Vsaka oblast je danes bolj ko ne odvisna od dostopa, ki ga ima do medijev. Prav vidimo in čutimo, kako sedanja vlada lahko dela ali pa ne dela (kakor vam je ljubše) dobesedno karkoli hoče.

O mahinacijah ljubljanskega župana.

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Sem Slovenec. In katolik. Pripadam čudnemu narodu. Zmešanemu narodu.Domišljam si, da nisem tipičen Slovenec. Tipično za Slovence naj bi bilo, da ob nedeljah jejo govejo »župo« in da si želijo, da sosedu crkne krava. Jaz nisem poseben častilec goveje juhe, saj iz dneva v dan srečujem goveda v drugačnih situacijah in na drugačnih položajih in si tako niti pod razno ne želim, da bi me še ob nedeljah iz krožnika gnjavil kak vol. Kar pa se sosedovih krav tiče, pa moram tudi kar odkrito povedati, da sosede sicer imam, a nobeden od njih nima krave, tako da sem že vnaprej obvarovan tipičnih slovenskih želja!

29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.

Nedavno je v enem osrednjih časopisov dober poznavalec slovenskih finančnih razmer zapisal trditev, da imamo Slovenci zaradi slabih gospodarjev na čelu države približno tretjino nižji BDP. Ni minilo nekaj dni, ko je ministrica Alenka Bratušek javno trdila, da imamo probleme v zdravstvu, šolstvu in pri pokojninah zaradi preplačanih javnih del v preteklosti. Glede na dejstvo, da se na proračun dobro spozna, njene izjave ni mogoče podcenjevati.Pred nekaj dnevi so se pojavili tudi neki glasovi v imenu upokojencev, ki pa so bili šibki in plehki, kot so bili nedavno o zvišanju pokojnin. Vse, predvsem pa najnižje, bi morali takoj zvišati najmanj za četrtino! Pričakovali bi reakcije pisunov, ki jim uredništva prepuščajo prostor za »pisma bralcev«, pa nič. Bog obvaruj! Če bi se pojavila neka zgodovinska resnica, ki bi oblatila podobo revolucije, ki je uradno ni bilo, ker je bil zgolj in samo boj proti okupatorju, bi nekatere revije pripravile celo posebne številke. Še vedno velja, da so v Sloveniji dobre teme samo ideološke, realno življenje nima vrednosti.V zraku krožijo zahteve po zvišanju plač državnim funkcionarjem. Če gre za predsednika države, vlade in nekatere ministre, bi se s tem strinjal. Nikakor pa ne v primeru, ko hočejo ta resnična neravnovesja izrabiti državni škrici. Seveda tudi njim privoščim višje plače, vendar v sorazmerju z drugimi državnimi uslužbenci. Dokler bo glavni dokaz za »strokovnost« predvsem strankarska pripadnost, je še to najmanj vprašljivo, če ne nemoralno.V Sloveniji so glede na ceno energije, hrane in številnih storitvenih dejavnosti, ki jih uravnava država, dejansko problem plače. Prav gospodarska vloga države kaže, da je njeno vodstvo glavni krivec za neprimerne plače in družbena neravnovesja. Položaj v domovih za ostarele, je kljub njegovemu ignoriranju, na robu eksplozije. Če s cenami teh državnih »uslug« primerjamo plače šefov državnih podjetij, se nam razkrije tragedija socialne Slovenije.Nedavno smo lahko prebrali, da imajo vodilni v napol državni energetiki neto letne plače okoli pol milijona eurov. Mogoče je tam blizu tudi direktor Krke, toda oni proizvajajo, se borijo na mednarodnem trgu, predvsem pa izjemno skrbijo za svoje delavce. Vodilni elektro podjetij pa zgolj in samo izrabljajo monopolni trg, dejstvo, da brez energije ne moremo živeti. Naš bencin je dražji kot v Avstriji, plače pa nekajkrat nižje. Enake testenine so v Italiji pol eura, pri nas več kot evro … Sedaj hočejo podražiti obvezno dodatno zavarovanje. Vsota presega vsoto letnega zvišanja pokojnine. Kje pa so ostale podražitve.Ne samo to. Zvišanje je za vse enako, za one, ki imajo 500 ali 2000 eurov pokojnine. Če to ni protiustavno v smislu načela, da je Slovenija socialna država, naj me »vrag tik tak vzame«. Podobnih primerov je veliko in kar je najhuje, še več jih bo. Vse bolj se kaže, da sedanja vlada, še bolj kot prejšnja, skrbi zgolj in samo za bogate.Danes sem bil v neki veleblagovnici, ki slovi po najnižjih cenah. Tudi šolskih pripomočkov. Jok otrok in vreščanje obupanih mater, da nakupa ne zmorejo, ker ne bodo imeli za preživetje, je bil pretresljiv. Pobegnil sem, ne da bi opravil namen obiska. Država krade predvsem revnim, ker jih je največ in ker kupujejo samo tisto, kar morajo. Zaposleni lahko reagirajo s štrajki, nekaj jim pomagajo sindikati. Kaj pa upokojenci, ki imajo za svoje voditelje večinoma prodane duše neuspešnih politikov?!Da bi onemogočili izražanje nezadovoljstva in družbeno kritiko, do skrajne obsedenosti preganjajo sovražni govor in nanj navezujoče si pojave. Proti sociali naperjenih dejanj, kot so zahteve po podražitvi velikih gradenj kot so drugi tir, karavanški predor, tretja os in podobno, za njimi stojijo vodilni člani Kučanovega Foruma 21, ne smemo kritizirati. Zlorabljanje človekovega dostojanstva in eksistenčne stiske, kot je bil primer županove farmacevtke, nevtralizira sodišče (nič ne govorite čez njega!!!!!!!!!). Vsak od nas bi lahko dodal še številne dokumentirane primere iz svojega okolja. Pohitite, dokler vam ne zavežejo usta določila o sovražnem govoru.Kot zgodovinar bi rad vprašal, bo sovražni govor tudi ponarejanje in zlorabljanje zgodovine. Tam so glavni mojstri v Zvezi borcev z Kučanom-Efialtom na čelu? Dajejo napake ali moralni zdrsi katoliških duhovnikov pravico do blatenja in žalitev verskega prepričanja, ki ga nam zagotavlja ustava? S kakšno pravico nam podtikajo, da je naša vera zgolj in samo rezultat manipulacij klera, da nimamo svojih spoznanj?Slovenija je gnila, da zaudarja do brezzračnega prostora nad nami. Tega seveda ni kriva ona, ampak mi, ki ne znamo biti državljani, ki se kot ljudje ne cenimo. Ni problem v premikanju proti sredini, nasprotovanju nacionalistom in antiekologom. Problem je v vrednotenju človekovega življenja! Tukaj in zdaj.Dediščina nadvrednosti ideologije nad vrednostjo in spoštovanjem človeškega dostojanstva vsakega posameznika je očitno za Slovence nepremagljiva. Vse bolj razumem one, ki trdijo, da je razprava o evtanaziji zgolj in samo priprava za dokončno rešitev pred onimi, ki so revni ter nebogljeni, ki trkajo na vest človeške družbe!

Avtogoli slovenske zunanje politike, je naslov komentarja, ki ga je za portal Časnik.si napisal Andrej Tomelj. Govori o novi ameriški veleposlanici v ZDA. Končno smo s srcu Evrope in popku sveta učakali prihod nove ameriške veleposlanice in jadra slovenskega žurnalizma so se napela v močnem vetru, ki je zavel ob njenih prvih korakih na sončni stran Alp. Še z nobenim veleposlanikom doslej si ob njegovem prihodu nismo dali toliko opraviti. V komentarjih je moč zaznati vse, od podcenjevanja nove veleposlanice do užaljenosti zaradi nezanimanja ameriške zunanje politike za Slovenijo.Veleposlanica Lynda Blanchard ni karierna diplomatka. Zato ji številni komentatorji očitajo, da si je veleposlaniško mesto kupila s težkimi milijoni, ki jih je darovala republikancem in Donaldu Trumpu v njegovi volilni kampanji. Je s tem kaj narobe? Nič; to je ameriški način financiranja politike. Slovenski žurnalisti, pometajte raje pred domačim pragom. Vendar ne pod preprogo! Pometajte raje na kup, ki ga bo lahko videl kdorkoli, tudi iz letala. Raziščite, kaj je z rdečimi številkami, v katerih je umirala LDS, kako krije izgubo parlamentarna stranka SD itd. Potrudili ste se le pri vprašljivem posojilu SDS-u, ki pa ga je stranka takoj poplačala in vrtoglavo drago preplačala.Povsem smo pozabili na Lyndinega soseda, veleposlanika Ruske federacije. Z njim postaja soseda, čeprav je ameriška ambasada na Prešernovi cesti, ruska pa na Tomšičevi. Kako zgovorna naslova: genialni Slovenec in svetovljan nasproti partijskemu sekretarju!Skoraj bo že deset let, kar Doku Gapurovič Zavgajev zaseda mesto veleposlanika v Sloveniji. Putin in Medvedjev sta vedela koga, kam, zakaj in za kaj sta ga poslala v Ljubljano. Putin še predobro ve, zakaj je Zavgajev, kljub starosti (decembra bo dopolnil devetinsedemdeset let) nenadomestljiv. Zavgajev v Kremelj ni prinesel milijonov. V nahrbtniku je imel le bleščečo partijsko kariero ter problematična in nečastna dejanja v Čečeniji. Ne naši oblastniki ne žurnalisti provladnih medijev niso mogli in/ali si upali odločno ugovarjati temu, koga Rusi pošiljajo v Ljubljano. Zunanji minister Žbogar je bil ob ruski nameri celo naravnost navdušen. Pozdravil je dejstvo, da k nam prihaja za veleposlanika celo namestnik ruskega zunanjega ministra.V kateri resnično demokratični državi bi Zavgajev užival gostoljubje? Ni problematičen samo njegov življenjepis ampak tudi njegove čudne predstave o delu veleposlanika. Na odprti sceni se je bratil s Turnškovimi borci, s podporo navezi Janković-Erjavec se je vtikal v zadnje državnozborske volitve. Z zaskrbljenostjo lahko ugibamo, kakšne poteze je vlekel v zaodrju. Njegovo nezaslišano početje pred volitvami je med drugimi močno razburilo Damirja Črnčeca. Prav zanimivo bi bilo današnje videnje predrznega veleposlanikovega ravnanja v očeh aktualnega vladnega sekretarja.Po Erjavčevi vroči ljubezni z Rusijo smo si od novega zunanjega ministra obetali bolj uravnoteženo zunanjo politiko. Žal je Cerar človek, za katerega ljudska modrost pravi, da kar z glavo naredi, z ritjo podre. Minister Cerar se je vendarle odpravil v ZDA in že prvi dan zabil Sloveniji avtogol. V Washingtonu se je srečal z demokratsko senatorko Klobucharjevo, ki jo nekateri omenjajo kot kandidatko z predsednico, torej Trumpovo izzivalko. Kaj sta govorila s političarko belokranjskih korenin, ali sta jedla potico ali belokranjsko pogačo, ni pomembno. Pomembna je usodna napaka, da je po dolgoletnem diplomatskem zatišju slovenski zunanji minister pohitel v Trumpu sovražni tabor.Nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da je Klobucharjeva v senatu glasovala proti imenovanju Lynde Blanchard za veleposlanico, glasovala je proti prijateljici in zaupnici Melanije Trump. In potem jokamo, da Melanija ničesar ne postori za Slovenijo. Naj gre v slovenski gol in brani domovino svoje mladosti pred avtogoli? Naj občuduje grobo obtesano plavo skulpturo nad Sevnico, s katero se ji posmehujejo »umetnik« in slovenski amerikanofobi?Kaj Slovenci v teh dneh sporočamo urbi et orbi? Večina nebrzdano vpije, da v slovensko postmoderno, z levičarstvom omreženo, družbo prihaja skrajno starokopitna oseba, tako rekoč iz časa ameriške državljanske vojne: kristjanka, mati sedmih otrok, humanitarna aktivistka. Hudo! Je premožna in nekoruptivna. Še huje!Prijateljuje z družino Trump. Najhuje!

Ivan Oman je verjetno bil zadnji kmet v naši zgodovini, ki je vstal iz kmečke modrosti in stopil na politični oder. Ko se spominjam različnih dogodkov, na katerih so se pojavljali politiki Demosa, je Oman izstopal kot kmet modrec med intelektualci urbanega porekla. Poosebljal je zdravo kmečko pamet, ki je danes žal tudi na podeželju ne najdete prepogosto, odločno in preprosto ljudsko govorico, kleno slovensko in krščansko držo, politično razgledanost in preudarnost, predvsem pa srce, veliko srce za Slovenke in Slovence, za državo Slovenijo in njeno demokratično ureditev.

Prisluhnili ste komentarju, v katerem avtor piše o cenzuri medijev kot orodje za diskreditacijo ali utišanje nosilca ideje.

V tokratnem komentarju Spletnega portala Časnik.si smo prebirali besede Mateja Kovača.

V tokratnem komentarju Spletnega portala Časnik.si smo prebirali besede Franca Mihiča. V komentarju se sprašuje: Kučan, kaj nam je zares lahko skupna vrednota?

Za genocid je mednarodna skupnost priznala tudi sistematični pomor Bošnjakov v Srebrnici julija 1995. O tamkajšnji spominski slovesnosti so naši dominantni mediji obširno poročali. Karmelina Husejnović je na 24ur popisala pretresljivo izpoved Mevludina Orića (49), ki so ga krogle po čudežu zgrešile.

Bolj ko se predsednik države Borut Pahor prizadeva za spravo slovenskega naroda, bolj razdiralno deluje sedanja vladna koalicija in z njo, v parlamentarnih razpravah, njena poslanska večina. S tem vlada javno pokaže, da predsednikovih mnenj ne spoštuje. Vladnim načelom, brez lastnega razmišljanja, potem sledijo poslanci. Še več, v vročih razpravah sledijo levemu revanšizmu. Vedno bolj pogosto pljuvajo na temelje slovenskega naroda, na katerih je rastel, zrastel, obstal in stoji. To je, krščanstvo!Te misli so se mi utrnile, ko sem preko TV ekrana gledal in poslušal dolge razprave poslank in poslancev o odločbi Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da mora država osnovnošolski program, ki ga določa in zahteva država, privatnim osnovnim šolam finansirati enako kot vsem ostalim šolam, ki jih je ustanovila država. Celotno dopoldne so se poslanci ukvarjali z vprašanjem, ki na letni ravni zahteva nekaj več 300.000 evrov.Na to odločitev Ustavnega sodišča RS se je iz koalicijskih vrst poslank in poslancev vsul plaz ločevalnega in razdiralnega govora. In zakon, ki naj bi po mnenju ministra Pikala, ta prihaja iz vrst naslednikov komunistične partije, ustrezno odgovoril na odločbo Ustavnega sodišča, je bil sprejet s pomočjo glasov Levice. Med poslanci vladne koalicije so izstopali predstavniki stranke SMC, ki so se na koncu vzdržali glasovanja. To pa še ne pomeni, da bodo to storili tudi v četrtek, ko bodo ponovno glasovali o zakonu, ki je prav danes dobil veto v Državnem svetu.Sedaj bo koalicija potrebovala tudi njihove glasove. Samo ugibamo lahko, kdo bo iz SMC prodal svoja načela in koliko bo zanje iztržil.Še posebej me je prizadela razprava, ki me je spominjala na čase, ko je nam Slovencem vladala ena sama ideologija, da je »vera opij za ljudstvo«. Da je temu danes še vedno tako, je v eni izmed razprav potrdila najmlajša Šarčeva poslanka Jerca Korče, ki je je celo podpredsednica največje vladne stranke. Med izjemno cinično razpravo je med drugim izpostavila, »…da v katoliških šolah zmolijo pred začetkom in na koncu pouka …«. In mlada poslanka, kaj pa je narobe, če učenci molijo?Ne razumem, da tako mlado, na videz prijazno žensko bitje premore toliko sovraštva do verujočih. Da je tako polna nerazumevanja do večine Slovencev, ki se še vedno imamo za kristjane. Še manj pa, da to izjavlja Slovenka, ki se je rodila v času, ko smo se vzhodnoevropski narodi otresali komunizma, največjega sovražnika krščanstva v dvajsetem stoletju.Duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popustiV Državnem zboru so v večini mladi, za katere bi pričakovali, da so neobremenjeni s preteklostjo in ideološkimi časi, ko je polovici Vzhodni Evropi vladalo enoumje »rdeče zvezde«. Žal temu ni tako. Vedno bolj je očitno, da so se mladi v času šolanja navzeli komunistične ideologije, kjer velja, da »… kdor ni z nami, je proti nam …«Naj razume kdor hoče, duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popusti. Kar je neverjetno, saj bo kmalu minilo trideset let od padca komunističnega sistema. Ni težko razumeti, da to počnejo tisti, ki so bili desetletja vpeti v komunistični sistem in so imeli v njem velike karierne in z njimi povezane materialne ugodnosti. Težko pa razumem mlade, rojene tik pred ali celo v samostojni državi, da nadaljujejo z vzorci verbalne diskriminacije do drugače mislečih. Naši sodržavljani se morajo danes zavedati, da bodo za nami, katoličani, podobne obravnave zelo kmalu deležne tudi druge verske skupine.Razumem, da pri teh diskurzih prednjačijo poslanke in poslanci iz stranke SD, ki je naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ti javno brez sramu razlagajo, da ni vprašanje tri sto tisoč evrov več za privatne šole, pač pa je to ideološko vprašanje. Moti jih predvsem križ v učilnicah, kot je to povedal eden od njihovih poslancev, ki so v lasti Cerkve. Izrazil je tudi bojazen, da se lahko zgodi, da bodo v teh učilnicah pričeli s poučevanjem verouka. Imel sem občutek, da je pouk verouka od največjih prastrahov mladih levičarjev.Zanimivo je, da se danes smejo javno izpostavljati vseh »barv« seksualno sprevržene skupine, le kristjani ne. In to kljub temu, da smo še vedno v narodni večini, ostajamo v posmeh mladim politikom. Do kdaj še? Gospe in gospodje poslanci vladajoče koalicije!

Tokratni komentar je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec. Prebrala ga je Damijana Medved.

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Če je po eni strani izredna milost, da imamo Slovenci svojo državo, pa je po drugi vsaj tolikšna tudi milost, da jo Ustava opredeljuje kot demokratično, pravno in socialno, v kateri je zagotavlja svoboda prepričanja, vere in govora.

Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Nad pop kulturo, politiko in družbenimi omrežji bedijo tisti, ki so ob konc prejšnjega tisočletja veljali za anarhiste in pripadnike subkultur.

Ob obletnici Majniške deklaracije se spominjamo Franceta Tomšiča, ki je v govoru na Kongresnem trgu opozoril na izgubo vojaške, varnostne in finančne suverenosti, na kršenje človekovih pravic kmetom ter podrejanje slovenske državnosti centralizmu v Beogradu. Imel je velik sloves in vpliv med slovenskim delavstvom. Bil je neposreden, pošten in korekten politik, ki je bil moteč tako za komuniste kot tudi za novonastale opozicijske skupine. Po velikem razočaranju, ki ga je doživel na volitvah za predsednika Republike Slovenije, se je leta 1992 dokončno umaknil iz politike.

Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno, čast pa je največ kar človek ima, kajti rezultat dela ni samo čast, je tudi premoženje in premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti. Delu torej, tekočemu in preteklemu, morata pripadati čast in oblast, oblast pa ne sme pripadati zavistnim ampak delovnim.

Abby Johnson je bila nekoč zaposlena na kliniki, kjer je pomagala pri ubijanju živih bitij, malih soljudi, danes v filmu Nenačrtovan gledamo njeno zgodbo. Bila je eno izmed osrednjih koles dobro podmazane mašinerije in končno spoznala, kaj se v resnici dogaja.

Tragedija, ki je zadela Francijo, je velika za Evropo. Ko je zagorela Notre-Dame, se je v trenutku vsa pozornost usmerila v Pariz.

Učinkovito pomaga le zadostno število postelj v hospicih.

Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.

Pred dnevi nas je presenetila novica o terorističnem napadu na muslimanske vernike v Novi Zelandiji. Danes v nizozemskem Utrechtu. Grozno! Nedopustiljivo! Vredno vsakega obsojanja! Vendar ne pričakovano. Nasilje porodi nasilje, in če ga ne ustavimo, se bo nadaljevalo.

Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.

Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.

Marjan Šarec ne pozna in ne razume slovenske zgodovine ter s tem podpira delovanje preoblečenih komunistov v svoji vladi.Slovenci smo si z zadnjimi volitvami zelo otežili življenje.

Svetopisemska modrost nas uči, da se zlo skriva. Nikoli ne nastopi odkrito, ampak vedno posredno, svojih pravih namenov ne razglaša. zato je md mislijo, besedo in dejanjem vedno nameren razkorak, ki ga imenujemo laž.

Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.

Predsednik države Borut Pahor je sklical posvet o odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol.Približki, predsodki in izkrivljene informacije o zasebnem šolstvu samo dodatno krepijo brezplodno ideološko razpravo, dogovora okoli temeljnih postulatov pa ni pravi dr. Štuhec.

Glasovalni poraz predlagateljev je omogočil, da so Marjan Šarec in njegova ekipa še dodatno razpihovali predsodke zoper zasebno šolstvo, vendar pa so se morali terminsko zavezati k izpolnitvi razsodbe Ustavnega sodišča. Vse bolj tudi postaja jasno, da se Marjan Šarec postavlja v položaj vodje slovenske tranzicijske levice.

Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.

Svoboda je dragocena in si zasluži katedralo! Svobode pri nas ne maramo, zato se avtor sprašuje, če je razlog v tem, da svobode sploh ne poznamo.Razlaga svobode levih in desnih je različna. Nekateri poudarjajo ekonomsko svobodo, drugi osebno svobodo. Kje je razlika?

V Sloveniji naj bi bili za vse odgovorni podjetniki, ki jih vladajoča politična elita označuje za požrešne kapitaliste ... ter jih pošilja v tujino, če jim obdavčitve v Sloveniji ne odgovarjajo...Ob tem politična elita pozablja, da podjetniki skrbijo za zaposlene in posredno za njihove družine ter nenazadnje da podjetniki prispevajo denar za plače te politične elite...

Ko smo aprila leta 1990 Slovenci in državljani Slovenije prvič po drugi svetovni vojni, odšli na večstrankarske volitve, je na njih zmagala koalicija pomladnih strank, združena pod skupnim imenom DEMOS. Resnica je, da so v letih 1990/91 bile vse stranke levice v opoziciji ter so sprejemanju številnih zakonov, nujno potrebnih za slovensko samostojnost, v večini nasprotovale, zato ni jasno, zakaj nekateri skušajo osamosvojitveni čas in tudi dogodke, izničiti, zasluge pa pripisati akterjem iz komunistične elite. Je to sovražni govor?

Na današnji dan pred 28 leti smo imeli v takratni skupščini Republike Slovenije slovesno razglasitev rezultatov plebiscita za samostojno slovenijo. Jugoslavije ni bilo več.

Kot, da človek skoti desetletja nima pravice do lastnega duhovnega razvoja, do novih spoznanj in s tem povezanega spreminjanja lastnih pogledov. Dvomim, da bi lahko bil kdorkoli tako brezmadežen, da bi se ne dalo z brskanjem po preteklih desetletjih njegovega življenja najti kaj politično alli drugače spotakljivega.

Skupno vprašanje državnozborskih in lokalnih volitev bi lahko bilo, kako si predstavljamo demokratično ureditev, ali so politične stranke njen konstitutivni element, ali pa so ad hoc skupine postale nek nov način participacije državljanov pri političnem odločanju?

Komentar je pripravil Matevž Sedej.

Verjetno je že moč reči, da na lokalnih volitvah opoziciji ni uspel kak velik preboj, četudi niti vladajoče koalicije ni mogoče razglasiti za zmagovalko.

Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.

Nekdanji župan Kamnika se je ravno še uspel srečati z najmočnejšo žensko na svetu, ko je Evropa začela šteti čas po Merklovi. Nemška kanclerka je tudi na Slovenskem vsaj do migrantske krize bila deležna nespornih simpatij desne sredine, v svetu pa bila označena za voditeljico liberalne demokracije v času vzpenjajočega se populizma. Toda kaj programirani odhod kanclerke Merklove in voditeljice CDU pomeni za Slovenijo? Kaj za nas pomeni Nemčija brez Merklove in CDU z novim vodstvom?