Komentar Domovina.je

VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Komentar Domovina.je

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.
VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Naš pogled

VEČ ...|18. 12. 2018
Podnebne manipulacije

Podnebni vrh v Katovicah ni prinesel presenečenj, bodo v evoluciji odgovorov na velik izziv človeštva zastavo prevzeli mladi?

Podnebne manipulacije

Podnebni vrh v Katovicah ni prinesel presenečenj, bodo v evoluciji odgovorov na velik izziv človeštva zastavo prevzeli mladi?

komentarnaravadružbamladipodnebje

Naš pogled

Podnebne manipulacije
Podnebni vrh v Katovicah ni prinesel presenečenj, bodo v evoluciji odgovorov na velik izziv človeštva zastavo prevzeli mladi?
VEČ ...|18. 12. 2018
Podnebne manipulacije
Podnebni vrh v Katovicah ni prinesel presenečenj, bodo v evoluciji odgovorov na velik izziv človeštva zastavo prevzeli mladi?

Blaž Lesnik

komentarnaravadružbamladipodnebje

Doživetja narave

VEČ ...|14. 12. 2018
Slovenija, podnebje in jaz

Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.

Slovenija, podnebje in jaz

Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.

naravaokoljevzgojalaudato.si

Doživetja narave

Slovenija, podnebje in jaz
Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.
VEČ ...|14. 12. 2018
Slovenija, podnebje in jaz
Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.

Blaž Lesnik

naravaokoljevzgojalaudato.si

Doživetja narave

VEČ ...|9. 11. 2018
Martinova pot in podnebni pohod

Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.

Martinova pot in podnebni pohod

Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.

solidarnostdružbapodnebjelaudato.si

Doživetja narave

Martinova pot in podnebni pohod
Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.
VEČ ...|9. 11. 2018
Martinova pot in podnebni pohod
Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.

Blaž Lesnik

solidarnostdružbapodnebjelaudato.si

Priporočamo
|
Aktualno

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|24. 5. 2020
60. obletnica San Martina

Rojaki v Buenos Airesu so letos zaradi pandemije na virtualen način obeležil svojo obletnico. Pogovarjali smo se s predsednikom Slovenskega doma San Martin Markom Škuljem. Rojaki iz Venezuele so hvaležni za pomoč, ki so jo iz domovine prejeli preko Slovenske karitas.

60. obletnica San Martina

Rojaki v Buenos Airesu so letos zaradi pandemije na virtualen način obeležil svojo obletnico. Pogovarjali smo se s predsednikom Slovenskega doma San Martin Markom Škuljem. Rojaki iz Venezuele so hvaležni za pomoč, ki so jo iz domovine prejeli preko Slovenske karitas.

Matjaž Merljak

inforojakiargentinavenezuelakaritas

Slovenski mučenci 20. stoletja

VEČ ...|26. 4. 2020
P. Kerubin Tušek

P. Kerubin Tušek

Jože Bartolj

duhovnostpolitika

Pogovor o

VEČ ...|20. 5. 2020
Korona pastorala

Kako obnoviti pastoralno življenje v župnijah, ki je v času epidemije precej zastalo in kaj smo se v tednih, ko smo bili podvrženi številnim ukrepom, naučili? O tem smo razmišljali v tokratni oddaji »Pogovor o«. Sodelovala sta župnik župnije Dol Sv. Marjeta, obenem dekan dekanije Ljubljana - Moste Alojz Grebenc in župnik v Šmartnem pod Šmarno goro Sebastjan Likar.

Korona pastorala

Kako obnoviti pastoralno življenje v župnijah, ki je v času epidemije precej zastalo in kaj smo se v tednih, ko smo bili podvrženi številnim ukrepom, naučili? O tem smo razmišljali v tokratni oddaji »Pogovor o«. Sodelovala sta župnik župnije Dol Sv. Marjeta, obenem dekan dekanije Ljubljana - Moste Alojz Grebenc in župnik v Šmartnem pod Šmarno goro Sebastjan Likar.

Tone Gorjup

koronaviruspogovor

Globine

VEČ ...|12. 5. 2020
O evangeliju po sv. Janezu

Torkat smo se srečali z Janezovim evangelijem, ki ga prebiramo v velikonočnem času. Že Cerkveni očetje so ga imenovali duhovni evangelij. Zanimalo nas je, zakaj in predvsem kako v njem iskati vzporednice s svojim duhovnim življenjem. Naš gost je bil duhovnik Janez Rus.

O evangeliju po sv. Janezu

Torkat smo se srečali z Janezovim evangelijem, ki ga prebiramo v velikonočnem času. Že Cerkveni očetje so ga imenovali duhovni evangelij. Zanimalo nas je, zakaj in predvsem kako v njem iskati vzporednice s svojim duhovnim življenjem. Naš gost je bil duhovnik Janez Rus.

Blaž Lesnik

duhovnostevangelijisv. Janez

Duhovna misel

VEČ ...|25. 5. 2020
Z mano. Z nami!

Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj.(Jn 16,32)

Z mano. Z nami!

Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj.(Jn 16,32)

Gregor Čušin

duhovnost

Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|25. 5. 2020
Na Triglav

Polona se je z bratcem in sestrico ter z očkom in dedkom povzpela na Triglav. Ob sestopu so na planinski koči spoznali gospoda, ki je že stotič stopil na Triglav. Poučil jih je, da se je treba za vsako stvar v življenju potruditi.

Na Triglav

Polona se je z bratcem in sestrico ter z očkom in dedkom povzpela na Triglav. Ob sestopu so na planinski koči spoznali gospoda, ki je že stotič stopil na Triglav. Poučil jih je, da se je treba za vsako stvar v življenju potruditi.

Jure Sešek

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Minute za kmetijstvo in podeželje

VEČ ...|25. 5. 2020
Ukrepi za vinarje v okviru III. korona paketa

Zaradi presežkov vina na trgu, je Evropska Komisija izjemoma za letos uvedla ukrep krizne destilacije in ukrep kriznega skladiščenja, s katerim se bodo določene količine vina začasno umaknile s trga. Ker pa se s tem občutno zmanjšujejo sredstva, namenjena za redno financiranje ukrepov iz podpornih programov, so v ta namen predvidena tudi nacionalna doplačila. Kako ta ukrep vidijo in zakaj ga podpirajo na Zadružni zvezi Slovenije nam je v Minutah za kmetijstvo povedal Peter Vrisk.

Ukrepi za vinarje v okviru III. korona paketa

Zaradi presežkov vina na trgu, je Evropska Komisija izjemoma za letos uvedla ukrep krizne destilacije in ukrep kriznega skladiščenja, s katerim se bodo določene količine vina začasno umaknile s trga. Ker pa se s tem občutno zmanjšujejo sredstva, namenjena za redno financiranje ukrepov iz podpornih programov, so v ta namen predvidena tudi nacionalna doplačila. Kako ta ukrep vidijo in zakaj ga podpirajo na Zadružni zvezi Slovenije nam je v Minutah za kmetijstvo povedal Peter Vrisk.

Robert Božič

kmetijstvosvetovanje

Svetovalnica

VEČ ...|25. 5. 2020
Kuhajmo s sestro Nikolino

Kako pripraviti skutine ali orehove štruklje, kako narediti domače njoke, o pripravi piškotov, domačega biskvita in tudi kuhanju juhe je beseda tekla v tokratni oddaji.

Kuhajmo s sestro Nikolino

Kako pripraviti skutine ali orehove štruklje, kako narediti domače njoke, o pripravi piškotov, domačega biskvita in tudi kuhanju juhe je beseda tekla v tokratni oddaji.

Matjaž Merljak

svetovanjekuhanje

Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|25. 5. 2020
Na Triglav

Polona se je z bratcem in sestrico ter z očkom in dedkom povzpela na Triglav. Ob sestopu so na planinski koči spoznali gospoda, ki je že stotič stopil na Triglav. Poučil jih je, da se je treba za vsako stvar v življenju potruditi.

Na Triglav

Polona se je z bratcem in sestrico ter z očkom in dedkom povzpela na Triglav. Ob sestopu so na planinski koči spoznali gospoda, ki je že stotič stopil na Triglav. Poučil jih je, da se je treba za vsako stvar v življenju potruditi.

Jure Sešek

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Duhovna misel

VEČ ...|25. 5. 2020
Z mano. Z nami!

Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj.(Jn 16,32)

Z mano. Z nami!

Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj.(Jn 16,32)

Gregor Čušin

duhovnost