Zveza slovenske podeželske mladine aktivno spremlja dogajanje okrog snovanja ukrepov nove skupne kmetijske politike. Temu bo namenjen tudi spletni seminar, ki se bo odvijal v ponedeljek in torek, 1. in 2. junija zvečer. Na seminarju bo med drugim tekla beseda tudi o dveh strategijah EK, Biodediverzitetni strategiji in Strategiji od vil do vilic, do katerih so mladi kmetje tako v Evropi kot tudi pri nas skeptični. Več o tem je v rubriki povedalagdč. Doris Letina iz Zveze slovenske podeželske mladine.

Na binkoštni dan so bili apostoli zbrani na istem kraju, odprti za prihod in delovanje Svetega duha. Želim, da bi tudi mi odprli naša srca, da bi uvideli, da Bog za nas po Svetemu Duhu dela čudovita dela. Da bi uvideli, da tudi težke stvari, ki nas doletijo, niso rezultat Božje kazni, ampak nas spodbujajo, da rastemo v veri in zaupanju. Iz višin Babilonskega stolpa sestopimo v globino delovanja Svetega duha in odrinimo na globoko.

O tem, kako se planinske koče soočajo z ukrepi, kolikšen upad gostov pričakujejo in o novem rezervacijskem sistemu predvsem za planinske koče v visokogorju je tekla beseda s podpredsednikom PZS Mirom Erženom. Nekaj svojih pričakovanj o letošnjem obisku so z nami delili tudi oskrbniki Orožnove koče (Franci Beguš), Planinskega doma na Uštah (Jaka Perne) in Doma na Smrekovcu (Tomo Drolec).

Kako pripraviti skutine ali orehove štruklje, kako narediti domače njoke, o pripravi piškotov, domačega biskvita in tudi kuhanju juhe je beseda tekla v tokratni oddaji.

V podporo vladi je bila oblikovana peticija z naslovom Potrebujemo vlado, ki zna in zmore - in taka vlada potrebuje nas! To je po besedah ene izmed prvopodpisnic Metke Zevnik do danes podpisalo že 21.000 ljudi. K podpisu je v pogovoru za Radio Ognjišče povabila tudi evropska poslanka iz vrst Evropske ljudske stranke/Slovenske demokratske stranke Romana Tomc, ki je tudi članica obora za pripravo protikoronskih ukrepov. Tomčeva je spregovorila tudi o sklepih majskega zasedanje Evropskega parlamenta.

V oddaji Moja zgodba smo objavili posnetek Srečanja pod lipami iz oktobra 2019, ko so v Gorici gostili Petra Hribarja, nečaka umorjenih Rada in Ksenije Hribar z gradu Strmol. Beseda je tekla o zločinu, njegovem prikrivanju, sprenevedanju storilcev in odpuščanju. Pogovor je vodila Erika Jazbar.

Množično zborovanje pred 31. leti je potekalo v podporo obtoženi četverici v aferi JBTZ. Z deklaracijo so Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije, Univerzitetna konferenca ZSMS in Društvo slovenskih skladateljev zahtevali suvereno državo slovenskega naroda, v kateri bi samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope. »Ta deklaracija je nakazala smer in bila tudi politično izhodišče Demosa, ko se je pripravljal na prve volitve in na osamosvojitev,« nam je dejal predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle. Spomnil je tudi, da so se 7., 8. in 9. maja 1990 na ločenih konstitutivnih sejah vseh treh zborov - Družbenopolitičnega zbora, Zbora občin in Zbora združenega dela - prvič zbrali novoizvoljeni delegati prve večstrankarske Skupščine Republike Slovenije. »Tisto konstituiranje je pomenilo prehod od tega zmagovitega rezultata na aprilskih volitvah v realno oblast. To pomeni, da je imel Demos večino v takratni skupščini.« Na vprašanje ali je demokracija v času epidemije na preizkušnji je Peterle dejal, da ne tako, kot to želi prikazati opozicija, »ki ni mogla pustiti novi vladi stotih dni, kakor je doslej bilo v navadi ampak s pripisovanjem slabih namenov Janševi vladi želi očrniti to vlado, ki je nasledila slabo stanje, ne samo pri zalogah medicinske opreme.« Pohvalil je ukrepe vlade, ki se je odločno podala na delo in poskrbela za rezultat v bojo proti virusu, ki uvršča Slovenijo v vrh uspešnih držav v Evropi in v svetu. Pred nami je Dan Evrope, ko je po besedah sogovornika priložnost, da si unija postavi nove prioritete. »Danes so drugi izzivi. Takrat je bil mir in svoboda, danes pa mislim, da gre za vprašanje resnice in vprašanje vrednot. Svet je tako zmešan z lažmi,« je povedal Lojze Peterle

Če naredimo križ v zbranosti in zavedanju, da s tem izpovedujemo vero v navzočnost Troedinega Boga v nas in med nami, mu s tem dopustimo, da sme biti dejavno navzoč v našem življenju - v naši zavesti, čutenju, v besedah, mislih in dejanjih. Vabim vas, da si vzamete čas in da skupaj naredimo to znamenje. Tako nas v svojem nagovoru v rubriki Ostanímo povezano občestvo vabi p. dr. Ivan Platovnjak.

Beseda je pomembna dediščina. Zapisana v knjigi v dneh epidemiološke osame težje prihaja do nas zaradi zaprtih Knjižnic.

V večernem pogovoru so mnogi poslušalci povedali, kako v življenju prepletajo delo in molitev. Tudi beseda hvala je lahko molitev, saj je tudi evharistija, beseda, ki izhaja iz grščine, pomeni pa zahvaljevanje. Z nami so bili tudi dr. Katarina Kompan Erzar, dr. Tomaž Erzar in salezijanec Peter Pučnik.

V pogovornem večeru o veselju so bili na daljavo z nami župnik z Breznice Marjan Lampret, duhovnik iz Rima Gabriel Kavčič in zakonca Marinka in Aleš Čerin iz Ljubljane. O tem, kako in v čem najti veselje v trenutnih razmerah in v vsakdanjem življenju je tekla beseda, svoje so dodali tudi poslušalci.

V Svetovalnici je bila z nami Marija Krebelj, sestra v Skupnosti Emanuel. O Ljubezni, pisano z veliko začetnico, je tekla beseda.

V misijonski svetovalnici je bila z nami Marija Krebelj, sestra v Skupnosti Emanuel. O Ljubezni, pisano z veliko začetnico, je tekla beseda.

„Doživljam, da mnogi mladi v življenju rajši ostajajo gledalci, bojijo se življenje oblikovati.“ S temi besedami svoj nagovor začne benediktinski pater Anselm Grün, ki odpira letošnji radijski misijon. Med drugim naglasi:“Samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim“.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. In vstopil je k njej in rekel: Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj! Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kaj naj pomeni ta pozdrav. (Lk 1, 26 – 29)

Sinoči sem imel videoklepet z župnikom Pietrom iz Bergama. Bil sem vesel, ker sem ga videl in slišal, žalosten, ker je tema najinega pogovora šla o bolezni in smrti, o koronavirusu, ki je v zadnjih tednih prav v severnoitalijanskem Bergamu razvil svojo uničevalno moč. Podobe kolone vojaških tovornjakov, ki iz Bergama odvažajo krste z umrlimi za koronavirusom, so presunile cel svet. Tako je zapisal p. Branko Cestnik na svoji blog strani in o tem je tudi tekla beseda v oddaji Spoznanje več predsodek manj.

Ko govorimo o alkoholizmu, se pogosto osredotočimo na težave zasvojenca z alkoholom in na njegove družinske člane. Pozabljamo pa na posledice, ki jih ti družinski člani nosijo s seboj vse življenje, tudi ko že ustvarijo svojo družino. Za kaj gre pri tem in kako presekati ta krog, je tekla beseda. Sodelovala sta psihiatrinja in družinska terapevtka iz Oddelka za zdravljenje odvisnosti v psihiatrični bolnišnici v Idriji. dr. Janja Milič in predstavnica skupine Al-Anon. Če pomislimo, da je po nekaterih podatkih skoraj milijon Slovencev prizadetih zaradi alkoholizma svojih domačih, potem gre za res velik problem in izziv, s katerim se moramo soočiti.

Nova vlada še sploh ni sestavljena pa je civilnodružbena Koalicija Brez strahu že napovedala protest. Naslovili so ga z besedami: Shod proti koaliciji sovraštva. Že prejšnji teden pa je zelo preroško današnje dogajanje napovedal moralni teolog Ivan Štuhec, ki nam je danes v pogovoru to ponovil

Poznamo nekaj več kot 5.000 vrst. Nekateri so podobni izstrelkom. Beseda v latinščini pomeni strup. O posebnem pa smo govorili v današnji Svetovalnici. Naša gostja je bila mikribiologinja dr. Nina Gunde Cimerman. Kaj vemo o novem koronavirusu in kje so neznanke?

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

V prazničnem koncu tedna bo imela glavno beseda kultura, ki jo lahko povežemo tudi s pridevnikom telesna. 8. februarja vas vabijo po eni najlepših tematskih poti kulturne dediščine, z mislijo na našega največjega poeta pa se lahko odpravite tudi na Kopanj ali Zavrh.

V Knjigi knjig najdemo prave smerokaze za pot našega življenja. Verjetno ima vsak izmed nas kak priljubljen citat Svetega pisma, neverjetno je v koliko jezikov je prevedena Božja beseda in naravnost osupljivo kako zmore na lepše spreminjati svet in človeka. Pred Nedeljo Svetega pisma je bila Sobotna iskrica v glavnem namenjena prav čudenju in spoznavanju Svetega pisma.

Novoletno oddajo Mozaik dneva smo v celoti posvetili pogovoru s slovenskim pisateljem, pesnikom, scenaristom in dramatikom Ferijem Lainščkom. Povedal nam je, po čem si bo zapomnil leto, ki je za nami, kako pomembno mesto ima literarna beseda že v zgodnjem otroštvu in kaj želi s svojimi pesmimi sporočiti mladim.

Škofijo Novo mesto je v letu, ki se poslavlja, povezal misijonar Ignacij Knoblehar. Dogodki, ki so se zvrstili ob 200-letnici njegovega rojstva, so bili po besedah škofa ordinarija Andreja Glavana nekaj izrednega. V novem letu pričakuje imenovanje svojega naslednika, kot je dodal v pogovoru za naš radio, bo treba poživiti delo za nove duhovne poklice.

V minulih dneh so se spletni uporabniki zgražali nad izjavo državnega sekretarja na ministrstvu za šolstvo Jerneja Štromajerja. Ta je božič voščil z besedami: Srečen božič, umazane živali. Da gre za neprimerno voščilo druge najbolj odgovorne osebe v državi za vzgojo in izobraževanje otrok, so poleg stranke Glas za otroke in družine prepričani tudi v Društvu katoliških pedagogov.

Danci veljajo za enega od najsrečnejših narodov sveta. O vzrokih smo se pogovarjali z Mikeom Weikingom, avtorjem svetovne knjižne uspešnice o filozofiji življenja Dancev, ki jo povzema beseda Hygge.

Pred zimskim sončevim obratom, ko je noč najdaljša, smo v Doživetjih spregovorili o svetlobnem onesnaženju in vplivu prekomerne osvetlitve na zdravje ljudi, živali in rastlin. Beseda je tekla tudi o marsičem, tudi o tem, kje lahko resnično uživamo v temnem nebu ter brskamo globokem vesolju. Z nami je bil Andrej Mohar iz društva Temno nebo Slovenije.

Kot odgovorni urednik uradno odgovarjam pred državo, neuradno pa poslušalcem, širšim in ožjim sodelavcem, ter našim poslovnim partnerjem. Zato naj zdaj z vso težo slovesnega trenutka izrečem hvala vsem sodelavcem, ki soustvarjate program Radia Ognjišče, vsem, ki omogočate naše delovanje, skratka vsem prijateljem, še posebej tudi vam, ki nam s svojo današnjo prisotnostjo izkazujete čast.Kako je izgledalo 25 preteklih let, ste v nekaj številkah že slišali. Z njimi smo želeli poudariti tisto, kar je skrito, namreč vezi, ki smo jih pletli s poslušalci. In to bo tudi temeljna usmeritev, ko se oziramo v prihodnost. Odnos z drugim bo izziv za vsako družbo jutrišnjega dne in še posebej za vsak medij. Statistika kaže, da se več ukvarjamo z »ekrančki« kot drug z drugim in v zadnjih letih se že kaže sestradanost zaradi pomanjkanja iskrenih in toplih odnosov. Zato bo Radio Ognjišče še naprej spodbujal h konkretnim medosebnim odnosom, solidarnosti.Naše poslanstvo je Oznanjati veselo novico. V nekaj besedah to pomeni biti človek človeku v povezavi s presežnim.Kako voditi krmilo te ladje, ko eni zahtevajo, da moramo biti drugačni in drugi, da moramo prilagajati norme sodobnemu svetu, odgovarjam z besedami iz pisma Diognetu iz tretjega stol. po Kristusu, ki o kristjanih pravi: »Njihov način ni nič nenavaden... Bivajo na zemlji, a imajo svoje državljanstvo v nebesih...« To je tudi naša vizija, ko govorimo o naši skupnosti in to je naš načrt za danes in jutri.Želimo biti sprejeti kot del enakopravne in enakovredne družbe, želimo se veseliti življenja …Nenazadnje si želimo mirno plovbo in dejavno ter odločno besedo državnih institucij, ki nas pri drugi državi, v tem primeru Italiji, ne ščiti, ko govorimo o frekvencah, ter nas v boju s sodnimi mlini pušča same. Epilog te zgodbe je ugašanje naših oddajnikov na Primorskem. Ob tem je še toliko bolj nerazumljivo dejstvo, da gre za umanjkanje branjenja državne meje, saj v 24-tem členu Zakona o elektronskih komunikacijah piše, navajam: »Radiofrekvenčni spekter je omejena naravna dobrina s pomembno družbeno, kulturno in gospodarsko vrednostjo.« Če se moramo radijske postaje na našem ozemlju umikati zaradi tožb italijanskih radijskih postaj, gre torej za pomanjkljivo obrambo slovenskih naravnih dobrin.

V oddaji je bil naš gost duhovnik Branko Cestnik, ki je v teh dneh izdal tudi svoj prvi roman, o prihodu krščanstva na Ptuj, z naslovom Sonce Petovione. O tem pa tudi o aktualnem družbenem in cerkvenem življenju na pragu adventnega časa je tokrat tekla beseda.

Pogledali smo med spomine in se posvetili slovesu. Na pragu jeseni smo namreč pomahali v slovo kar nekaj ustvarjalcem narodno zabavne glasbe. Z besedami in njihovim delom smo se spomnili: basista Janeza Dolenca, pesnice Malči Božič, glasbenika Vinka Cverleta in pevcev Staneta Mancinija in Julija Brodnika. Njihova glasba je naš najlepši poklon.

Igralec, režiser, publicist, dramatik in prevajalec Ignacij Borštnik, doma iz Cerkelj na Gorenjskem, je utemeljitelj umetniškega gledališča na Slovenskem in naš prvi režiser v današnjem pomenu besede. Župančič je dejal, da pri njem beseda ni bila prazen zvok.

Ob svetovnem mesecu boja proti raku dojk smo v Svetovalnici gostili onkologinjo dr. Simono Borštnar. Govorila je o preventivi, odkrivanju in zdravljenju raka dojk, ki spada med bolezni z dobrim preživetjem. Petletno čisto preživetje je v Sloveniji skoraj 88 % in še narašča. Pomembno pa je zgodnje odkrivanje, pri čemer igra veliko vlogo samopregledovanje - tudi o tem je tekla beseda.

Naslov tega članka je bil sprva drugačen. Prva beseda naslova je bila ‘desnica’. A že po kratkem premisleku mi je postalo jasno, da komentarja o današnjem shodu Rešimo Slovenijo ne smemo zapreti v te okvirje. Če bi storili slednje, bi naredili tisto, kar naredi večina slovenskih državljanov in državljank. Ne naredimo torej tega, temveč poglejmo malo globlje.

Kadar je gost oddaje Spoznanje več, predsodek manj dr. Aleš Maver, pogled običajno usmerjamo prek meja naše države. A velikokrat je dogajanje tako ali drugače povezano s Slovenijo. Tokrat je komentiral dozdajšnja zaslišanja kandidatov za evropske komisarje, analiziral izid volitev v Avstriji, spomnil na slepo ulico, v katero je zašlo sestavljanje nove vlade v Izraelu ter razmišljal o zadnjih besedah predsednika ZDA Donalda Trumpa v Združenih narodih.

Večkrat si v življenju želimo spremembo ali čutimo, da jo potrebujemo, pa do nje ne pride. Kaj nam lahko pove zgodba ubožca iz Assisija, ki je spremenil tok zgodovine, njegov vpliv pa je segel na vse kontinente? Kako biti sprememba v današnjem svetu in kaj to pomeni za naše odnose? O tem je tekla beseda v oddaji s frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom.

29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.

V terorističnem napadu z letali leta 2001 je umrlo skoraj 3000 ljudi, dogodek pa je po besedah varnostnega strokovnjaka Boštjana Perneta bistveno spremenil boj proti terorizmu. Države so zaostrile zakonodajo in okrepile delovanje varnostnih služb.

Božja beseda, ki govori o ponižnosti, ki je pogoj za dostop do Gospoda. Vabljeni k poslušanju.

V Škofji Loki so danes pokopali Ivana Omana, starosto slovenske politike in enega od ključnih osamosvojiteljev Slovenije ter soustanovitelja Slovenske kmečke zveze. Srčnost, pravičnost, pogum, humanizem so bile med besedami, ki jih je v pridigi pri pogrebni sveti maši izrekel nadškof Anton Stres. Predsednik republike Borut Pahor pa je Omana označil za narodnega buditelja.

Usoda italijanske vlade ostaja neznanka. Škofov vikar za Slovence v Gorici Karlo Bolčina je za Radio Ognjišče poudaril, da je spor posledica strankarskih interesov, ki da že iščejo podporo med volivci. Morebitna nova vlada bo po njegovih besedah začrta odnos do tujcev, čaka pa jo tudi soočenje z visokim javnim dolgom.

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

»Mnogo vprašanj v slovenski družbi se pometa pod preprogo. Mnogi problemi so spregledani in državni svet je pravi naslov, da se ukvarja s takšnimi vprašanji in problemi,« je za Radio Ognjišče ocenil predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. Poudaril je, da za razliko od političnega glasovanja v državnem zboru pri njih pogosto prevladajo argumenti. Svetniki se velikokrat odločajo zelo samostojno, brez tega, da bi kdor koli vplival na njih. Po besedah Kovšce je drugače v državnem zboru, kjer se odločajo glede na strankarsko disciplino in koalicijsko pogodbo. »Pri nas večkrat prevladajo argumenti. Me pa zelo veseli, da so v tem mandatu svetniki ne glede na svojo ideološko podstat pokazali izjemno veliko spoštovanje do argumentov in velikokrat glasovali v skladu s predstavljenimi argumenti, ne pa po ideološki orientaciji in nekih čustvenih vzgibih. Velikokrat se nanje iz različnih strani vrši pritiske, a, kot sem rekel, zelo mi je všeč, da smo čedalje bolj imuni na pritiske.« Kovšca je dejal še, da je slovenska družba bistveno preveč razdeljena, kot bi smela biti. Zato vidi vlogo državnega sveta tudi v povezovanju. »V državnem svetu zagovarjamo stališče, da je možna pluralnost. Da se lahko pri nekaterih odločitvah nagneš k levi, pri drugih k deni strani, vedno pa morajo prevladati argumenti. In sporočilo, ki bi ga mi radi poslali slovenski javnosti, je, da nas ni treba porivati ne v levo in ne v v desno. Glejte, na podlagi katerih argumentov se odločamo. Tudi ljudje bi morali spoštovati moč argumenta, ne pa moč ideološke opredelitve.«Kovšca je prepričan, da bi bilo treba slovensko družbo ozdraviti te razdeljenosti na dve medsebojno vojskujoči se strani, ker življenje nikoli ni črno-belo, ampak je v njem veliko odtenkov sive barve. »Mislim, da se mora slovenska družba počasi zavedati tega, da je še najbolje, da se nekje na sredi najdemo, sklenemo kompromis in sobivamo drug z drugim, ne pa drug proti drugemu.«

Poročali smo o nekaterih odmevnejših dogodkih minulega tedna na slovenskih tleh, prebrali pa smo tudi razmišljanje Beseda med nami iz avgustovske številke revije Novi svet.

V tistem času je šel Jezus v soboto skozi setve, njegovi učenci pa so postali lačni in so začeli smukati klasje in jesti. Ko so farizeji to videli, so mu rekli: Glej, tvoji učenci delajo, kar ni dovoljeno delati v soboto. (Mt 12, 1-2)

»Ali se strinjate s financiranjem zasebnih šol iz javnega denarja.« To naj bi bilo vprašanje na referendumu, ki naj bi ga iz užaljenosti, ker poslanci niso znova potrdili sporne novele zakona o financiranju šolstva, predlagala Stranka Alenke Bratušek. Po beseda pravnika Mateja Avblja do takšnega referenduma ne more priti. Neustavnost na področju financiranja zasebnega šolstva tako ostaja, v Civilni iniciativi Združeni starši so po besedah Marka Balažica že pozvali k novim pogovorom.

Pridi nas rešit, Luč vere, Pesem neba, Ta ljubezen ostaja, ali zadnja Imej me rad, so naslovi petih pesniških zbirk od osmih, kot jih je že izšlo izpod peresa in iz tenkočutnega srca pesnice Stanke Mihelič. Vse doslej napisane pesmi imajo, pravi go. Stanka, skupnega povezovalca, vero v Boga. Žena, mati petih otrok in učiteljica, dokler je ni bolezen primorala k opustitvi poklica, je spregovorila o navdihu, potrebi po razkritju svojih notranjih globin v poeziji.

Lepo je v stvarstvu poveličevatilepoto, moč, razum, modrost Boga,a to, kako vršiš oblast nad brati,bi bil polom, če ne bi dal srca.Tako Milan Debeljak začenja 199 sonet iz zbirke Bo ljubila pesem?Še več jih je v oddjai Od slike do besede, v kateri pesnik o svojem snovanju z besedami pove tudi sam.

V oddaji ste lahko slišali daljše povzetke prazničnega konca tedna ob godu sv. Petra in Pavla. Objavili smo izseke iz nagovorov novim duhovnikom, prisluhnili pa ste lahko tudi Besedi med nami iz julijske številke revije Novi svet.

Jure Sešek nam je na kratko opisal delovanje misijona Ruzo in tamkajšnjo okolico. Tokrat je bila zveza nekoliko slabša, ampak po Juretovih besedah so zgodbe, ki jih tam slišita z Izidorjem tudi ob jasni besedi nerazumljive in zelo pretresljive.

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.