Doba jumbo plakatov je mimo, čeprav jih bomo seveda še naprej gledali, ker oglaševalske agencije tudi morajo jesti. Resnična fronta je drugje. Na omrežjih, kjer klasični mediji in ankete pogosto ne zaznajo ključnih skupin. Vplivneži niso nujno pametnejši, bolj moralni ali bolj kompetentni. So pa pogosto bližje tistim, ki jih politika ne zanima. In ravno ti ljudje na koncu odločajo, ker jih je največ, je zapisal Nahtigal.

»Logika je jasna – z več opravljenimi zdravstvenimi posegi je čakajočih pacientov nedvomno manj kot z manj opravljenimi posegi, ne glede na to, kje v javni mreži se izvedejo – v državni bolnišnici ali pri koncesionarju. Zdravniki pa de facto daljšajo čakalne vrste tako, da delajo manj – kar je posledica preganjanja »dvojnih praks« (Kavčiča so odpustili) oziroma omejitve plačanih storitev koncesionarjem. Oziroma delajo več pri čistih zasebnikih v zdravstvu, saj so po novem pacienti, če želijo pravočasno storitev, primorani v samoplačništvo,« je zapisal Rok Čakš.

»Ko premišljujemo, komu zaupati svoj glas na volitvah, je pomembno vedeti, s kakšnim programom se stranke podajajo na volitve. Kaj je tisto, kar nameravajo na oblasti narediti. Še bolj pomembno pa je to, kaj so do sedaj že naredile. Pretekla ravnanja akterjev običajno povedo več kot obljube, ki pa so bistveno bolj poceni,« je na portalu Zanima.me zapisal Peter Merše. 

Avtor pravi, da je slovenska oblast gluha za večino strokovne in civilne javnosti, a hitro odreagira na pobude Nike Kovač, ki jo Čakš opisuje kot izjemno vplivno aktivistko z močnim političnim zaledjem. Ob tem izpostavi tri primere tedna – vrnitev Biserke Marolt Meden k Levici, sporni nastop Joca Pečečnika v imenu podjetnikov ter medijsko napihnjeno afero z “burgerji” in Anžetom Logarjem – kot ponazoritev politične oportunosti, medijske pristranskosti in selektivnega aktivizma. Avtor sklene, da Inštitut 8. marec ni neodvisna civilna organizacija, temveč podaljšek leve politike, katere vpliv naj bi bil nesorazmerno velik.

Maratonci tečejo predzadnji krog, bi lahko karikirali aktualno dogajanje v slovenski politiki. Oblast, ki si neizmerno želi drugega mandata, je upehana, izpraznjena in brezidejna; deluje v nastavitvi “survival mode”, kar pomeni, da vse sile in vire usmerja v lastno preživetje. Ob lastni politični (ne)moči so največje sile medijski zavezniki in nevladni aktivisti, največji viri pa državni proračun in proračuni državnih podjetij.

»Če Strasbourg brani pravico do grobega jezika, je to morda zato, ker ve, da je alternativa še hujša: družba, kjer se govor filtrira skozi komisije občutljivosti, karikatura pa skozi sodne pozive. Mi pa smo žal v fazi, ko bi radi imeli svobodo govora kot spomenik preteklosti, ne kot živo prakso. In to je naš problem. Ne Goebbels kot metafora. Ne uniforma kot karikatura. Problem je, da se pri nas boj za resnico prehitro spremeni v boj za vtis. In vtis je že dolgo jasen: pravila veljajo, dokler ne pridejo do pravih ljudi,« je za portal Zanima.me zapisal Martin Nahtigal.

»Omejevanje števila zdravstvenih storitev koncesionarjem, prepovedi popoldanskega dela in prepovedi dela preko s.p-jev neizogibno vodijo v daljše čakalne vrste. In te so voda na mlin čistim zasebnikom, saj se pacienti zaradi čakanja v bolečinah odločijo za samoplačniško storitev. Povedano drugače – ne bo jih operiral dr. Gregor Kavčič v zasebni ordinaciji s koncesijo zanje brezplačno (preko plačila ZZZS), temveč on ali kdo drug v zasebni samoplačniški kliniki za nekaj sto ali tisoč evrov,« je zapisal urednik Rok Čakš.