Is podcast Natalija Spark, Slovenka leta 2020 Is podcast
Natalija Spark, Slovenka leta 2020

Natalija Spark je tolmačka slovenskega znakovnega jezika, ki jo spremlja vse življenje, saj je otrok gluhih staršev. Je pedagoginja, andragoginja in magistrica psihosocialne pomoči. Ob svoji hčeri je pod okrilje sprejela še dva malčka, za katera biološka mama ni našla (po)moči. Je ženska, ki ve, kaj želi doseči, s svojo empatijo in razumevanjem vliva upanje v družbo ter med ljudi. Navdihujoča žena. 

Nataša Ličen

življenje odnosi pogovor družba

8. 5. 2021
Natalija Spark, Slovenka leta 2020

Natalija Spark je tolmačka slovenskega znakovnega jezika, ki jo spremlja vse življenje, saj je otrok gluhih staršev. Je pedagoginja, andragoginja in magistrica psihosocialne pomoči. Ob svoji hčeri je pod okrilje sprejela še dva malčka, za katera biološka mama ni našla (po)moči. Je ženska, ki ve, kaj želi doseči, s svojo empatijo in razumevanjem vliva upanje v družbo ter med ljudi. Navdihujoča žena. 

Nataša Ličen

VEČ ...|8. 5. 2021
Natalija Spark, Slovenka leta 2020

Natalija Spark je tolmačka slovenskega znakovnega jezika, ki jo spremlja vse življenje, saj je otrok gluhih staršev. Je pedagoginja, andragoginja in magistrica psihosocialne pomoči. Ob svoji hčeri je pod okrilje sprejela še dva malčka, za katera biološka mama ni našla (po)moči. Je ženska, ki ve, kaj želi doseči, s svojo empatijo in razumevanjem vliva upanje v družbo ter med ljudi. Navdihujoča žena. 

Nataša Ličen

življenjeodnosipogovordružba

Naš gost

VEČ ...|25. 3. 2023
Nataša Lovše Pepelnák

Tokratno oddajo Naš gost smo preplesali z izvrstno koreografinjo, ki je v svoji karieri sodelovala z velikimi imeni plesne scene pri nas in se od njih učila. Nekaterim svetovno znanim plesnim zvezdam iz Slovenije je pomagala na poti do uspeha, svoje plesno znanje pa širila tudi v tujini. Z nami je bila Nataša Lovše Pepelnák.

Nataša Lovše Pepelnák

Tokratno oddajo Naš gost smo preplesali z izvrstno koreografinjo, ki je v svoji karieri sodelovala z velikimi imeni plesne scene pri nas in se od njih učila. Nekaterim svetovno znanim plesnim zvezdam iz Slovenije je pomagala na poti do uspeha, svoje plesno znanje pa širila tudi v tujini. Z nami je bila Nataša Lovše Pepelnák.

spomin življenje

Naš gost

Nataša Lovše Pepelnák

Tokratno oddajo Naš gost smo preplesali z izvrstno koreografinjo, ki je v svoji karieri sodelovala z velikimi imeni plesne scene pri nas in se od njih učila. Nekaterim svetovno znanim plesnim zvezdam iz Slovenije je pomagala na poti do uspeha, svoje plesno znanje pa širila tudi v tujini. Z nami je bila Nataša Lovše Pepelnák.

VEČ ...|25. 3. 2023
Nataša Lovše Pepelnák

Tokratno oddajo Naš gost smo preplesali z izvrstno koreografinjo, ki je v svoji karieri sodelovala z velikimi imeni plesne scene pri nas in se od njih učila. Nekaterim svetovno znanim plesnim zvezdam iz Slovenije je pomagala na poti do uspeha, svoje plesno znanje pa širila tudi v tujini. Z nami je bila Nataša Lovše Pepelnák.

Maja Morela

spomin življenje

dr. David Movrin

VEČ ...|18. 3. 2023
Od medicine do klasične filologije

Dr. David Movrin je docent na Oddelku za klasično filologijo v Ljubljani. V obdobju podiplomskega študija se je izpopolnjeval na univerzah v Budimpešti  in v Oxfordu Objavil je vrsto razprav, sodeloval pri redakciji Wiesthalerjevega Latinsko-slovenskega slovarja ter prejel kar nekaj uglednih nagrad. V pogovoru je obudil nekaj spominov na svoje študijske začetke in spomnil, da imamo danes zaradi svetovnega spleta veliko večji dostop do strokovnega gradiva. 

Od medicine do klasične filologije

Dr. David Movrin je docent na Oddelku za klasično filologijo v Ljubljani. V obdobju podiplomskega študija se je izpopolnjeval na univerzah v Budimpešti  in v Oxfordu Objavil je vrsto razprav, sodeloval pri redakciji Wiesthalerjevega Latinsko-slovenskega slovarja ter prejel kar nekaj uglednih nagrad. V pogovoru je obudil nekaj spominov na svoje študijske začetke in spomnil, da imamo danes zaradi svetovnega spleta veliko večji dostop do strokovnega gradiva. 

spomin življenje kultura

dr. David Movrin

Od medicine do klasične filologije

Dr. David Movrin je docent na Oddelku za klasično filologijo v Ljubljani. V obdobju podiplomskega študija se je izpopolnjeval na univerzah v Budimpešti  in v Oxfordu Objavil je vrsto razprav, sodeloval pri redakciji Wiesthalerjevega Latinsko-slovenskega slovarja ter prejel kar nekaj uglednih nagrad. V pogovoru je obudil nekaj spominov na svoje študijske začetke in spomnil, da imamo danes zaradi svetovnega spleta veliko večji dostop do strokovnega gradiva. 

VEČ ...|18. 3. 2023
Od medicine do klasične filologije

Dr. David Movrin je docent na Oddelku za klasično filologijo v Ljubljani. V obdobju podiplomskega študija se je izpopolnjeval na univerzah v Budimpešti  in v Oxfordu Objavil je vrsto razprav, sodeloval pri redakciji Wiesthalerjevega Latinsko-slovenskega slovarja ter prejel kar nekaj uglednih nagrad. V pogovoru je obudil nekaj spominov na svoje študijske začetke in spomnil, da imamo danes zaradi svetovnega spleta veliko večji dostop do strokovnega gradiva. 

Mateja Subotičanec

spomin življenje kultura

Naš gost

VEČ ...|11. 3. 2023
Marijan Markežič

Marijan Markežič je zelo priljubljen duhovnik in prosvetni delavec med zamejci na Goriškem, ki prihaja iz Slovenske Istre. Je dekan štandreške dekanije in župnik Slovenskega pastoralnega središča v Gorici, ki letos praznuje 50 let ter urednik revije Pastirček, ki izhaja že 77 let. Njegovo geslo je: “Vedno sejati in bo vedno zraslo. Ne tako, kot si mi želimo, ne tako, kot si mi predstavljamo, ampak tako kot Bog meni, da je prav. Dodaja še, da moramo dati prvo mesto Bogu, pravo mesto vsem in vsaki stvari …

Marijan Markežič

Marijan Markežič je zelo priljubljen duhovnik in prosvetni delavec med zamejci na Goriškem, ki prihaja iz Slovenske Istre. Je dekan štandreške dekanije in župnik Slovenskega pastoralnega središča v Gorici, ki letos praznuje 50 let ter urednik revije Pastirček, ki izhaja že 77 let. Njegovo geslo je: “Vedno sejati in bo vedno zraslo. Ne tako, kot si mi želimo, ne tako, kot si mi predstavljamo, ampak tako kot Bog meni, da je prav. Dodaja še, da moramo dati prvo mesto Bogu, pravo mesto vsem in vsaki stvari …

spomin življenje

Naš gost

Marijan Markežič

Marijan Markežič je zelo priljubljen duhovnik in prosvetni delavec med zamejci na Goriškem, ki prihaja iz Slovenske Istre. Je dekan štandreške dekanije in župnik Slovenskega pastoralnega središča v Gorici, ki letos praznuje 50 let ter urednik revije Pastirček, ki izhaja že 77 let. Njegovo geslo je: “Vedno sejati in bo vedno zraslo. Ne tako, kot si mi želimo, ne tako, kot si mi predstavljamo, ampak tako kot Bog meni, da je prav. Dodaja še, da moramo dati prvo mesto Bogu, pravo mesto vsem in vsaki stvari …

VEČ ...|11. 3. 2023
Marijan Markežič

Marijan Markežič je zelo priljubljen duhovnik in prosvetni delavec med zamejci na Goriškem, ki prihaja iz Slovenske Istre. Je dekan štandreške dekanije in župnik Slovenskega pastoralnega središča v Gorici, ki letos praznuje 50 let ter urednik revije Pastirček, ki izhaja že 77 let. Njegovo geslo je: “Vedno sejati in bo vedno zraslo. Ne tako, kot si mi želimo, ne tako, kot si mi predstavljamo, ampak tako kot Bog meni, da je prav. Dodaja še, da moramo dati prvo mesto Bogu, pravo mesto vsem in vsaki stvari …

Matjaž Merljak

spomin življenje

Naš gost

VEČ ...|4. 3. 2023
Dr. Tihomir Pinter, fotograf

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. 

»Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« 

Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«

“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” 

»S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« 

Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.

“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” 

»Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« 

Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.

“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” 

Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« 

“Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” 

Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. 

»Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« 

“Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”

»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«

“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” 

»Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«

»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter. 



 

Dr. Tihomir Pinter, fotograf

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. 

»Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« 

Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«

“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” 

»S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« 

Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.

“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” 

»Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« 

Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.

“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” 

Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« 

“Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” 

Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. 

»Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« 

“Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”

»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«

“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” 

»Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«

»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter. 



 

spomin življenje pogovor družba kultura

Naš gost

Dr. Tihomir Pinter, fotograf

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. 

»Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« 

Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«

“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” 

»S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« 

Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.

“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” 

»Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« 

Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.

“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” 

Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« 

“Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” 

Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. 

»Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« 

“Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”

»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«

“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” 

»Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«

»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter. 



 

VEČ ...|4. 3. 2023
Dr. Tihomir Pinter, fotograf

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. 

»Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« 

Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«

“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” 

»S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« 

Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.

“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” 

»Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« 

Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.

“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” 

Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« 

“Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” 

Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. 

»Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« 

“Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”

»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«

“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” 

»Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«

»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter. 



 

Nataša Ličen

spomin življenje pogovor družba kultura

Naš gost

VEČ ...|25. 2. 2023
Sonja Pungertnik

Z ravnateljico Ignacijevega doma v Ljubljani in sodelavko Radia Ognjišče smo se pogovarjali o njenem življenju in o tem, kako svojo okolico doživlja kot človek, ki mora za prepoznavanje vsega, kar jo obdaja, uporabiti vsa čutila, saj njene oči pomembnih informacij ne morejo dati. Povezuje svet teme in svet svetlobe, rada ima življenje in se trudi, da bi družbi tudi kaj dala in ne le prejemala od nje. To jo izpolnjuje. Leta 2006 je bila prepoznana vrednost njenega dela s podelitvijo priznanja  Andragoškega centra Slovenije za izjemne dosežke na področju izobraževanja odraslih, v letu 2014 pa je bila izbrana za Slovenko leta. Leta 2021 je napisala knjigo Misliš resno? Ljubezen v odtenku drugačnosti.

Sonja Pungertnik

Z ravnateljico Ignacijevega doma v Ljubljani in sodelavko Radia Ognjišče smo se pogovarjali o njenem življenju in o tem, kako svojo okolico doživlja kot človek, ki mora za prepoznavanje vsega, kar jo obdaja, uporabiti vsa čutila, saj njene oči pomembnih informacij ne morejo dati. Povezuje svet teme in svet svetlobe, rada ima življenje in se trudi, da bi družbi tudi kaj dala in ne le prejemala od nje. To jo izpolnjuje. Leta 2006 je bila prepoznana vrednost njenega dela s podelitvijo priznanja  Andragoškega centra Slovenije za izjemne dosežke na področju izobraževanja odraslih, v letu 2014 pa je bila izbrana za Slovenko leta. Leta 2021 je napisala knjigo Misliš resno? Ljubezen v odtenku drugačnosti.

spomin življenje

Naš gost

Sonja Pungertnik

Z ravnateljico Ignacijevega doma v Ljubljani in sodelavko Radia Ognjišče smo se pogovarjali o njenem življenju in o tem, kako svojo okolico doživlja kot človek, ki mora za prepoznavanje vsega, kar jo obdaja, uporabiti vsa čutila, saj njene oči pomembnih informacij ne morejo dati. Povezuje svet teme in svet svetlobe, rada ima življenje in se trudi, da bi družbi tudi kaj dala in ne le prejemala od nje. To jo izpolnjuje. Leta 2006 je bila prepoznana vrednost njenega dela s podelitvijo priznanja  Andragoškega centra Slovenije za izjemne dosežke na področju izobraževanja odraslih, v letu 2014 pa je bila izbrana za Slovenko leta. Leta 2021 je napisala knjigo Misliš resno? Ljubezen v odtenku drugačnosti.

VEČ ...|25. 2. 2023
Sonja Pungertnik

Z ravnateljico Ignacijevega doma v Ljubljani in sodelavko Radia Ognjišče smo se pogovarjali o njenem življenju in o tem, kako svojo okolico doživlja kot človek, ki mora za prepoznavanje vsega, kar jo obdaja, uporabiti vsa čutila, saj njene oči pomembnih informacij ne morejo dati. Povezuje svet teme in svet svetlobe, rada ima življenje in se trudi, da bi družbi tudi kaj dala in ne le prejemala od nje. To jo izpolnjuje. Leta 2006 je bila prepoznana vrednost njenega dela s podelitvijo priznanja  Andragoškega centra Slovenije za izjemne dosežke na področju izobraževanja odraslih, v letu 2014 pa je bila izbrana za Slovenko leta. Leta 2021 je napisala knjigo Misliš resno? Ljubezen v odtenku drugačnosti.

Slavi Košir

spomin življenje

Naš gost

VEČ ...|18. 2. 2023
Korant in fašenk v Zabovcih in Markovcih

Lik koranta in pristnih običajev fašenka v markovški fari, kjer je korant doma, sta nam vsak na svoj način predstavila Janez Golc in Dragan Mikša. Izvirno glasbeno opremo je iz bogate zakladnice oddaje Pevci zapojte, godci zagodte prispevala Vesna Sever Borovnik.

Korant in fašenk v Zabovcih in Markovcih

Lik koranta in pristnih običajev fašenka v markovški fari, kjer je korant doma, sta nam vsak na svoj način predstavila Janez Golc in Dragan Mikša. Izvirno glasbeno opremo je iz bogate zakladnice oddaje Pevci zapojte, godci zagodte prispevala Vesna Sever Borovnik.

korant kurent fašenk

Naš gost

Korant in fašenk v Zabovcih in Markovcih

Lik koranta in pristnih običajev fašenka v markovški fari, kjer je korant doma, sta nam vsak na svoj način predstavila Janez Golc in Dragan Mikša. Izvirno glasbeno opremo je iz bogate zakladnice oddaje Pevci zapojte, godci zagodte prispevala Vesna Sever Borovnik.

VEČ ...|18. 2. 2023
Korant in fašenk v Zabovcih in Markovcih

Lik koranta in pristnih običajev fašenka v markovški fari, kjer je korant doma, sta nam vsak na svoj način predstavila Janez Golc in Dragan Mikša. Izvirno glasbeno opremo je iz bogate zakladnice oddaje Pevci zapojte, godci zagodte prispevala Vesna Sever Borovnik.

Radio Ognjišče

korant kurent fašenk

Naš gost

VEČ ...|11. 2. 2023
Dr. Dušana Findeisen

Naša gostja v tokratnem sobotnem popoldnevu je bila dr. Dušàna Findeisen, kivodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje.
Z izobraževanjem starejših se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje in soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsednica obdonavskega združenja DANET, avtorica večih monografij in več sto člankov ter soavtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.
V pogovoru je med drugim spregovorila tudi o svoji izkušnji z izgorelostjo in kaj je bilo tisto, kar ji je pomagalo, da se je izvila iz njenega primeža. 

Dr. Dušana Findeisen

Naša gostja v tokratnem sobotnem popoldnevu je bila dr. Dušàna Findeisen, kivodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje.
Z izobraževanjem starejših se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje in soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsednica obdonavskega združenja DANET, avtorica večih monografij in več sto člankov ter soavtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.
V pogovoru je med drugim spregovorila tudi o svoji izkušnji z izgorelostjo in kaj je bilo tisto, kar ji je pomagalo, da se je izvila iz njenega primeža. 

spomin življenje Univerza za 3. življenjsko obdobje vseživljenjsko učenje izobraževanje starejših staranje izgorelost

Naš gost

Dr. Dušana Findeisen

Naša gostja v tokratnem sobotnem popoldnevu je bila dr. Dušàna Findeisen, kivodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje.
Z izobraževanjem starejših se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje in soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsednica obdonavskega združenja DANET, avtorica večih monografij in več sto člankov ter soavtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.
V pogovoru je med drugim spregovorila tudi o svoji izkušnji z izgorelostjo in kaj je bilo tisto, kar ji je pomagalo, da se je izvila iz njenega primeža. 

VEČ ...|11. 2. 2023
Dr. Dušana Findeisen

Naša gostja v tokratnem sobotnem popoldnevu je bila dr. Dušàna Findeisen, kivodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje.
Z izobraževanjem starejših se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje in soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsednica obdonavskega združenja DANET, avtorica večih monografij in več sto člankov ter soavtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.
V pogovoru je med drugim spregovorila tudi o svoji izkušnji z izgorelostjo in kaj je bilo tisto, kar ji je pomagalo, da se je izvila iz njenega primeža. 

Damijana Medved

spomin življenje Univerza za 3. življenjsko obdobje vseživljenjsko učenje izobraževanje starejših staranje izgorelost

Naš gost

VEČ ...|4. 2. 2023
Naš gost Prešernov nagrajenec Herman Gvardjančič

Pred slovenskim kulturnim praznikom, ob prihajajočem 80 rojstnem dnevu in pred podelitvijo najvišjih državnih priznanj za delovanje na umetniških področjih, je bil v oddaji »Naš gost« letošnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, akademski slikar in pedagog Herman Gvardjančič! Z njim smo govorili o umetnosti in ustvarjanju o pedagoškem delu in tudi o praznovanju praznika kulture, kajti Slovenci smo verjetno edini narod, ki imamo ob tem prazniku tudi dela prost dan …

Kar tri velike Gvardjančičeve razstave bodo v tem letu na ogled. Prva v Galeriji Equrna, ki ga je tudi predlagala za Prešernovo nagrado za življenjsko delo, zatem v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, tretja pa bo poleti v Škofji Loki.

Za Hermana Gvardjančiča je izjemno pomembna krajina. Ta je tista, ki ga resnično zanima. Ker prihaja iz okolice Škofje Loke (Gorenja vas – Reteče), smo govorili tudi o tem, da ima to mesto pri nas bržčas najdaljšo slikarsko tradicijo z brati Šubic, Ažbetom, Groharjem in še z vrsto drugih umetnikov brez katerih si težko predstavljamo slovensko slikarstvo, še posebej moderno. Sem se umešča tudi naš gost … 

Naš gost Prešernov nagrajenec Herman Gvardjančič

Pred slovenskim kulturnim praznikom, ob prihajajočem 80 rojstnem dnevu in pred podelitvijo najvišjih državnih priznanj za delovanje na umetniških področjih, je bil v oddaji »Naš gost« letošnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, akademski slikar in pedagog Herman Gvardjančič! Z njim smo govorili o umetnosti in ustvarjanju o pedagoškem delu in tudi o praznovanju praznika kulture, kajti Slovenci smo verjetno edini narod, ki imamo ob tem prazniku tudi dela prost dan …

Kar tri velike Gvardjančičeve razstave bodo v tem letu na ogled. Prva v Galeriji Equrna, ki ga je tudi predlagala za Prešernovo nagrado za življenjsko delo, zatem v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, tretja pa bo poleti v Škofji Loki.

Za Hermana Gvardjančiča je izjemno pomembna krajina. Ta je tista, ki ga resnično zanima. Ker prihaja iz okolice Škofje Loke (Gorenja vas – Reteče), smo govorili tudi o tem, da ima to mesto pri nas bržčas najdaljšo slikarsko tradicijo z brati Šubic, Ažbetom, Groharjem in še z vrsto drugih umetnikov brez katerih si težko predstavljamo slovensko slikarstvo, še posebej moderno. Sem se umešča tudi naš gost … 

spomin življenje Herman Gvardjančič

Naš gost

Naš gost Prešernov nagrajenec Herman Gvardjančič

Pred slovenskim kulturnim praznikom, ob prihajajočem 80 rojstnem dnevu in pred podelitvijo najvišjih državnih priznanj za delovanje na umetniških področjih, je bil v oddaji »Naš gost« letošnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, akademski slikar in pedagog Herman Gvardjančič! Z njim smo govorili o umetnosti in ustvarjanju o pedagoškem delu in tudi o praznovanju praznika kulture, kajti Slovenci smo verjetno edini narod, ki imamo ob tem prazniku tudi dela prost dan …

Kar tri velike Gvardjančičeve razstave bodo v tem letu na ogled. Prva v Galeriji Equrna, ki ga je tudi predlagala za Prešernovo nagrado za življenjsko delo, zatem v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, tretja pa bo poleti v Škofji Loki.

Za Hermana Gvardjančiča je izjemno pomembna krajina. Ta je tista, ki ga resnično zanima. Ker prihaja iz okolice Škofje Loke (Gorenja vas – Reteče), smo govorili tudi o tem, da ima to mesto pri nas bržčas najdaljšo slikarsko tradicijo z brati Šubic, Ažbetom, Groharjem in še z vrsto drugih umetnikov brez katerih si težko predstavljamo slovensko slikarstvo, še posebej moderno. Sem se umešča tudi naš gost … 

VEČ ...|4. 2. 2023
Naš gost Prešernov nagrajenec Herman Gvardjančič

Pred slovenskim kulturnim praznikom, ob prihajajočem 80 rojstnem dnevu in pred podelitvijo najvišjih državnih priznanj za delovanje na umetniških področjih, je bil v oddaji »Naš gost« letošnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, akademski slikar in pedagog Herman Gvardjančič! Z njim smo govorili o umetnosti in ustvarjanju o pedagoškem delu in tudi o praznovanju praznika kulture, kajti Slovenci smo verjetno edini narod, ki imamo ob tem prazniku tudi dela prost dan …

Kar tri velike Gvardjančičeve razstave bodo v tem letu na ogled. Prva v Galeriji Equrna, ki ga je tudi predlagala za Prešernovo nagrado za življenjsko delo, zatem v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, tretja pa bo poleti v Škofji Loki.

Za Hermana Gvardjančiča je izjemno pomembna krajina. Ta je tista, ki ga resnično zanima. Ker prihaja iz okolice Škofje Loke (Gorenja vas – Reteče), smo govorili tudi o tem, da ima to mesto pri nas bržčas najdaljšo slikarsko tradicijo z brati Šubic, Ažbetom, Groharjem in še z vrsto drugih umetnikov brez katerih si težko predstavljamo slovensko slikarstvo, še posebej moderno. Sem se umešča tudi naš gost … 

Radio Ognjišče

spomin življenje Herman Gvardjančič

Naš gost

Oddaja prinaša pred poslušalce potret znane osebnosti. Navadno gostimo ljudi, ki so s svojimi znanji, uspehi na kulturnem, športnem, glasbenem, znanstvenem ali kakem drugem področju dosegli izstopajoče uspehe. Po drugi strani pa v teh oddajah prisluhnemo tudi osebam, ki so si tekom let pridobile veliko življenjskih izkušenj in modrosti. Oddaja Naš gost je vsekakor ena od kronskih oddaj našega sporeda, saj lahko poslušalcu predstavi zanimive ljudi, pa tudi življenjske okoliščine, ki so jih oblikovale, hkrati pa od voditelja zahteva visoko strokoven pristop, poglobljen študij tematike in dobro pripravo.

Radio Ognjišče

Radio Ognjišče

Priporočamo
|
Aktualno

Globine

VEČ ...|28. 3. 2023
Globine - Se temelji reda res podirajo?

V misijonskih Globinah, smo se vprašali, ali se temelji reda res podirajo? Kakšno vlogo igrata »popolna svoboda« in individualizem, s katerima je prežeta današnja zahodna družba? Kje je mesto Cerkve in kristjanov v svetu, ki ne priznava nobene avtoritete več? Z nami sta bila jezuit p. Damjan Ristić in nevropsihiater dr. Jože Magdič, ki sta odgovarjala tudi na vprašanja poslušalcev. 

Globine - Se temelji reda res podirajo?

V misijonskih Globinah, smo se vprašali, ali se temelji reda res podirajo? Kakšno vlogo igrata »popolna svoboda« in individualizem, s katerima je prežeta današnja zahodna družba? Kje je mesto Cerkve in kristjanov v svetu, ki ne priznava nobene avtoritete več? Z nami sta bila jezuit p. Damjan Ristić in nevropsihiater dr. Jože Magdič, ki sta odgovarjala tudi na vprašanja poslušalcev. 

Blaž Lesnik

duhovnostvzgoja

Naš gost

VEČ ...|25. 3. 2023
Nataša Lovše Pepelnák

Tokratno oddajo Naš gost smo preplesali z izvrstno koreografinjo, ki je v svoji karieri sodelovala z velikimi imeni plesne scene pri nas in se od njih učila. Nekaterim svetovno znanim plesnim zvezdam iz Slovenije je pomagala na poti do uspeha, svoje plesno znanje pa širila tudi v tujini. Z nami je bila Nataša Lovše Pepelnák.

Nataša Lovše Pepelnák

Tokratno oddajo Naš gost smo preplesali z izvrstno koreografinjo, ki je v svoji karieri sodelovala z velikimi imeni plesne scene pri nas in se od njih učila. Nekaterim svetovno znanim plesnim zvezdam iz Slovenije je pomagala na poti do uspeha, svoje plesno znanje pa širila tudi v tujini. Z nami je bila Nataša Lovše Pepelnák.

Maja Morela

spominživljenje

Zgodbe za otroke

VEČ ...|29. 3. 2023
Čas za spanje

Zgodba, v kateri se lahko prepozna vsak. Pride namreč kak večer, ko se nam zdi, da nismo utrujeni, ko si želimo, da bi se še kar igrali, da ne bi bilo treba v posteljo. S takim večerom se začenja zgodba, ki pelje do spoznanja o moči iskrenega opravičila. 

Čas za spanje

Zgodba, v kateri se lahko prepozna vsak. Pride namreč kak večer, ko se nam zdi, da nismo utrujeni, ko si želimo, da bi se še kar igrali, da ne bi bilo treba v posteljo. S takim večerom se začenja zgodba, ki pelje do spoznanja o moči iskrenega opravičila. 

Jure Sešek

otrociotrokzgodbezgodbapravljicapravljiceHvala za lep dan dobri Bog

Moja zgodba

VEČ ...|19. 3. 2023
O prestavitvi socrealističnih kipov z Brda v Pivko

Ministrstvo za kulturo je organiziralo posvet o zbirki kipov s posestva Brdo pri Kranju, ki so jih preselili v odprti depo Parka vojaške zgodovine v Pivki. Na posvetu so problematiko kipov in njihove umestitve v prostor osvetlili z različnih zornih kotov mi pa smo o tej temi spregovorili z nekdanjim direktorjem zdaj ukinjenega Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Jožetom Dežmanom.

O prestavitvi socrealističnih kipov z Brda v Pivko

Ministrstvo za kulturo je organiziralo posvet o zbirki kipov s posestva Brdo pri Kranju, ki so jih preselili v odprti depo Parka vojaške zgodovine v Pivki. Na posvetu so problematiko kipov in njihove umestitve v prostor osvetlili z različnih zornih kotov mi pa smo o tej temi spregovorili z nekdanjim direktorjem zdaj ukinjenega Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Jožetom Dežmanom.

Jože Bartolj

spominpolitikaJože Dežmansocrealistični kipiMatevž Čelik VidmarŠpela SpanželMartina KikeljMiloš KosecHerman Gvardjančič

Glasbeni medgeneracijski večer

VEČ ...|28. 9. 2022
Backstreet Boys

Večer je prinesel nekaj glasbenih novosti in opozoril, da se čez teden dni vrača oddaja Moja generacija. Prihajajo zanimiva vprašanja, tekmovalci in širjenje obzorij. Veseli nas, da bomo znova lahko povezani s pestrostjo generacij.

Backstreet Boys

Večer je prinesel nekaj glasbenih novosti in opozoril, da se čez teden dni vrača oddaja Moja generacija. Prihajajo zanimiva vprašanja, tekmovalci in širjenje obzorij. Veseli nas, da bomo znova lahko povezani s pestrostjo generacij.

Marjan Bunič

mladistariglasbakulturazabava

Radijski misijon 2023

VEČ ...|30. 3. 2023
5. dan: Misijonski pogovor – Bog, ovira ali izvor naše svobode?

Prilika o izgubljenem sinu je bila vodilo in izzivalno vprašanje, ki ga prinaša že naslov. Božji pogled je ljubezen do konca, ker samo takšna ljubezen sina lahko sprejme na takšen način kot ga je. Človek bi takšnega sina vsaj posvaril. Toda kako, da bo pravilno razumel svobodo v Bogu? O tem in o napakah posvečenih oseb, o zakramentih in o grehu, z nadškofom Marjanom Turnškom.

5. dan: Misijonski pogovor – Bog, ovira ali izvor naše svobode?

Prilika o izgubljenem sinu je bila vodilo in izzivalno vprašanje, ki ga prinaša že naslov. Božji pogled je ljubezen do konca, ker samo takšna ljubezen sina lahko sprejme na takšen način kot ga je. Človek bi takšnega sina vsaj posvaril. Toda kako, da bo pravilno razumel svobodo v Bogu? O tem in o napakah posvečenih oseb, o zakramentih in o grehu, z nadškofom Marjanom Turnškom.

Radio Ognjišče

duhovnostodnosimisijon2023

Spominjamo se

VEČ ...|31. 3. 2023
Spominjamo se dne 31. 3.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 31. 3.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče

Rožni venec

VEČ ...|31. 3. 2023
Žalostni del dne 31. 3.

Molile so redovnice - Hčere krščanske ljubezni (Usmiljenke).

Žalostni del dne 31. 3.

Molile so redovnice - Hčere krščanske ljubezni (Usmiljenke).

Radio Ognjišče

Postni napotek

VEČ ...|31. 3. 2023
Nadutost in bahavost sta vzroka bogoskrunstva

Nadutost in bahavost sta vzroka bogoskrunstva

Radio Ognjišče

duhovnost

S svetnikom na ti

VEČ ...|31. 3. 2023
Sv. Modest

Ali si bil blag, dobrosrčen in pošten zaradi svojega imena, ali pa so ti ime »Modestus« nadeli, ker si bil …

Sv. Modest

Ali si bil blag, dobrosrčen in pošten zaradi svojega imena, ali pa so ti ime »Modestus« nadeli, ker si bil …

Gregor Čušin

duhovnostspomin