Škof Jurij Bizjak se svojega predhodnika na sedežu koprske škofije spominja kot veselega, odprtega in močnega človeka. Imel je veliko prijateljev, dobro je poznal svoje duhovnike in tudi številne vernike, ohranjal stik z njimi. Tudi po upokojitvi je bil dejaven, saj je vodil številne slovesnosti, delil zakramente, imel duhovne vaje … Na smrt je bil vedno pripravljen. Njegova dela bodo še dolgo bogatila koprsko škofijo.
Škof Jurij Bizjak se svojega predhodnika na sedežu koprske škofije spominja kot veselega, odprtega in močnega človeka. Imel je veliko prijateljev, dobro je poznal svoje duhovnike in tudi številne vernike, ohranjal stik z njimi. Tudi po upokojitvi je bil dejaven, saj je vodil številne slovesnosti, delil zakramente, imel duhovne vaje … Na smrt je bil vedno pripravljen. Njegova dela bodo še dolgo bogatila koprsko škofijo.
Škof Jurij Bizjak se svojega predhodnika na sedežu koprske škofije spominja kot veselega, odprtega in močnega človeka. Imel je veliko prijateljev, dobro je poznal svoje duhovnike in tudi številne vernike, ohranjal stik z njimi. Tudi po upokojitvi je bil dejaven, saj je vodil številne slovesnosti, delil zakramente, imel duhovne vaje … Na smrt je bil vedno pripravljen. Njegova dela bodo še dolgo bogatila koprsko škofijo.
Informativni prispevki
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Informativni prispevki
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Informativni prispevki
Do nekaterih potez aktualne politike je bil v Kočevskem rogu precej kritičen tajnik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik
Informativni prispevki
Do nekaterih potez aktualne politike je bil v Kočevskem rogu precej kritičen tajnik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik
Informativni prispevki
Po maši je sledil kulturni program Nove slovenske zaveze, v okviru katerega je zbrane nagovoril pravnik Andrej Fink. Poudaril je, da so bili povojni poboji sad človeške podlosti ter nekaterih združb in ljudi z imeni in priimki. Osebno je bilo že vse gorje odpuščeno. Osebnih krivcev danes tudi ni več, vendar iz nadnaravnega, družbenega, državnega vidika ne more biti vse kar tako pozabljeno, kot da se ni nič zgodilo. Nerazčiščena preteklost bremeni sedanjost in ji onemogoča zdravo pot naprej, je dejal.
Informativni prispevki
Po maši je sledil kulturni program Nove slovenske zaveze, v okviru katerega je zbrane nagovoril pravnik Andrej Fink. Poudaril je, da so bili povojni poboji sad človeške podlosti ter nekaterih združb in ljudi z imeni in priimki. Osebno je bilo že vse gorje odpuščeno. Osebnih krivcev danes tudi ni več, vendar iz nadnaravnega, družbenega, državnega vidika ne more biti vse kar tako pozabljeno, kot da se ni nič zgodilo. Nerazčiščena preteklost bremeni sedanjost in ji onemogoča zdravo pot naprej, je dejal.
Informativni prispevki
V Kopru je bila danes novinarska konferenca pred Forumom za dialog in mir v Evropi in na Balkanu. Da je vse nared za srečanje so povedali koprski škof Jurij Bizjak, murskosoboški škof Peter Štumpf, sociolog in promotor dialoga med verstvi Silvester Gabršček, koprski stolni župnik Primož Krečič in Aleks Birsa Jogan, ki je predstavil programa za mlade.
Informativni prispevki
V Kopru je bila danes novinarska konferenca pred Forumom za dialog in mir v Evropi in na Balkanu. Da je vse nared za srečanje so povedali koprski škof Jurij Bizjak, murskosoboški škof Peter Štumpf, sociolog in promotor dialoga med verstvi Silvester Gabršček, koprski stolni župnik Primož Krečič in Aleks Birsa Jogan, ki je predstavil programa za mlade.
Informativni prispevki
Prvopodpisani pobudnik za začetek postopka za oceno ustavnosti novele zakona o Radiotelevizija Slovenija Peter Gregorčič in avtor pobude Matej Avbelj sta po odločitvi ustavnega sodišča, ki je preklicalo začasno zadržanje izvajanja dela novele, poslala pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ocenjujeta namreč, da so bila v Sloveniji izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva in da so ostali brez učinkovitega pravnega varstva. Z Gregorčičem se je pogovarjal Alen Salihović.
Informativni prispevki
Prvopodpisani pobudnik za začetek postopka za oceno ustavnosti novele zakona o Radiotelevizija Slovenija Peter Gregorčič in avtor pobude Matej Avbelj sta po odločitvi ustavnega sodišča, ki je preklicalo začasno zadržanje izvajanja dela novele, poslala pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ocenjujeta namreč, da so bila v Sloveniji izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva in da so ostali brez učinkovitega pravnega varstva. Z Gregorčičem se je pogovarjal Alen Salihović.
Informativni prispevki
»23 let sem v politiki in marsičesa sem se naučil. Tudi tega, da se, ko se ena vrata zaprejo, druga odprejo. Danes smo na začetku nečesa velikega.« To so besede Anžeta Logarja, potem ko je priznal poraz in lani novembra čestital novoizvoljeni predsednici republike Nataši Pirc Musar. In nekaj novega se začenja jutri. Zaživelo bo društvo Anžeta Logarja. V njem naj bi bili ekonomist Igor Masten, nekdanji minister SD Jernej Pikalo, direktor Beletrine Mitja Čander, zdravnik Rok Ravnikar, gospodarstvenik Igor Hustič, vodja kabineta nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja Alja Brglez, nekdanja evropska poslanka Romana Jordan, poslanka SDS Eva Irgl in profesor evropskega prava Matej Avbelj. Na vprašanje ali se bo jutri res uresničilo nekaj velikega, nam je novinar Domovine Peter Merše odgovoril, da se bo uresničilo le delno.
Informativni prispevki
»23 let sem v politiki in marsičesa sem se naučil. Tudi tega, da se, ko se ena vrata zaprejo, druga odprejo. Danes smo na začetku nečesa velikega.« To so besede Anžeta Logarja, potem ko je priznal poraz in lani novembra čestital novoizvoljeni predsednici republike Nataši Pirc Musar. In nekaj novega se začenja jutri. Zaživelo bo društvo Anžeta Logarja. V njem naj bi bili ekonomist Igor Masten, nekdanji minister SD Jernej Pikalo, direktor Beletrine Mitja Čander, zdravnik Rok Ravnikar, gospodarstvenik Igor Hustič, vodja kabineta nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja Alja Brglez, nekdanja evropska poslanka Romana Jordan, poslanka SDS Eva Irgl in profesor evropskega prava Matej Avbelj. Na vprašanje ali se bo jutri res uresničilo nekaj velikega, nam je novinar Domovine Peter Merše odgovoril, da se bo uresničilo le delno.
Informativni prispevki
V Slovenskih medijih še naprej odmeva vladna ukinitev Nacionalnega dneva spomina na žrtve komunizma, napoved o zamenjavi devetih članov programskega sveta RTV Slovenija in odziv prvaka SDS Janeza Janše na to odločitev. Pogovor z njim je pripravil Marcel Krek.
Informativni prispevki
V Slovenskih medijih še naprej odmeva vladna ukinitev Nacionalnega dneva spomina na žrtve komunizma, napoved o zamenjavi devetih članov programskega sveta RTV Slovenija in odziv prvaka SDS Janeza Janše na to odločitev. Pogovor z njim je pripravil Marcel Krek.
Informativni prispevki
Objavljamo govor predsednice CI Prebudimo Slovenijo Vlaste Dolžal Rus na spominski slovesnosti za žrtve komunističnega nasilja
Informativni prispevki
Objavljamo govor predsednice CI Prebudimo Slovenijo Vlaste Dolžal Rus na spominski slovesnosti za žrtve komunističnega nasilja
Naš gost
Pogovarjali smo se z izvrstnim glasbenikom, televizijskim voditeljem in pevcem v narodnozabavni skupini Modrijani, Blažem Švabom. Izvedeli smo, kaj mu pomeni glasba, kaj odnosi, kako preživlja prosti čas in kako svojega sina uči delovnih navad. Veliko vlogo v njegovem življenju pa ima tudi vera. Kdaj najbolj čuti prisotnost Božjega?
Lahko noč, moj angel
Daleč od tega, da bi mi bil popoln neznanec. Obiščeš me pogosto, morda celo prepogosto …
Duhovna misel
Slišali ste, da je bilo starim rečeno … Jaz pa vam pravim (Matejev evangelij 5, 21-47).
Doživetja narave
V oddaji ste lahko slišali, kako je dijak domžalske gimnazije skupaj s kolegico Sophie iz Nemčije odkril novo planetarno meglico Klara v ozvezdju Kefej. Jaša Rebula je postal najmlajši tovrstni odkritelj na svetu, poimenoval jo je po svojem dekletu. Ozrli smo se tudi proti Soncu, saj je v zadnjem času zelo aktivno. Prof. Boris Kham pa je opisal delavnico za slepe in slabovidne, ki jih vesolje zelo zanima.
Slovencem po svetu in domovini
V Vadsteni je potekalo 50. vseslovensko romanje in srečanje Slovencev na Švedskem, udeležila se ga je tudi državna sekretarka na USZS Vesna Humar - več nam je povedal slovenski župnik Zvone Podvinski. V cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu so imeli žegnanje, nam je povedal član upravnega odbora Gregor Modic. V Ljubljani in Vipavi bodo potekale letošnje prireditve Dobrodošli doma, v imenu organizatorja Izseljenskega društva Slovenija v svetu pojasnjuje generalni tajnik Boštjan Kocmur.
Slovenska oddaja Radia Vatikan
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Lahko noč, moj angel
Daleč od tega, da bi mi bil popoln neznanec. Obiščeš me pogosto, morda celo prepogosto …
Sol in luč
»Z radostjo dobi življenje popolnoma drugačen okus.« Tako je zapisal sloviti pisatelj in menih, pater Anselm Grün. Prebirali smo odlomke iz knjižice z naslovom Sreča v veselju do življenja, ki je izšla pri založbi Ognjišče v sklopu Abecednika umetnosti življenja.
Kulturni utrinki
V 93. letu starosti je umrl dr. Bruno Ravnikar, sicer doktor fizike in univerzitetni profesor ter specialist na področju akustike, pa tudi dolgoletni član, plesalec in vodja plesnih skupin Folklorne skupine Tineta Rožanca in Folklorne skupine Emona iz Ljubljane, ki jo je tudi ustanovil, utemeljitelj kinetografije ljudskih plesov, predavatelj in terenski raziskovalec, koreograf in pisec glasbenih priredb, ustanovni član mednarodnega združenja folklornih festivalov – CIOFF ter prejemnik številnih nagrad in naslovov.
Slovensko konservatorsko društvo je nagrado, poimenovano po prvem poklicnem konservatorju Francetu Steletu, za leto 2022 namenilo umetnostnemu zgodovinarju, geografu in konservatorju Gojku Zupanu, ob tem pa podelilo še štiri priznanja.
Ustanova Imago Sloveniae - Podoba Slovenije je predstavila program 35. festivala, ki ga bo 15. junija na Kongresnem trgu odprl Simfonični orkester SNG Maribor.