O svetovanem dnevu učiteljev 2022: Mi sploh še kdo zaupa?

V odlični šoli ravnatelj zaupa učiteljem. Kako pa učiteljem zaupata slovenska država in izobraževalni sistem?
Učitelji imajo radi pedagoški mir, zato ga ne kalijo z izražanjem mnenja o dogajanju v družbi.

Ambrož Kodelja: Če novinarji pišejo anonimno, iz teme, dokazujejo, da nimajo argumentov

Avtor se sprašuje, kaj nam želijo sporočiti slovenski časnikarji, ki se anonimno lotevajo tudi Katoliške cerkve. Zaveda se, da so nepodpisana pisma vedno obstajala, niso novost ne v javnem ne v cerkvenem življenju in opozarja, da se moramo bralci nenehno spraševati, kaj je glavni namen tako zasoljenih besedil.

Janez Juhant: Biti ali ne biti: to je sedaj vprašanje slovenstva

Avtor potegne vzporednice aktualnega političnega dogajanja v Sloveniji z zgodovinskim primerom prilastitve denarja. Formula je vedno enaka le z razliko, da si je nova vlada v stotih dneh prisvojila univerzo, da bi ustvarila videz, da v Sloveniji drugače kot v preostali Evropi ni nič neodvisnega, ampak domnevno vse pod njenim nadzorom.

Andrej Štrus: Prenos kraljičinega pogreba, če bo na nacionalni TVS, naj komentira kompetentna oseba

Kaj bo RTVS storila ob smrti in pogrebu kraljice Elizabete II.? Prenosa pogreba ne more komentirati oseba, ki nima v sebi primerne pietete.

Vlasta Doležal Rus: Če kulturniki zlorabljajo umetnost za podla dejanja

Apel ministrici za kulturo dr. Asti Vrečko naj poskrbi, da bodo sofinancirani kakovostni projekti.

Gojko Stare: Pogled na volitve s časovnim zamikom

Komentator analizira poraz nelevice na državnozborskih volitvah in razmišlja, da nam lahko pomagajo nauki iz zgodovine. Anton Mahnič je katoliški strani npr. predložil tri cilje: socialno-gospodarsko reformo, katoliško vzgojo in narodne pravice. O tem, kako doseči volivce pa je pisal tudi škof Jeglič. Stare ugotavlja, da je volilni sistem v Sloveniji prirejen za levico, deluje namreč od zgoraj navzdol in ker nelevica nima medijske podpore bo pač morala zgraditi svoje volilno telo od spodaj navzgor. Stare poziva k povezovanju v nekakšen Demos 2.0; Ernesta Petriča pa vidi kot tistega, ki bi lahko odigral vlogo Ivana Omana.

Franci Kindlhofer: Predsednik Republike Slovenije, zakaj pa ne?

Komentator se v komentarju spominja v predsedniških volitev leta 1990 in Pučnikovega poraza, ki je pomladnike zelo presenetil. Opaža, da se je leva linija Kučanovih predsedniških naslednikov ohranila do danes.

Prepričan je, da Slovenija nujno potrebuje predsednika, ki bo o naši zgodovini spregovoril brez dlake na jeziku. Predsedniško funkcijo primerja s starimi starši, ki v družini skrbijo za stabilnost in delujejo pomirjevalno. Namesto na inflacijo predsedniških kandidatov pa spominja na čase, ko smo imeli smo enega kandidata, pionirji pa so hodili po vasi in animirali ljudi, naj gredo na volišče, da se bo videlo, kako je partijski kandidat uspešen.

Mateja Peršolja: O šoli in sistemu v družbi, ki podpira povprečnega človeka

Avtorica v komentarju razmišlja o tem, kakšno šolo si želi in soustvarja: tako, kjer se učenci samouresničijo, celostno izrazijo, rastejo tako v znanju kot osebnostno, kjer delajo srčni in usposobljeni učitelji. Opisuje občutke nesprejetosti zato, ker je kot učiteljica matematike želela delati drugače, po svoje, več; dokler ni našla šole in ravnateljice, ki je zmogla videti njen prispevek. Poudarja, da bomo zmagali, ko se drug ob drugem ne bomo počutili ogrožene, ampak bomo drug nad drugim navdušeni; saj, ko zmaga eden, zmagamo vsi.