Odločitev za zdravje je ena od najpomembnejših

Darja Lovšin je avtorica že pete knjige s področja diabetične kuhinje. Poznamo jo kot urednico revij tako za srčne kot onkološke bolnike, njen tretji projekt pa je urejanje revije Dita, ki izhaja v sklopu delovanja Zavoda Diabetes, ki ga je tudi ustanovila. Diplomirala je iz mednarodnih odnosov, kar ji je dalo širino, in rada piše. Vsakdanje jedi so primerne tudi ob presnovnih težavah, oziroma ko moramo paziti na krvni sladkor, pravi. Idej, ki skoraj dnevno vznikajo, kaj smemo jesti in česa ne, je grozno veliko, mnoge samo begajo, iskreno doda. 

Dr. Žiga Zaplotnik: Posledice, s katerimi se soočamo danes, so plod preteklih neaktivnosti, zanikanja ali zatiskanja oči pred resnico.

Dr. Žiga Zaplotnik je asistent na Katedri za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, ki dela kot raziskovalec na Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF) v Bonnu, kjer se ukvarjajo z napovedjo vremena, po novem pa tudi z razvojem računalniškega modeliranja vremenskih in podnebnih vzorcev, ki bodo v prihodnje – tako vsaj upajo, poskušali odgovoriti na pogostost in intenzivnost ekstremnih vremenskih pojavov. Posledice podnebnih sprememb so že dobro vidne, vplivajo na naš vsakdan, posledično se vedno večje število ljudi zaveda obsežnosti problema. Zakaj prihaja do takšnih vremenskih odklonov in kako lahko ukrepamo s svojimi drugačnimi življenjskimi izbirami?, je bilo osrednje vprašanje pogovora.

Ob Svetovnem dnevu Zemlje, ki ga obeležujemo dvaindvajsetega aprila, smo k pogovoru za poljudnejšo razlago podnebnih sprememb povabili vse bolj prepoznavnega in priznanega meteorologa, ki pri svojem profesionalnem delu združuje med drugimi tudi znanja fizike, matematike, tudi kemije, v prepletu z meteorologijo. 

Posledice podnebnih sprememb so že dobro vidne, vplivajo na naš vsakdan, in posledično se vedno večje število ljudi zaveda obsežnosti problema. 

Podnebne spremembe so eden večjih problemov, s katerim se sooča človeštvo, in je natančnost podajanja informacij s strani strokovnjakov izjemno pomembna za spodbujanje zaupanja v javnosti do omenjenega problema.«

Zgodovina fizike podnebnih sprememb sega v leto 1856.

»Družba je napredovala do te mere, da omogoča deležu ljudi ukvarjanje z raziskovanjem, z znanostjo, z odkrivanjem novega in razumevanjem obstoječega. Ta privilegij uživam tudi sam, poklicno se ukvarjam s področjem vremena, podnebja, napovedovanja vremena in razvoja klime, kar mi omogoča pregled nad literaturo, članki, to vsebino tako lahko predajam naprej med javnost.«

Fizikalno napovedljiva dejstva o spremembi podnebja niso novost, vse se je praktično vedelo že dvajset, trideset let nazaj. 

Vzorce mikroplastike najdemo v sloju tal širom sveta, se bo o nas govorilo kot o plastični družbi?

»Mikroplastiko najdemo tako v kopenskih kot ledeniških vzorcih, ta bo zaznamovala dobo, ki se ji reče antropocen. Lahko se bo govorilo o nas kot o plastični družbi, lahko se bo govorilo tudi o fosilni družbi, kajti odtis ogljikovega dioksida v ledenih vrtinah oziroma v kopenskem ledu - ki bo seveda obstal in prešel to naše obdobje ogrevanja, bo za vedno pričal o naših aktivnostih.!«

Od kod teorije zarot?

»Če se odmaknemo od študij klime in se posvetimo bolj študijam vedenjskih vzorcev ljudi, slednje kažejo, da je precej lažje sprejeti poenostavljene, prikupne razlage pojavov, kot pa znanstveno kompleksne razlage, ki terjajo ogromno predznanja, zelo dobro matematično in fizikalno pismenost, poznavanje osnovnih konceptov, s katerimi potem sploh lahko razumemo naprej omenjene posledice. Precej lažje je seveda verjeti poenostavljeni razlagi, kar je praktično princip vseh teorij zarot. Če se vrnemo na osnovne dokaze podnebnih sprememb, obstaja nekaj neizpodbitnih fizikalnih dokazov, zakaj se podnebne spremembe dogajajo in zakaj smo zanje trenutno krivi izključno ljudje.«

Resnica ni vedno prijetna, včasih je znanstveno dejstvo tudi neljubo. 

»Naša velika prednost pred preteklimi civilizacijami, ki so (že)propadle, je v orodjih, ki nam dajejo vpogled v prihodnost, izkoristimo jo. Po drugi strani pa je seveda tudi naše znanje o klimatskih sistemih omejeno. Ne vemo vsega, zato se tudi znanstveni razvoj še dogaja. Ne vemo kakšen bo nadalni potek emisij, to je odvisno od naših družbenih pogodb, od družbenega konsenza - po kakšni poti bomo stopali, pa tudi od – se bom posul s pepelom, neznanja o našem klimatskem sistemu. To neznanje sugerira negotovost, zaradi katere moramo (hitro)zmanjšati emisije toplogrednih plinov.«

Naša doba, v kateri se je razvila človeška civilizacija, je temeljila na dvanajst tisoč letih stabilne klime, zdaj smo to destabilizirali.

Kaj lahko naredimo?

»Ja, glavna stvar je vse napore vložiti v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, omejiti dvig povprečne globalne temperature na dva cela nič stopinj Celzija kot skrajno mero, kar bo preprečilo, da se (skoraj zagotovo) v klimatskem sistemu izognemo izvedbi množice negativnih podnebnih povratnih zank, ki bi ogrevanje oz. nadaljevanje podnebnih sprememb še podaljšalo. 

Napredek v resnem obravnavanju podnebnih spremembe je, tudi podpora javnosti je vse višja, ljudje se zavedamo svojega vpliva s škodljivimi posegi in načinom življenja, koliko smo pripravljeni dejavno in čim prej ukrepati, pa je drugo vprašanje. Toda, imamo dolg. Odplačevanje je lahko boleče, kajti dolgo smo emisije jemali na kredit, ki ga velik del prebivalstva, roko na srce, ne bo odplačeval, ampak ga bodo namesto nas naši zanamci. Je to pošteno? Mislim, da ne. Toda obstaja upanje in tehnološke rešitve so del tega upanja, da lahko uspemo zmanjšati emisije toplogrednih plinov, tudi brez večjih sistemskih sprememb v kakovosti bivanja. 

S pogostim letenjem povzročamo izjemen ogljični odtis. Emisije teh sektorjev so izredno pomembne, emisije bomo na nivoju posameznikov zmanjšali tudi s prehodom iz hrane pretežno živalskega na hrano pretežno rastlinskega izvora.

Imamo sektorje, ki zahtevajo spremembe tudi na naši strani, kot so sektorji aviacije, kmetijstva in rabe tal. Letalstvo je sektor, ki se kot kaže še nekaj časa ne bo uspel okoljsko razogljičiti. Smo pripravljeni spremeniti način bivanja oziroma tipične prehranjevalne vzorce? Moj namen ni preprečevanje, ampak podajanje objektivnih informacij.«

Srečanje družin - Vzemimo Boga zares

V molitvenem tednu za duhovne poklice smo se pogovarjali z laikom, tudi družinskim očetom, redovnico in duhovnikom, kako živeti svojo pot poklicanosti kljub pritiskom in nenaklonjenosti družbe ter sveta, kako si ostati zvest in živeti nauk? Ozadje pogovora je bilo tudi srečanje družin ljubljanske nadškofije na Brezjah, ki se je odvilo na pobudo in povabilo nadškofa Stanislava Zoreta. Pogovarjali smo se s. Ano Šuštar, frančiškanko Marijino misijonarko, Luko Mavričem, tajnikom Urada za družino pri ljubljanski nadškofiji in Bernardom Rožmanom, duhovnikom trenutno kar štirih župnij. Spregovorili so tudi iz svojih izkušenj o lepotah srečevanja, skupnosti in vere. 

Kartice s sporočili in ilustracijami kot orodje v pomoč otrokom za boljšo samopodobo

Janja Urankar Berčon, sociologinja - nekdanja direktorica Zavoda STIK Laško, je izdala Afirmacije za otroke, posebne kartice s sporočili in ilustracijami. Predstavljajo pomembno orodje za izboljšanje samopodobe in notranje moči najmlajših, ki je nastalo na podlagi njenih dragocenih izkušenj, pridobljenih na delavnicah z otroki iz vrtca in šole. Projekt je tudi družbeno odgovoren. 

Domen Lorenz, violinist: Vsakič ob igranju – tudi istega dela, doživim kaj novega, glasba diha.

Domen Lorenz je violinist, stalni član orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, prejemnik številnih prvih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, pred več leti tudi prejemnik študentske nagrade Prešernovega sklada, ki se je igranja na violino začel učiti pri rosnih petih letih. Po končani ljubljanski Akademiji za glasbo se je izobraževal tudi na Dunaju. Sodeloval je v več sestavih, ne samo klasičnih, zanimajo ga različni glasbeni žanri in projekti. V sproščenem, poljudnem pogovoru smo se dotaknili družinske glasbene tradicije, izzivov iz življenja profesionalnega violinista, discipline in vse večje konkurence, utrinkov iz zaodrja in njegovih načrtov. Ob sklepu pogovora pa slišali tudi krajšo skladbo v njegovi izvedbi. 

Dr. Tadej Battelino o novem presejalnem programu in o kulturi življenja

Obstaja približno osem tisoč različnih redkih bolezni, večina je genetskega izvora in v petinsedemdesetih odstotkih se izrazijo v otroštvu. Ob dnevu redkih bolezni, ki ga obeležujemo 29. februarja, je zaživel nov program neonatalnega presejalnega testiranja. Pogovarjali smo se s prof. dr. Tadejem Battelinom, pediatrom in predstojnikom Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Iz nekaj kapelj krvi, vzetih iz pete ali drobne vene novorojenčka, bodo pravočasno odkrivali še enkrat več bolezni kot so jih do sedaj, jih pravočasno začeli zdraviti in jih ozdravili - oziroma lahko preprečili njihov razvoj, s tem pa številnim otrokom omogočili kakovostno življenje. 

Pomen vseživljenjskega učenja - učimo se vsi vse življenje

Na Andragoškem centru so začeli z novim projektom krepitve in osveščanja vseživljenjskega učenja. To je pomemben del osebnega kot kariernega delovanja, znanje in veščine pridobivamo vse življenje. S tem ohranjamo bistrejši um, smo bolj prilagodljivi in odpornejši v hitro spreminjajočem se svetu. Z razvojem spretnosti posameznik tvorno gradi tudi družbeni napredek. O teh in še mnogih drugih pozitivnostih vseživljenjskega učenja smo govorili z mag. Zvonko Pangerc Pahernik, vodjo Promocijskega in informacijskega središča na Andragoškem centru RS ter mag. Urško Bittner Pipan, vodjo omenjenega projekta na Andragoškem centru RS.    

Lojze Wieser, založnik in avtor iz Celovca

Lojze Wieser je avtor in založnik iz Celovca. Pred štiridesetimi leti je začel izdajati književnost evropskega vzhoda, in dal s tem obraz številnim literaturam te regije. Pravi, da je doživel dovolj vzponov in padcev, počasi bo sprostil kočijaževo pot ter vajeti založništva predal v mlajše roke. Govorili smo o kulinariki, raziskovanju ozadij tradicionalnih jedi širšega evropskega prostora, ki ne poznajo meja. V pogovoru pa začutili tudi hrepenenje po narodni kulturi in moč zamejskih ljudi v njenem ohranjanju. 

Pravi: “Preko prehrane, receptur in preko kuhanja, lahko veliko izvemo o preteklosti naših prednikov in veliko izvemo tudi o kulturnih možnostih soočanja z življenjem. Vse kar pojemo, kar spremenimo iz enostavnih dodatkov v izjemno jed, v sebi nosi zgodovinski spomin. Primer slovenskega kulturnega prodora v zadnjih štiridesetih letih nam da nekaj vedeti: Kultura, literatura, ki je vsakič individualna stvar - ki nikoli ni kolektivna, ampak postane seveda nosilec kolektivne misli, je sposobna razviti odnos medsebojnega spoštovanja. Če bi se tega bolj zavedali, in bi se ob tem naslonili na kulturo in literaturo, bi medsebojna nasprotovanja, ki čedalje bolj silijo v tretjo svetovno vojno, znali presegati.”