Is podcast Poteze arhitekture življenja Is podcast
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Nataša Ličen

komentar

23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Nataša Ličen

VEČ ...|23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Nataša Ličen

komentar

Naš pogled

VEČ ...|7. 5. 2024
Tadej Sadar: Ujetniki svobode.

Postali smo ujetniki svobode, ki se zanaša samo še na lastno izkušnjo in samo to tudi priznava. Mnogi ne opazijo v tem nikakršne težave, še manj povezave s pritiski, izgorelostjo in depresivnostjo. Namreč, kdor želi presojati svoje odločitve zgolj na podlagi lastnih izkušenj, naj se pripravi na neprehodno goro preizkušenj in vprašanj, nenazadnje tudi odgovornosti. Tako o vprašanjih življenja in smrti razmišlja v komentarju odgovorni urednik Radia Ognjišče, Tadej Sadar.

Tadej Sadar: Ujetniki svobode.

Postali smo ujetniki svobode, ki se zanaša samo še na lastno izkušnjo in samo to tudi priznava. Mnogi ne opazijo v tem nikakršne težave, še manj povezave s pritiski, izgorelostjo in depresivnostjo. Namreč, kdor želi presojati svoje odločitve zgolj na podlagi lastnih izkušenj, naj se pripravi na neprehodno goro preizkušenj in vprašanj, nenazadnje tudi odgovornosti. Tako o vprašanjih življenja in smrti razmišlja v komentarju odgovorni urednik Radia Ognjišče, Tadej Sadar.

komentar družba odnosi

Naš pogled

Tadej Sadar: Ujetniki svobode.

Postali smo ujetniki svobode, ki se zanaša samo še na lastno izkušnjo in samo to tudi priznava. Mnogi ne opazijo v tem nikakršne težave, še manj povezave s pritiski, izgorelostjo in depresivnostjo. Namreč, kdor želi presojati svoje odločitve zgolj na podlagi lastnih izkušenj, naj se pripravi na neprehodno goro preizkušenj in vprašanj, nenazadnje tudi odgovornosti. Tako o vprašanjih življenja in smrti razmišlja v komentarju odgovorni urednik Radia Ognjišče, Tadej Sadar.

VEČ ...|7. 5. 2024
Tadej Sadar: Ujetniki svobode.

Postali smo ujetniki svobode, ki se zanaša samo še na lastno izkušnjo in samo to tudi priznava. Mnogi ne opazijo v tem nikakršne težave, še manj povezave s pritiski, izgorelostjo in depresivnostjo. Namreč, kdor želi presojati svoje odločitve zgolj na podlagi lastnih izkušenj, naj se pripravi na neprehodno goro preizkušenj in vprašanj, nenazadnje tudi odgovornosti. Tako o vprašanjih življenja in smrti razmišlja v komentarju odgovorni urednik Radia Ognjišče, Tadej Sadar.

Radio Ognjišče

komentar družba odnosi

Naš pogled

VEČ ...|30. 4. 2024
Slovenci smo pridni ljudje

Smo v prazničnem tednu, v času tradicionalnih prvomajskih praznikov. Jutri bo spet večina naših medijev polnih novic o delu, delavcih in delavskih pravicah, in še posebej, ko bodo objavljali povzetke nagovorov najrazličnejših politikov, ki tistega pravega fizičnega dela od blizu nikoli še videli niso in bodo, po utečeni navadi, peli slavo revolucionarnim vrednotam, se bomo mnogi, ki smo že malo bolj v zrelih letih le hudomušno nasmehnili.

Slovenci smo pridni ljudje

Smo v prazničnem tednu, v času tradicionalnih prvomajskih praznikov. Jutri bo spet večina naših medijev polnih novic o delu, delavcih in delavskih pravicah, in še posebej, ko bodo objavljali povzetke nagovorov najrazličnejših politikov, ki tistega pravega fizičnega dela od blizu nikoli še videli niso in bodo, po utečeni navadi, peli slavo revolucionarnim vrednotam, se bomo mnogi, ki smo že malo bolj v zrelih letih le hudomušno nasmehnili.

komentar naš pogled delo vrednote

Naš pogled

Slovenci smo pridni ljudje

Smo v prazničnem tednu, v času tradicionalnih prvomajskih praznikov. Jutri bo spet večina naših medijev polnih novic o delu, delavcih in delavskih pravicah, in še posebej, ko bodo objavljali povzetke nagovorov najrazličnejših politikov, ki tistega pravega fizičnega dela od blizu nikoli še videli niso in bodo, po utečeni navadi, peli slavo revolucionarnim vrednotam, se bomo mnogi, ki smo že malo bolj v zrelih letih le hudomušno nasmehnili.

VEČ ...|30. 4. 2024
Slovenci smo pridni ljudje

Smo v prazničnem tednu, v času tradicionalnih prvomajskih praznikov. Jutri bo spet večina naših medijev polnih novic o delu, delavcih in delavskih pravicah, in še posebej, ko bodo objavljali povzetke nagovorov najrazličnejših politikov, ki tistega pravega fizičnega dela od blizu nikoli še videli niso in bodo, po utečeni navadi, peli slavo revolucionarnim vrednotam, se bomo mnogi, ki smo že malo bolj v zrelih letih le hudomušno nasmehnili.

Radio Ognjišče

komentar naš pogled delo vrednote

Naš pogled

VEČ ...|23. 4. 2024
Tiha revolucija hvaležnosti

Vsi se želimo biti srečni in to je možno. Zagotova pot je hvaležen človek, ki se zna vsaj zvečer zahvaliti za dobro in težko v preteklem dnevu. Sadovi so več zdravja, več zadovoljstva, več miru med ljudmi in več upanja. Kako se v tej kreposti vaditi, je razmišljala s. Meta Potočnik.

Tiha revolucija hvaležnosti

Vsi se želimo biti srečni in to je možno. Zagotova pot je hvaležen človek, ki se zna vsaj zvečer zahvaliti za dobro in težko v preteklem dnevu. Sadovi so več zdravja, več zadovoljstva, več miru med ljudmi in več upanja. Kako se v tej kreposti vaditi, je razmišljala s. Meta Potočnik.

hvaležnost mir duhovni spomin

Naš pogled

Tiha revolucija hvaležnosti

Vsi se želimo biti srečni in to je možno. Zagotova pot je hvaležen človek, ki se zna vsaj zvečer zahvaliti za dobro in težko v preteklem dnevu. Sadovi so več zdravja, več zadovoljstva, več miru med ljudmi in več upanja. Kako se v tej kreposti vaditi, je razmišljala s. Meta Potočnik.

VEČ ...|23. 4. 2024
Tiha revolucija hvaležnosti

Vsi se želimo biti srečni in to je možno. Zagotova pot je hvaležen človek, ki se zna vsaj zvečer zahvaliti za dobro in težko v preteklem dnevu. Sadovi so več zdravja, več zadovoljstva, več miru med ljudmi in več upanja. Kako se v tej kreposti vaditi, je razmišljala s. Meta Potočnik.

Radio Ognjišče

hvaležnost mir duhovni spomin

Naš pogled

VEČ ...|16. 4. 2024
Konec dober, vse dobro

Od četrtka naprej bomo v Bohinju slišani na novi frekvenci 92.6 MHz. Tako domačinom kot obiskovalcem tega lepega koščka domovine želimo prijetno poslušanje in same lepe spomine na naš program.

Konec dober, vse dobro

Od četrtka naprej bomo v Bohinju slišani na novi frekvenci 92.6 MHz. Tako domačinom kot obiskovalcem tega lepega koščka domovine želimo prijetno poslušanje in same lepe spomine na naš program.

komentar družba

Naš pogled

Konec dober, vse dobro

Od četrtka naprej bomo v Bohinju slišani na novi frekvenci 92.6 MHz. Tako domačinom kot obiskovalcem tega lepega koščka domovine želimo prijetno poslušanje in same lepe spomine na naš program.

VEČ ...|16. 4. 2024
Konec dober, vse dobro

Od četrtka naprej bomo v Bohinju slišani na novi frekvenci 92.6 MHz. Tako domačinom kot obiskovalcem tega lepega koščka domovine želimo prijetno poslušanje in same lepe spomine na naš program.

Šček Izidor

komentar družba

Naš pogled

VEČ ...|9. 4. 2024
Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina in naša družina. Mami že nekaj let sama skoraj ničesar več ne zmore. Lahko pije in si kaj nese v usta, ob pomoči naredi nekaj korakov. Pri vsem ostalem rabi našo pomoč. Ne govori prav veliko, razume vse. Živi doma. To je bila od nekdaj njena velika želja. Je izjemno potrpežljiva in dobronamerna. V nedeljo sem praznovala rojstni dan. Mami sem povedala: »Veš, danes imam rojstni dan. Hvala, ker si me rodila.« Ponudila mi je roko, češ, vse najboljše, pomežik in en brezzobi nasmeh. Zobna proteza namreč največkrat počiva v lončku.

Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina in naša družina. Mami že nekaj let sama skoraj ničesar več ne zmore. Lahko pije in si kaj nese v usta, ob pomoči naredi nekaj korakov. Pri vsem ostalem rabi našo pomoč. Ne govori prav veliko, razume vse. Živi doma. To je bila od nekdaj njena velika želja. Je izjemno potrpežljiva in dobronamerna. V nedeljo sem praznovala rojstni dan. Mami sem povedala: »Veš, danes imam rojstni dan. Hvala, ker si me rodila.« Ponudila mi je roko, češ, vse najboljše, pomežik in en brezzobi nasmeh. Zobna proteza namreč največkrat počiva v lončku.

komentar družba odnosi

Naš pogled

Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina in naša družina. Mami že nekaj let sama skoraj ničesar več ne zmore. Lahko pije in si kaj nese v usta, ob pomoči naredi nekaj korakov. Pri vsem ostalem rabi našo pomoč. Ne govori prav veliko, razume vse. Živi doma. To je bila od nekdaj njena velika želja. Je izjemno potrpežljiva in dobronamerna. V nedeljo sem praznovala rojstni dan. Mami sem povedala: »Veš, danes imam rojstni dan. Hvala, ker si me rodila.« Ponudila mi je roko, češ, vse najboljše, pomežik in en brezzobi nasmeh. Zobna proteza namreč največkrat počiva v lončku.

VEČ ...|9. 4. 2024
Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina in naša družina. Mami že nekaj let sama skoraj ničesar več ne zmore. Lahko pije in si kaj nese v usta, ob pomoči naredi nekaj korakov. Pri vsem ostalem rabi našo pomoč. Ne govori prav veliko, razume vse. Živi doma. To je bila od nekdaj njena velika želja. Je izjemno potrpežljiva in dobronamerna. V nedeljo sem praznovala rojstni dan. Mami sem povedala: »Veš, danes imam rojstni dan. Hvala, ker si me rodila.« Ponudila mi je roko, češ, vse najboljše, pomežik in en brezzobi nasmeh. Zobna proteza namreč največkrat počiva v lončku.

Mirjam Judež

komentar družba odnosi

Naš pogled

VEČ ...|2. 4. 2024
Andrej Jerman: Preživeti v obilju

Dragi poslušalci, danes bi se rad ustavil pri nekaj mislih o obilju, h katerim me je napeljalo prebiranje knjige Outlive - Preživeti, ki jo je napisal ameriški zdravnik dr. Peter Attia. V njej govori o različnih navadah, tako prehranskih kot tudi življenjskih, ki pripomorejo k bolj zdravemu življenju. In posledično daljšemu. Kot enega glavnih krivcev za mnoge bolezni in stanja pa dr. Attia navaja prav obilje. Kdo bi morda besedi rad dodal prepono pre – torej preobilje. A se zdi, da je naše bitje ustvarjeno za zgolj občasno obilje, vse kar je več kot to, nam v resnici škodi ...

Andrej Jerman: Preživeti v obilju

Dragi poslušalci, danes bi se rad ustavil pri nekaj mislih o obilju, h katerim me je napeljalo prebiranje knjige Outlive - Preživeti, ki jo je napisal ameriški zdravnik dr. Peter Attia. V njej govori o različnih navadah, tako prehranskih kot tudi življenjskih, ki pripomorejo k bolj zdravemu življenju. In posledično daljšemu. Kot enega glavnih krivcev za mnoge bolezni in stanja pa dr. Attia navaja prav obilje. Kdo bi morda besedi rad dodal prepono pre – torej preobilje. A se zdi, da je naše bitje ustvarjeno za zgolj občasno obilje, vse kar je več kot to, nam v resnici škodi ...

komentar

Naš pogled

Andrej Jerman: Preživeti v obilju

Dragi poslušalci, danes bi se rad ustavil pri nekaj mislih o obilju, h katerim me je napeljalo prebiranje knjige Outlive - Preživeti, ki jo je napisal ameriški zdravnik dr. Peter Attia. V njej govori o različnih navadah, tako prehranskih kot tudi življenjskih, ki pripomorejo k bolj zdravemu življenju. In posledično daljšemu. Kot enega glavnih krivcev za mnoge bolezni in stanja pa dr. Attia navaja prav obilje. Kdo bi morda besedi rad dodal prepono pre – torej preobilje. A se zdi, da je naše bitje ustvarjeno za zgolj občasno obilje, vse kar je več kot to, nam v resnici škodi ...

VEČ ...|2. 4. 2024
Andrej Jerman: Preživeti v obilju

Dragi poslušalci, danes bi se rad ustavil pri nekaj mislih o obilju, h katerim me je napeljalo prebiranje knjige Outlive - Preživeti, ki jo je napisal ameriški zdravnik dr. Peter Attia. V njej govori o različnih navadah, tako prehranskih kot tudi življenjskih, ki pripomorejo k bolj zdravemu življenju. In posledično daljšemu. Kot enega glavnih krivcev za mnoge bolezni in stanja pa dr. Attia navaja prav obilje. Kdo bi morda besedi rad dodal prepono pre – torej preobilje. A se zdi, da je naše bitje ustvarjeno za zgolj občasno obilje, vse kar je več kot to, nam v resnici škodi ...

Andrej Jerman

komentar

Naš pogled

VEČ ...|26. 3. 2024
Kje smo kot družba zašli?

Družina, toplina, dom. Vse to predstavljata krščanska starša, oče in mati, ki sta imela te dni svoj praznik. Kdo si te topline ne želi? In kje smo kot družba skrenili s poti, da je največja rak rana sodobne družbe osamljenost?

Kje smo kot družba zašli?

Družina, toplina, dom. Vse to predstavljata krščanska starša, oče in mati, ki sta imela te dni svoj praznik. Kdo si te topline ne želi? In kje smo kot družba skrenili s poti, da je največja rak rana sodobne družbe osamljenost?

komentar družba odnosi vzgoja

Naš pogled

Kje smo kot družba zašli?

Družina, toplina, dom. Vse to predstavljata krščanska starša, oče in mati, ki sta imela te dni svoj praznik. Kdo si te topline ne želi? In kje smo kot družba skrenili s poti, da je največja rak rana sodobne družbe osamljenost?

VEČ ...|26. 3. 2024
Kje smo kot družba zašli?

Družina, toplina, dom. Vse to predstavljata krščanska starša, oče in mati, ki sta imela te dni svoj praznik. Kdo si te topline ne želi? In kje smo kot družba skrenili s poti, da je največja rak rana sodobne družbe osamljenost?

Marjana Debevec

komentar družba odnosi vzgoja

Naš pogled

VEČ ...|19. 3. 2024
Rok Mihevc: Prijateljstvo z Assisijem

Spominjam se svojih šolskih let in prvih srečanj z Assisijem ter duhom svetega Frančiška. Kljub prvotnemu nasprotovanju sem vseeno sprejel ponudbo profesorice za romanje v Assisi, kar je postalo eno najboljših tednov mojega življenja. Ta izkušnja je vplivala tudi na moje delo v radijskem svetu in mi omogočila pomembne stike ter poglobitev v duhovno plat življenja. Zahvaljujem se Assisiju in spoštovani profesorici Veri Pavlič za to neprecenljivo priložnost.

Rok Mihevc: Prijateljstvo z Assisijem

Spominjam se svojih šolskih let in prvih srečanj z Assisijem ter duhom svetega Frančiška. Kljub prvotnemu nasprotovanju sem vseeno sprejel ponudbo profesorice za romanje v Assisi, kar je postalo eno najboljših tednov mojega življenja. Ta izkušnja je vplivala tudi na moje delo v radijskem svetu in mi omogočila pomembne stike ter poglobitev v duhovno plat življenja. Zahvaljujem se Assisiju in spoštovani profesorici Veri Pavlič za to neprecenljivo priložnost.

komentar

Naš pogled

Rok Mihevc: Prijateljstvo z Assisijem

Spominjam se svojih šolskih let in prvih srečanj z Assisijem ter duhom svetega Frančiška. Kljub prvotnemu nasprotovanju sem vseeno sprejel ponudbo profesorice za romanje v Assisi, kar je postalo eno najboljših tednov mojega življenja. Ta izkušnja je vplivala tudi na moje delo v radijskem svetu in mi omogočila pomembne stike ter poglobitev v duhovno plat življenja. Zahvaljujem se Assisiju in spoštovani profesorici Veri Pavlič za to neprecenljivo priložnost.

VEČ ...|19. 3. 2024
Rok Mihevc: Prijateljstvo z Assisijem

Spominjam se svojih šolskih let in prvih srečanj z Assisijem ter duhom svetega Frančiška. Kljub prvotnemu nasprotovanju sem vseeno sprejel ponudbo profesorice za romanje v Assisi, kar je postalo eno najboljših tednov mojega življenja. Ta izkušnja je vplivala tudi na moje delo v radijskem svetu in mi omogočila pomembne stike ter poglobitev v duhovno plat življenja. Zahvaljujem se Assisiju in spoštovani profesorici Veri Pavlič za to neprecenljivo priložnost.

Rok Mihevc

komentar

Naš pogled

Naš pogled je kolumna, ki jo pišejo sodelavci Radia Ognjišče. Pogled je sicer rezerviran za oči. Kot takšen pozna več perspektiv. Ker je »naš«, se trudimo, da ima pogled na dogodke, ki se dotikajo vseh nas, tudi globino, še več, naša želja je, da se naš pogled sreča z vašim.

Rok Mihevc

Radio Ognjišče

Priporočamo
|
Aktualno

Naš gost

VEČ ...|4. 5. 2024
Sadjar Matjaž Maležič

Je velik ljubitelj Stvarstva in vsega lepega, verjetno je prav zato tudi navdušen fotograf, ki s svojimi fotografijami vedno znova kaže na to presežno lepoto. A prepričan sem, da ga najbolj poznate po tem, da je je odličen sadjarski strokovnjak, vedno pripravljen svetovati iz zakladnice svojega bogatega znanja. Vabljeni k poslušanju!

Sadjar Matjaž Maležič

Je velik ljubitelj Stvarstva in vsega lepega, verjetno je prav zato tudi navdušen fotograf, ki s svojimi fotografijami vedno znova kaže na to presežno lepoto. A prepričan sem, da ga najbolj poznate po tem, da je je odličen sadjarski strokovnjak, vedno pripravljen svetovati iz zakladnice svojega bogatega znanja. Vabljeni k poslušanju!

Robert Božič

spominživljenje

Program zadnjega tedna

VEČ ...|9. 5. 2024
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 09. maj 2024 ob 05-ih

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 09. maj 2024 ob 05-ih

Radio Ognjišče

Globine

VEČ ...|9. 4. 2024
Kdo bo prišel v nebesa?

V »povelikonočnih« Globinah smo govorili o nebesih. Najbrž se je že vsak izmed nas kdaj vprašal, ali bo prišel v nebesa. Kakšne so naše predstave o tem, kako priti v nebesa in kaj pravita Sveto pismo in teologija? Ali so vrata, ki jih je odprl Kristus, pripravljena za vse ali pa moramo še kaj postoriti, preden pridemo v Nebeško kraljestvo? Ob teh vprašanjih sta razmišljala jezuit in kapucin p. Damjan Ristić in br. Jakob Kunšič.

Kdo bo prišel v nebesa?

V »povelikonočnih« Globinah smo govorili o nebesih. Najbrž se je že vsak izmed nas kdaj vprašal, ali bo prišel v nebesa. Kakšne so naše predstave o tem, kako priti v nebesa in kaj pravita Sveto pismo in teologija? Ali so vrata, ki jih je odprl Kristus, pripravljena za vse ali pa moramo še kaj postoriti, preden pridemo v Nebeško kraljestvo? Ob teh vprašanjih sta razmišljala jezuit in kapucin p. Damjan Ristić in br. Jakob Kunšič.

Blaž Lesnik

duhovnostpekelvicenebesateologijaSveto pismo

Sol in luč

VEČ ...|7. 5. 2024
Stefanos Ksenakis: Življenje je darilo

Da je življenje čudež, lahko preberemo v različnih oblikah in redko kdo se s stavkom ne strinja. Da pa ga tako doživimo in ga vidimo kot čudež, pa je že drugo vprašanje. Stefanos Ksenakis se je po življenjskem pretresu odločil, da bo pozoren na čudeže in: »Sprva nisem našel ničesar, za kar bi bil lahko hvaležen, pozneje pa se je to spremenilo. Začel sem odkrivati vse več in več in nazadnje nisem mogel nehati.«
Tako je zapisal v predgovor knjige, ki jo je naslovil Življenje je darilo, ki je zbirka navdihujočih kratkih zgodb, ki jo toplo priporočamo. Izšla je pri založbi Primus.

Stefanos Ksenakis: Življenje je darilo

Da je življenje čudež, lahko preberemo v različnih oblikah in redko kdo se s stavkom ne strinja. Da pa ga tako doživimo in ga vidimo kot čudež, pa je že drugo vprašanje. Stefanos Ksenakis se je po življenjskem pretresu odločil, da bo pozoren na čudeže in: »Sprva nisem našel ničesar, za kar bi bil lahko hvaležen, pozneje pa se je to spremenilo. Začel sem odkrivati vse več in več in nazadnje nisem mogel nehati.«
Tako je zapisal v predgovor knjige, ki jo je naslovil Življenje je darilo, ki je zbirka navdihujočih kratkih zgodb, ki jo toplo priporočamo. Izšla je pri založbi Primus.

Tadej Sadar

družbaodnosi

Naš pogled

VEČ ...|7. 5. 2024
Tadej Sadar: Ujetniki svobode.

Postali smo ujetniki svobode, ki se zanaša samo še na lastno izkušnjo in samo to tudi priznava. Mnogi ne opazijo v tem nikakršne težave, še manj povezave s pritiski, izgorelostjo in depresivnostjo. Namreč, kdor želi presojati svoje odločitve zgolj na podlagi lastnih izkušenj, naj se pripravi na neprehodno goro preizkušenj in vprašanj, nenazadnje tudi odgovornosti. Tako o vprašanjih življenja in smrti razmišlja v komentarju odgovorni urednik Radia Ognjišče, Tadej Sadar.

Tadej Sadar: Ujetniki svobode.

Postali smo ujetniki svobode, ki se zanaša samo še na lastno izkušnjo in samo to tudi priznava. Mnogi ne opazijo v tem nikakršne težave, še manj povezave s pritiski, izgorelostjo in depresivnostjo. Namreč, kdor želi presojati svoje odločitve zgolj na podlagi lastnih izkušenj, naj se pripravi na neprehodno goro preizkušenj in vprašanj, nenazadnje tudi odgovornosti. Tako o vprašanjih življenja in smrti razmišlja v komentarju odgovorni urednik Radia Ognjišče, Tadej Sadar.

Radio Ognjišče

komentardružbaodnosi

Zgodbe za otroke

VEČ ...|9. 5. 2024
Salezijanski duhovnik bo

Andrej Majcen se odloči, da bo salezijanski duhovnik. Bil je nekoliko starejši od drugih, deloval je že kot učitelj. Prav zato mu je bilo včasih težko, saj bi lahko sam služil svoj kruh, tako pa se je moral nenehno prilagajati. Vztrajal je in se nato z novinci preselil na Rakovnik v Ljubljano.

Salezijanski duhovnik bo

Andrej Majcen se odloči, da bo salezijanski duhovnik. Bil je nekoliko starejši od drugih, deloval je že kot učitelj. Prav zato mu je bilo včasih težko, saj bi lahko sam služil svoj kruh, tako pa se je moral nenehno prilagajati. Vztrajal je in se nato z novinci preselil na Rakovnik v Ljubljano.

Jure Sešek

otrociotrokzgodbezgodbapravljicapravljicešmarnice 2024barbara kastelectvoj talent šteje

Radijski roman

VEČ ...|9. 5. 2024
Dragulj v pesku - 29. del

V 29. delu radijskega romana Dragulj v pesku Tesse Afshar, ki je izšla pri založbi Družina, lahko slišite kako je bil v bitki pri mestu Aj judovski voditelj Salmón, hudo ranjen.

Dragulj v pesku - 29. del

V 29. delu radijskega romana Dragulj v pesku Tesse Afshar, ki je izšla pri založbi Družina, lahko slišite kako je bil v bitki pri mestu Aj judovski voditelj Salmón, hudo ranjen.

Radio Ognjišče

knjigaknjigaTessa AfsharDragulj v peskuRahabaJerihasvetopisemska zgodovinaJozuetova knjiga

Ob radijskem ognjišču

VEČ ...|9. 5. 2024
457. oddaja

Molitev sv. Frančiška - Minores, Walk over Gods heaven – Mahalia Jackson, Heaven help us all - Joan Baez, Brez besed - Berta Ambrož, Merci Chérie - Udo Jürgens, Ne Partez Pas Sans Moi - Celine Dion, Waterloo - ABBA Dan ljubezni - Pepel in kri, Non Ho Létà - Gigliola Cinquetti, Ne pali svetla u sumrak - Lola Novaković, Pridi Dala Ti Bom Cvet – Eva Sršen, Vivo cantando - Maria Rosa Marco (Salomé), Whats Another Year – Johnny Logan, Nocturne - Secret Garden, You raise me up - Secret Garden & Johnny Logan ... 

457. oddaja

Molitev sv. Frančiška - Minores, Walk over Gods heaven – Mahalia Jackson, Heaven help us all - Joan Baez, Brez besed - Berta Ambrož, Merci Chérie - Udo Jürgens, Ne Partez Pas Sans Moi - Celine Dion, Waterloo - ABBA Dan ljubezni - Pepel in kri, Non Ho Létà - Gigliola Cinquetti, Ne pali svetla u sumrak - Lola Novaković, Pridi Dala Ti Bom Cvet – Eva Sršen, Vivo cantando - Maria Rosa Marco (Salomé), Whats Another Year – Johnny Logan, Nocturne - Secret Garden, You raise me up - Secret Garden & Johnny Logan ... 

Matjaž Merljak, Marko Zupan

glasbaspomin

Via positiva

VEČ ...|9. 5. 2024
Manca Košir: Srce utripa z več ali manj ljubezni, in lažje umremo, če je te ljubezni več.

Manca Košir je s svojim vsestranskim javnim delovanjem, številnimi knjižnimi deli in z zgledom - posebej močno je bilo njeno prostovoljstvo in ambasadorstvo pri Društvu Hospic, širila sporočili ljubezni in polnosti življenja. na radiu Ognjišče smo se z njo srečali zadnjič konec oktobra leta 2023, dan po zemeljskem slovesu od nje, smo pogovor ponovili.  

Manca Košir: Srce utripa z več ali manj ljubezni, in lažje umremo, če je te ljubezni več.

Manca Košir je s svojim vsestranskim javnim delovanjem, številnimi knjižnimi deli in z zgledom - posebej močno je bilo njeno prostovoljstvo in ambasadorstvo pri Društvu Hospic, širila sporočili ljubezni in polnosti življenja. na radiu Ognjišče smo se z njo srečali zadnjič konec oktobra leta 2023, dan po zemeljskem slovesu od nje, smo pogovor ponovili.  

Nataša Ličen

odnosipogovordružbaduhovnostspomin

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|9. 5. 2024
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 9. 5.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 9. 5.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan