Otroci so sistematična tarča oglaševanja nezdrave hrane

Zveza potrošnikov Slovenije praznuje 35 let delovanja. Ob tej priložnosti so pripravili mednarodno konferenco, s katero so opozorili na agresivno oglaševanje nezdravih živil otrokom. Dr. Matjaž Pirc, ki vodi prehransko ekipo, je opisal nekaj primerov dobre prakse v tujini, s katerimi so oglaševanje uspešno zamejili. 

Slovenski dan brez zavržene hrane

Hranozavest je nov izraz, ki ga pobudniki Slovenskega dneva brez zavržene hrane, ki ga obeležujemo 24. aprila, skušajo vpisati v Slovar knjižnega jezika, predvsem pa približati javnosti za večjo osveščenost o pomenu odgovorne rabe hrane. Eva Pečovnik z Lidla Slovenija bo sogovornica. 

Tatarska ajdova kaša - Inovacija desetletja Mlinarstva Rangus

O ajdi smo se pogovarjali z Natašo in Antonom Rangus iz mlina Rangus. Predstavili smo zelo staro sorto ajde, ki ima odlične sestavine. Za produkt Tatarska ajdova kaša sta prejela tudi priznanje Inovacija desetletja. 

Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Dobra oskrba v bolnišnici in topli človeški odnosi ključ do uspešnega zdravljenja

Da so dobra oskrba v bolnišnici in topli človeški odnosi ključ do uspešnega zdravljenja, ve dobro ena od treh prejemnikov Hipokratovega priznanja prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki je opravila izjemno delo na področju raziskovanja medicine in prepoznavnosti slovenske medicinske dediščine. 

Kako ublažiti vonj po česnu

Poslušalko je zanimalo, ali obstaja kakšna hrana, ki bi jo užili potem, ko zaužijemo neko jed polno česna, torej da bi nevtralizirali ta vonj po česnu. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj pogrize malo kruhove skorje ali pa nekaj vejic svežega peteršilja, dobro bi lahko del tudi požirek mleka ...

Hrana za odpornost

Tudi hrana lahko lepo pomaga pri ohranjanju zdravja in pri preprečevanju prehladov. Prehrana naj bo pestra, mešana, bogata s sadjem in zelenjavo. Hkrati poskrbimo, da bomo redno imeli obroke, ne da bo prvi obrok šele popoldne, na pragu večera. Pri sadju so na prvem mestu domača jabolka, sledijo pomaranče, mandarine, grenivke, zlasti rdeče, tudi kakšne fige, suhe slive ... Zelenjava naj bo sezonska: por, zelje - sveže ali kislo, kisla repa, sveža koleraba ... Zelo bogat s C vitaminom in železom je peteršilj. Svežega narežemo in damo na kruh, namazan z maslom. Sicer pa ga jedem dodajamo ob koncu priprave oziroma kuhanja, lahko ga postrežemo v posebni skodelici in si ga vsak po okusu dodaja. Zdravju koristita tudi česen in čebula, sploh sveža, presna. Čebulo naprimer lahko za malico narežemo in ponudimo k suhi salami. Lahko jo umešamo k skuti, pokapljamo z bučnim oljem ...

Kuhajmo s sestro Nikolino

Hrana za odpornost, uporaba zmrznjenega boba (10), shranjevanje česna v kozarčkih (15), da bo potica dolgo sveža (18), lešnikov nadev za potico (20), zajčji golaž (26) ... so bile teme v tokratni kontaktni oddaji s sestro Nikolino.