s. Emanuela Žedrin: Hvala Slovenija - še enkrat

Ne vem, kakšna bo letošnja slovesnost ob prazniku Dneva državnosti. Ne vem, če bo spet prevladala ideja, da mora umetniška svoboda zakriti vse znake domoljubja in narodnega ponosa, a ne bo niti enega otroškega zbora ki bi pel naše narodne pesmi, kaj šele tisoč otrok, ki bi peli Mi se imamo radi. Zato naj vsaj na ostalih praznovanjih, kjer ne bo delitve ljudi na tiste na pravi strani in ostale, odmevajo iz vsega grla in srca naše lepe domoljubne pesmi, naj budijo ponos v srcih vseh Slovencev. In naj se našim otrokom pokaže, kako smo hvaležni, da živimo prav v tej domovini in smo člani prav tega naroda, ki pa bo preživel tudi sedanje zgodovinske viharje le, če bo ohranil svoj slovensko dušo in slovensko srce.

Hvala Slovenija, radi te imamo!

Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.

Kolesarji upanja

Tokrat so se v oddaji oglasili Kolesarji upanja, ki so pot začeli v Ljubljani in končali v Rimu, vabljeni k poslušanju.

Naš gost: Kmet Hanzi Mikl

Med najbolj znanimi koroškimi pridelovalci jagod je družina Mikl iz Ziljske doline, ki živi na kmetiji pri Gamsu. Poznani pa niso samo po sladkih ekološko pridelanih jagodah, po odličnih in s številnimi odličji nagrajenih hladno stiskanih rastlinskih oljih in še drugih dobrotah, ki jih naredijo iz svojih pridelkov, ampak tudi po tem, da je g. Hanzi Mikl bil dolga leta direktor Kmetijsko gozdarske zbornice Koroške, kjer se je z uigrano ekipo sodelavk in sodelavcev vseskozi trudil za čim boljše zastopanje vse kmetijske skupnosti in tako kmetijsko politiko, ki bo prispevala k razvoju koroških družinskih kmetij.

G. Hanzi ki se je pred mesecem upokojil, hudomušno pravi, da je zdaj postal »prvi hlapec« na domači kmetiji, ki jo sicer že vodi njegov sin Jakob. Prepričan je tudi, da bo zdaj čas da uresniči številne projekte, ki jih že dolgo nosi v svoji glavi. Pogovor lahko spremljate tudi v video obliki.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Maria Spychiger

V tokratni oddaji Sol in luč smo objavili prvi del intervjuja z izjemno profesorico, Mario Spychiger (marijo špihiger), ki je od leta 2007 zaposlena na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnosti v Frankfurtu na Maini. Po študiju psihologije in pedagogike je doktorirala z disertacijo Več glasbenega pouka v javni šoli« Ukvarja se z glasbeno pedagogiko in je sodelovala pri več raziskavah na temo vpliva glasbe na človeka in njegov razvoj.

Hvala za prijateljstva in nove vezi!

Lepo je videti, kako se že po nekaj dneh posamezniki, ki so na začetku morda sedeli nekoliko v ozadju, smejejo v družbi novih prijateljev. Kako se začnejo porajati načrti za naslednja srečanja, kako se shranjujejo številke v telefone in kako ob slovesu priteče tudi kakšna solza. Ne zaradi žalosti, ampak zaradi hvaležnosti ...