Kmetica Katja S. Žerak: »Največ mi pomeni, da se poslušamo ...«

Ob današnjem materinskem dnevu prisluhnite mislim kmetice mag. Katje Sinkovič Žerak, ki skupaj z možem, otroci in širšo družino ustvarja zelo uspešno zgodbo družinske kmetije. O pomenu dobrih odnosov v družini in svojih pogledih na delo in vodenje kmetije je sicer širše spregovorila v 4. epizodi Podkasta RAST.

Jedi iz prosene kaše in Zeljna kaša

V postnem času so dobrodošle jedi iz prosene kaše, ki jih lahko pripravimo tako slane kot sladke. Najprej pristavimo mleko in ko zavre, dodamo kašo, ki jo prej dobro operemo (dvakrat ali trikrat) pod tekočo vodo. V 1 litru mleka skuhamo 10 dag kaše. Vre naj mirno, da komaj brbota. Iz tako kuhane kaše lahko naredimo narastek. Kaši dodamo rumenjak, posebej pa iz beljakov naredimo sneg, ki ga malo sladkamo in zamešamo v kašo. Polovico mase naložimo v stekleno skledo, naložimo dušena jabolka ali v rumu namočene rozine (zamrznjene maline), pokrijemo z ostalo kašo in damo v pečico za 15 minut. Odkrijemo in pustimo, da se do konca zapeče in dobil lepo barvo. Lahko pa je kuhana kaša kot priloga (namesto riža): zabelimo jo s prepraženo čebulo, maslom, ocvirki. Kuhano kašo lahko uporabimo tudi za pripravo zrnate solate ... Poslušalka pa je povedala, da v postu rada pripravi Zeljno kašo. Proseno kašo opre in jo da kuhati h kislemu zelju. Zabeli s slanino ali ocvirki. 

Flancati

Potrebujemo: 60 dag moke, žličko soli, 2 do 3 rumenjake, žlico in pol sladkorja, limonino lupino, 2 do 3 žlice ruma, vsaj 3 dag ali celo kocko kvasa, toplo mleko, 3 dag masla in 1-2 žlici olja. Kvas s sladkorjem in 2 žlicama toplega mleka raztopimo, dodamo še malo moke. V moko naredimo jamico, vanjo damo rumenjake, ob strani pa sol. To zgnetemo, dodamo vzhajan kvas in počasi prilivamo prijetno toplo, ne vroče mleko. Z roko mesimo. Dodamo še limonino lupino in rum. Na koncu dodamo maščobo. Dobro ga ugnetemo. Testo naj vzhaja do uro in pol. Na pomokanem prtu enakomerno razvaljamo in razrežemo kvadratke za dva dobra prsta ali tri širine, zarežemo tudi vmes. Nato spet vzhajajo 30-40 minut. Na koncu pripravimo maščobo za cvrenje. Preizkus temperature naredimo s koščkom testa, ki ga damo v olje. Če pride do dna in nazaj v štetju en, dva, tri, je temperatura pravšnja. Najprej damo v olje vrhnjo stran, pokrito cvremo 3 minute, nato odkrijemo in obrnemo ter do konca ocvremo. Flancate pobiramo na cedilo ali rešetko. S sladkorjem v prahu jih potresemo šele pred serviranjem. 

Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Buhteljni

V skledo presejemo 6 dag oziroma 1 dober liter moke, ob strani damo 1 žličko soli. V jamico na sredi damo  2-3 rumenjake, dodamo še naribano limonino lupino in 2 žlici ruma, 3 žlice sladkorja. To premešamo. Dodamo kvas, ki vzhaja posebej (½ kocke z malo sladkorja in 2-3 žlice mleka ter 1 žlica moke). Mešamo in po žlicah prilivamo toplo mleko. Testo dobro pregnetemo (na roke ali s strojčkom), na koncu dodamo še 8-10 dag raztopljene maščobe (olivnega in belega olja). Dobriti moramo prožno, mehko testo. Damo ga v skledo in pokrijemo s prtičem ter pustimo vzhajati. Nato testo na prtu razvaljamo. S koleščkom razrežemo kvadrate, na sredino naložimo gosto marmelado ali orehov nadev. Robove zagrnemo proti sredini in oblikovan buhtelj s spojem robov na dnu odlagamo na pekač. Med posameznimi deli pustimo nekaj prostora, kajti to bo še enkrat vzhajalo 30-40 minut. Spečemo pri 180-190 stopinjah Celzija v dobre pol ure. Če se zgoraj preveč zapeče, jih pokrijemo z alu folijo ali drugim pekačem.  

Kruhov štrukelj

Poslušalka bi rada pripravila kruhove štruklje. Sestra Nikolina pravi, da je to najbrž štruca iz kruha, ki se pripravi podobo, kot kruhovi cmoki, le da se skuha skupaj. Kruh narežemo na majhne kose, dodamo praženo čebulo, narezan drobnjak, ostro moko, jajčno mleko, po želji še kakšna žlica kisle smetane. Previdno premešamo, poravnano in s pokrovko pokrijemo, da se ovlaži. Nato naložimo na ovlaženo servieto in skuhamo v vodi ali nad soparo. Skuhajo se v 20-25 minutah, odvisno od debeline. Lahko jih zabelimo z drobtinami na maslu, sladke lahko potresemo s cimetom ... 

Nadomestilo smetane

Poslušalko je zanimalo, s čim lahko nadomesti smetano pri pripravi orehovega nadeva za ajdove štruklje, njen mož namreč ne sme uživati mleka in mlečnih izdelkov. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj za zgostitev in navlažitev nadeva mletim orehom da kakšno žlico marmelade, lahko tudi žlico medu ali v vodi kuhan sladkor ... pa naj ne pozabi na jajce. Lahko pa samo potrese sesekljane orehe in doda še kakšno rozino, po okusu potrese s piškotnimi drobtinami ... Poslušalka je svetovala, naj namesto smetane v nadev da sneg iz beljakov, druga poslušalka pa je svetovala mleko brez laktoze

Družina Gregorja in Darije Ovsenik

Pred nedeljo Svete družine smo pokukali v praznični utrip družine Gregorja in Darije Ovsenik, ki na kmetiji pr Odéms v Predosljah pri Kranju prideluje seneno mleko in mlečne izdelke, po katerih slovijo daleč naokoli.