Komentar Domovina.je

VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Komentar Domovina.je

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.
VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Naš pogled

VEČ ...|18. 12. 2018
Podnebne manipulacije

Podnebni vrh v Katovicah ni prinesel presenečenj, bodo v evoluciji odgovorov na velik izziv človeštva zastavo prevzeli mladi?

Podnebne manipulacije

Podnebni vrh v Katovicah ni prinesel presenečenj, bodo v evoluciji odgovorov na velik izziv človeštva zastavo prevzeli mladi?

komentarnaravadružbamladipodnebje

Naš pogled

Podnebne manipulacije
Podnebni vrh v Katovicah ni prinesel presenečenj, bodo v evoluciji odgovorov na velik izziv človeštva zastavo prevzeli mladi?
VEČ ...|18. 12. 2018
Podnebne manipulacije
Podnebni vrh v Katovicah ni prinesel presenečenj, bodo v evoluciji odgovorov na velik izziv človeštva zastavo prevzeli mladi?

Blaž Lesnik

komentarnaravadružbamladipodnebje

Doživetja narave

VEČ ...|14. 12. 2018
Slovenija, podnebje in jaz

Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.

Slovenija, podnebje in jaz

Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.

naravaokoljevzgojalaudato.si

Doživetja narave

Slovenija, podnebje in jaz
Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.
VEČ ...|14. 12. 2018
Slovenija, podnebje in jaz
Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.

Blaž Lesnik

naravaokoljevzgojalaudato.si

Doživetja narave

VEČ ...|9. 11. 2018
Martinova pot in podnebni pohod

Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.

Martinova pot in podnebni pohod

Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.

solidarnostdružbapodnebjelaudato.si

Doživetja narave

Martinova pot in podnebni pohod
Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.
VEČ ...|9. 11. 2018
Martinova pot in podnebni pohod
Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.

Blaž Lesnik

solidarnostdružbapodnebjelaudato.si

Priporočamo
|
Aktualno

Sol in luč

VEČ ...|22. 9. 2020
Marko Puschner: Varna raba interneta.

Aplikacije so narejene tako, da jih uporabljamo čim dlje. Tudi starši so žrtve tega dejstva. Otroci so tisti, ki čutijo posledice odločitev svojih staršev. In, posledice so lahko za vse življenje. V oddaji Sol in luč smo pripravili povzetek februarske oddaje Via pozitiva v kateri je kolegica Nataša Ličen gostila strokovnjaka na področju varne rabe interneta in mobilnih naprav, sodelavca spletne strani Safe.si, Marka Puschnerja.

Marko Puschner: Varna raba interneta.

Aplikacije so narejene tako, da jih uporabljamo čim dlje. Tudi starši so žrtve tega dejstva. Otroci so tisti, ki čutijo posledice odločitev svojih staršev. In, posledice so lahko za vse življenje. V oddaji Sol in luč smo pripravili povzetek februarske oddaje Via pozitiva v kateri je kolegica Nataša Ličen gostila strokovnjaka na področju varne rabe interneta in mobilnih naprav, sodelavca spletne strani Safe.si, Marka Puschnerja.

Tadej Sadar, Nataša Ličen

družbaodnosiizobraževanjeotroci

Moja zgodba

VEČ ...|20. 9. 2020
Pričevanje Jože Košir - 2. del

Prisluhnete lahko nadaljevanju pričevanja Jožeta Koširja iz Sevnice, ki je spregovoril o očetu, obsojenemu kot pripadniku Matjaževe vojske. Tokrat je na podlagi spominov, ki jih je napisal njegov oče, podrobneje spregovoril o aretaciji, fizičnem in psihičnem nasilju, ter kako je potekal montirani sodni proces v viteški dvorani Brežiškega gradu. Pripovedoval je tudi o tem, kako je oče prestajal kazen v različnih delovnih taboriščih in kakšne posledice je imela krivična obsodba za celotno družino.

Pričevanje Jože Košir - 2. del

Prisluhnete lahko nadaljevanju pričevanja Jožeta Koširja iz Sevnice, ki je spregovoril o očetu, obsojenemu kot pripadniku Matjaževe vojske. Tokrat je na podlagi spominov, ki jih je napisal njegov oče, podrobneje spregovoril o aretaciji, fizičnem in psihičnem nasilju, ter kako je potekal montirani sodni proces v viteški dvorani Brežiškega gradu. Pripovedoval je tudi o tem, kako je oče prestajal kazen v različnih delovnih taboriščih in kakšne posledice je imela krivična obsodba za celotno družino.

Jože Bartolj

spominJože KoširJožef KoširMarija Košir Beber

Naš pogled

VEČ ...|22. 9. 2020
Skušnjave

Mnogo popisanega je človek ustvari skozi čas. Med odlične zapise spadajo pisma C. S. Lewis-a, avtorja zgodb iz Narnije. V Pismih izkušenega hudiča se je lotil skušnjav, razpetosti med to kar bi torej človek rad storil in to kar sme storiti oz. je prav da stori. Izraz pogosto in skoraj izključno uporablja katoliška cerkev. Kdor si ga danes upa uporabiti, tvega, da bo označen za krelikalca, če ne že kar za srednjeveškega blazneža. ... 

Celoten komentar Silvestre Sadar si lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Skušnjave

Mnogo popisanega je človek ustvari skozi čas. Med odlične zapise spadajo pisma C. S. Lewis-a, avtorja zgodb iz Narnije. V Pismih izkušenega hudiča se je lotil skušnjav, razpetosti med to kar bi torej človek rad storil in to kar sme storiti oz. je prav da stori. Izraz pogosto in skoraj izključno uporablja katoliška cerkev. Kdor si ga danes upa uporabiti, tvega, da bo označen za krelikalca, če ne že kar za srednjeveškega blazneža. ... 

Celoten komentar Silvestre Sadar si lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Silvestra Sadar

komentarduhovnostkoronavirusdružba

Dogodki

VEČ ...|18. 8. 2020
Reportaža s kratkega oddiha v Radencih - 7. do 9. avgust 2020

Reportaža s z letošnjega tridnevnega kratkega oddiha v Radencih

Reportaža s kratkega oddiha v Radencih - 7. do 9. avgust 2020

Reportaža s z letošnjega tridnevnega kratkega oddiha v Radencih

Mirjam Judež

družbašportodnosiPRO

Slovenski mučenci 20. stoletja

VEČ ...|26. 4. 2020
P. Kerubin Tušek

P. Kerubin Tušek

Jože Bartolj

duhovnostpolitika

Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|31. 5. 2020
Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Marjan Bunič

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Kulturni utrinki

VEČ ...|25. 9. 2020
Društvo SiBRASS cikel koncertov nova sezona

Društvo SiBRASS cikel koncertov nova sezona

Jože Bartolj

kulturaFranc Kosem

Iz Betanije

VEČ ...|25. 9. 2020
Duhovno spremljanje (jezuiti v Ljubljani), Sonja Pungertnik

Duhovno spremljanje (jezuiti v Ljubljani), Sonja Pungertnik

Mateja Subotičanec

duhovnostizobraževanjepogovor

Minute za kmetijstvo in podeželje

VEČ ...|25. 9. 2020
Znate vzgojiti lasten čebulček

Kmetijska svetovalka Maja Klemen Cokan je povedala, kako sama prideluje čebulček, ki je primeren za saditev v naslednjem letu.

Znate vzgojiti lasten čebulček

Kmetijska svetovalka Maja Klemen Cokan je povedala, kako sama prideluje čebulček, ki je primeren za saditev v naslednjem letu.

Robert Božič

kmetijstvosvetovanje

Svetovalnica

VEČ ...|25. 9. 2020
Svetovalnica

Svetovalnica

Radio Ognjišče