Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije.
»Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.«
Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«
“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.”
»S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.«
Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.
“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.”
»Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.«
Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.
“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.”
Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.«
“Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.”
Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici.
»Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.«
“Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”
»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«
“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.”
»Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«
»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.
Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije.
»Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.«
Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«
“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.”
»S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.«
Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.
“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.”
»Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.«
Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.
“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.”
Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.«
“Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.”
Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici.
»Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.«
“Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”
»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«
“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.”
»Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«
»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.
Naš gost
»Kjer je dobrota in ljubezen, tam je Bog«. To je bilo novomašno geslo Alojzija Grebenca – besede, ki ga spremljajo že vseh 50 let mašništva. V tokratnem sobotnem popoldnevu ste ga lahko pobliže spoznali: njegovo življenjsko in duhovniško pot, ki ga je pripeljala do zlatomašnika. Alojzij Grebenc je župnik v župniji Dol pri Ljubljani, dekan dekanije Ljubljana-Moste in od leta 2021 tudi častni kanonik stolnega kapitlja v Ljubljani. Sicer pa človek, ki si prizadeva za sožitje vseh ljudi in verjame, da lepa beseda vedno lepo mesto najde.
Naš gost
»Kjer je dobrota in ljubezen, tam je Bog«. To je bilo novomašno geslo Alojzija Grebenca – besede, ki ga spremljajo že vseh 50 let mašništva. V tokratnem sobotnem popoldnevu ste ga lahko pobliže spoznali: njegovo življenjsko in duhovniško pot, ki ga je pripeljala do zlatomašnika. Alojzij Grebenc je župnik v župniji Dol pri Ljubljani, dekan dekanije Ljubljana-Moste in od leta 2021 tudi častni kanonik stolnega kapitlja v Ljubljani. Sicer pa človek, ki si prizadeva za sožitje vseh ljudi in verjame, da lepa beseda vedno lepo mesto najde.
Naš gost
Tokrat smo gostili glasbeni dvojec, ki navdušuje z nežnostjo, virtuoznostjo in odrsko ubranostjo – duo Claripiano. Sestavljata ga pianistka Tatjana Kaučič in klarinetist Dušan Sodja. Skladbe za klarinet in klavir v njuni izvedbi niso le tehnično dovršene, temveč polne čustev, pristnega dialoga in skupnega diha. 30 letnico delovanja sta zaznamovala z izidom zgoščenke 30 ClariPiano, ki vsebuje izključno izvirno slovensko glasbo za klarinet in klavir, za duo z mešanim zborom in godalnim orkestrom.
Naš gost
Tokrat smo gostili glasbeni dvojec, ki navdušuje z nežnostjo, virtuoznostjo in odrsko ubranostjo – duo Claripiano. Sestavljata ga pianistka Tatjana Kaučič in klarinetist Dušan Sodja. Skladbe za klarinet in klavir v njuni izvedbi niso le tehnično dovršene, temveč polne čustev, pristnega dialoga in skupnega diha. 30 letnico delovanja sta zaznamovala z izidom zgoščenke 30 ClariPiano, ki vsebuje izključno izvirno slovensko glasbo za klarinet in klavir, za duo z mešanim zborom in godalnim orkestrom.
Naš gost
S. Nikolina je za kuhalnico najprej poprijela, ko je pomagala mami doma v Lenartu v Slovenskih goricah. Eno leto se je šolala pri sestrah na gospodinjski šoli v Avstriji. Nato je, da bi zaslužila za šolnino, kuhala v turističnem objektu ob Vrbskem jezeru. Vmes je dozorela odločitev za vstop k samostan, in sicer v red šolskih sester v Repnjah. Tam je nadaljevala kuharsko tradicijo sestre Vendeline, ki je bila tudi njena učiteljica v Avstriji. Leta 1975 je začela pripravljati kuharske tečaje in svoje bogato znanje posredovala več kot tisoč ženam in dekletom. Leta 1990 je začela pripravljati recepte za tednik Družina, od leta 2006 sodeluje z našim radiem.
Naš gost
S. Nikolina je za kuhalnico najprej poprijela, ko je pomagala mami doma v Lenartu v Slovenskih goricah. Eno leto se je šolala pri sestrah na gospodinjski šoli v Avstriji. Nato je, da bi zaslužila za šolnino, kuhala v turističnem objektu ob Vrbskem jezeru. Vmes je dozorela odločitev za vstop k samostan, in sicer v red šolskih sester v Repnjah. Tam je nadaljevala kuharsko tradicijo sestre Vendeline, ki je bila tudi njena učiteljica v Avstriji. Leta 1975 je začela pripravljati kuharske tečaje in svoje bogato znanje posredovala več kot tisoč ženam in dekletom. Leta 1990 je začela pripravljati recepte za tednik Družina, od leta 2006 sodeluje z našim radiem.
Naš gost
Dan po praznovanju obletnice začetka oddajanja Radia Ognjišče iz ljubljanskega studia smo v oddajo Naš gost povabili enega prvih radijskih sodelavcev, Ivana Hudnika, ki je že takoj na začetku stopil v čevlje glasbenega urednika. Vprašali smo ga, kaj ga je pripeljalo do tja, pa tudi podrobneje o njegovi pestri glasbeni karieri, ki ga je popeljala na nekatere velike odre. Ivan pravi, da je glede radia in njegove prihodnosti optimist.
Naš gost
Dan po praznovanju obletnice začetka oddajanja Radia Ognjišče iz ljubljanskega studia smo v oddajo Naš gost povabili enega prvih radijskih sodelavcev, Ivana Hudnika, ki je že takoj na začetku stopil v čevlje glasbenega urednika. Vprašali smo ga, kaj ga je pripeljalo do tja, pa tudi podrobneje o njegovi pestri glasbeni karieri, ki ga je popeljala na nekatere velike odre. Ivan pravi, da je glede radia in njegove prihodnosti optimist.
Naš gost
Roman Gašperin je zanimiv gospod. Čeprav ga krasi srebro v laseh, iz njegovih oči sijeta zvedavost in tudi nekakšna navihanost. Prav taka, kot jo beremo v štirih, doslej izdanih, knjigah Enci benci na kamenci. Je zbiratelj in avtor omenjenih knjig. V času služenja vojaškega roka so nastajala pisma, ki sta jih z ženo Bredo zbrala in izdala knjigo, resnično ljubezensko zgodbo v pismih, z naslovom Živim od tvojih besed. Začetki življenja so bili skromni, danes zagotovo lahko pove, da živi bogato in polno življenje.
Naš gost
Roman Gašperin je zanimiv gospod. Čeprav ga krasi srebro v laseh, iz njegovih oči sijeta zvedavost in tudi nekakšna navihanost. Prav taka, kot jo beremo v štirih, doslej izdanih, knjigah Enci benci na kamenci. Je zbiratelj in avtor omenjenih knjig. V času služenja vojaškega roka so nastajala pisma, ki sta jih z ženo Bredo zbrala in izdala knjigo, resnično ljubezensko zgodbo v pismih, z naslovom Živim od tvojih besed. Začetki življenja so bili skromni, danes zagotovo lahko pove, da živi bogato in polno življenje.
Naš gost
Dr. Tatjana Avšič Županc je letošnja Zoisova nagrajenka za življenjsko delo in izjemno zanimiva sogovornica, zaljubljena v mikrobiologijo, zlasti virologijo. V oddaji Naš gost smo izvedeli veliko o njenem zanimivem delu, ki se vedno začne v naravi in nadaljuje v laboratoriju. Odgovorila je tudi na vprašanje, kako ravna ob zavedanju, da so virusi del našega življenja.
Naš gost
Dr. Tatjana Avšič Županc je letošnja Zoisova nagrajenka za življenjsko delo in izjemno zanimiva sogovornica, zaljubljena v mikrobiologijo, zlasti virologijo. V oddaji Naš gost smo izvedeli veliko o njenem zanimivem delu, ki se vedno začne v naravi in nadaljuje v laboratoriju. Odgovorila je tudi na vprašanje, kako ravna ob zavedanju, da so virusi del našega življenja.
Naš gost
Na Martinovo soboto je bil z nami Franc Tomše, po domače Martinov iz Globočic, mizar po poklicu, odličen vinogradnik in vinar, ki je bil leta 2012 tudi kralj cvička. Spoznali smo njegovo zanimivo življenjsko pot, slišali, kako sta se z ženo odločila za turizem na kmetiji in ga razvijala na poseben, sebi lasten način, ki pozornost namenja tudi domači družini in vrednotam.
Naš gost
Na Martinovo soboto je bil z nami Franc Tomše, po domače Martinov iz Globočic, mizar po poklicu, odličen vinogradnik in vinar, ki je bil leta 2012 tudi kralj cvička. Spoznali smo njegovo zanimivo življenjsko pot, slišali, kako sta se z ženo odločila za turizem na kmetiji in ga razvijala na poseben, sebi lasten način, ki pozornost namenja tudi domači družini in vrednotam.
Naš gost
Zlatomašnik Miro Šlibar kot duhovnik že petdeset let črpa iz novomašnega gesla: »Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.« (Rim, 8, 28). Je častni kaplan bazilike v Lurdu in član kapitlja lurških kaplanov, svojo duhovniško pot je začel v Sodražici, nadaljeval kot kaplan v Šentjerneju in Zagorju ob Savi. Iz mnogih služb, ki gradijo mozaik njegovega poslanstva, je gotovo najbolj odmevno vodenje bolniške župnije v Ljubljani. Danes je hišni duhovnik v samostanu Marijinih sester na Dobrovi. Vsa leta je srčno predan delu z bolniki in skrbi za bolniško pastoralo. Morda ste se z njegovim krepkim korakom srečali na Kredarici, kjer je od leta 2019 odgovoren za svete maše. Mnogi bi ga prepoznali tudi po glasu, saj je zvesti sodelavec »Radijskih katehez za bolnike« na Radiu Ognjišče. Prisluhnite duhovniku, ki po različnih poteh pričuje za življenje.
Naš gost
Zlatomašnik Miro Šlibar kot duhovnik že petdeset let črpa iz novomašnega gesla: »Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.« (Rim, 8, 28). Je častni kaplan bazilike v Lurdu in član kapitlja lurških kaplanov, svojo duhovniško pot je začel v Sodražici, nadaljeval kot kaplan v Šentjerneju in Zagorju ob Savi. Iz mnogih služb, ki gradijo mozaik njegovega poslanstva, je gotovo najbolj odmevno vodenje bolniške župnije v Ljubljani. Danes je hišni duhovnik v samostanu Marijinih sester na Dobrovi. Vsa leta je srčno predan delu z bolniki in skrbi za bolniško pastoralo. Morda ste se z njegovim krepkim korakom srečali na Kredarici, kjer je od leta 2019 odgovoren za svete maše. Mnogi bi ga prepoznali tudi po glasu, saj je zvesti sodelavec »Radijskih katehez za bolnike« na Radiu Ognjišče. Prisluhnite duhovniku, ki po različnih poteh pričuje za življenje.

Komentar tedna
Advent ni le čas veselja, je tudi čas pričakovanja. In za vsakogar od nas, ki želimo slediti Kristusu kot prinašalci luči, se mi zdijo na mestu vprašanja: »Kaj sploh pričakujem? Kaj me bo rešilo? Božičnica? Spomladanske volitve? Kateri od političnih ali civilnodružbenih voditeljev? Kaj čisto zares pričakujem? O čem si upam sanjati?«
Škoda bi bilo, da bi šle te sanje mimo nas, ker se sami sebi ne bi zdeli dovolj vredni, da se nam zgodijo.
Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba smo začeli s predvajanjem nekaterih prispevkov iz simpozija z naslovom Temna in težka dediščina komunistične revolucije na Slovenskem, ki je potekal 10. septembra 2025. Soorganizirala sta ga Slovenska matica in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani v sklopu Leta dediščine. Na njem je sodelovala vrsta referentov različnih strok, ki so temno in težko dediščino komunistične revolucije predstavili vsak iz svojega poklicnega vidika. Poleg uvodnih besed ste lahko slišali tudi predavanje Lane Delač Hrovatin v katerem je predstavila nadzor tajne politične policije nad Edvardom Kocbekom, Borisom Pahorjem in Viktorjem Blažičem.
Duhovna misel
Nekoč je živel mož, ki je bil obsojen na to, da je od svojega rojstva na hrbtu imel pritrjen velik koš. Ni pa vedel, kaj prenašal njem. Dan in noč je ...
Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Kmetijska oddaja
V nedeljski kmetijski oddaji ste slišali odmev na četrtkove proteste kmetov v Bruslju, v drugem delu pa je bil naš gost direktor Mlekarne Planika Miran Božič.
Slovencem po svetu in domovini
Kako so se skozi advent pripravljali na božič in kako bodo praznovali sveti večer, božični praznik in god svetega Štefana naši rojaki po svetu? Z nami so bili: frančiškan p. Darko Žnidaršič, slovenski župnik iz Sydneyja v Avstraliji, Franci Cukjati, delegat slovenskih duhovnikov v Buenos Airesu v Argentini [od 14:08 naprej], salezijanec Drago Gačnik, slovenski župnik v Hamiltonu v Kanadi [od 25:26 naprej] in Jože Kamin, delegat za Francijo in slovenski župnik v Freyming-Merlebachu v Franciji [od 34:09 naprej].
Adventna spodbuda
Življenje pred nas prinaša take in drugačne poti. V Zgodbi upanja smo slišali pripoved o Abrahamu, ki je prehodil pot od zapornika do salezijanca. Iz Etiopije je pisala misijonarka Polona Dominik.
Zgodbe za otroke
Dragi otroci, starši in vsi ljubitelji lepih zgodb! V današnji zgodbi radijskega adventnega koledarja prisluhnite zgodbi Elizabete in Zaharija, ter Jožefovih prav posebnih, angelskih sanjah. Prijetno poslušanje vam želi vaš radio Ognjišče!
Spominjamo se
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Kuhajmo s sestro Nikolino
Poslušalka je prosila za nasvet za pripravo čokoladne potice. Sestra Nikolina je povedala, da naj pripravi ustrezno testo iz 1 kg moke. Malo bolj kompaktno naj bo, doda tudi malo več kvasa. Za nadev pa potrebuje: ¼ l mleka, 25 dag masla, 18 dag sladkorja. To zavre, nato pa zakuha 30 dag moke, doda 20 dag čokolade, da se raztopi kakor puding. To ohladi do mlačnega in potem namaže na razvaljano testo.
Zgodbe za otroke
Dragi otroci, starši in vsi ljubitelji lepih zgodb! V današnji zgodbi radijskega adventnega koledarja prisluhnite zgodbi Elizabete in Zaharija, ter Jožefovih prav posebnih, angelskih sanjah. Prijetno poslušanje vam želi vaš radio Ognjišče!
Duhovna misel
Nekoč je živel mož, ki je bil obsojen na to, da je od svojega rojstva na hrbtu imel pritrjen velik koš. Ni pa vedel, kaj prenašal njem. Dan in noč je ...
Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.