Kaj je ostalo od tajne policije, ki je leta 1988 nadzirala vse pore slovenske družbe, bila po prvih večstrankarskih volitvah še vedno polno operativna, v letih po osamosvojitvi pripravila teren za zamenjavo oblasti in pred desetimi leti na primer poskrbela za čiščenje kreditnih map v največji banki? Nemogoče je, da bi na tisoče ljudi poniknilo in povsem opustilo delo, za katerega so bili izšolani ali bolje vzgojeni.

Najmanj, kar bi država bila dolžna je, da bi novi (kmetijski) zakoni nastajali transparentno, z veliko meri previdnosti in ob aktivnem sodelovanju kmečke strani. Petdeset (50) odstotni padec števila živinorejskih kmetij, ki smo mu priča v zadnjih treh letih namreč jasno kaže, da lahko aktivistično napisana nova zakonodaja vodi v propad slovenskega kmetijstva. Več boste slišali v #3 podkastu RAST.

Prisluhnite čudovitemu razmisleku, ki nas popelje skozi čarobno popotovanje introspekcije ob prehodu leta. Govori o pomenu notranje inventure, iskanju ravnovesja med obveznostmi in trenutki miru, ter o drobnih iskricah, ki lahko zanetijo našo navdihnjenost za bolj polno življenje. Njene misli nas spomnijo na lepoto vsakdanjosti in pomen pristnosti, topline ter spoštovanja – do sebe in drugih. Pridružite se nam in odkrijte, kako lahko tudi vi ustvarite prazničnost v vsakem dnevu.

Ne glede na vse, kar se dogaja, kar se je dogajalo in kar je pred dva tisoč leti doživljala tako imenovana Sveta dežela, Bog prihaja v ta svet. Prihaja ne glede na razdejanje, na sovraštvo, na prepire in prevare, na krivične sodbe, na samozadostnost vladajočih, prihaja … Želi nam biti blizu, želi biti naš brat, eden izmed nas. Prinaša nam blagoslov, upanje, tolažbo …  Bog prihaja, kaj pa mi? 

V svojem razmišljanju se je avtor Jože Bartolj zazrl na minulo leto in ob doživetem razmišljal o vrednotenju vsega, kar doživljamo.

Avtor v besedilu razmišlja o vplivu naglice in instantne kulture na doživljanje narave, medosebnih odnosov in vzgoje. Vse omenjeno in še marsikaj drugega v življenju terja postopnost in čas. Opominja, da je resničnost kompleksna, zgodovina pa mešanica lepote in bolečine, kar kliče k potrpežljivosti in zavedanju, da na največje stvari v življenju – rojstvo, ljubezen in odrešenje – ne moremo vplivati sami. Adventno pričakovanje ni pasivno čakanje, ampak aktiven proces priprave srca za sprejemanje nečesa globljega in lepšega. Ključno vprašanje tega časa ostaja: Koga pričakujem in ali sem Nanj res pripravljen?

Mogoče je prav začetek adventnega časa lahko spodbuda, da si začnemo bolj prizadevati za mir, predvsem v okolju, kjer živimo: doma, s sodelavci, v našem kraju. Čeprav se včasih zdi, kot da živimo v nekem mehurčku, v katerem se nam ne more zgoditi ničesar, se to lahko hitro razblini.