ušeničnik je glasbenik, zborovodja, v osnovni šoli poučuje glasbeni pouk, ob prostih urah in dneh, predvsem ob koncih tedna, pa se z družino odpelje na Dolenjsko, kjer so se pred več leti odločili za oživitev kmetije PrJavorčan. Odločili so se za ekološko kmetovanje in na njivah pridelajo žita, iz katerih so želeli razviti posebno zgodbo. Po letih preizkusov, učenja in izobraževanja, tudi na tujem, so razvili kakovostne testenine z blagovno znamko Tok dobr. Pogovarjali smo se o odnosu in ljubezni do rodne zemlje, o samooskrbi, vzgoji za delo na domači zemlji, o odnosu do hrane in kako v ljudeh vzbuditi vnovično zanimanje za ohranjanje kmetij in z njimi krajinske kulture ter načina življenja po vrednotah, ki so nas in nas oblikujejo ter nam dale identiteto.   

Dr. Miha Mazzini. Osebno.

Ob izidu zadnje knjige dr. Mihe Mazzinija z naslovom Osebno smo se v oddaji dotaknili nekaterih vidnejših nacionalnih lastnosti, ki se očitno vlečejo skozi več rodov. Zakaj je dobro obiskati psihoterapevta, kako je s sodobnimi duhovnimi praksami, ki ob močni veri in ponavljanju določenih ritualov, tudi misli in besed, obljubljajo skoraj vse, zakaj nas zavede sodobna družba, ki je grehe sveta obesila za vrat posamezniku in še marsikaj v precej osebnem pogovoru. Priporočamo, poslušanje intervjuja in seveda branje knjige.  

Kultura poslavljanja

P. dr. Silvo Šinkovec je župnik pri sv. Jakobu v Ljubljani, tudi direktor Inštituta Franca Pedička, v sklopu obeh vlog ob pomoči številnih sodelavcev in ljudi dobre volje oblikuje različne programe za opolnomočenje človeka v vseh vidikih življenja. Ob prazniku Vseh svetih in Spominu vernih rajnih smo govorili o kulturi poslavljanja. Nadaljevali pogovor o čustvih, o razločevanju poklicanosti in kako razvijati narodno pripadnost, naklonjenost domovini.     

Vedno smo učenci Ljubezni

Na Rakovniku so redna “Srečanja z Bogom”, več let jih vodi salezijanec, delegat za poklicno pastoralo, Klemen Balažič. Ali lahko sploh kdo reče, zdaj pa znam ljubiti? Vedno smo učenci ljubezni. Pred leti je tako začel razmišljati, kaj lahko še ponudi študentom in mladim v poklicih, jih spodbudi k dejavnejši veri in k poglobitvi odnosa z Bogom. 

Površinsko življenje mnogim ne zadostuje »Zame je vedno izziv, največje vprašanje, kako doseči tudi tiste, ki se za duhovno življenje posebej ne zanimajo? Osebno se jih trudim povabiti, opazujem ljudi in ob pogovoru ter navezavi osebnega stika jih povabim tudi na srečanja.« 

Teološke kreposti, vera, upanje in ljubezen, nas povezujejo. Prinašajo lepe in dobre sadove. 

Namen srečanj? »Je prav to, da si enkrat na mesec vzamemo nekaj časa, kot spodbudo za osebno delo, ni veliko je ravno dovolj pogosto za možnost duhovne rasti. Bog je naš prijatelj, v tem smislu želim z besedo in pristopom, ne na plehki način, predstaviti predvsem to, da nam je Bog blizu in hrepeni po nas. V odnosu z njim ni najbolj pomembno, kar mi želimo, ampak je še bolj pomembno to, da se odpremo Bogu, ki hrepeni po nas, se nam želi približati in je žejen naše ljubezni.«

Smo kot dvoživke »Čutimo hrepenenje po večji povezanosti z Bogom, po drugi strani pa si ne upamo zapustiti gotovosti tega sveta, privilegijev, ki nam jih ponuja. Smo kot hibridi, po eni strani hrepenimo, da bi bili tesni Jezusovi učenci, po drugi strani pa ne želimo izgubiti vsega, kar nam ponuja družba, v kateri živimo. Ta dva svetova sta si v nasprotju. In, seveda, čutimo to razdvojenost, razcepljenost. Treba pa se je odločiti, ali bomo sledili logiki tega sveta ali pa se bomo oklenili Jezusove Božje logike? Tukaj smo mnogokrat v razcepu.«  

“Smo sol, a je treba paziti, da ne presolimo duhovne hrane. Pomembna je uravnoteženost. Mera, dodajati po malo, kar je težko, ker v zadnjih časih življenje pada v skrajnosti.” 

Živimo pod pristiski

»Pritisk je danes velik, pričakovanja staršev, šole, družbe, sovrstnikov, pričakovanja do sebe so tudi mnogokrat velika, skratka nikoli ni dovolj. Mnogo je pritiskov. V pogovoru, tudi katehezah, ki jih pripravljam, zato hočem dati težo predvsem naslednjemu sporočilu, da je Jezus prišel prav zato, da nas razbremeni. Z nami vleče jarem, nismo sami v tem. Ne zavedamo se, da v poslanstvu, ki ga opravljamo v družbi, tudi v Cerkvi, ni zgolj naše breme. Jezus nam je na razpolaga, da ga vlečemo skupaj, tovor, ki nam ga nalaga življenje. Tudi sebe redno osveščam v tem, kot duhovnik namreč mnogokrat tudi doživljam stisko in si domišljam, da sem v tem trpljenju sam, toda preko molitve, odnosa z Bogom, pa prepoznam, da to ni res.« 

Graditi skupnost je krščanstvo

»Mladim povem o svojih izkušnjah, s tem jim pomagam, da lahko zaupajo Bogu, mu preložijo bremena in da v tem niso sami. Prepoznam veliko potrebo po ustanavljanju majhnih skupin, v katerih se o tem pogovarjajo, se že s tem razbremenijo, že samo zato, ker vidijo, da imamo vsi bremena, ob izmenjavi medsebojnih izkušenj prepoznajo, da v tem niso nič posebnega, da imamo podobne skrbi in bremena skoraj vsi.« 

“Iščemo upanje, v svojih življenjih in v današnji družbi. Za upanje je treba imeti ogromno vere. Bodimo upanje za ta svet. Bodimo sol. Tudi kristjani lahko hitro pademo v preizkušnjah. Z upanjem je zelo povezana potrpežljivost, vztrajati, čeprav še ne vidimo rezultatov. Uspehi so mnogokrat vidni morda šele po naši smrti.”

Odločitve

»Vidim, da bi mnogi svoje odločitve radi preložili, nekam v prihodnost. Ne gre samo za to, vedeti moramo tudi, o čem vse se je v življenju treba odločati, kaj razločevati? V naših zgodbah je polno nepovezanega, živimo raztreseno, razdrobljeno, od določenih stvari pa se je treba tudi ločiti za svobodnejšo pot naprej. Mnogi rečejo, ko prelagajo odločitev, da čakajo na znamenje? Mladi se izredno bojijo porazov in zmot. Če doživimo poraz, vemo, da smo hodili nekaj časa po poti, ki ni prava in se obrnemo ter nadaljujemo po drugi. Dokler pa sedimo in čakamo pa, ja ne moremo se zmotiti, toda obenem tudi stojimo na mestu. Pojdimo na pot, sprejmimo svojo krhkost, tudi to, da smo zmotljivi in da nam včasih preprosto ne gre. Samo premaknimo se, pojdimo iz mrtve točke, pojdimo skupaj na pot. Mlade moramo izvabiti iz pasivnosti.«  

Jaka Mihelač, baritonist, trenutno solist v berlinski državni operi

Jaka Mihelač je temeljno pevsko izobrazbo prejel na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri prof. Editi Garčević Koželj in študij nadaljeval na Akademiji za glasbo pri prof. Matjažu Robavsu. Sodeloval je z dirigenti, kot so Daniel Barenboim, Zubin Mehta, Antonio Pappano, Massimo Zanetti, Alexander Soddy in Thomas Guggeis. 
Prejel je številne nagrade na državnih in mednarodnih tekmovanjih, dejaven je tudi na koncertnem področju. Ob njegovem gostovanju v ljubljanski operi, pri predstavi Ariadna na Naksosu, smo ga povabili k pogovoru. 

David Cigoj o novih dognanjih družbenega razvoja

David Cigoj je doktorski kandidat, sociolog in avtor že druge knjige “Razvoj zavesti”. Delal je v novinarstvu in osemnajst let kot mednarodni turistični vodnik, vedno so ga zanimale lastnosti družb in kulturne razlike, posebej na stičišču slovanskega, germanskega in romanskega sveta. Je človek, ki veliko potuje in zato v odnosih z ljudmi drugih narodnosti, z delčkom možganov neprestano analizira njihovo obnašanje. S tem počasi nabira izkušnje in znanje. Vas zanima, kakšen značaj imamo Slovenci in na katerih področjih bi lahko bolj napredovali ter kako?, prijazno povabljeni k poslušanju pogovora.