Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Letošnji katehetski simpozij z naslovom Človekova identiteta, sodobna družba in kateheza zaokroža sklop izobraževanj s področja ideologije teorije spola. Slednja tako kot sleparja današnjemu človeku obljublja raj na zemlji, če bo le sledil idejam hitre rešitve iz krize iskanja odgovorov na temeljna vprašanja človekovega bivanja.
Letošnji katehetski simpozij z naslovom Človekova identiteta, sodobna družba in kateheza zaokroža sklop izobraževanj s področja ideologije teorije spola. Slednja tako kot sleparja današnjemu človeku obljublja raj na zemlji, če bo le sledil idejam hitre rešitve iz krize iskanja odgovorov na temeljna vprašanja človekovega bivanja.
Zgodb, v katerih najstniki opisujejo svojo stisko glede sprejemanja svojega spola, je danes vse več. Pri tem pa so njihove zgodbe presenetljivo podobne: nizka samopodoba, osamljenost, nesprejemanje svojega razvijajočega se telesa, občutek, da nikamor ne pripadajo. Družbena omrežja pa jih prepričajo, da za vsemi temi občutki stoji ena rešitev: prehod v drugi spol. O zgodbah otrok, ki svojo odločitev obžalujejo in nevarnostih ideologije Spola smo se pogovarjali s strokovnjakinjo s tega področja Mojco Belcl Magdič.
Zgodb, v katerih najstniki opisujejo svojo stisko glede sprejemanja svojega spola, je danes vse več. Pri tem pa so njihove zgodbe presenetljivo podobne: nizka samopodoba, osamljenost, nesprejemanje svojega razvijajočega se telesa, občutek, da nikamor ne pripadajo. Družbena omrežja pa jih prepričajo, da za vsemi temi občutki stoji ena rešitev: prehod v drugi spol. O zgodbah otrok, ki svojo odločitev obžalujejo in nevarnostih ideologije Spola smo se pogovarjali s strokovnjakinjo s tega področja Mojco Belcl Magdič.
Res, dogodek kot je Pohod za življenje, je nekaj edinstvenega, kar je treba osebno doživeti. Ljubljano je za en dan preplavilo življenje, ki se mu ni moč upreti.
Razne ideologije lahko vplivajo na ljudi, puščajo za seboj tudi žrtve, vendar bo Življenje na koncu zmagalo, saj izhaja iz Boga, ki je življenje. To smo lahko začutili v soboto v naši prestolnici in to veselje želim prenesti tudi vam, drage poslušalke in spoštovani poslušalci. Ostanimo ljudje upanja in ljubezni v vseh naših okoljih.
Res, dogodek kot je Pohod za življenje, je nekaj edinstvenega, kar je treba osebno doživeti. Ljubljano je za en dan preplavilo življenje, ki se mu ni moč upreti.
Razne ideologije lahko vplivajo na ljudi, puščajo za seboj tudi žrtve, vendar bo Življenje na koncu zmagalo, saj izhaja iz Boga, ki je življenje. To smo lahko začutili v soboto v naši prestolnici in to veselje želim prenesti tudi vam, drage poslušalke in spoštovani poslušalci. Ostanimo ljudje upanja in ljubezni v vseh naših okoljih.
Z nami so bila socialna pedagoginja Darja Vesel Barborič, tajnik Urada za družino ter zakonski in družinski terapevt Luka Mavrič in novinar ter skavt Peter Merše. Zanimalo nas je, kje vse se že pozna vpliv te ideologije, zakaj ji mlade tako lahko podležejo ter kakšna je pri tem vloga staršev in učiteljev. Vabljeni k poslušanju!
Z nami so bila socialna pedagoginja Darja Vesel Barborič, tajnik Urada za družino ter zakonski in družinski terapevt Luka Mavrič in novinar ter skavt Peter Merše. Zanimalo nas je, kje vse se že pozna vpliv te ideologije, zakaj ji mlade tako lahko podležejo ter kakšna je pri tem vloga staršev in učiteljev. Vabljeni k poslušanju!
Cerkev v Evropi in tudi pri nas se sooča z upadanjem števila vernikov, mlačnostjo kristjanov, pa tudi z izzivi trenutnih razmer kot so vojna v Ukrajini, posledice pandemije, vdor ideologije LGBT in teorije spola. Kako lahko skupaj odgovarja na ta vprašanja in kakšen zgled lahko s tem da vsemu svetu, so se pogovarjali predstavniki krajevnih Cerkva na celinskem sinodalnem zasedanju v Pragi. V studio smo povabili štiri slovenske predstavnike, ki so spregovorili tudi o različnih polih v Cerkvi, kot so tisti bolj progresivistični in drugi bolj tradicionalistični ter kako skupaj ustvarjati eno samo Kristusovo Cerkev. V Evropi doživljamo tudi razlike med Vzhodom in Zahodom. Česa se lahko drug od drugega naučimo? Govorili pa so tudi o tem, kako v življenje Cerkve bolj vključiti mlade, ženske in ljudi z obrobja. Je lahko sinodalna pot, ki jo je začrtal papež Frančišek, pot prihodnosti Cerkve?
Cerkev v Evropi in tudi pri nas se sooča z upadanjem števila vernikov, mlačnostjo kristjanov, pa tudi z izzivi trenutnih razmer kot so vojna v Ukrajini, posledice pandemije, vdor ideologije LGBT in teorije spola. Kako lahko skupaj odgovarja na ta vprašanja in kakšen zgled lahko s tem da vsemu svetu, so se pogovarjali predstavniki krajevnih Cerkva na celinskem sinodalnem zasedanju v Pragi. V studio smo povabili štiri slovenske predstavnike, ki so spregovorili tudi o različnih polih v Cerkvi, kot so tisti bolj progresivistični in drugi bolj tradicionalistični ter kako skupaj ustvarjati eno samo Kristusovo Cerkev. V Evropi doživljamo tudi razlike med Vzhodom in Zahodom. Česa se lahko drug od drugega naučimo? Govorili pa so tudi o tem, kako v življenje Cerkve bolj vključiti mlade, ženske in ljudi z obrobja. Je lahko sinodalna pot, ki jo je začrtal papež Frančišek, pot prihodnosti Cerkve?
Letos mineva 30 let od reforme lokalne samouprave in sprejetja temeljne zakonodaje za ustanovitev občin v Sloveniji. V oddaji smo zato govorili o tem, kakšen pomen imajo lokalne skupnosti za prebivalce, kateri so največji izzivi občin danes in kakšne novosti se obetajo na področju lokalne samouprave v bližnji prihodnosti. Naši gostje so bili vodja sektorja za lokalno samoupravo na Ministrstvu za javno upravo dr. Roman Lavtar, predsednik Skupnosti občin Slovenije in župan Občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, predsednik Združenja občin Slovenije in župan Občine Pivka dr. Robert Smrdelj ter župan Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah in član Interesne skupine lokalnih interesov v Državnem svetu RS David Klobasa.
V oddaji je bil z nami p. Branko Cestnik. Kot vedno smo začeli z dobro novico, tokrat o minuli nedelji Dobrega pastirja in tednu molitve za duhovne poklice. Med drugim smo se vprašali: kakšna bo Cerkev jutrišnjega dne in se navezali tudi na razpravo o evtanaziji.
Iz Zavoda RS za zaposlovanje smo se z Miho Šepcem, ki pozna področje zaposlovanja tujcev ter Sabino Špehar Pajk, ki pokriva področja usposabljanja, izobraževanja in zaposlovanja mladih pogovarjali o izzivih na trgu dela. Po pandemiji se številna podjetja soočajo z vse večjimi težavami pri pridobivanju novih kadrov, brezposelnost je zelo nizka. Kakšni so razlogi? Kateri so trenutno najbolj iskani poklici? Kakšne spodbude so možne na področju izobraževanja oziroma usposabljanja kadrov? Kaj prinaša nov razpis za zaposlovanje mladih?, je bilo le nekaj izhodišč.
V »povelikonočnih« Globinah smo govorili o nebesih. Najbrž se je že vsak izmed nas kdaj vprašal, ali bo prišel v nebesa. Kakšne so naše predstave o tem, kako priti v nebesa in kaj pravita Sveto pismo in teologija? Ali so vrata, ki jih je odprl Kristus, pripravljena za vse ali pa moramo še kaj postoriti, preden pridemo v Nebeško kraljestvo? Ob teh vprašanjih sta razmišljala jezuit in kapucin p. Damjan Ristić in br. Jakob Kunšič.
Evropsko sodišče za človekove pravice je 9. aprila izreklo prelomno sodbo, v kateri je Švico obtožilo pomanjkljivega ukrepanja proti podnebnim spremembam. Kaj to dejansko pomeni tudi za kmetijstvo je povedal prof. dr. Jernej Letnar Černič. V oddaji pa smo se ustavili tudi ob prehodu hladne fronte in s tem povezanim nastankom pozebe v nekaterih krajih.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Člani Moškega pevskega zbora Franc Ksaver Meško Sele – Vrhe so pripravili slavnostni koncert ob 60 letnico delovanja in ob tem prejeli občinsko priznanje občine Slovenj Gradec. V začasnih razstavnih prostorih Gradu Ribnica je na ogled razstava z naslovom Iz take smo snovi kot sanje, V Celju pa je svoja vrata uradno odprla obnovljena Fotohiša Pelikan.
Poslušalec bi rad pripravil okusno omako k pečenemu piščancu, ima tudi nekaj smetane ... Sestra Nikolina mu je svetovala, naj odvečno maščobo oz. mesni sok, ki nastane pri peki piščanca, odcedi in pripravi smetanov podmet. Smetani doda 2 žlički gorčice, lahko tudi 1-2 žlici paradižnikove mezge in po želji nekaj gobovega ali česnovega instanta za pripravo kremne juhe ali pa pirine moke, kar razžvrkljamo med vodo. To zakuhamo v mesni sok od piščanca, lahko dodamo tudi nekaj narezanih gobic iz konzerve ali skrinje. Omaka bo okusnejša in lepo bo izgledalo, če bo možno potresti narezan drobnjak ...
V Sloveniji imajo žrtve nasilja kar nekaj virov pomoči na voljo. To so med drugim centri za socialno delo, brezplačna pravna in psihološka pomoč in varne nastanitve. O tem je spregovorila naša gostja Petra Strelec, ki je na osnovi osebne izkušnje z nasiljem med štirimi stenami napisala knjigo V postelji s sovražnikom? Izstopi iz kroga nasilja. V pogovoru je sodeloval tudi logoterapevt Martin Lisec.
Morda se tudi vi ubadate z vprašanjem, zakaj se vaša češnja slabše razvija. Če je lani zgodaj odvrgla listje in je letos le malo odgnala in cvetela je temu lahko razlog tudi napad cvetne gnilobe, je v sredini – sadjarski svetovalnici povedal Matjaž Maležič. Prislunite nasvetu, kaj storiti-