Lojze Peterle: Potrebujemo očiščen zgodovinski spomin in skupno točko enotnosti

V pogovoru ob 30-letnici postavitve kapelice v Šentjoštu, 80-letnici konca druge svetovne vojne in 35-letnici začetka samostojne Slovenije je nekdanji predsednik vlade Lojze Peterle povezal različne zgodovinske prelomnice v eno osrednjo misel: brez očiščenega zgodovinskega spomina ne moremo graditi skupne prihodnosti. »Mi ne moremo naprej z miti, z zgodovinskimi zameglevanji v političnem interesu,« je dejal in odločno zavrnil delitev na izdajalce in osvoboditelje, ki je v njegovih očeh politično konstruirana in zgodovinsko netočna.

Drugorazrednost predsednice države ob največjem genocidu v zgodovini slovenskega naroda

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.

Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.

Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.

Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.

S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.

Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da  bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.

Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.

Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.

Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.

Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? 

Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!
 

Peter Avsenik: Boleč opomnik in poziv k izpolnitvi civilizacijske dolžnosti

V komentarju avtor obeležuje obletnico odkritja vojnega grobišča v Hudi jami, kjer so našli več kot 1.410 žrtev izvensodnih pobojev po drugi svetovni vojni. Raziskave pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana so dokumentirale obseg zločinov. Slovenija je leta 2017 grobišče razglasila za kulturni spomenik državnega pomena, Avsenik pa poudarja pomembnost zgodovinskega spomina in dostojnega pokopa žrtev.

Zakaj Ljudmila Novak ni glasovala za peticijo?

V minulem tednu je v Evropskem parlamentu odmevala peticija o ohranjanju spomina na žrtve komunističnega nasilja v Sloveniji, s katero so želeli po besedah prvopodpisanega zgodovinarja dr. Mitje Ferenca pozvati vlado, naj vrne lani maja ukinjeni dan, posvečen tem žrtvam. Peticija je potekala na pobudo evropske poslanke Romane Tomc. Na seji odbora za peticije o kateri smo obširno poročali v minulem tednu je bil poleg Tomc zgolj še evropski poslanec Franc Bogovič. Ostali poslanci so se odzvali pisno na prošnjo STA. Najbolj je nekatere, tudi naše poslušalce zbodlo razmišljanje evropske poslanke Ljudmile Novak, ki meni, da bi ta problem morali reševati v Sloveniji in ne na evropski ravni. Želi pa si, da bi bile vse žrtve pokopane na dostojen način. Novak smo poklicali za pojasnila. 

O peticiji, ki zahteva pokop in spoštljiv spomin na žrtve povojnih komunističnih pobojev bodo razpravljali tudi evropski

V minulih tednih je potekalo zbiranje podpisov podpore evropski peticiji, ki predlaga pravico do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve povojnih komunističnih pobojev v Sloveniji. O tej temi bo sredi februarja razpravljal Evropski parlament.

Franci Kindlhofer: Kozarec medu

Ko prebiram obilno literaturo o zločinih na vseh straneh, med okupacijo in po njej, povsod dominirajo številke o posamičnih in masovnih pobojih. Razumljivo je, de velja pri nas sedaj večja pozornost tistim žrtvam, ki so bile 45 let zamolčane in se o njih ni smelo niti govoriti in ne pisati v javnosti. Naš bistveni problem je ta, da imamo dve kategoriji, tako storilcev kot žrtev. V prvo kategorijo spadajo okupatorji in njihove žrtve, v drugo pa komunistični revolucionarji in njihove žrtve. Marsikdo bo sedaj prišel z očitkom, da zopet načenjam že obrabljeno temo o komunističnih žrtvah in utrujajoče preštevanje kosti. Na žalost temu ni tako. To vprašanje načenjam ali nadaljujem zaradi aktualnosti.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Časnik.si

Je pokop mrtvega človeka še norma?

Neandrtalci so pokopavali svoje mrtve. To je osnovna civilizacijska norma, ki je po letu 1945 umolknila. O tem v tokratni epizodi  z arheologinjo dr. Vereno Perko.

Franc Mihič: Razkol naroda ne more biti gibalo razvoja, ampak lahko vodi le v njegov propad

Avtor članka je kritičen, do povojnega obdobja, ko so se v bratomorni vojni nekateri oklicali za ˝narodne heroje˝ in druge označili za izdajalce naroda. Meni, da razkol naroda ne more biti gibali razvoja, temveč vodi v propad naroda in države. Opozarja tudi na to, da nikoli ni prepozno sprejeti novih spoznanj, ki lahko postanejo temelj za perspektivo naroda in države, na katero so državljani lahko ponosni.