Andrej Marko Poznič: Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma
Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

Andrej Marko Poznič

politika

12. 6. 2019
Andrej Marko Poznič: Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma
Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

Andrej Marko Poznič

VEČ ...|12. 6. 2019
Andrej Marko Poznič: Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma
Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

Andrej Marko Poznič

politika

VEČ ...|26. 6. 2019
Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?
Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.
Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?
Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Aleš Maver

družba politika

Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?
Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.
VEČ ...|26. 6. 2019
Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?
Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Aleš Maver

družba politika

VEČ ...|19. 6. 2019
Človekoljubnost: temelj državnosti in civiliziranosti
Če je po eni strani izredna milost, da imamo Slovenci svojo državo, pa je po drugi vsaj tolikšna tudi milost, da jo Ustava opredeljuje kot demokratično, pravno in socialno, v kateri je zagotavlja svoboda prepričanja, vere in govora.
Človekoljubnost: temelj državnosti in civiliziranosti
Če je po eni strani izredna milost, da imamo Slovenci svojo državo, pa je po drugi vsaj tolikšna tudi milost, da jo Ustava opredeljuje kot demokratično, pravno in socialno, v kateri je zagotavlja svoboda prepričanja, vere in govora.

Drago K. Ocvirk

komentar

Človekoljubnost: temelj državnosti in civiliziranosti
Če je po eni strani izredna milost, da imamo Slovenci svojo državo, pa je po drugi vsaj tolikšna tudi milost, da jo Ustava opredeljuje kot demokratično, pravno in socialno, v kateri je zagotavlja svoboda prepričanja, vere in govora.
VEČ ...|19. 6. 2019
Človekoljubnost: temelj državnosti in civiliziranosti
Če je po eni strani izredna milost, da imamo Slovenci svojo državo, pa je po drugi vsaj tolikšna tudi milost, da jo Ustava opredeljuje kot demokratično, pravno in socialno, v kateri je zagotavlja svoboda prepričanja, vere in govora.

Drago K. Ocvirk

komentar

VEČ ...|5. 6. 2019
Manipulacije s spolnimi zlorabami
Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.
Manipulacije s spolnimi zlorabami
Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.

dr. Ivan Štuhec

družba komentar

Manipulacije s spolnimi zlorabami
Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.
VEČ ...|5. 6. 2019
Manipulacije s spolnimi zlorabami
Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.

dr. Ivan Štuhec

družba komentar

VEČ ...|29. 5. 2019
Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!
Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.
Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!
Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

dr. Stane Granda

časnik komentar slovenija domoljubje volitve

Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!
Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.
VEČ ...|29. 5. 2019
Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!
Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

dr. Stane Granda

časnik komentar slovenija domoljubje volitve

VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver

časni volitve eu aleš maver komentar

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.
VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver

časni volitve eu aleš maver komentar

VEČ ...|15. 5. 2019
Domen Mezek: Receptura za uspeh slovenske levice
Nad pop kulturo, politiko in družbenimi omrežji bedijo tisti, ki so ob konc prejšnjega tisočletja veljali za anarhiste in pripadnike subkultur.
Domen Mezek: Receptura za uspeh slovenske levice
Nad pop kulturo, politiko in družbenimi omrežji bedijo tisti, ki so ob konc prejšnjega tisočletja veljali za anarhiste in pripadnike subkultur.

Domen Mezek

politika družba

Domen Mezek: Receptura za uspeh slovenske levice
Nad pop kulturo, politiko in družbenimi omrežji bedijo tisti, ki so ob konc prejšnjega tisočletja veljali za anarhiste in pripadnike subkultur.
VEČ ...|15. 5. 2019
Domen Mezek: Receptura za uspeh slovenske levice
Nad pop kulturo, politiko in družbenimi omrežji bedijo tisti, ki so ob konc prejšnjega tisočletja veljali za anarhiste in pripadnike subkultur.

Domen Mezek

politika družba

VEČ ...|8. 5. 2019
Igor Podbrežnik - 8. maja 1989 na Kongresnem trgu: Vrhunec in začetek konca Tomšičeve dobe
Ob obletnici Majniške deklaracije se spominjamo Franceta Tomšiča, ki je v govoru na Kongresnem trgu opozoril na izgubo vojaške, varnostne in finančne suverenosti, na kršenje človekovih pravic kmetom ter podrejanje slovenske državnosti centralizmu v Beogradu. Imel je velik sloves in vpliv med slovenskim delavstvom. Bil je neposreden, pošten in korekten politik, ki je bil moteč tako za komuniste kot tudi za novonastale opozicijske skupine. Po velikem razočaranju, ki ga je doživel na volitvah za predsednika Republike Slovenije, se je leta 1992 dokončno umaknil iz politike.
Igor Podbrežnik - 8. maja 1989 na Kongresnem trgu: Vrhunec in začetek konca Tomšičeve dobe
Ob obletnici Majniške deklaracije se spominjamo Franceta Tomšiča, ki je v govoru na Kongresnem trgu opozoril na izgubo vojaške, varnostne in finančne suverenosti, na kršenje človekovih pravic kmetom ter podrejanje slovenske državnosti centralizmu v Beogradu. Imel je velik sloves in vpliv med slovenskim delavstvom. Bil je neposreden, pošten in korekten politik, ki je bil moteč tako za komuniste kot tudi za novonastale opozicijske skupine. Po velikem razočaranju, ki ga je doživel na volitvah za predsednika Republike Slovenije, se je leta 1992 dokončno umaknil iz politike.

Igor Podbrežnik

politika zgodovina

Igor Podbrežnik - 8. maja 1989 na Kongresnem trgu: Vrhunec in začetek konca Tomšičeve dobe
Ob obletnici Majniške deklaracije se spominjamo Franceta Tomšiča, ki je v govoru na Kongresnem trgu opozoril na izgubo vojaške, varnostne in finančne suverenosti, na kršenje človekovih pravic kmetom ter podrejanje slovenske državnosti centralizmu v Beogradu. Imel je velik sloves in vpliv med slovenskim delavstvom. Bil je neposreden, pošten in korekten politik, ki je bil moteč tako za komuniste kot tudi za novonastale opozicijske skupine. Po velikem razočaranju, ki ga je doživel na volitvah za predsednika Republike Slovenije, se je leta 1992 dokončno umaknil iz politike.
VEČ ...|8. 5. 2019
Igor Podbrežnik - 8. maja 1989 na Kongresnem trgu: Vrhunec in začetek konca Tomšičeve dobe
Ob obletnici Majniške deklaracije se spominjamo Franceta Tomšiča, ki je v govoru na Kongresnem trgu opozoril na izgubo vojaške, varnostne in finančne suverenosti, na kršenje človekovih pravic kmetom ter podrejanje slovenske državnosti centralizmu v Beogradu. Imel je velik sloves in vpliv med slovenskim delavstvom. Bil je neposreden, pošten in korekten politik, ki je bil moteč tako za komuniste kot tudi za novonastale opozicijske skupine. Po velikem razočaranju, ki ga je doživel na volitvah za predsednika Republike Slovenije, se je leta 1992 dokončno umaknil iz politike.

Igor Podbrežnik

politika zgodovina

VEČ ...|1. 5. 2019
Žiga Turk: Delu čast in oblast!
Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno, čast pa je največ kar človek ima, kajti rezultat dela ni samo čast, je tudi premoženje in premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti. Delu torej, tekočemu in preteklemu, morata pripadati čast in oblast, oblast pa ne sme pripadati zavistnim ampak delovnim.
Žiga Turk: Delu čast in oblast!
Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno, čast pa je največ kar človek ima, kajti rezultat dela ni samo čast, je tudi premoženje in premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti. Delu torej, tekočemu in preteklemu, morata pripadati čast in oblast, oblast pa ne sme pripadati zavistnim ampak delovnim.

Žiga Turk

delo premoženje

Žiga Turk: Delu čast in oblast!
Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno, čast pa je največ kar človek ima, kajti rezultat dela ni samo čast, je tudi premoženje in premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti. Delu torej, tekočemu in preteklemu, morata pripadati čast in oblast, oblast pa ne sme pripadati zavistnim ampak delovnim.
VEČ ...|1. 5. 2019
Žiga Turk: Delu čast in oblast!
Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno, čast pa je največ kar človek ima, kajti rezultat dela ni samo čast, je tudi premoženje in premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti. Delu torej, tekočemu in preteklemu, morata pripadati čast in oblast, oblast pa ne sme pripadati zavistnim ampak delovnim.

Žiga Turk

delo premoženje

VEČ ...|24. 4. 2019
Tine Goleš: “Nenačrtovana”, “Koča strica Toma” in “Žeti veter”
Abby Johnson je bila nekoč zaposlena na kliniki, kjer je pomagala pri ubijanju živih bitij, malih soljudi, danes v filmu Nenačrtovan gledamo njeno zgodbo. Bila je eno izmed osrednjih koles dobro podmazane mašinerije in končno spoznala, kaj se v resnici dogaja.
Tine Goleš: “Nenačrtovana”, “Koča strica Toma” in “Žeti veter”
Abby Johnson je bila nekoč zaposlena na kliniki, kjer je pomagala pri ubijanju živih bitij, malih soljudi, danes v filmu Nenačrtovan gledamo njeno zgodbo. Bila je eno izmed osrednjih koles dobro podmazane mašinerije in končno spoznala, kaj se v resnici dogaja.

Tine Goleš

komentar splav

Tine Goleš: “Nenačrtovana”, “Koča strica Toma” in “Žeti veter”
Abby Johnson je bila nekoč zaposlena na kliniki, kjer je pomagala pri ubijanju živih bitij, malih soljudi, danes v filmu Nenačrtovan gledamo njeno zgodbo. Bila je eno izmed osrednjih koles dobro podmazane mašinerije in končno spoznala, kaj se v resnici dogaja.
VEČ ...|24. 4. 2019
Tine Goleš: “Nenačrtovana”, “Koča strica Toma” in “Žeti veter”
Abby Johnson je bila nekoč zaposlena na kliniki, kjer je pomagala pri ubijanju živih bitij, malih soljudi, danes v filmu Nenačrtovan gledamo njeno zgodbo. Bila je eno izmed osrednjih koles dobro podmazane mašinerije in končno spoznala, kaj se v resnici dogaja.

Tine Goleš

komentar splav

VEČ ...|17. 4. 2019
Naša Gospa v plamenih – ali je Evropa vendarle krščanska?
Tragedija, ki je zadela Francijo, je velika za Evropo. Ko je zagorela Notre-Dame, se je v trenutku vsa pozornost usmerila v Pariz.
Naša Gospa v plamenih – ali je Evropa vendarle krščanska?
Tragedija, ki je zadela Francijo, je velika za Evropo. Ko je zagorela Notre-Dame, se je v trenutku vsa pozornost usmerila v Pariz.

Matevž Vidmar

komentar

Naša Gospa v plamenih – ali je Evropa vendarle krščanska?
Tragedija, ki je zadela Francijo, je velika za Evropo. Ko je zagorela Notre-Dame, se je v trenutku vsa pozornost usmerila v Pariz.
VEČ ...|17. 4. 2019
Naša Gospa v plamenih – ali je Evropa vendarle krščanska?
Tragedija, ki je zadela Francijo, je velika za Evropo. Ko je zagorela Notre-Dame, se je v trenutku vsa pozornost usmerila v Pariz.

Matevž Vidmar

komentar

VEČ ...|10. 4. 2019
Maša Purič: Klic po evtanaziji se pojavlja samo tam, kjer ni ljubezni
Učinkovito pomaga le zadostno število postelj v hospicih.
Maša Purič: Klic po evtanaziji se pojavlja samo tam, kjer ni ljubezni
Učinkovito pomaga le zadostno število postelj v hospicih.

Maša Purič

evtanazija družba politika

Maša Purič: Klic po evtanaziji se pojavlja samo tam, kjer ni ljubezni
Učinkovito pomaga le zadostno število postelj v hospicih.
VEČ ...|10. 4. 2019
Maša Purič: Klic po evtanaziji se pojavlja samo tam, kjer ni ljubezni
Učinkovito pomaga le zadostno število postelj v hospicih.

Maša Purič

evtanazija družba politika

VEČ ...|3. 4. 2019
Žiga Turk: Evropa ni projekt
Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.
Žiga Turk: Evropa ni projekt
Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

Žiga Turk

eu časnik komentar žiga turk politika info

Žiga Turk: Evropa ni projekt
Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.
VEČ ...|3. 4. 2019
Žiga Turk: Evropa ni projekt
Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

Žiga Turk

eu časnik komentar žiga turk politika info

VEČ ...|27. 3. 2019
Drago Čepar - Demografska politika: Ali vlada potrebuje daljnogled?
Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.
Drago Čepar - Demografska politika: Ali vlada potrebuje daljnogled?
Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.

Drago Čepar

komentar družba demografija rodnost politika

Drago Čepar - Demografska politika: Ali vlada potrebuje daljnogled?
Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.
VEČ ...|27. 3. 2019
Drago Čepar - Demografska politika: Ali vlada potrebuje daljnogled?
Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.

Drago Čepar

komentar družba demografija rodnost politika

VEČ ...|20. 3. 2019
Toni Mrvič: Prav je, da govorimo na glas, tudi za ceno blokiranja na FB
Pred dnevi nas je presenetila novica o terorističnem napadu na muslimanske vernike v Novi Zelandiji. Danes v nizozemskem Utrechtu. Grozno! Nedopustiljivo! Vredno vsakega obsojanja! Vendar ne pričakovano. Nasilje porodi nasilje, in če ga ne ustavimo, se bo nadaljevalo.
Toni Mrvič: Prav je, da govorimo na glas, tudi za ceno blokiranja na FB
Pred dnevi nas je presenetila novica o terorističnem napadu na muslimanske vernike v Novi Zelandiji. Danes v nizozemskem Utrechtu. Grozno! Nedopustiljivo! Vredno vsakega obsojanja! Vendar ne pričakovano. Nasilje porodi nasilje, in če ga ne ustavimo, se bo nadaljevalo.

Toni Mrvič

politika komentar

Toni Mrvič: Prav je, da govorimo na glas, tudi za ceno blokiranja na FB
Pred dnevi nas je presenetila novica o terorističnem napadu na muslimanske vernike v Novi Zelandiji. Danes v nizozemskem Utrechtu. Grozno! Nedopustiljivo! Vredno vsakega obsojanja! Vendar ne pričakovano. Nasilje porodi nasilje, in če ga ne ustavimo, se bo nadaljevalo.
VEČ ...|20. 3. 2019
Toni Mrvič: Prav je, da govorimo na glas, tudi za ceno blokiranja na FB
Pred dnevi nas je presenetila novica o terorističnem napadu na muslimanske vernike v Novi Zelandiji. Danes v nizozemskem Utrechtu. Grozno! Nedopustiljivo! Vredno vsakega obsojanja! Vendar ne pričakovano. Nasilje porodi nasilje, in če ga ne ustavimo, se bo nadaljevalo.

Toni Mrvič

politika komentar

VEČ ...|13. 3. 2019
Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas
Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.
Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas
Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.

Franci Feltrin

Italija vojna

Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas
Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.
VEČ ...|13. 3. 2019
Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas
Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.

Franci Feltrin

Italija vojna

VEČ ...|6. 3. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Amatersko je, da za evropski parlament kandidirajo čisti začetki in luzerji
Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.
Dr. Ivan Štuhec: Amatersko je, da za evropski parlament kandidirajo čisti začetki in luzerji
Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.

Ivan Štuhec

politika evropski parlament volitve

Dr. Ivan Štuhec: Amatersko je, da za evropski parlament kandidirajo čisti začetki in luzerji
Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.
VEČ ...|6. 3. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Amatersko je, da za evropski parlament kandidirajo čisti začetki in luzerji
Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.

Ivan Štuhec

politika evropski parlament volitve

VEČ ...|27. 2. 2019
Dr. Stane Granda o predsedniku vlade
Marjan Šarec ne pozna in ne razume slovenske zgodovine ter s tem podpira delovanje preoblečenih komunistov v svoji vladi.Slovenci smo si z zadnjimi volitvami zelo otežili življenje.
Dr. Stane Granda o predsedniku vlade
Marjan Šarec ne pozna in ne razume slovenske zgodovine ter s tem podpira delovanje preoblečenih komunistov v svoji vladi.Slovenci smo si z zadnjimi volitvami zelo otežili življenje.

Stane Granda

politika

Dr. Stane Granda o predsedniku vlade
Marjan Šarec ne pozna in ne razume slovenske zgodovine ter s tem podpira delovanje preoblečenih komunistov v svoji vladi.Slovenci smo si z zadnjimi volitvami zelo otežili življenje.
VEČ ...|27. 2. 2019
Dr. Stane Granda o predsedniku vlade
Marjan Šarec ne pozna in ne razume slovenske zgodovine ter s tem podpira delovanje preoblečenih komunistov v svoji vladi.Slovenci smo si z zadnjimi volitvami zelo otežili življenje.

Stane Granda

politika

VEČ ...|20. 2. 2019
Andrej M. Poznič: Nujno zlo
Svetopisemska modrost nas uči, da se zlo skriva. Nikoli ne nastopi odkrito, ampak vedno posredno, svojih pravih namenov ne razglaša. zato je md mislijo, besedo in dejanjem vedno nameren razkorak, ki ga imenujemo laž.
Andrej M. Poznič: Nujno zlo
Svetopisemska modrost nas uči, da se zlo skriva. Nikoli ne nastopi odkrito, ampak vedno posredno, svojih pravih namenov ne razglaša. zato je md mislijo, besedo in dejanjem vedno nameren razkorak, ki ga imenujemo laž.

Andrej M. Poznič

komentar družba politika

Andrej M. Poznič: Nujno zlo
Svetopisemska modrost nas uči, da se zlo skriva. Nikoli ne nastopi odkrito, ampak vedno posredno, svojih pravih namenov ne razglaša. zato je md mislijo, besedo in dejanjem vedno nameren razkorak, ki ga imenujemo laž.
VEČ ...|20. 2. 2019
Andrej M. Poznič: Nujno zlo
Svetopisemska modrost nas uči, da se zlo skriva. Nikoli ne nastopi odkrito, ampak vedno posredno, svojih pravih namenov ne razglaša. zato je md mislijo, besedo in dejanjem vedno nameren razkorak, ki ga imenujemo laž.

Andrej M. Poznič

komentar družba politika

VEČ ...|13. 2. 2019
Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra
Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.
Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra
Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.

prof. dr. Stane Granda

družba kultura politika

Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra
Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.
VEČ ...|13. 2. 2019
Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra
Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.

prof. dr. Stane Granda

družba kultura politika

VEČ ...|6. 2. 2019
Dr. Ivan J. Štuhec: Pri predsedniku države o šolstvu
Predsednik države Borut Pahor je sklical posvet o odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol.Približki, predsodki in izkrivljene informacije o zasebnem šolstvu samo dodatno krepijo brezplodno ideološko razpravo, dogovora okoli temeljnih postulatov pa ni pravi dr. Štuhec.
Dr. Ivan J. Štuhec: Pri predsedniku države o šolstvu
Predsednik države Borut Pahor je sklical posvet o odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol.Približki, predsodki in izkrivljene informacije o zasebnem šolstvu samo dodatno krepijo brezplodno ideološko razpravo, dogovora okoli temeljnih postulatov pa ni pravi dr. Štuhec.

Ivan Štuhec

šolstvo politika

Dr. Ivan J. Štuhec: Pri predsedniku države o šolstvu
Predsednik države Borut Pahor je sklical posvet o odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol.Približki, predsodki in izkrivljene informacije o zasebnem šolstvu samo dodatno krepijo brezplodno ideološko razpravo, dogovora okoli temeljnih postulatov pa ni pravi dr. Štuhec.
VEČ ...|6. 2. 2019
Dr. Ivan J. Štuhec: Pri predsedniku države o šolstvu
Predsednik države Borut Pahor je sklical posvet o odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol.Približki, predsodki in izkrivljene informacije o zasebnem šolstvu samo dodatno krepijo brezplodno ideološko razpravo, dogovora okoli temeljnih postulatov pa ni pravi dr. Štuhec.

Ivan Štuhec

šolstvo politika

VEČ ...|30. 1. 2019
Matej Kovač: Ustavna obtožba proti predsedniku vlade Marjanu Šarcu z negativnim, a tudi s pozitivnim izidom.
Glasovalni poraz predlagateljev je omogočil, da so Marjan Šarec in njegova ekipa še dodatno razpihovali predsodke zoper zasebno šolstvo, vendar pa so se morali terminsko zavezati k izpolnitvi razsodbe Ustavnega sodišča. Vse bolj tudi postaja jasno, da se Marjan Šarec postavlja v položaj vodje slovenske tranzicijske levice.
Matej Kovač: Ustavna obtožba proti predsedniku vlade Marjanu Šarcu z negativnim, a tudi s pozitivnim izidom.
Glasovalni poraz predlagateljev je omogočil, da so Marjan Šarec in njegova ekipa še dodatno razpihovali predsodke zoper zasebno šolstvo, vendar pa so se morali terminsko zavezati k izpolnitvi razsodbe Ustavnega sodišča. Vse bolj tudi postaja jasno, da se Marjan Šarec postavlja v položaj vodje slovenske tranzicijske levice.

Matej Kovač

politika

Matej Kovač: Ustavna obtožba proti predsedniku vlade Marjanu Šarcu z negativnim, a tudi s pozitivnim izidom.
Glasovalni poraz predlagateljev je omogočil, da so Marjan Šarec in njegova ekipa še dodatno razpihovali predsodke zoper zasebno šolstvo, vendar pa so se morali terminsko zavezati k izpolnitvi razsodbe Ustavnega sodišča. Vse bolj tudi postaja jasno, da se Marjan Šarec postavlja v položaj vodje slovenske tranzicijske levice.
VEČ ...|30. 1. 2019
Matej Kovač: Ustavna obtožba proti predsedniku vlade Marjanu Šarcu z negativnim, a tudi s pozitivnim izidom.
Glasovalni poraz predlagateljev je omogočil, da so Marjan Šarec in njegova ekipa še dodatno razpihovali predsodke zoper zasebno šolstvo, vendar pa so se morali terminsko zavezati k izpolnitvi razsodbe Ustavnega sodišča. Vse bolj tudi postaja jasno, da se Marjan Šarec postavlja v položaj vodje slovenske tranzicijske levice.

Matej Kovač

politika

VEČ ...|23. 1. 2019
Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?
Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.
Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?
Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.

Toni Mrvič

družba komentar brexit svoboda govora

Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?
Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.
VEČ ...|23. 1. 2019
Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?
Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.

Toni Mrvič

družba komentar brexit svoboda govora

VEČ ...|16. 1. 2019
Svobodo človeku
Svoboda je dragocena in si zasluži katedralo! Svobode pri nas ne maramo, zato se avtor sprašuje, če je razlog v tem, da svobode sploh ne poznamo.Razlaga svobode levih in desnih je različna. Nekateri poudarjajo ekonomsko svobodo, drugi osebno svobodo. Kje je razlika?
Svobodo človeku
Svoboda je dragocena in si zasluži katedralo! Svobode pri nas ne maramo, zato se avtor sprašuje, če je razlog v tem, da svobode sploh ne poznamo.Razlaga svobode levih in desnih je različna. Nekateri poudarjajo ekonomsko svobodo, drugi osebno svobodo. Kje je razlika?

Žiga Turk

družba politika

Svobodo človeku
Svoboda je dragocena in si zasluži katedralo! Svobode pri nas ne maramo, zato se avtor sprašuje, če je razlog v tem, da svobode sploh ne poznamo.Razlaga svobode levih in desnih je različna. Nekateri poudarjajo ekonomsko svobodo, drugi osebno svobodo. Kje je razlika?
VEČ ...|16. 1. 2019
Svobodo človeku
Svoboda je dragocena in si zasluži katedralo! Svobode pri nas ne maramo, zato se avtor sprašuje, če je razlog v tem, da svobode sploh ne poznamo.Razlaga svobode levih in desnih je različna. Nekateri poudarjajo ekonomsko svobodo, drugi osebno svobodo. Kje je razlika?

Žiga Turk

družba politika

VEČ ...|9. 1. 2019
Kozina, a vi to resno? Podjetnike izgnati, da boste delavcem vrnili dostojanstvo ...
V Sloveniji naj bi bili za vse odgovorni podjetniki, ki jih vladajoča politična elita označuje za požrešne kapitaliste ... ter jih pošilja v tujino, če jim obdavčitve v Sloveniji ne odgovarjajo...Ob tem politična elita pozablja, da podjetniki skrbijo za zaposlene in posredno za njihove družine ter nenazadnje da podjetniki prispevajo denar za plače te politične elite...
Kozina, a vi to resno? Podjetnike izgnati, da boste delavcem vrnili dostojanstvo ...
V Sloveniji naj bi bili za vse odgovorni podjetniki, ki jih vladajoča politična elita označuje za požrešne kapitaliste ... ter jih pošilja v tujino, če jim obdavčitve v Sloveniji ne odgovarjajo...Ob tem politična elita pozablja, da podjetniki skrbijo za zaposlene in posredno za njihove družine ter nenazadnje da podjetniki prispevajo denar za plače te politične elite...

Primož Jelševar

politika gospodarstvo

Kozina, a vi to resno? Podjetnike izgnati, da boste delavcem vrnili dostojanstvo ...
V Sloveniji naj bi bili za vse odgovorni podjetniki, ki jih vladajoča politična elita označuje za požrešne kapitaliste ... ter jih pošilja v tujino, če jim obdavčitve v Sloveniji ne odgovarjajo...Ob tem politična elita pozablja, da podjetniki skrbijo za zaposlene in posredno za njihove družine ter nenazadnje da podjetniki prispevajo denar za plače te politične elite...
VEČ ...|9. 1. 2019
Kozina, a vi to resno? Podjetnike izgnati, da boste delavcem vrnili dostojanstvo ...
V Sloveniji naj bi bili za vse odgovorni podjetniki, ki jih vladajoča politična elita označuje za požrešne kapitaliste ... ter jih pošilja v tujino, če jim obdavčitve v Sloveniji ne odgovarjajo...Ob tem politična elita pozablja, da podjetniki skrbijo za zaposlene in posredno za njihove družine ter nenazadnje da podjetniki prispevajo denar za plače te politične elite...

Primož Jelševar

politika gospodarstvo

VEČ ...|2. 1. 2019
Franci Feltrin: Je sovražni govor tudi resnica o čudežu velike enotnosti, ki nam je prinesla samostojnost?
Ko smo aprila leta 1990 Slovenci in državljani Slovenije prvič po drugi svetovni vojni, odšli na večstrankarske volitve, je na njih zmagala koalicija pomladnih strank, združena pod skupnim imenom DEMOS. Resnica je, da so v letih 1990/91 bile vse stranke levice v opoziciji ter so sprejemanju številnih zakonov, nujno potrebnih za slovensko samostojnost, v večini nasprotovale, zato ni jasno, zakaj nekateri skušajo osamosvojitveni čas in tudi dogodke, izničiti, zasluge pa pripisati akterjem iz komunistične elite. Je to sovražni govor?
Franci Feltrin: Je sovražni govor tudi resnica o čudežu velike enotnosti, ki nam je prinesla samostojnost?
Ko smo aprila leta 1990 Slovenci in državljani Slovenije prvič po drugi svetovni vojni, odšli na večstrankarske volitve, je na njih zmagala koalicija pomladnih strank, združena pod skupnim imenom DEMOS. Resnica je, da so v letih 1990/91 bile vse stranke levice v opoziciji ter so sprejemanju številnih zakonov, nujno potrebnih za slovensko samostojnost, v večini nasprotovale, zato ni jasno, zakaj nekateri skušajo osamosvojitveni čas in tudi dogodke, izničiti, zasluge pa pripisati akterjem iz komunistične elite. Je to sovražni govor?

Franci Feltrin

sovražni govor demos plebiscit domovina politika

Franci Feltrin: Je sovražni govor tudi resnica o čudežu velike enotnosti, ki nam je prinesla samostojnost?
Ko smo aprila leta 1990 Slovenci in državljani Slovenije prvič po drugi svetovni vojni, odšli na večstrankarske volitve, je na njih zmagala koalicija pomladnih strank, združena pod skupnim imenom DEMOS. Resnica je, da so v letih 1990/91 bile vse stranke levice v opoziciji ter so sprejemanju številnih zakonov, nujno potrebnih za slovensko samostojnost, v večini nasprotovale, zato ni jasno, zakaj nekateri skušajo osamosvojitveni čas in tudi dogodke, izničiti, zasluge pa pripisati akterjem iz komunistične elite. Je to sovražni govor?
VEČ ...|2. 1. 2019
Franci Feltrin: Je sovražni govor tudi resnica o čudežu velike enotnosti, ki nam je prinesla samostojnost?
Ko smo aprila leta 1990 Slovenci in državljani Slovenije prvič po drugi svetovni vojni, odšli na večstrankarske volitve, je na njih zmagala koalicija pomladnih strank, združena pod skupnim imenom DEMOS. Resnica je, da so v letih 1990/91 bile vse stranke levice v opoziciji ter so sprejemanju številnih zakonov, nujno potrebnih za slovensko samostojnost, v večini nasprotovale, zato ni jasno, zakaj nekateri skušajo osamosvojitveni čas in tudi dogodke, izničiti, zasluge pa pripisati akterjem iz komunistične elite. Je to sovražni govor?

Franci Feltrin

sovražni govor demos plebiscit domovina politika

VEČ ...|26. 12. 2018
Igor Podbrežnik - Plebiscit za samostojno slovenijo
Na današnji dan pred 28 leti smo imeli v takratni skupščini Republike Slovenije slovesno razglasitev rezultatov plebiscita za samostojno slovenijo. Jugoslavije ni bilo več.
Igor Podbrežnik - Plebiscit za samostojno slovenijo
Na današnji dan pred 28 leti smo imeli v takratni skupščini Republike Slovenije slovesno razglasitev rezultatov plebiscita za samostojno slovenijo. Jugoslavije ni bilo več.

Igor Podbrežnik

politika spomin komentar

Igor Podbrežnik - Plebiscit za samostojno slovenijo
Na današnji dan pred 28 leti smo imeli v takratni skupščini Republike Slovenije slovesno razglasitev rezultatov plebiscita za samostojno slovenijo. Jugoslavije ni bilo več.
VEČ ...|26. 12. 2018
Igor Podbrežnik - Plebiscit za samostojno slovenijo
Na današnji dan pred 28 leti smo imeli v takratni skupščini Republike Slovenije slovesno razglasitev rezultatov plebiscita za samostojno slovenijo. Jugoslavije ni bilo več.

Igor Podbrežnik

politika spomin komentar

VEČ ...|19. 12. 2018
Neznosna lahkotnost obsojenja
Kot, da človek skoti desetletja nima pravice do lastnega duhovnega razvoja, do novih spoznanj in s tem povezanega spreminjanja lastnih pogledov. Dvomim, da bi lahko bil kdorkoli tako brezmadežen, da bi se ne dalo z brskanjem po preteklih desetletjih njegovega življenja najti kaj politično alli drugače spotakljivega.
Neznosna lahkotnost obsojenja
Kot, da človek skoti desetletja nima pravice do lastnega duhovnega razvoja, do novih spoznanj in s tem povezanega spreminjanja lastnih pogledov. Dvomim, da bi lahko bil kdorkoli tako brezmadežen, da bi se ne dalo z brskanjem po preteklih desetletjih njegovega življenja najti kaj politično alli drugače spotakljivega.

Milan Gregorič

komentar družba

Neznosna lahkotnost obsojenja
Kot, da človek skoti desetletja nima pravice do lastnega duhovnega razvoja, do novih spoznanj in s tem povezanega spreminjanja lastnih pogledov. Dvomim, da bi lahko bil kdorkoli tako brezmadežen, da bi se ne dalo z brskanjem po preteklih desetletjih njegovega življenja najti kaj politično alli drugače spotakljivega.
VEČ ...|19. 12. 2018
Neznosna lahkotnost obsojenja
Kot, da človek skoti desetletja nima pravice do lastnega duhovnega razvoja, do novih spoznanj in s tem povezanega spreminjanja lastnih pogledov. Dvomim, da bi lahko bil kdorkoli tako brezmadežen, da bi se ne dalo z brskanjem po preteklih desetletjih njegovega življenja najti kaj politično alli drugače spotakljivega.

Milan Gregorič

komentar družba

VEČ ...|12. 12. 2018
Anton Urankar o definiciji sovražnega govora
Anton Urankar o definiciji sovražnega govora

Anton Urankar

komentar politika info

Anton Urankar o definiciji sovražnega govora
VEČ ...|12. 12. 2018
Anton Urankar o definiciji sovražnega govora

Anton Urankar

komentar politika info

VEČ ...|5. 12. 2018
Ivan Štuhec: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima
Skupno vprašanje državnozborskih in lokalnih volitev bi lahko bilo, kako si predstavljamo demokratično ureditev, ali so politične stranke njen konstitutivni element, ali pa so ad hoc skupine postale nek nov način participacije državljanov pri političnem odločanju?
Ivan Štuhec: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima
Skupno vprašanje državnozborskih in lokalnih volitev bi lahko bilo, kako si predstavljamo demokratično ureditev, ali so politične stranke njen konstitutivni element, ali pa so ad hoc skupine postale nek nov način participacije državljanov pri političnem odločanju?

Ivan Štuhec

komentar politika družba

Ivan Štuhec: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima
Skupno vprašanje državnozborskih in lokalnih volitev bi lahko bilo, kako si predstavljamo demokratično ureditev, ali so politične stranke njen konstitutivni element, ali pa so ad hoc skupine postale nek nov način participacije državljanov pri političnem odločanju?
VEČ ...|5. 12. 2018
Ivan Štuhec: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima
Skupno vprašanje državnozborskih in lokalnih volitev bi lahko bilo, kako si predstavljamo demokratično ureditev, ali so politične stranke njen konstitutivni element, ali pa so ad hoc skupine postale nek nov način participacije državljanov pri političnem odločanju?

Ivan Štuhec

komentar politika družba

VEČ ...|28. 11. 2018
Slovenski stereotipi - primer Asie Bibi
Komentar je pripravil Matevž Sedej.
Slovenski stereotipi - primer Asie Bibi
Komentar je pripravil Matevž Sedej.

Matevž Sedej

komentar politika družba

Slovenski stereotipi - primer Asie Bibi
Komentar je pripravil Matevž Sedej.
VEČ ...|28. 11. 2018
Slovenski stereotipi - primer Asie Bibi
Komentar je pripravil Matevž Sedej.

Matevž Sedej

komentar politika družba

VEČ ...|21. 11. 2018
Aleš Maver: Volitve brez jasnega signala
Verjetno je že moč reči, da na lokalnih volitvah opoziciji ni uspel kak velik preboj, četudi niti vladajoče koalicije ni mogoče razglasiti za zmagovalko.
Aleš Maver: Volitve brez jasnega signala
Verjetno je že moč reči, da na lokalnih volitvah opoziciji ni uspel kak velik preboj, četudi niti vladajoče koalicije ni mogoče razglasiti za zmagovalko.

Aleš Maver

komentar politika volitve

Aleš Maver: Volitve brez jasnega signala
Verjetno je že moč reči, da na lokalnih volitvah opoziciji ni uspel kak velik preboj, četudi niti vladajoče koalicije ni mogoče razglasiti za zmagovalko.
VEČ ...|21. 11. 2018
Aleš Maver: Volitve brez jasnega signala
Verjetno je že moč reči, da na lokalnih volitvah opoziciji ni uspel kak velik preboj, četudi niti vladajoče koalicije ni mogoče razglasiti za zmagovalko.

Aleš Maver

komentar politika volitve

VEČ ...|14. 11. 2018
Lokalna samouprava kliče po reformi - dr. Ivan Štuhec
Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.
Lokalna samouprava kliče po reformi - dr. Ivan Štuhec
Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.

Ivan Štuhec

politika volitve

Lokalna samouprava kliče po reformi - dr. Ivan Štuhec
Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.
VEČ ...|14. 11. 2018
Lokalna samouprava kliče po reformi - dr. Ivan Štuhec
Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.

Ivan Štuhec

politika volitve

VEČ ...|7. 11. 2018
Kaj odhod kanclerke pomeni za Slovenijo? - Matevž Sedej
Nekdanji župan Kamnika se je ravno še uspel srečati z najmočnejšo žensko na svetu, ko je Evropa začela šteti čas po Merklovi. Nemška kanclerka je tudi na Slovenskem vsaj do migrantske krize bila deležna nespornih simpatij desne sredine, v svetu pa bila označena za voditeljico liberalne demokracije v času vzpenjajočega se populizma. Toda kaj programirani odhod kanclerke Merklove in voditeljice CDU pomeni za Slovenijo? Kaj za nas pomeni Nemčija brez Merklove in CDU z novim vodstvom?
Kaj odhod kanclerke pomeni za Slovenijo? - Matevž Sedej
Nekdanji župan Kamnika se je ravno še uspel srečati z najmočnejšo žensko na svetu, ko je Evropa začela šteti čas po Merklovi. Nemška kanclerka je tudi na Slovenskem vsaj do migrantske krize bila deležna nespornih simpatij desne sredine, v svetu pa bila označena za voditeljico liberalne demokracije v času vzpenjajočega se populizma. Toda kaj programirani odhod kanclerke Merklove in voditeljice CDU pomeni za Slovenijo? Kaj za nas pomeni Nemčija brez Merklove in CDU z novim vodstvom?

Matevž Sedej

komentar politika

Kaj odhod kanclerke pomeni za Slovenijo? - Matevž Sedej
Nekdanji župan Kamnika se je ravno še uspel srečati z najmočnejšo žensko na svetu, ko je Evropa začela šteti čas po Merklovi. Nemška kanclerka je tudi na Slovenskem vsaj do migrantske krize bila deležna nespornih simpatij desne sredine, v svetu pa bila označena za voditeljico liberalne demokracije v času vzpenjajočega se populizma. Toda kaj programirani odhod kanclerke Merklove in voditeljice CDU pomeni za Slovenijo? Kaj za nas pomeni Nemčija brez Merklove in CDU z novim vodstvom?
VEČ ...|7. 11. 2018
Kaj odhod kanclerke pomeni za Slovenijo? - Matevž Sedej
Nekdanji župan Kamnika se je ravno še uspel srečati z najmočnejšo žensko na svetu, ko je Evropa začela šteti čas po Merklovi. Nemška kanclerka je tudi na Slovenskem vsaj do migrantske krize bila deležna nespornih simpatij desne sredine, v svetu pa bila označena za voditeljico liberalne demokracije v času vzpenjajočega se populizma. Toda kaj programirani odhod kanclerke Merklove in voditeljice CDU pomeni za Slovenijo? Kaj za nas pomeni Nemčija brez Merklove in CDU z novim vodstvom?

Matevž Sedej

komentar politika

VEČ ...|31. 10. 2018
Ko prideš domov, pojdi k moji mami in ji povej, kje ležimo - Milan Knep
Ob prikritih moriščih si postavljamo vprašanje kdaj bomo pokopali sonarodnjake, žrtve revolucije, kdaj bomo priznali genocid. Pravi prelom s preteklostjo se lahko zgodi samo na ravni, ki jo predlaga Jezus: Pojdi, tvoja vera te je rešila! (Mr 10, 46).
Ko prideš domov, pojdi k moji mami in ji povej, kje ležimo - Milan Knep
Ob prikritih moriščih si postavljamo vprašanje kdaj bomo pokopali sonarodnjake, žrtve revolucije, kdaj bomo priznali genocid. Pravi prelom s preteklostjo se lahko zgodi samo na ravni, ki jo predlaga Jezus: Pojdi, tvoja vera te je rešila! (Mr 10, 46).

Milan Knep

komentar zgodovina revolucija genocid

Ko prideš domov, pojdi k moji mami in ji povej, kje ležimo - Milan Knep
Ob prikritih moriščih si postavljamo vprašanje kdaj bomo pokopali sonarodnjake, žrtve revolucije, kdaj bomo priznali genocid. Pravi prelom s preteklostjo se lahko zgodi samo na ravni, ki jo predlaga Jezus: Pojdi, tvoja vera te je rešila! (Mr 10, 46).
VEČ ...|31. 10. 2018
Ko prideš domov, pojdi k moji mami in ji povej, kje ležimo - Milan Knep
Ob prikritih moriščih si postavljamo vprašanje kdaj bomo pokopali sonarodnjake, žrtve revolucije, kdaj bomo priznali genocid. Pravi prelom s preteklostjo se lahko zgodi samo na ravni, ki jo predlaga Jezus: Pojdi, tvoja vera te je rešila! (Mr 10, 46).

Milan Knep

komentar zgodovina revolucija genocid

VEČ ...|24. 10. 2018
Ogrožena svoboda vesti - Mojca Kucler Dolinar
O problematiki tako imenovane mavrične ideologije. Komentar Mojce Kucler Dolinar je prebrala Alenka Žibert.
Ogrožena svoboda vesti - Mojca Kucler Dolinar
O problematiki tako imenovane mavrične ideologije. Komentar Mojce Kucler Dolinar je prebrala Alenka Žibert.

Mojca Kucler Dolinar

družba

Ogrožena svoboda vesti - Mojca Kucler Dolinar
O problematiki tako imenovane mavrične ideologije. Komentar Mojce Kucler Dolinar je prebrala Alenka Žibert.
VEČ ...|24. 10. 2018
Ogrožena svoboda vesti - Mojca Kucler Dolinar
O problematiki tako imenovane mavrične ideologije. Komentar Mojce Kucler Dolinar je prebrala Alenka Žibert.

Mojca Kucler Dolinar

družba

VEČ ...|17. 10. 2018
Jankovič v meni - Andrej M. Poznič
Avtor opozarja na aktualne družbene razmere ob prihajajočih lokalnih volitvah. Ost razmišljanja usmeri v prestolnico, kjer so volilci pred izbiro po ohranjanju preverjetno starega, kar pooseblja Jankovič na eni in novo svežino na drugi strani. Hkrati trka na vest slehernega meščana in državljana.
Jankovič v meni - Andrej M. Poznič
Avtor opozarja na aktualne družbene razmere ob prihajajočih lokalnih volitvah. Ost razmišljanja usmeri v prestolnico, kjer so volilci pred izbiro po ohranjanju preverjetno starega, kar pooseblja Jankovič na eni in novo svežino na drugi strani. Hkrati trka na vest slehernega meščana in državljana.

Andrej M. Poznič

komentar politika

Jankovič v meni - Andrej M. Poznič
Avtor opozarja na aktualne družbene razmere ob prihajajočih lokalnih volitvah. Ost razmišljanja usmeri v prestolnico, kjer so volilci pred izbiro po ohranjanju preverjetno starega, kar pooseblja Jankovič na eni in novo svežino na drugi strani. Hkrati trka na vest slehernega meščana in državljana.
VEČ ...|17. 10. 2018
Jankovič v meni - Andrej M. Poznič
Avtor opozarja na aktualne družbene razmere ob prihajajočih lokalnih volitvah. Ost razmišljanja usmeri v prestolnico, kjer so volilci pred izbiro po ohranjanju preverjetno starega, kar pooseblja Jankovič na eni in novo svežino na drugi strani. Hkrati trka na vest slehernega meščana in državljana.

Andrej M. Poznič

komentar politika

VEČ ...|10. 10. 2018
Ko vladi diktira levica - Mario Plešej
Skoraj mesec dni imamo že novo vlado. Ali veste, katere so njene ključne prioritete? Komentar Maria Plešeja je prebrala Slavi Košir.
Ko vladi diktira levica - Mario Plešej
Skoraj mesec dni imamo že novo vlado. Ali veste, katere so njene ključne prioritete? Komentar Maria Plešeja je prebrala Slavi Košir.

Mario Plešej

politika komentar

Ko vladi diktira levica - Mario Plešej
Skoraj mesec dni imamo že novo vlado. Ali veste, katere so njene ključne prioritete? Komentar Maria Plešeja je prebrala Slavi Košir.
VEČ ...|10. 10. 2018
Ko vladi diktira levica - Mario Plešej
Skoraj mesec dni imamo že novo vlado. Ali veste, katere so njene ključne prioritete? Komentar Maria Plešeja je prebrala Slavi Košir.

Mario Plešej

politika komentar

VEČ ...|3. 10. 2018
Vrnitev odpisanih - Ivan Štuhec
Slovenski ljudski stranki, ki je razpadala pri živem telesu, je uspela nekaj, kar do sedaj ni uspelo nikomur. Vsi sprti so se nazaj povezali, izbrali staro-novega predsednika in pred očmi slovenske javnosti sklenili spravo ali pobotanje.
Vrnitev odpisanih - Ivan Štuhec
Slovenski ljudski stranki, ki je razpadala pri živem telesu, je uspela nekaj, kar do sedaj ni uspelo nikomur. Vsi sprti so se nazaj povezali, izbrali staro-novega predsednika in pred očmi slovenske javnosti sklenili spravo ali pobotanje.

Ivan Štuhec

družba komentar politika

Vrnitev odpisanih - Ivan Štuhec
Slovenski ljudski stranki, ki je razpadala pri živem telesu, je uspela nekaj, kar do sedaj ni uspelo nikomur. Vsi sprti so se nazaj povezali, izbrali staro-novega predsednika in pred očmi slovenske javnosti sklenili spravo ali pobotanje.
VEČ ...|3. 10. 2018
Vrnitev odpisanih - Ivan Štuhec
Slovenski ljudski stranki, ki je razpadala pri živem telesu, je uspela nekaj, kar do sedaj ni uspelo nikomur. Vsi sprti so se nazaj povezali, izbrali staro-novega predsednika in pred očmi slovenske javnosti sklenili spravo ali pobotanje.

Ivan Štuhec

družba komentar politika

VEČ ...|26. 9. 2018
Matej Kovač
Gorje mu, kdor se zaplete v mreže družbenopolitičnih delavcev. Mreženje je postalo malo bolj subtilno in po kratki negotovosti je mnogim postalo jasno, da se pravilen družbeni angažma še vedno splača. Najlažje družbenopolitični delavec dokaže svoje kvalitete in svojo pripadnost omrežju, če škoduje sovražniku.
Matej Kovač
Gorje mu, kdor se zaplete v mreže družbenopolitičnih delavcev. Mreženje je postalo malo bolj subtilno in po kratki negotovosti je mnogim postalo jasno, da se pravilen družbeni angažma še vedno splača. Najlažje družbenopolitični delavec dokaže svoje kvalitete in svojo pripadnost omrežju, če škoduje sovražniku.

Matej Kovač

komentar politika

Matej Kovač
Gorje mu, kdor se zaplete v mreže družbenopolitičnih delavcev. Mreženje je postalo malo bolj subtilno in po kratki negotovosti je mnogim postalo jasno, da se pravilen družbeni angažma še vedno splača. Najlažje družbenopolitični delavec dokaže svoje kvalitete in svojo pripadnost omrežju, če škoduje sovražniku.
VEČ ...|26. 9. 2018
Matej Kovač
Gorje mu, kdor se zaplete v mreže družbenopolitičnih delavcev. Mreženje je postalo malo bolj subtilno in po kratki negotovosti je mnogim postalo jasno, da se pravilen družbeni angažma še vedno splača. Najlažje družbenopolitični delavec dokaže svoje kvalitete in svojo pripadnost omrežju, če škoduje sovražniku.

Matej Kovač

komentar politika

Priporočamo
|
Aktualno

Svetovalnica

VEČ ...|26. 6. 2019
Predelava mesa

Dopolnilne dejavnosti na kmetiji so lahko pomembna poslovna priložnost, zato je zanimanje zanje vse večje. Ena od možnosti je Predelava primarnih kmetijskih pridelkov, kamor sodi tudi Predelava mesa. Naša gostja je bila Irena Kos, Svetovalka specialistka II (za predelavo mesa) pri na Zavodu Celje, ki deluje v okviru KGZS. .Slišali smo, katere pogoje moramo izpolnjevati, da lahko pričnem s prodajo mesa ali mesnih izdelkov, kako naj si uredimo prostore, pa tudi nekaj besed o Združenju predelovalcev mesa na kmetijah.

Predelava mesa

Dopolnilne dejavnosti na kmetiji so lahko pomembna poslovna priložnost, zato je zanimanje zanje vse večje. Ena od možnosti je Predelava primarnih kmetijskih pridelkov, kamor sodi tudi Predelava mesa. Naša gostja je bila Irena Kos, Svetovalka specialistka II (za predelavo mesa) pri na Zavodu Celje, ki deluje v okviru KGZS. .Slišali smo, katere pogoje moramo izpolnjevati, da lahko pričnem s prodajo mesa ali mesnih izdelkov, kako naj si uredimo prostore, pa tudi nekaj besed o Združenju predelovalcev mesa na kmetijah.

Slavi Košir

pogovorsvetovanjekmetijstvo

Sol in luč

VEČ ...|25. 6. 2019
Tone Kuntner: Domovina je prostor, kjer se uresniči vsak posameznik in težko bi našli boljšega sogovornika ob prazniku Dneva državnosti.

Tone Kuntner o sebi pravi, da je pesnil prej preden je vedel, da gledališče obstaja. Izdal je več kot 20 pesniških zbirk, za igro pa prejel več nagrad. O Domovini piše s takšnim spoštovanjem in ljubeznijo, da človek osupne. V oddajo Sol in luč smo ga povabili na Dan državnosti.

Tone Kuntner: Domovina je prostor, kjer se uresniči vsak posameznik in težko bi našli boljšega sogovornika ob prazniku Dneva državnosti.

Tone Kuntner o sebi pravi, da je pesnil prej preden je vedel, da gledališče obstaja. Izdal je več kot 20 pesniških zbirk, za igro pa prejel več nagrad. O Domovini piše s takšnim spoštovanjem in ljubeznijo, da človek osupne. V oddajo Sol in luč smo ga povabili na Dan državnosti.

Tadej Sadar, Nataša Ličen

družbaizobraževanjekulturaodnosi

Kmetijska oddaja

VEČ ...|23. 6. 2019
Zbirno o interventnem zakonu, o predelavi mesa na kmetijah in čebelarjenju ob koncu junija

Andreja Krt Stopar je v osrednjem delu spregovorila o dopolnilni dejavnosti predelave mesa na kmetijah, nekaj nasvetov za čebelarjenje v tem času pa je iz svoje bogate prakse delil čebelar Milan Meglič.

Zbirno o interventnem zakonu, o predelavi mesa na kmetijah in čebelarjenju ob koncu junija

Andreja Krt Stopar je v osrednjem delu spregovorila o dopolnilni dejavnosti predelave mesa na kmetijah, nekaj nasvetov za čebelarjenje v tem času pa je iz svoje bogate prakse delil čebelar Milan Meglič.

Robert Božič

kmetijstvoizobraževanjenarava

Komentar tedna

VEČ ...|21. 6. 2019
Kako izbrisati zgodovinsko sramoto?

Poslušali ste komentar ob 100. obletnici priključitve Prekmurja.

Kako izbrisati zgodovinsko sramoto?

Poslušali ste komentar ob 100. obletnici priključitve Prekmurja.

Ivan Štuhec

družbakomentarpolitikaspomin

Program zadnjega tedna

VEČ ...|26. 6. 2019
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 26. junij 2019 ob 05-ih

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 26. junij 2019 ob 05-ih

Radio Ognjišče

Ritem srca

VEČ ...|26. 6. 2019
Raper Tedashii

Spoznavali smo aktualni album ameriškega raperja s samojskimi koreninami Tedashii-ja.

V oddaji smo slišali: Emanuel - Po milosti, Tedashii (feat Crowder) - Home, Tedashii (feat Sarah Reeves) - Step Into Love, Tedashii - Full Effect, Tedashii - Wont Bring Me Down, Tedashi - It Is Well.

Raper Tedashii

Spoznavali smo aktualni album ameriškega raperja s samojskimi koreninami Tedashii-ja.

V oddaji smo slišali: Emanuel - Po milosti, Tedashii (feat Crowder) - Home, Tedashii (feat Sarah Reeves) - Step Into Love, Tedashii - Full Effect, Tedashii - Wont Bring Me Down, Tedashi - It Is Well.

Tadej Vindiš, Andrej Jerman

glasbamladisodobna krščanska glasba

A štekaš?

VEČ ...|26. 6. 2019
Vroča sreda ob vroči novi glasbi

Predstavljene skladbe: Fed horses – Spremembe; Shawn Mendes feat. Camila Cabello – Senorita; Xequtifz – Iconic; Avicii feat. Chris Martin – Heaven; Okustični – Se vrti (Ko si na tleh); Saša Lešnjek – Nazaj v Piran; Kirk Franklin – F.A.V.O.R.;

Vroča sreda ob vroči novi glasbi

Predstavljene skladbe: Fed horses – Spremembe; Shawn Mendes feat. Camila Cabello – Senorita; Xequtifz – Iconic; Avicii feat. Chris Martin – Heaven; Okustični – Se vrti (Ko si na tleh); Saša Lešnjek – Nazaj v Piran; Kirk Franklin – F.A.V.O.R.;

Marjan Bunič, Žiga Bunič, Jan Gerl

mladiglasbanovosti

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|26. 6. 2019
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 26. 6.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 26. 6.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Pogovor o

VEČ ...|26. 6. 2019
Število evtanazij se poveča pred dopusti

V zadnjih mesecih v slovenski javnosti poteka burna razprava o uvedbi evtanazije. Zdravniki temu močno nasprotujejo, nekateri pa se zanjo zavzemajo. Slednji pa pozabljajo na posledice, ki jih ta odločitev prinaša. Zato smo na okrogli mizi v Krškem odprli to vprašanje z različnih zornih kotov.

Število evtanazij se poveča pred dopusti

V zadnjih mesecih v slovenski javnosti poteka burna razprava o uvedbi evtanazije. Zdravniki temu močno nasprotujejo, nekateri pa se zanjo zavzemajo. Slednji pa pozabljajo na posledice, ki jih ta odločitev prinaša. Zato smo na okrogli mizi v Krškem odprli to vprašanje z različnih zornih kotov.

Marjana Debevec

družbaduhovnostizobraževanjeinfomladiodnosiotrocipapežpogovorpolitikasvetovanjevzgojazdravstvo

Kulturni utrinki

VEČ ...|26. 6. 2019
Plečnik in sveto v Vatikanu - Razstava Marije Prelog

V četrtek, 27. junija, bo v Vatikanskih muzejih odprtje razstave Plečnik in sveto –preddtavljenih bo 33 kosov liturgičnega posodja: kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarij.V Galeriji Instituta Jožef Stefan je na ogled razstava ilustracij ptic Marije Prelog.

Plečnik in sveto v Vatikanu - Razstava Marije Prelog

V četrtek, 27. junija, bo v Vatikanskih muzejih odprtje razstave Plečnik in sveto –preddtavljenih bo 33 kosov liturgičnega posodja: kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarij.V Galeriji Instituta Jožef Stefan je na ogled razstava ilustracij ptic Marije Prelog.

Jože Bartolj

Marija PrelogPlečnik v Vatikanu