Komentar Domovina.je

VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Komentar Domovina.je

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.
VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Naš pogled

VEČ ...|18. 12. 2018
Podnebne manipulacije

Podnebni vrh v Katovicah ni prinesel presenečenj, bodo v evoluciji odgovorov na velik izziv človeštva zastavo prevzeli mladi?

Podnebne manipulacije

Podnebni vrh v Katovicah ni prinesel presenečenj, bodo v evoluciji odgovorov na velik izziv človeštva zastavo prevzeli mladi?

komentarnaravadružbamladipodnebje

Naš pogled

Podnebne manipulacije
Podnebni vrh v Katovicah ni prinesel presenečenj, bodo v evoluciji odgovorov na velik izziv človeštva zastavo prevzeli mladi?
VEČ ...|18. 12. 2018
Podnebne manipulacije
Podnebni vrh v Katovicah ni prinesel presenečenj, bodo v evoluciji odgovorov na velik izziv človeštva zastavo prevzeli mladi?

Blaž Lesnik

komentarnaravadružbamladipodnebje

Doživetja narave

VEČ ...|14. 12. 2018
Slovenija, podnebje in jaz

Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.

Slovenija, podnebje in jaz

Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.

naravaokoljevzgojalaudato.si

Doživetja narave

Slovenija, podnebje in jaz
Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.
VEČ ...|14. 12. 2018
Slovenija, podnebje in jaz
Za nami je mednarodni dan gora, v Doživetjih narave pa smo se posvetili spremembam podnebja, ki se odražajo tudi v gorskem svetu. Gosta kontaktne oddaje sta bila mag. Mojca Dolinar z agencije za okolje in biolog Jurij Dobravec. Malce drugačna, a družbeno aktualna Doživetja, ki vabijo k premisleku in dejanjem.

Blaž Lesnik

naravaokoljevzgojalaudato.si

Doživetja narave

VEČ ...|9. 11. 2018
Martinova pot in podnebni pohod

Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.

Martinova pot in podnebni pohod

Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.

solidarnostdružbapodnebjelaudato.si

Doživetja narave

Martinova pot in podnebni pohod
Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.
VEČ ...|9. 11. 2018
Martinova pot in podnebni pohod
Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.

Blaž Lesnik

solidarnostdružbapodnebjelaudato.si

Priporočamo
|
Aktualno

Duhovna misel

VEČ ...|14. 9. 2019
Z velikimi tiskanimi črkami!

Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal. (Jn 3, 17)

Z velikimi tiskanimi črkami!

Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal. (Jn 3, 17)

Gregor Čušin

duhovnost

Program zadnjega tedna

VEČ ...|15. 9. 2019
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 15. september 2019 ob 05-ih

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 15. september 2019 ob 05-ih

Radio Ognjišče

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|9. 9. 2019
Dr. Žiga Turk o aktualnem dogajanju v politiki

V oddaji smo gostili dr. Žiga Turka in se dotaknili aktualnega dogajanja na politični sceni.

Dr. Žiga Turk o aktualnem dogajanju v politiki

V oddaji smo gostili dr. Žiga Turka in se dotaknili aktualnega dogajanja na politični sceni.

Tanja Dominko

politikapogovor

Svetovalnica

VEČ ...|13. 9. 2019
Razvoj možganov pri otrocih

Marjeta Krejči Hrastar in Tatjana Jakovljevič iz Društva katoliških pedagogov Slovenije sta spregovorili o razvoju možganov pri otrocih ter o tem kako nanje vpliva stres in kako lahko pomaga gibanje.

Razvoj možganov pri otrocih

Marjeta Krejči Hrastar in Tatjana Jakovljevič iz Društva katoliških pedagogov Slovenije sta spregovorili o razvoju možganov pri otrocih ter o tem kako nanje vpliva stres in kako lahko pomaga gibanje.

Tanja Dominko

izobraževanjevzgojaotrocišolanjeučenje

Naš pogled

VEČ ...|10. 9. 2019
Marija, hvala za kolo in prijatelje

Jure Sešek je v komentarju razmišljal o duhovnih darovih nedavnega kolesarskega romanja Od Marije k Mariji, ki je letos potekalo v luči obiskovanja radijskih poslušalcev in prijateljev.

Marija, hvala za kolo in prijatelje

Jure Sešek je v komentarju razmišljal o duhovnih darovih nedavnega kolesarskega romanja Od Marije k Mariji, ki je letos potekalo v luči obiskovanja radijskih poslušalcev in prijateljev.

Jure Sešek

kolesarjenje 2019odnosiprijateljstvo

O klasiki drugače

VEČ ...|15. 9. 2019
Predstavitev treh Marijinih pesmi: Ko zarja zlati nam gore, Ko v jasnem pasu in Ko zarja zjutraj se razgrinja.

Predstavili smo tri Marijine pesmi: Ko zarja zlati nam gore, Ko v jasnem pasu in Ko zarja zjutraj se razgrinja. V drugem delu pa smo poslušali Magnificat Johanna Sebastiana Bacha.

Predstavitev treh Marijinih pesmi: Ko zarja zlati nam gore, Ko v jasnem pasu in Ko zarja zjutraj se razgrinja.

Predstavili smo tri Marijine pesmi: Ko zarja zlati nam gore, Ko v jasnem pasu in Ko zarja zjutraj se razgrinja. V drugem delu pa smo poslušali Magnificat Johanna Sebastiana Bacha.

Tadej Sadar, dr. Tadej Jakopič

duhovnostglasbakultura

Moja zgodba

VEČ ...|15. 9. 2019
Branko Rebozov - Spomini in misli

V oddaji Moja zgodba smo predstavili knjigo z naslovom Spomini in misli Branka Rebozova. Avtor se spominja svojih doživetij iz vojnega časa in prvih povojnih let. Kritično razmišlja o revoluciji, partizanstvu, domobranstvu, pa tudi o britanski prevari ob vračanju domobrancev in civilistov v Jugoslavijo ter nemoči slovenskih voditeljev, da bi to preprečili. Knjigo so predstavili publicist Ivo Jevnikar, mladostni prijatelj Božidar Trefalt in bibliotekarka ter zgodovinarka dr. Rozina Švent.

Branko Rebozov - Spomini in misli

V oddaji Moja zgodba smo predstavili knjigo z naslovom Spomini in misli Branka Rebozova. Avtor se spominja svojih doživetij iz vojnega časa in prvih povojnih let. Kritično razmišlja o revoluciji, partizanstvu, domobranstvu, pa tudi o britanski prevari ob vračanju domobrancev in civilistov v Jugoslavijo ter nemoči slovenskih voditeljev, da bi to preprečili. Knjigo so predstavili publicist Ivo Jevnikar, mladostni prijatelj Božidar Trefalt in bibliotekarka ter zgodovinarka dr. Rozina Švent.

Jože Bartolj

Branko RebozvSpomini in misliIvo JevnikarRozina ŠventBožidar Trefalt

Slovenski mučenci 20. stoletja

VEČ ...|15. 9. 2019
Jaroslav Kikelj (1919 – 1942)

Študent jaroslav Kikelj je bil ena prvih žrtev katoliških študentov v okupirani Ljubljani. Prizadeval si je, da bi študente povezal in jih utrdil pred vplivi veri nenaklonjenega okolja. Bil je član Katoliške akcije, ki ga je 8. marca 1942 umoril komunistični likvidator na Streliški ulici v Ljubljani.

Jaroslav Kikelj (1919 – 1942)

Študent jaroslav Kikelj je bil ena prvih žrtev katoliških študentov v okupirani Ljubljani. Prizadeval si je, da bi študente povezal in jih utrdil pred vplivi veri nenaklonjenega okolja. Bil je član Katoliške akcije, ki ga je 8. marca 1942 umoril komunistični likvidator na Streliški ulici v Ljubljani.

Jože Bartolj

Jaroslav Kikelj

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|15. 9. 2019
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 15. 9.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 15. 9.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Graditelji slovenskega doma

VEČ ...|15. 9. 2019
Janez Borštnar

Nič ne daruješ svojemu narodu, ako mu ne daruješ samega sebe, je zapisal Janez Borštnar iz Jarš pri Domžalah (1919 - 1945), ki je že pred koncem gimnazije opozoril nase kot pesnik, pisatelj in prevajalec. Nit njegovega življenja je tik pred koncem vojne pretrgala mina.

Janez Borštnar

Nič ne daruješ svojemu narodu, ako mu ne daruješ samega sebe, je zapisal Janez Borštnar iz Jarš pri Domžalah (1919 - 1945), ki je že pred koncem gimnazije opozoril nase kot pesnik, pisatelj in prevajalec. Nit njegovega življenja je tik pred koncem vojne pretrgala mina.

Tone Gorjup

spominkultura