Tokrat vam predstavljamo pesnika, prevajalca in urednika Ivana Minattija, rojenega v Slovenskih Konjicah, po srcu pa Ljubljančana, ki je bil tesno povezan z Barjem. Zanimala ga je medicina, a je pozneje izbral študij slavistike in zatem desetletja urednikoval pri Mladinski knjigi. Blizu nam je predvsem kot pesnik s svojimi zbirkami S poti, Pa bo pomlad prišla, Nekoga moraš imeti rad,, Bolečina nedoživetega... Bil je tudi prevajalec poezije, zlasti iz slovanskih jezikov, najbolj odmeven pa je njegov prevod Malega princa avtorja Antoina de Saint-Exuperya.

Učiteljica glasbe, Božja služabnica Cvetána Príol je bila Mariborčanka. Po klasični gimnaziji se je odločila za študij glasbe. Med vojno je na prisilnem delu v tovarni tankov blizu Gradca hudo zbolela. Posledice je čutila vse življenje, v katerem je izkusila vrsto bolezni. Njen duhovni voditelj jezuit p. Jakob Lavra je o njej zapisal: »Cvetana je svoje življenje ponudila Bogu kot zadostilno žrtev, da Bog ohrani Slovencem vero in Cerkev. Bog je to njeno ponudbo sprejel. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do njene smrti leta 1973.« Škofijski postopek za njeno beatifikacijo se je začel 1. marca leta 2003.

Botanik, zoolog, geolog, jamar, narodni buditelj, planinec in duhovnik Simon Robič, doma iz Kranjske Gore, je služboval v Metliki, Loškem potoku, Dobu, Preddvoru, Borovnici, Šenčurju in na Šenturški Gori. Nabiral je najrazličnejše prirodnine in si tako ustvaril bogate zbirke fosilov, alg, gliv, lišajev, mahov, hroščev, okostij... O najdbah je poročal v domačih listih in bil v stiku s tujimi strokovnjaki. Zavzemal se je za slovenstvo, za ustanovitev slovenske planinske organizacije. Imel je bogato knjižnico, ki jo je pred smrtjo podaril rojstni župniji.

Tokrat predstavljamo klasičnega filologa, slavista in kulturnega delavca Franceta Vrbinca. Doma iz župnije Šmarje; dijak treh gimnazij: škofijske, klasične in begunske; med vojno v Gonarsu, pri vaških stražarjih, partizanih in domobrancih. Doživljal je usodo begunca in postal koroški Slovenec. V Gradcu je študiral klasično filologijo, slavistiko in primerjalno jezikoslovje ter študij sklenil z doktoratom. Bil je lektor pri Mohorjevi, vodja tiskarne in urednik knjižnega programa, sodelavec slovenskega radia ORF ter tajnik Katoliškega delovnega odbora pri krški škofiji. Predvsem pa je skrbel za lep jezik in z jezikovnimi kotički mnogim svetoval, kako oplemenititi materinščino. 

Pisatelj in publicist Ludve Potokar je odraščal na Cikavi pri Grosupljem. Kot dijak je bil v internaciji v Italiji, po vrnitvi je šel k vaškim stražam, bil ranjen, zatem pri domobrancih, maja 1945 vrnjen, a se mu je uspelo rešiti. France Pibernik je o njem zapisal: Potokar je bil eden izmed najbolj nadarjenih mladih begunskih pisateljev, toda njegova slikovita, a močno boemska pot se je končala z obupom nad razmerami, v katerih se je znašel v desetletju tavanja, nazadnje po ZDA in Kanadi. Po Pibernikovi zaslugi, ki je zbral njegova dela in jih objavil pod naslovom Onstran samote, ga danes poznamo tudi v domovini. 

Tokrat vam predstavljamo izseljenskega duhovnika, pisatelja, urednik in baragoslovca p. Bernard Ambrožič. Bil je stric kardinala Alojzija Ambrožiča. Med drugim je ustanovil Baragovo zvezo, ki je začela z načrtnim delom za Baragovo beatifikacijo. Kot duhovnik, urednik in pisatelj je deloval v domovini, ZDA in Avstralji. Njegovo najbolj znano delo je roman o škofu Slomšku Tonče s Sloma. 

Misijonar in zvest sodelavec škofa Friderika Baraga Janez Čebúlj se je rodil v velesovski fari pod Krvavcem. Z njim se je srečal kot bogoslovec in se navdušil za misijone. Škof Baraga mu je zupal misijonske postaje ob jugozahodni obali Gornjega jezera. Po njegovem zgledu je tudi Čebulj veliko prepešačil na misijonskih potovanjih, pridobil zaupanje Indijancev in si prizadeval za njihove pravice. Bil je dober govornik, nadarjen za jezike in odličen pripovednik. Njegova misijonska pisma, pa tudi pesmi je objavljala Zgodnja Danica.