Bil je pesnik, pisatelj, publicist in bibliotekar. Med vojno v Gonarsu in na prisilnem delu. Končal je študij zgodovine, zemljepisa in psihologije. Delal je v različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah in uporavnih službah. Znan je predvsem kot odličen pesnik za najmlajše; številne pesmi so doživele uglasbitve. Pisal je tudi za odrasle. Po upokojitvi je živel v Stični, napisal knjigo osv. Bernardu, p. Simonu Ašiču in zgodovinski prikaz obnovljene stiške opatije Oživljena tihota. 

Glasbenik, humanist in prvi redni dunajski škof Jurij Slatkónja je bil po rodu Ljubljančan. Po študiju in duhovniškem posvečenju je predaval na dunajski univerzi. Užival je velik ugled na dvoru cesarja Maksimilijana I. Tam je bil dvorni svétnik, kaplan in pevovodja cesarskega zbora ter ustanovitelj slovitih Dunajskih dečkov, 1513 pa je postal prvi dunajski škof. 

Tokrat vam v oddaji graditelji predstavljamo dolgoletnega ravnatelja papeškega zavoda Slovenik v Rimu apostolskega pronotarja Maksimilijana Jezêrnika. Bil je ravnatelj Zavoda za širjenje vere, profesor na Urbaniani, pa tudi pobudnik Slovenske teološke akademije ter goreč misijonski delavec. Vrsto let je bil postulator za beatifikacijo škofa Slomška; sodeloval je pri postopku za Baragovo beatifikacijo. 

Prekmurski očak škof Jožef Smej je bil dušni pastir, pa tudi cerkveni zgodovinar, ekumenski delavec, pesnik, pisatelj in prevajalec. Soboški škof Peter Štumpf je o njem dejal: »Ne da bi se s tem ponašal, je on sam z leti postal močna zlata vez med Prekmurci in ostalimi Slovenci; med Prekmurci in porabskimi Slovenci; med Prekmurci, Madžari, Hrvati in Nemci, med katoličani in evangeličani. Nikogar ni spregledal – ne Romov, ne zapuščenih, ne ubogih.«

Učiteljica glasbe, Božja služabnica Cvetána Príol je bila Mariborčanka. Po klasični gimnaziji se je odločila za študij glasbe. Med vojno je na prisilnem delu v tovarni tankov blizu Gradca hudo zbolela. Posledice je čutila vse življenje, v katerem je izkusila vrsto bolezni. Njen duhovni voditelj jezuit p. Jakob Lavra je o njej zapisal: »Cvetana je svoje življenje ponudila Bogu kot zadostilno žrtev, da Bog ohrani Slovencem vero in Cerkev. Bog je to njeno ponudbo sprejel. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do njene smrti leta 1973.« Škofijski postopek za njeno beatifikacijo se je začel 1. marca leta 2003.

Tokrat obujamo spomin na jezuitskega duhovnika, pisatelja, ljudskega misijonarja in voditelja duhovnih vaj p. Franca Cerarja, iz Dobličah pri Črnomlju. Vojna vihra mu je prekrižala načrte, ko je želel k jezitom in ga zansela v partizane. A ohranil je jasen cilj, postal redovnik, bil posvečen in od takrat večino svojih duhovniških let bival v Mariboru v župniji sv. Magdalene.

»Vse življenje sem rad obiskoval slovenske cerkve in cerkvice božje in jih raziskoval, saj so bile blizu mojemu srcu. Obiskoval sem jih kot umetnostni zgodovinar, kot Slovenec in kot kristjan.« To je pogosto poudarjal Marijan Zadnikar, eden najvidnejših umetnostnih zgodovinarjev raziskovalcev in konservatorjev prve povojne generacije generacije pri nas. Posebno pozornost je posvetil romaniki na naših tleh, predvsem cerkvenemu stavbarstvu od Hrastovelj do Stične. 

Tokrat predstavljamo fizika, urednika, ilustratorja in satirika Boža Kosa, doma iz Maribora. Med vojno so bili izgnani v Srbijo. Čeprav je bil po izobrazbi fizik, se je posvetil risanju. Urejal je Pavliha, Cicibana in Petko. Najbolj prepoznaven je po stripu Kavboj Pipec in Rdeča pesa, ki je desetletja polnil strani Pionirskega lista in Pila. Bil je mojster karikature. Ilustriral je nad 40 knjig, med njimi tri brata Vladimirja, misijonarja na Japonskem. Sledi je pustil tudi v Hiši eksperimentov, ki jo vodi njegov sin Miha. 

Uveljavil se je kot slovensko-ameriški slavist, primerjalni jezikoslovec, filolog, etnolog in kulturni zgodovinar. Po študiju v Ljubljani je učil na srednjih šolah na Tržaškem in Goriškem. Od leta 1965 je predaval slovansko jezikoslovje in književnost na kolumbijski univerzi v New Yorku. Zaslužen je, da se je slovenistika v ZDA uveljavila kot samostojna znanstvena veda. Ustanovil je Društvo za slovenske študije - Society for Slovene Studies.

Muzikolog, skladatelj in duhovnik p. Vendelin Špendov je bil rojen pred sto leti na Dobravi nad Bledom. Pri osemnajstih letih je postal frančiškan, po vojni je bil begunec; večino časa je deloval v ZDA, nekaj let v Ljubljani. Navdušen nad liturgično prenovo koncila je uglasbil vrsto mašnih spevov, napisal več slovenskih in latinskih maš, nad 50 Marijinih in drugih cerkvenih pesmi … Bil je tudi priznan zborovodja in organist.

Tokrat smo osvetlili življenje in delo klasika slovenske pravne znanosti Leonida Pitamica, avtorja knjige Država, ki je bil desetletja po vojni zamolčan, danes pa stroka znova ceni kot strokovnjaka, ki ga v marsičem še ni nihče presegel. Bil je prvi dekan pravne fakultete, sodeloval na pariški mirovni konferenci, bil veleposlanik Kraljevine Jugoslavije v ZDA, član arbitražnega sodišča v Haagu, plemenit človek, praktičen kristjan in dejaven na področju dobrodelnosti; med drugim je vodil Vincencijevo družbo.

V duhu Katoliške akcije vzgojen pravnik, filozof in publicist Milan Komar je osnovno izobrazbo dobil v Ljubljani, sredi druge svetovne vojne doktoriral v Torinu, se na Goriškem pridružil domobrancem in izdajal prvi slovenski časopis po fašistični dobi. Po vojni šel v Agrentino in se posvetil filozofiji. Postal je eden najbolj pronocljivih katoliških mislecev druge polovice 20. stoletja tako v novi domovini kot v slovenski skupnosti, razen v domovini, kjer je bil do osamosvojitve prepovedan.

V času, ko je komunistična oblast izgnala redovnice iz javnega življenja, se je pri nas rojevala prva skupnost posvečenega življenja. Zamisel se je porodila pred sto leti rojeni Angeli Kerin, poročeni Kotnik. V težkih povojnih letih, ko je bila Cerkev preganjana, je spoznala, da je rešitev v radikalnem življenju po evangeliju, v služenju ubogim. Kot orodje v božjih rokah je ustanovila prvo svetno ustanovo na Slovenskem in ji dala ime Družina Kristusa Odrešenika. Življenje, polno preizkušenj, je darovala Bogu in ljudem v stiski, zato jo nekateri imenujejo slovenska Mati Terezija. Več o njenem življenju in delu v tokratni oddaji graditelji. 

Pred stoletjem in pol v Bistri pri Vrhniki rojeni urbanist in arhitekt Ivan Jager je študiral na Dunaju in tam prijateljeval s Plečnikom. Že med študijem je s Fabianijem sodeloval pri urbanističnih načrtih za Ljubljano. Leta 1901 je bil na Kitajskem, kjer je sodeloval pri obnovi pekinške poslanske četrti. Naslednje leto se je na povabilo brata Franca, duhovnika, preselil v Minneapolis v ZDA, kjer je ostal do smrti. Tam se je hitro uveljavil in postal svetovalec mestne urbanistične komisije in pozneje vodilni urbanist; imenovali so ga tudi »graditelj Minneapolisa«. V secesijskem slogu je opremil več Župančičevih in Cankarjevih del. Danes ga skupaj s Fabianijem in Plečnikom uvrščamo med začetnike slovenske moderne arhitekture.

Zdravnik Ivan Oražen je pred smrtjo vse svoje premoženje zapustil za ustanovitev in vzdrževanje Oražnovega doma, ki je namenjen za bivanje manj premožnih študentov medicine v Ljubljani. Manj znano pa je, da je bil v vodstvu sokolske zveze, da je kot zdravnik sodeloval v balkanski ter prvi svetovni vojni in si prizadeval za slovenstvo. Pomembno vlogo je imel tudi pri ustanavljanju Medicinske fakultete.  

Pesnik, prevajalec in publicist Zdravko Jelinčič, doma s Črnga vrha nad Idrijo, je pustil svoje sledi v domovini, zamestvu in izseljenstvu. Kot otrok je izkusil izgnanstvo. V Benetkah je končal študij modernih jezikov in književnost. Po vojni je učil v goriškem klasičnem liceju, zatem pa v Šempetru. Zaradi težav s komunistično oblastjo se je umaknil v Kanado in nadaljeval s poučevanjem v Torontu. Pisal je pesmi v slovenščini, italijanščini in ruščini. Najbolj odmeven je njegov prevod latinske zgodovine jezuita Martina Bavčerja, ki je izšel pod naslovom Zgodbe Norika in Furlanije.

Ob 100. rojstnem dnevu zgodovinarja Vasilija Melika smo predstavili njegovo življenje in delo. Med drugim je poudarjal, da je v naši zgodovini obdobje 1861- 1914 čas, ko smo Slovenci najbolj napredovali, ko smo premostili ves kulturni zaostanek, ki nas je težil od srednjega veka naprej, ko smo postali pravi, drugim enakovreden narod, ko smo doživeli največji vzpon v vsej naši zgodovini.

Nadškof Alojzij Šuštar je vodil ljubljansko nadškofijo in kot metropolit tudi Cerkvev v Sloveniji v prelomnih časih. Zavzemal se je za dejavno sodelovanje vernikov v pastoralnem in tudi družbenem življenju. Sloveniji je v pomagal na poti k samostojnosti in ji odpiral vrata v evropski prostor. Kot človek spoštljivega dialoga se je zavedal, da prihodnost lahko gradimo le na temelju sprave.