Damijan J. Ovsec: S poznavanjem vsebine živimo bolj zavestno, to nas izpolnjuje.
K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.«
Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest.
»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani.
Meščanska etnologija
»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.«
Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo.
»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.«
Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo
»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«
Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.
Družina
»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).
Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.
Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.
Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«
Potovanja
»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.«
Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje.
Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo
»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«
8. 4. 2023
Damijan J. Ovsec: S poznavanjem vsebine živimo bolj zavestno, to nas izpolnjuje.
K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.«
Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest.
»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani.
Meščanska etnologija
»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.«
Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo.
»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.«
Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo
»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«
Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.
Družina
»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).
Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.
Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.
Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«
Potovanja
»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.«
Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje.
Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo
»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«
VEČ ...|8. 4. 2023
Damijan J. Ovsec: S poznavanjem vsebine živimo bolj zavestno, to nas izpolnjuje.
K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.«
Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest.
»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani.
Meščanska etnologija
»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.«
Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo.
»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.«
Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo
»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«
Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.
Družina
»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).
Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.
Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.
Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«
Potovanja
»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.«
Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje.
Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo
»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«
Naš gost
VEČ ...|5. 7. 2025
Dr. Dejan Valentinčič
K pogovoru pred letošnjo nedeljo Slovencev po svetu sem povabili raziskovalca izseljenstva dr. Dejana Valentinčiča. Po izobrazbi je pravnik, a se že vrsto let posveča temu področju in zato me je zanimalo, kaj ga je k temu nagnilo. Povabil sem ga, da kot predsednik pove več o delovanju Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa, o mednarodni zvezi evropskih izseljencev po svetu in o nedavni raziskavi, ki jo je opravila Ameriško slovenske izobraževalna fundacija ASEF o digitalni preobrazbi slovenskih izseljenskih skupnosti v Združenih državah Amerike in Kanadi. Nenazadnje sva se dotaknila ameriških Slovencev, ki so dejavni v politiki. Dejan Valentinčič (1987) je po izobrazbi pravnik in je vodja Centra za družboslovno raziskovanje na Inštitutu ASEF za izobraževanje in raziskovanje ter prodekan za raziskovalno in razvojno dejavnost Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi. Kot izredni profesor za področji prava in politologije predava na Evropski pravni fakulteti (na kateri je z odliko diplomiral in magistriral), Fakulteti za slovenske in mednarodne študije ter Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, kjer je doktoriral.
Naš gost
Dr. Dejan Valentinčič
K pogovoru pred letošnjo nedeljo Slovencev po svetu sem povabili raziskovalca izseljenstva dr. Dejana Valentinčiča. Po izobrazbi je pravnik, a se že vrsto let posveča temu področju in zato me je zanimalo, kaj ga je k temu nagnilo. Povabil sem ga, da kot predsednik pove več o delovanju Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa, o mednarodni zvezi evropskih izseljencev po svetu in o nedavni raziskavi, ki jo je opravila Ameriško slovenske izobraževalna fundacija ASEF o digitalni preobrazbi slovenskih izseljenskih skupnosti v Združenih državah Amerike in Kanadi. Nenazadnje sva se dotaknila ameriških Slovencev, ki so dejavni v politiki. Dejan Valentinčič (1987) je po izobrazbi pravnik in je vodja Centra za družboslovno raziskovanje na Inštitutu ASEF za izobraževanje in raziskovanje ter prodekan za raziskovalno in razvojno dejavnost Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi. Kot izredni profesor za področji prava in politologije predava na Evropski pravni fakulteti (na kateri je z odliko diplomiral in magistriral), Fakulteti za slovenske in mednarodne študije ter Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, kjer je doktoriral.
VEČ ...|5. 7. 2025
Naš gost
VEČ ...|28. 6. 2025
Dr. Marija Strojnik, znanstvenica
Prof. dr. Marija Strojnik (Scholl) razvija tehnike optičnega inženiringa, vključno z infrardečimi in interferometričnimi metodami v podporo rešitvam različnih izzivov. Eden izmed teh je predlog za iskanje planetov zunaj našega sončnega sistema. Je prva ženska, ki je doktorirala na Fakulteti za optično znanost Univerze v Arizoni. Magistrirala je iz fizike, optike in inženiringa. Je častna članica več organizacij, od letos tudi Inženirske akademije Slovenije. Prejela je nagrado za zasnovo, implementacijo in demonstracijo avtonomne tehnike za inteligentno optično navigacijo, ki je bila prvič uporabljena pri Nasini misiji na Saturn. Letos je prejela Richardsonove medalje za inženirske dosežke ameriškega optičnega društva. Bila je urednica znanstvenih revij. Je članica Mehiške akademije znanosti in umetnosti ter zaslužna mehiška narodna znanstvenica.
Naš gost
Dr. Marija Strojnik, znanstvenica
Prof. dr. Marija Strojnik (Scholl) razvija tehnike optičnega inženiringa, vključno z infrardečimi in interferometričnimi metodami v podporo rešitvam različnih izzivov. Eden izmed teh je predlog za iskanje planetov zunaj našega sončnega sistema. Je prva ženska, ki je doktorirala na Fakulteti za optično znanost Univerze v Arizoni. Magistrirala je iz fizike, optike in inženiringa. Je častna članica več organizacij, od letos tudi Inženirske akademije Slovenije. Prejela je nagrado za zasnovo, implementacijo in demonstracijo avtonomne tehnike za inteligentno optično navigacijo, ki je bila prvič uporabljena pri Nasini misiji na Saturn. Letos je prejela Richardsonove medalje za inženirske dosežke ameriškega optičnega društva. Bila je urednica znanstvenih revij. Je članica Mehiške akademije znanosti in umetnosti ter zaslužna mehiška narodna znanstvenica.
VEČ ...|28. 6. 2025
Naš gost
VEČ ...|21. 6. 2025
Irena Orešnik: Če veš, da je nekaj prav, se je treba podati na pot in vztrajati.
Irena Orešnik je kandidatka za Slovenko leta 2024 in ženska številnih talentov, ki jih uspešno združuje na svoji poklicni poti tako doma kot tudi v tujini. Je podpredsednica Evropske mreže kmečkih in obrtnih sirarjev FACE, zelo aktivna je v upravnem odboru Združenja kmečkih sirarjev Slovenije, katerega predsednica je bila v preteklosti. Sodeluje pri Zvezi društev rejcev drobnice ter je predsednica Združenja hribovskih in gorskih kmetov Slovenije, katerega soustanoviteljica je.
Naš gost
Irena Orešnik: Če veš, da je nekaj prav, se je treba podati na pot in vztrajati.
Irena Orešnik je kandidatka za Slovenko leta 2024 in ženska številnih talentov, ki jih uspešno združuje na svoji poklicni poti tako doma kot tudi v tujini. Je podpredsednica Evropske mreže kmečkih in obrtnih sirarjev FACE, zelo aktivna je v upravnem odboru Združenja kmečkih sirarjev Slovenije, katerega predsednica je bila v preteklosti. Sodeluje pri Zvezi društev rejcev drobnice ter je predsednica Združenja hribovskih in gorskih kmetov Slovenije, katerega soustanoviteljica je.
VEČ ...|21. 6. 2025
Naš gost
VEČ ...|14. 6. 2025
Naš gost: Kmet Hanzi Mikl
Med najbolj znanimi koroškimi pridelovalci jagod je družina Mikl iz Ziljske doline, ki živi na kmetiji pri Gamsu. Poznani pa niso samo po sladkih ekološko pridelanih jagodah, po odličnih in s številnimi odličji nagrajenih hladno stiskanih rastlinskih oljih in še drugih dobrotah, ki jih naredijo iz svojih pridelkov, ampak tudi po tem, da je g. Hanzi Mikl bil dolga leta direktor Kmetijsko gozdarske zbornice Koroške, kjer se je z uigrano ekipo sodelavk in sodelavcev vseskozi trudil za čim boljše zastopanje vse kmetijske skupnosti in tako kmetijsko politiko, ki bo prispevala k razvoju koroških družinskih kmetij.
G. Hanzi ki se je pred mesecem upokojil, hudomušno pravi, da je zdaj postal »prvi hlapec« na domači kmetiji, ki jo sicer že vodi njegov sin Jakob. Prepričan je tudi, da bo zdaj čas da uresniči številne projekte, ki jih že dolgo nosi v svoji glavi. Pogovor lahko spremljate tudi v video obliki.
Naš gost
Naš gost: Kmet Hanzi Mikl
Med najbolj znanimi koroškimi pridelovalci jagod je družina Mikl iz Ziljske doline, ki živi na kmetiji pri Gamsu. Poznani pa niso samo po sladkih ekološko pridelanih jagodah, po odličnih in s številnimi odličji nagrajenih hladno stiskanih rastlinskih oljih in še drugih dobrotah, ki jih naredijo iz svojih pridelkov, ampak tudi po tem, da je g. Hanzi Mikl bil dolga leta direktor Kmetijsko gozdarske zbornice Koroške, kjer se je z uigrano ekipo sodelavk in sodelavcev vseskozi trudil za čim boljše zastopanje vse kmetijske skupnosti in tako kmetijsko politiko, ki bo prispevala k razvoju koroških družinskih kmetij.
G. Hanzi ki se je pred mesecem upokojil, hudomušno pravi, da je zdaj postal »prvi hlapec« na domači kmetiji, ki jo sicer že vodi njegov sin Jakob. Prepričan je tudi, da bo zdaj čas da uresniči številne projekte, ki jih že dolgo nosi v svoji glavi. Pogovor lahko spremljate tudi v video obliki.
VEČ ...|14. 6. 2025
Naš gost
VEČ ...|7. 6. 2025
Valerija Čarman
Valerija Čarman je humanitarka, podjetnica, soustanoviteljica Inštituta Zlata pentljica, ki svoje življenje posveča pomoči otrokom, obolelim za rakom. Kako gleda na življenje, kaj ji prinaša in kaj ona daje ljudem, ki jo obdajajo? To jelepa zgodba o ljubezni. V zakonu, poslu in na področju človekoljubja.
Naš gost
Valerija Čarman
Valerija Čarman je humanitarka, podjetnica, soustanoviteljica Inštituta Zlata pentljica, ki svoje življenje posveča pomoči otrokom, obolelim za rakom. Kako gleda na življenje, kaj ji prinaša in kaj ona daje ljudem, ki jo obdajajo? To jelepa zgodba o ljubezni. V zakonu, poslu in na področju človekoljubja.
VEČ ...|7. 6. 2025
Naš gost
VEČ ...|31. 5. 2025
Federico Potočnik
Naš gost je bil mladi zdravnik imunolog Federico Potočnik, ki je z nami delil misli o življenju v Argentini in Sloveniji, o zdravniškem poklicu ter o pogledu na politično stvarnost v domovini.
Naš gost
Federico Potočnik
Naš gost je bil mladi zdravnik imunolog Federico Potočnik, ki je z nami delil misli o življenju v Argentini in Sloveniji, o zdravniškem poklicu ter o pogledu na politično stvarnost v domovini.
VEČ ...|31. 5. 2025
Naš gost
VEČ ...|24. 5. 2025
Sestra Mira Peče
Spoznali smo sestro Miro Peče, ki se je rodila v Novem mestu. Po končani gimnaziji je želela nadaljevati s študijem medicine, a je po posegu Božje previdnosti vstopila v noviciat k Hčeram Marije Pomočnice, ki jih poznamo tudi pod imenom don Boskove salezijanke. Povedala je, kako se spominja svojega otroštva in srečanja z nekdanjim pepžem Frančiškom, takrat še argentinskim škofom.
Naš gost
Sestra Mira Peče
Spoznali smo sestro Miro Peče, ki se je rodila v Novem mestu. Po končani gimnaziji je želela nadaljevati s študijem medicine, a je po posegu Božje previdnosti vstopila v noviciat k Hčeram Marije Pomočnice, ki jih poznamo tudi pod imenom don Boskove salezijanke. Povedala je, kako se spominja svojega otroštva in srečanja z nekdanjim pepžem Frančiškom, takrat še argentinskim škofom.
VEČ ...|24. 5. 2025
Naš gost
VEČ ...|17. 5. 2025
Naš gost kmet Franci Firm
Franci Firm, ki skupaj z družino kmetuje v Podšentjurju pri Litiji je bil naš gost. Spoznali smo njegovo dosedanjo življenjsko pot, ga vprašali, kaj mu pomeni biti kmet in obdelovati zemljo, predvsem pa izvedeli, kako se je rodila ljubezen do mozaikov iz semen, ki jih v zimskem času tako rad izdeluje in po katerih je zelo znan.
Naš gost
Naš gost kmet Franci Firm
Franci Firm, ki skupaj z družino kmetuje v Podšentjurju pri Litiji je bil naš gost. Spoznali smo njegovo dosedanjo življenjsko pot, ga vprašali, kaj mu pomeni biti kmet in obdelovati zemljo, predvsem pa izvedeli, kako se je rodila ljubezen do mozaikov iz semen, ki jih v zimskem času tako rad izdeluje in po katerih je zelo znan.
VEČ ...|17. 5. 2025
Priporočamo
|
Aktualno
Sol in luč
VEČ ...|8. 7. 2025
Sončni žarki ljubezni
Bog nas vse kliče, da svoje dneve izpolnimo z dobroto, potrpljenjem in ljubeznijo; najprej v lastni družini, pa tudi v odnosu do vseh, ki živijo okoli nas. Samo tako bomo ustvarjali majhne oaze v tej veliki puščavi sveta. Svojim dragim prijateljem naročam, da se potrudijo za srce pod plaščem!« Tako je v uvod svoje knjige z naslovom Sončni žarki ljubezni, ki je izšla pri založbi Ognjišče, zapisal avtor, Phil Bosmans. Nekaj odlomkov smo prebrali v oddaji Sol in luč.
Program zadnjega tedna
VEČ ...|10. 7. 2025
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 10. julij 2025 ob 05-ih
Komentar tedna
VEČ ...|4. 7. 2025
Marko Pavliha: O žalovanju
Marčevski komentar sem posvetil upanju s srčno željo, da bi papež Frančišek okreval. To se žal ni zgodilo in je v tuzemstvu preminil, da bi se preselil v onstranstvo, nasledil pa ga je Leon XIV., ki mu takisto želimo vse najboljše. Danes bi rad povedal nekaj misli o žalovanju, pri čemer mi bosta v pomoč dva odlomka iz mojega romana Potop, ki je pred nekaj meseci izšel pri založbi Chiara.
Komentar je pripravil profesor prava, dvojni doktor, Marko Pavliha.
Kmetijska oddaja
VEČ ...|6. 7. 2025
Ciril Smrkolj o hitenju pri spreminjanju kmetijske zakonodaje
Slišali ste, kaj Ciril Smrkolj meni o hitenju pri spreminjanju kmetijske zakonodaje in zapletih glede članstva v KGZS.
Naš pogled
VEČ ...|8. 7. 2025
Marjana Debevec: Postajamo ljudje
»Mami, v bolnišnicah in domovih za ostarele se počutim neprijetno,« mi je ob odhodu z obiska moje tete v domu upokojencev dejal najmlajši sin. »Se strinjam,« sem mu odgovorila. »Tudi jaz se v teh prostorih ne počutim prijetno. Pa vendar ne gremo sem, da bi se počutili prijetno, ampak da bi bili blizu ljudem, ki so tukaj osamljeni ali kakorkoli trpijo.«
Kulturni utrinki
VEČ ...|10. 7. 2025
Poletni koncerti v Taverni Koper
Med 14. julijem in 11. avgustom 2025 bodo v Kopru potekali tradicionalni Poletni koncerti v Taverni Koper. Program brezplačnih koncertov, ki potekajo ob ponedeljkih zvečer in so namenjeni tako mladi kot starejši publiki, bo bogat, zanimiv in mednaroden. Občinstvo bo lahko prisluhnilo glasbenim izvajalcem različnih glasbenih zvrsti - od muzikala in cabareta, do etna, jazza in popa. Prireditve nam je predstavil umetniški vodja Niko Houška!
Spominjamo se
VEČ ...|10. 7. 2025
Spominjamo se dne 10. 7.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Ni meje za dobre ideje
VEČ ...|10. 7. 2025
Gibaj in zmagaj! – Inkluzivni tabor zdravja, športa in zabave
Poletni tabor Gibaj in zmagaj! je pri nas prvi, ki vključuje vse otroke ne glede na njihove morebitne posebnosti. Tabor skozi gibanje, raziskovanje, nova izkustva, druženje in odkrivanje empatije, spodbuja otroke k sprejemanju ter vključevanju različnih. S tabora se je oglasil Janko Marko, učitelj telovadbe in inkluzivni pedagog, ki ima dolgoletne izkušnje.
Svetovalnica
VEČ ...|10. 7. 2025
Dolgotrajna oskrba v praksi?
Državni sekretar Luka Omladič je odgovarjal predvsem na vprašanja poslušalk in poslušalcev na temo dolgotrajne oskrbe, pomoči na domu, cene domske oskrbe in podobno.