Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«. 

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Praznovanja obletnic v Avstraliji

V Melbournu bo to nedeljo praznovanje 55. obletnice blagoslovitve slovenske cerkve svetih bratov Cirila in Metoda, preteklo nedeljo so v Adelaidi praznovali 40. obletnico blagoslovitve cerkve Svete družine, ki jo je 13. februarja 1983 blagoslovil tedanji ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Sveto mašo je daroval provincial slovenskih frančiškanov p. Marjan Čuden, somaševal je tudi dr. p. Darko Tepert, delegat generalnega ministra za Slovensko frančiškansko provinco. Praznični mesec za rojake v Avstraliji se je začel 5. februarja v Sydneyju ko so praznovali 50. obletnico blagoslovitve slovenske cerkve sv. Rafaela. P. Darko Žnidaršič nam je o prihodnosti njihove skupnosti povedal. Celotni pogovor boste slišali v nedeljski oddaji Slovencem po svetu in domovini. 

Nadškof Alojzij Šuštar (1920 - 2007)

Nadškof Alojzij Šuštar je vodil ljubljansko nadškofijo in kot metropolit tudi Cerkvev v Sloveniji v prelomnih časih. Zavzemal se je za dejavno sodelovanje vernikov v pastoralnem in tudi družbenem življenju. Sloveniji je v pomagal na poti k samostojnosti in ji odpiral vrata v evropski prostor. Kot človek spoštljivega dialoga se je zavedal, da prihodnost lahko gradimo le na temelju sprave.

Škof Anton Jamnik o nadškofu Alojziju Šuštarju: vsem nam je lahko svetel zgled vere

14. novembra mineva sto let od rojstva nadškofa Alojzija Šuštarja. Teobletnice so se zjutrajj, brez prisotnosti vernikov, spomnili vljubljanski stolnici, kjer so na njegovem grobu zmolili veroizpoved.Kot je povedal dolgoletni tajnik škofa Šuštarja, ljubljanskipomožni škof Anton Jamnik so se pri maši zahvalili za darživljenja nadškofa Šuštarja.

Kočevski rog 30 let

Oddajo Moja zgodba smo posvetili 30 letnici pogrebne maše za pobitimi domobranci in civilisti v Kočevskem rogu. Slišali ste odlomke govorov nadškofa Alojzija Šuštarja in Milana Kučana iz leta 1990, ter tudi odlomek pričevanja očeta Janeza Janše o pobegu iz brezna pod Macesnovo gorico. Omenjene arhivske posnetke smo prepletli še z aktualnimi govori letošnje slovesnosti, ki so jih imeli nadškof Stanislav Zore, Borut Pahor, Janez Janša in Matija Ogrin.

Nadskof Alojzij Šuštar (spominska oddaja)

Oddaja je bila tokrat spominska. Segli smo globoko v naš arhiv in prisluhnili pogovoru z nadškofom Alojzijem Šuštarjem, ki je bil zelo tesno povezan z našim radijem. Radijci pa z njim - pogosto smo ga srečevali v Zavodu svetega Stanislava.

Jožef Kvas

Škof Jožef Kvas, ki se je rodil pred 100 leti, je bil nadvse priljubljen med ljudmi. Na njegovem pogrebu se je zbralo več kot 270 duhovnikov. Škof Alojzij Šuštar je o njem dejal: »Tako požrtvovalen je bil do konca in veliko je naredil na pastoralnem področju. Bil je pravo bogastvo za ljubljansko nadškofijo in vso Cerkev na Slovenskem.«