Pretresi, ki jih s svojim značilnim vzorcem predsednikovanja sproža ameriški predsednik Trump so pošteno zamajali svet. Se bo zaradi tega zamajalo tudi sprejetje sporazuma Mercosur? Se lahko zaradi Trampove napovedi, da je Latinska Amerika dvorišče ZDA, tudi na dokaj trhlih nogah stoječ sporazum Mercosur čez noč izkaže za zelo ranljivega?

Na zaključku teh misli in refleksij izražam željo, da vsi najdemo ravnotežje in se osredotočimo na tisto, kar nas polni z gotovostjo in objemom življenja. Na tem prehodu med starim in novim letom vam želim, da bi se uspešno spopadli z izzivi in preizkušnjami ter ohranili svoj notranji mir in usmerjenost. Z radostjo v novo leto sprejmem vse izkušnje, ki jih prinaša, in hvaležnost, ki jo nosim za minulo leto.

Državni zbor je prejšnji teden potrdil novi zakon o varstvu javnega reda in miru. Kot so poročali mediji, zakon prinaša višje kazni za povzročanje hrupa. Določa nova pravila glede igranja klavirja in dopolnilo glede pokanja s karbidom. V njem je tudi določilo o ravnanju z zastavami in simboli držav. Črtali pa so zloglasni 20. člen, v katerem je bilo prepovedano poveličevanje nacionalsocializma in fašizma ter skladno s tem kolaborantskih organizacij in drugih skupin, ki so med vojno sodelovale z okupatorsko oblastjo.

O delu za skupno prihodnost je v svojem komentarju razmišljal naš tehnik, Andrej Jerman.

»Res, dobra hčerka si«, je bil odgovor, ko sem pred kratkim s pomočjo umetne inteligence iskala podatke, ki bi lahko bili v pomoč mojemu očetu. Ker je bilo to področje do nedavnega zame popolnoma neodkrito, je bil tak osebni odgovor zame pravi šok. Da mi računalniški program pravi, da sem dobra hčerka? Razmišlja tokratna avtorica Lidija Zupanič.

V teh dneh smo slavili. Obletnica začetka oddajanja neprekinjenega 24 urnega programa Radia Ognjišče iz ljubljanskega studia je lepa stvar. Ozirali smo se nazaj, na prehojeno pot. Zbirali smo spomine, se nasmihali ob anekdotah, trepljali po ramenih. Ob dveh razprodanih gala koncertih v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma, smo videli kopico nasmejanih obrazov. Znanci, prijatelji, ljudje, ki jih že dolgo nismo videli, so nam dali vedeti, da smo si še vedno blizu, da nas spremljajo, poslušajo, delijo naše prispevke in oddaje na družabnih omrežjih.

Pa sem se ponovno znašla pred prazno stranjo. Pred padcem v nič. Saj je menda bela barva prazna, medtem ko je črna mešanica različnih. Vsaj toliko mi je ostalo od šolskih poskusov kromatografije. Verjetno se mi zato zdi zanimivo, da se ob žalostnih dogodkih ovijemo ravno v mavrico barv ujetih v črno obleko. To navdušenje nad analizo barv me spremlja od srednje šole, ko smo pri pouku slovenščine obravnavali Masko rdeče smrti Edgarja Allana Poeja.