Avtor opisuje, kako je tik po podpisu 82,5‑milijonske pogodbe za prenovo prve cevi predora Karavanke medijska hiša Delo, ki ima istega lastnika kot izvajalec del, med svoje kolumniste sprejela Tino Gaber Golob, ženo predsednika vlade, kar avtor razume kot poskus vplivanja na javno mnenje pred volitvami. Ob tem opozori na podražitve projekta, politično občutljiv čas objave ter dejstvo, da je bila njena kolumna edina brezplačno odklenjena, zaradi česar je dolgoletna kolumnistka Ksenija Benedetti odstopila, saj meni, da takšne uredniške odločitve spodkopavajo medijsko avtonomijo. Merše nadalje navaja primere, ki naj bi kazali na naklonjenost časnika vladi, ter izpostavlja finančne tokove med državo, podjetjem Kolektor CGP in medijsko hišo Delo, ki po njegovem mnenju ustvarjajo vtis prepletenosti interesov.

»Jasno je treba povedati: nekdo, ki vodi politiko, ki duhovnikom reže pravice, ki kriči o izločitvi Cerkve iz družbe, ko mora utišati verski glas, nikakor ne more računati, da bo v Cerkvi razumljen kot “svoj”. Lahko pride kot grešnik – kot vsi mi. Kot poklicani k spreobrnjenju – kot vsi mi. Ne more pa pričakovati, da bomo njegovo navzočnost razumeli kot znamenje spoštovanja. Spoštovanje se začne pri zakonih, ne pri polnočnici,« je zapisal Nahtigal. 

»Vsi, ki govorijo o pravici, pogosto novopečeni mamici, ki ji ponujajo splav, pozabijo povedati, da življenja, kot ga je poznala prej, ne bo več. Ona je namreč že mama s tem ko je zanosila. Vprašanje je samo, ali je mama živega, ali mrtvega otroka,« je med drugim v komentarju na portalu Zanima.me zapisal novinar Peter Merše. 

Namesto pomiritve se je razširil občutek nemoči. Vprašanja, ki jih slišimo v lokalnem okolju, niso več omejena na to, kdo je storilec, ampak segajo dlje: ali sistem sploh ve, kaj počne …

Avtor opozarja, da pred volitvami odločamo med vitko državo (manjša vloga države, nižji davki, privatizacija, deregulacija) in obilno socialno državo (široka javna mreža in višji davki), pri čemer se Slovenci zgodovinsko nagibajo k močni socialni državi. Barle izpostavi, da vitka država prinaša večjo učinkovitost in privlačnost za tuje vlagatelje, a zmanjšuje socialno varnost; doslej so bili izvedeni le delni ukrepi, predvsem debirokratizacija in digitalizacija javne uprave v letih 2020–2022, medtem ko so davčne razbremenitve in prodaje državnih deležev odložene. Avtor na koncu bralca vabi, naj pred volitvami preveri svoje stališče (tudi z uporabo umetne inteligence) in izbere program stranke, ki mu najbolj ustreza.

V komentarju je med drugim spomnil, kako je nastala zadnja desnosredinska vlada. »Zgodil se je čudež. Na čelu SMC-ja in Desusa je prišlo ravno ob pravem času, kot naročeno, do menjave voditeljev, ki sta bila pripravljena sodelovati z Janezom Janšo. In to kljub temu, da sta se njuna predhodnika, Miro Cerar in Karl Erjavec, pred volitvami zaklinjala, da v takšno koalicijo ne bosta šla. Še več, Erjavec je z Zoranom Jankovićem celo sklenil pakt, imenovan Levi blok, katerega glavni cilj je bil, da stranke leve sredine po volitvah ne bi sklepale koalicijskih dogovorov s SDS-om in njenim predsednikom,« je zapisal komentator. 

»Tabor proti evtanaziji je zmagal, kljub temu da je imel na voljo bistveno manj financ, bistveno manj dostopa v vodilne medije, doživljal celo cenzuro, tako pri naročenih oglasih kot celo pri blokadah računov na družbenih omrežjih. Tudi politične stranke opozicije so bile tokrat bistveno manj angažirane, saj jim ni bil v interesu referendum tik pred volitvami, kjer je bila zmaga vse prej kot gotova,« je zapisal Peter Merše.