Vital Vodušek (1906 - 1973)

Pesnik, prevajalec, liturgični pisatelj in duhovnik Vital Vodušek bil Ljubljančan. Po posvečenju je bil kaplan v Zagorju ob Savi in bližnjih Lokah. Leta 1936 je šel med izseljence v ZDA in bil do smrti župnik v San Franciscu. Pripadal je mladinskemu gibanju, objavljal pesmi v Križu na gori, Križu, Mladiki, Domu in svetu ter drugod. Leta 1928 je izdal zbirko Pesmi. Med tako imenovanimi križarji je bil duša liturgičnega gibanja. Sodeloval je pri izdaji Malega misala, pripravil več pastoralnih priročnikov in izdal Nedeljske misli. Njegova prevoda Frančiškove sončne pesmi in križevega pota Romána Guardínia uporabljamo še danes. 

Jože Velikonja (1923 - 2015)

Geograf Jože Velikonja je bil sin pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga na prvem povojnem procesu obsodili na smrt. Študij geografije je končal z doktoratom v Rimu.

Nekaj let je učil zgodovino in zemljepis v srednjih šolah v Trstu in izdal več učbenikov. Po letu 1955 je živel v ZDA, raziskoval zgodovino evropskih priseljencev iz Evrope s poudarkom na italijanski in slovenski narodni skupnosti. O tem je objavi vrsto znanstvenih razprav in sodeloval na številnih mednarodnih simpozijih. Z Radom Lenčkom je v dveh izdajah v angleščini objavil Who’s Who (hu-s-hu) - ameriškoslovenski Kdo je kdo (1992 in 1995).

Jožef Frančišek Buh (1833 - 1923)

„Zadnji indijanski misijonar iz Baragove skupine“ Jožef Buh je odraščal v Škofjeloškem hribovju Lúčinah v Poljanski dolini. Za misijone se je kot bogoslovec dogovarjal s škofom Barago. Po nekaj letih duhovništva se je pridružil Pircu, ki je bil na obisku v domovini. Desetletja je deloval med indijanci v Minnesoti, pa tudi med priseljenci iz Evrope. Gradil je cerkve, skrbel tudi za slovenske naselbine, ustanovil prvo slovensko tiskarno, sodeloval na prvem vatikanskem koncilu ...

France Bučar (1923 - 2015)

Pravnik, publicist in politik France Bučar je prehodil zanimivo življenjsko pot: od gojenca Zavoda sv. Stanislava, taboriščnika, partizana, knojevca. oznovca, profesorja javnega prava, do enega izmed vodilnih mož osamosvojitve Slovenije. Postal je predsednik skupščine, ki je tudi zakonsko omogočila samostojno državo. Tudi pri pokopu Demosa, ki ga je pomagal ustvarjati, je imel pomembno vlogo. Na naslednjih volitvah je bil znova izvoljen za poslanca, kandidiral je za ljubljanskega župana, pozneje za predsednika države, bil duša panevropskega gibanja pri nas, zagovarjal vstop Slovenije v Evropsko unijo in Nato …

Valentin Inzko (1923 - 2002)

Valentin Inzko, doma v Svečah, Koroških Atenah, je bil šolnik, kulturnik, politik, mohorjan, človek dialoga in graditelj mostov. Vse življenjje je posvetil delu v dobro slovenskega naroda in sožitju. Imel je pomemben vpliv na pokoncilsko sinodo krške škofije in njene smernice na sobivanje dveh narodov in jezikov na Koroškem. 

Karel Destovnik Kajuh (1922-1944)

Med umetniki, ki jih je vzela vojna, sta Karel Destovnik Kajuh in France Balantič. Mlada pesnika, predana slovenstvu, domovini, predvsem pa poeziji. Oba sta slutila smrt in postala žrtvi bratomorne vojne, eden kot partizan, drugi kot domobranec. Izreden umetniški dar in tisto, kar sta uspela uresničiti, je pri enem in drugem zasenčila politika; dobila sta nalepki narodni heroj in izdajalec. Tokrat smo se ustavili pri leto dni mlajšemu Karlu Destóvniku Kajúhu in njegovi poeziji.

Nikolaj Jelóčnik (1919 – 1993)

Gledališčnik, pisatelj, dramatik in publicist Nikolaj Jelóčnik, po rodu Ljubljančan se je že v študentskih letih uveljavil kot režiser na frančiškanskem odru s Clodelovim Marijinim oznanjenjem. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in bil pozneje „duša“ gledališkega življenja v Argentini. Med drugim je napisal oratorij o Fridriku Baragi Eno samó je potrebno. Posvečal se je raziskovanju medvojnih in povojnih dogodkov v Sloveniji. Tako je nastala knjižica Teharje so tlakovane z našo krvjo in pozneje obsežna monografija v dveh delih Stalinistična revolucija na Slovenskem.

Tone Zrnec (1921 – 2016)

Misijonar, izseljenski duhovnik, baragoslovec, vzgojitelj, pisatelj in urednik Tone Zrnec je bil doma iz vasi Laporje pri Turjaku. V začetku vojne se je pridružil lazaristom, v Ljubljani končal klasično gimnazijo, bogoslovje pa na Gregoriani v Rimu. Kot misijonar je deloval v Španiji, Argentini, Čilu in Peruju. Od leta 1959 do smrti je skrbel za Slovence v Torontu, najprej v župniji Marije Pomagaj in zatem Marije Brezmadežne. Bil je ravnatelj sobotne slovenske šole, zborovodja, vicepostulator za beatifikacijo škofa Baraga, urednik revije Božja beseda. Napisal je vodič Po Baragovi deželi, pripravil filmu o Baragovem življenju in delu Sledovi.