Zakladi naše dediščine

VEČ ...|27. 2. 2024
Gobarstvo

Lado Rot je v otroštvu preživljal počitniški čas na Pokljuki, kjer se je začela njegova ljubezen do gobarjenja in narave sploh. Pogovarjali smo se o drugačnem pristopu in novi ideji obujanja ter ohranjanja gobarskega znanja prednikov. 

Gobarstvo

Lado Rot je v otroštvu preživljal počitniški čas na Pokljuki, kjer se je začela njegova ljubezen do gobarjenja in narave sploh. Pogovarjali smo se o drugačnem pristopu in novi ideji obujanja ter ohranjanja gobarskega znanja prednikov. 

kulturanaravadediščinaizročilodružba

Zakladi naše dediščine

Gobarstvo

Lado Rot je v otroštvu preživljal počitniški čas na Pokljuki, kjer se je začela njegova ljubezen do gobarjenja in narave sploh. Pogovarjali smo se o drugačnem pristopu in novi ideji obujanja ter ohranjanja gobarskega znanja prednikov. 

VEČ ...|27. 2. 2024
Gobarstvo

Lado Rot je v otroštvu preživljal počitniški čas na Pokljuki, kjer se je začela njegova ljubezen do gobarjenja in narave sploh. Pogovarjali smo se o drugačnem pristopu in novi ideji obujanja ter ohranjanja gobarskega znanja prednikov. 

Tanja Dominko

kulturanaravadediščinaizročilodružba

Zakladi naše dediščine

VEČ ...|13. 2. 2024
Folklorna skupina Vinko Korže iz Cirkovc

Folklorna skupina Vinko Korže iz Cirkovc je najstarejša folklorna skupina v Sloveniji in pomemben del slovenskega pustnega časa. Ob devetdesetletnici delovanja, ki so jo obeležili lani, so mladi člani tisti, ki ohranjajo in skrbijo za izročilo. Vodi jih Tina Urih, s katero smo se pogovarjali. V pustnem času so poznani kot Cirkuški ploharji zaradi običaja vleke borovega ploha, ki so ga uspešno vpisali tudi na seznam nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo RS.    

Folklorna skupina Vinko Korže iz Cirkovc

Folklorna skupina Vinko Korže iz Cirkovc je najstarejša folklorna skupina v Sloveniji in pomemben del slovenskega pustnega časa. Ob devetdesetletnici delovanja, ki so jo obeležili lani, so mladi člani tisti, ki ohranjajo in skrbijo za izročilo. Vodi jih Tina Urih, s katero smo se pogovarjali. V pustnem času so poznani kot Cirkuški ploharji zaradi običaja vleke borovega ploha, ki so ga uspešno vpisali tudi na seznam nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo RS.    

dediščinatradicijaizročilofolklora

Zakladi naše dediščine

Folklorna skupina Vinko Korže iz Cirkovc

Folklorna skupina Vinko Korže iz Cirkovc je najstarejša folklorna skupina v Sloveniji in pomemben del slovenskega pustnega časa. Ob devetdesetletnici delovanja, ki so jo obeležili lani, so mladi člani tisti, ki ohranjajo in skrbijo za izročilo. Vodi jih Tina Urih, s katero smo se pogovarjali. V pustnem času so poznani kot Cirkuški ploharji zaradi običaja vleke borovega ploha, ki so ga uspešno vpisali tudi na seznam nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo RS.    

VEČ ...|13. 2. 2024
Folklorna skupina Vinko Korže iz Cirkovc

Folklorna skupina Vinko Korže iz Cirkovc je najstarejša folklorna skupina v Sloveniji in pomemben del slovenskega pustnega časa. Ob devetdesetletnici delovanja, ki so jo obeležili lani, so mladi člani tisti, ki ohranjajo in skrbijo za izročilo. Vodi jih Tina Urih, s katero smo se pogovarjali. V pustnem času so poznani kot Cirkuški ploharji zaradi običaja vleke borovega ploha, ki so ga uspešno vpisali tudi na seznam nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo RS.    

Nataša Ličen

dediščinatradicijaizročilofolklora

Informativni prispevki

VEČ ...|12. 2. 2024
Korant še vedno »lavfa« analogno

Iz vasi, od koder izvira najbolj priljubljena in prepoznavna tradicionalna pustna maska, so prišli v »belo Ljubljano«, tudi na Radio Ognjišče, koranti. V njih je še vedno nekaj vzvišenega, mogočnega in skrivnostnega. Izdelujejo jih posebni mojstri.

»Izvirni korant je doma v vasi Markovci. Oblečen je v ovčjo kožo, v masko, ki je za nekoga grozljiva za drugega ponos, v gamaše, oziroma v »štucnje«, kot jim rečemo pri nas, pa v črne čevlje z raznobarvnimi vezalkami. Za pasom ima obešeno verigo s kravjimi zvonci. Glavna oprema koranta pa je »ježevka«, po eni strani služi zavarovanju, po drugi strani pa se nanjo navezujejo robci. Korant, ki jih od deklet zbere največ, je »naj korant« v tistem letu. Ta naša korantija je preplavila Slovenijo, kar je škoda. Kajti, če hočemo videti prave beneške maske, moramo priti v Benetke, tako bi bilo prav tudi, če bi hoteli videti pravega koranta, bi morali priti v Markovce. Ampak, žal tako je, na to ne moremo vplivati. Smo pa mi zdaj tu na obisku v vaših radijskih prostorih vsi rojeni Markovčani, tako da boljšega originala od tega ni. 

Med skupino korantov je bil tudi lik tako imenovanega »hudičeka«, ki ima več nalog. Najpomembnejša je usmerjanje korantov, ker ti ne vidijo dobro, da jih potegne za kožuh in pomaga pri varnem prestopu čez prag. Usmerja jih tudi v gneči, pazi nanje, da so varni na poteh in jih na cestah ne povozi kakšen avto. »Ima pa »hudiček« še nekaj drugih zelo važnih nalog«, je skrivnostno in nagajivo hudomušno pripomnil mož, preoblečen v ta lik, in Juretov sogovornik ob obisku korantov Radia Ognjišče. 

Pravilo, kdaj korant sme sneti masko, je takšno, da se lahko odkrije v hiši svojega dekleta. Zavese na oknih so se zagrnile, tako nihče ni vedel, kdo je. Resnično je bila skrivnostna maska. Nekoč so si fantje zvonce okrog pasu celo zaklenili, zavezovali, da jih res nihče ni mogel sleči. Ker največja sramota za koranta je, če so mu uspeli sneti masko in ga razkrili.«

Običaj koranta je bil pred devetimi leti z državnim odlokom razglašen za živo mojstrovino državnega pomena. Namen razglasitve je povečati zavedanje njegovega pomena na lokalni, regionalni in državni ravni, prepoznavnost ter predvsem, spodbuditi njegovo ohranjanje. 

»Mladina, ja, … moram reči, ne glede na elektroniko, korant še stalno »lavfa« analogno, »tak da«, ni se bati za prihodnost našega tako zvanega fašenka«, imamo mladino, imamo podmladek.«

“Fašenk” se konča na pepelnico točno ob polnoči. Če je kdo to prespal, ali kje obležal, si je moral zatlačiti papir v zvonce, da na poti do doma po vasi ni cingljalo.

Korant še vedno »lavfa« analogno

Iz vasi, od koder izvira najbolj priljubljena in prepoznavna tradicionalna pustna maska, so prišli v »belo Ljubljano«, tudi na Radio Ognjišče, koranti. V njih je še vedno nekaj vzvišenega, mogočnega in skrivnostnega. Izdelujejo jih posebni mojstri.

»Izvirni korant je doma v vasi Markovci. Oblečen je v ovčjo kožo, v masko, ki je za nekoga grozljiva za drugega ponos, v gamaše, oziroma v »štucnje«, kot jim rečemo pri nas, pa v črne čevlje z raznobarvnimi vezalkami. Za pasom ima obešeno verigo s kravjimi zvonci. Glavna oprema koranta pa je »ježevka«, po eni strani služi zavarovanju, po drugi strani pa se nanjo navezujejo robci. Korant, ki jih od deklet zbere največ, je »naj korant« v tistem letu. Ta naša korantija je preplavila Slovenijo, kar je škoda. Kajti, če hočemo videti prave beneške maske, moramo priti v Benetke, tako bi bilo prav tudi, če bi hoteli videti pravega koranta, bi morali priti v Markovce. Ampak, žal tako je, na to ne moremo vplivati. Smo pa mi zdaj tu na obisku v vaših radijskih prostorih vsi rojeni Markovčani, tako da boljšega originala od tega ni. 

Med skupino korantov je bil tudi lik tako imenovanega »hudičeka«, ki ima več nalog. Najpomembnejša je usmerjanje korantov, ker ti ne vidijo dobro, da jih potegne za kožuh in pomaga pri varnem prestopu čez prag. Usmerja jih tudi v gneči, pazi nanje, da so varni na poteh in jih na cestah ne povozi kakšen avto. »Ima pa »hudiček« še nekaj drugih zelo važnih nalog«, je skrivnostno in nagajivo hudomušno pripomnil mož, preoblečen v ta lik, in Juretov sogovornik ob obisku korantov Radia Ognjišče. 

Pravilo, kdaj korant sme sneti masko, je takšno, da se lahko odkrije v hiši svojega dekleta. Zavese na oknih so se zagrnile, tako nihče ni vedel, kdo je. Resnično je bila skrivnostna maska. Nekoč so si fantje zvonce okrog pasu celo zaklenili, zavezovali, da jih res nihče ni mogel sleči. Ker največja sramota za koranta je, če so mu uspeli sneti masko in ga razkrili.«

Običaj koranta je bil pred devetimi leti z državnim odlokom razglašen za živo mojstrovino državnega pomena. Namen razglasitve je povečati zavedanje njegovega pomena na lokalni, regionalni in državni ravni, prepoznavnost ter predvsem, spodbuditi njegovo ohranjanje. 

»Mladina, ja, … moram reči, ne glede na elektroniko, korant še stalno »lavfa« analogno, »tak da«, ni se bati za prihodnost našega tako zvanega fašenka«, imamo mladino, imamo podmladek.«

“Fašenk” se konča na pepelnico točno ob polnoči. Če je kdo to prespal, ali kje obležal, si je moral zatlačiti papir v zvonce, da na poti do doma po vasi ni cingljalo.

infodružbadediščinaizročilo

Informativni prispevki

Korant še vedno »lavfa« analogno

Iz vasi, od koder izvira najbolj priljubljena in prepoznavna tradicionalna pustna maska, so prišli v »belo Ljubljano«, tudi na Radio Ognjišče, koranti. V njih je še vedno nekaj vzvišenega, mogočnega in skrivnostnega. Izdelujejo jih posebni mojstri.

»Izvirni korant je doma v vasi Markovci. Oblečen je v ovčjo kožo, v masko, ki je za nekoga grozljiva za drugega ponos, v gamaše, oziroma v »štucnje«, kot jim rečemo pri nas, pa v črne čevlje z raznobarvnimi vezalkami. Za pasom ima obešeno verigo s kravjimi zvonci. Glavna oprema koranta pa je »ježevka«, po eni strani služi zavarovanju, po drugi strani pa se nanjo navezujejo robci. Korant, ki jih od deklet zbere največ, je »naj korant« v tistem letu. Ta naša korantija je preplavila Slovenijo, kar je škoda. Kajti, če hočemo videti prave beneške maske, moramo priti v Benetke, tako bi bilo prav tudi, če bi hoteli videti pravega koranta, bi morali priti v Markovce. Ampak, žal tako je, na to ne moremo vplivati. Smo pa mi zdaj tu na obisku v vaših radijskih prostorih vsi rojeni Markovčani, tako da boljšega originala od tega ni. 

Med skupino korantov je bil tudi lik tako imenovanega »hudičeka«, ki ima več nalog. Najpomembnejša je usmerjanje korantov, ker ti ne vidijo dobro, da jih potegne za kožuh in pomaga pri varnem prestopu čez prag. Usmerja jih tudi v gneči, pazi nanje, da so varni na poteh in jih na cestah ne povozi kakšen avto. »Ima pa »hudiček« še nekaj drugih zelo važnih nalog«, je skrivnostno in nagajivo hudomušno pripomnil mož, preoblečen v ta lik, in Juretov sogovornik ob obisku korantov Radia Ognjišče. 

Pravilo, kdaj korant sme sneti masko, je takšno, da se lahko odkrije v hiši svojega dekleta. Zavese na oknih so se zagrnile, tako nihče ni vedel, kdo je. Resnično je bila skrivnostna maska. Nekoč so si fantje zvonce okrog pasu celo zaklenili, zavezovali, da jih res nihče ni mogel sleči. Ker največja sramota za koranta je, če so mu uspeli sneti masko in ga razkrili.«

Običaj koranta je bil pred devetimi leti z državnim odlokom razglašen za živo mojstrovino državnega pomena. Namen razglasitve je povečati zavedanje njegovega pomena na lokalni, regionalni in državni ravni, prepoznavnost ter predvsem, spodbuditi njegovo ohranjanje. 

»Mladina, ja, … moram reči, ne glede na elektroniko, korant še stalno »lavfa« analogno, »tak da«, ni se bati za prihodnost našega tako zvanega fašenka«, imamo mladino, imamo podmladek.«

“Fašenk” se konča na pepelnico točno ob polnoči. Če je kdo to prespal, ali kje obležal, si je moral zatlačiti papir v zvonce, da na poti do doma po vasi ni cingljalo.

VEČ ...|12. 2. 2024
Korant še vedno »lavfa« analogno

Iz vasi, od koder izvira najbolj priljubljena in prepoznavna tradicionalna pustna maska, so prišli v »belo Ljubljano«, tudi na Radio Ognjišče, koranti. V njih je še vedno nekaj vzvišenega, mogočnega in skrivnostnega. Izdelujejo jih posebni mojstri.

»Izvirni korant je doma v vasi Markovci. Oblečen je v ovčjo kožo, v masko, ki je za nekoga grozljiva za drugega ponos, v gamaše, oziroma v »štucnje«, kot jim rečemo pri nas, pa v črne čevlje z raznobarvnimi vezalkami. Za pasom ima obešeno verigo s kravjimi zvonci. Glavna oprema koranta pa je »ježevka«, po eni strani služi zavarovanju, po drugi strani pa se nanjo navezujejo robci. Korant, ki jih od deklet zbere največ, je »naj korant« v tistem letu. Ta naša korantija je preplavila Slovenijo, kar je škoda. Kajti, če hočemo videti prave beneške maske, moramo priti v Benetke, tako bi bilo prav tudi, če bi hoteli videti pravega koranta, bi morali priti v Markovce. Ampak, žal tako je, na to ne moremo vplivati. Smo pa mi zdaj tu na obisku v vaših radijskih prostorih vsi rojeni Markovčani, tako da boljšega originala od tega ni. 

Med skupino korantov je bil tudi lik tako imenovanega »hudičeka«, ki ima več nalog. Najpomembnejša je usmerjanje korantov, ker ti ne vidijo dobro, da jih potegne za kožuh in pomaga pri varnem prestopu čez prag. Usmerja jih tudi v gneči, pazi nanje, da so varni na poteh in jih na cestah ne povozi kakšen avto. »Ima pa »hudiček« še nekaj drugih zelo važnih nalog«, je skrivnostno in nagajivo hudomušno pripomnil mož, preoblečen v ta lik, in Juretov sogovornik ob obisku korantov Radia Ognjišče. 

Pravilo, kdaj korant sme sneti masko, je takšno, da se lahko odkrije v hiši svojega dekleta. Zavese na oknih so se zagrnile, tako nihče ni vedel, kdo je. Resnično je bila skrivnostna maska. Nekoč so si fantje zvonce okrog pasu celo zaklenili, zavezovali, da jih res nihče ni mogel sleči. Ker največja sramota za koranta je, če so mu uspeli sneti masko in ga razkrili.«

Običaj koranta je bil pred devetimi leti z državnim odlokom razglašen za živo mojstrovino državnega pomena. Namen razglasitve je povečati zavedanje njegovega pomena na lokalni, regionalni in državni ravni, prepoznavnost ter predvsem, spodbuditi njegovo ohranjanje. 

»Mladina, ja, … moram reči, ne glede na elektroniko, korant še stalno »lavfa« analogno, »tak da«, ni se bati za prihodnost našega tako zvanega fašenka«, imamo mladino, imamo podmladek.«

“Fašenk” se konča na pepelnico točno ob polnoči. Če je kdo to prespal, ali kje obležal, si je moral zatlačiti papir v zvonce, da na poti do doma po vasi ni cingljalo.

Jure SešekNataša Ličen

infodružbadediščinaizročilo

Zakladi naše dediščine

VEČ ...|6. 2. 2024
Krušna dobrota - sončnica

V Cerkljah ob Krki, kjer smo se v letu 2023 srečali s skupino poslušalk in poslušalcev ob tradicionalnem kolesarskem romanju, nas je pogostila tudi Helena Volčanšek z umetelno spečeno krušno dobroto - sončnico. Njena je posebna, ker je maslena in sladkega okusa, speče jo največkrat za posebne priložnosti. 

Krušna dobrota - sončnica

V Cerkljah ob Krki, kjer smo se v letu 2023 srečali s skupino poslušalk in poslušalcev ob tradicionalnem kolesarskem romanju, nas je pogostila tudi Helena Volčanšek z umetelno spečeno krušno dobroto - sončnico. Njena je posebna, ker je maslena in sladkega okusa, speče jo največkrat za posebne priložnosti. 

kulturadediščinatradicijaizročilo

Zakladi naše dediščine

Krušna dobrota - sončnica

V Cerkljah ob Krki, kjer smo se v letu 2023 srečali s skupino poslušalk in poslušalcev ob tradicionalnem kolesarskem romanju, nas je pogostila tudi Helena Volčanšek z umetelno spečeno krušno dobroto - sončnico. Njena je posebna, ker je maslena in sladkega okusa, speče jo največkrat za posebne priložnosti. 

VEČ ...|6. 2. 2024
Krušna dobrota - sončnica

V Cerkljah ob Krki, kjer smo se v letu 2023 srečali s skupino poslušalk in poslušalcev ob tradicionalnem kolesarskem romanju, nas je pogostila tudi Helena Volčanšek z umetelno spečeno krušno dobroto - sončnico. Njena je posebna, ker je maslena in sladkega okusa, speče jo največkrat za posebne priložnosti. 

Nataša Ličen

kulturadediščinatradicijaizročilo

Zakladi naše dediščine

VEČ ...|30. 1. 2024
Lončarstvo Trkolja

Mirana Trkoljo smo spoznali na mini radijskih počitnicah v Prekmurju, jeseni leta 2023. Izdelava lončenih izdelkov je več kot zgolj delo, pravi. Je most med preteklostjo in prihodnostjo. Njegove zgodnje izkušnje z glino segajo v otroštvo, ko je prvič občutil teksturo in oblikovalsko svobodo, ki jo ponuja. Po pridobljenih osnovah, ki mu jih je pri petnajstih letih predal stric, je izpopolnil svoje sposobnosti v Filovcih ter pozneje nadaljeval svojo lončarsko pot kar iz domače delavnice. Vsak kos keramike, ki ga oblikuje, ima svojo zgodbo. Nekateri so navdihnjeni z vzorci in slogi, ki odražajo čas preteklosti, drugi so produkt narave, ki ga obdaja.

 

Lončarstvo Trkolja

Mirana Trkoljo smo spoznali na mini radijskih počitnicah v Prekmurju, jeseni leta 2023. Izdelava lončenih izdelkov je več kot zgolj delo, pravi. Je most med preteklostjo in prihodnostjo. Njegove zgodnje izkušnje z glino segajo v otroštvo, ko je prvič občutil teksturo in oblikovalsko svobodo, ki jo ponuja. Po pridobljenih osnovah, ki mu jih je pri petnajstih letih predal stric, je izpopolnil svoje sposobnosti v Filovcih ter pozneje nadaljeval svojo lončarsko pot kar iz domače delavnice. Vsak kos keramike, ki ga oblikuje, ima svojo zgodbo. Nekateri so navdihnjeni z vzorci in slogi, ki odražajo čas preteklosti, drugi so produkt narave, ki ga obdaja.

 

kulturanaravadediščinatradicijaizročilo

Zakladi naše dediščine

Lončarstvo Trkolja

Mirana Trkoljo smo spoznali na mini radijskih počitnicah v Prekmurju, jeseni leta 2023. Izdelava lončenih izdelkov je več kot zgolj delo, pravi. Je most med preteklostjo in prihodnostjo. Njegove zgodnje izkušnje z glino segajo v otroštvo, ko je prvič občutil teksturo in oblikovalsko svobodo, ki jo ponuja. Po pridobljenih osnovah, ki mu jih je pri petnajstih letih predal stric, je izpopolnil svoje sposobnosti v Filovcih ter pozneje nadaljeval svojo lončarsko pot kar iz domače delavnice. Vsak kos keramike, ki ga oblikuje, ima svojo zgodbo. Nekateri so navdihnjeni z vzorci in slogi, ki odražajo čas preteklosti, drugi so produkt narave, ki ga obdaja.

 

VEČ ...|30. 1. 2024
Lončarstvo Trkolja

Mirana Trkoljo smo spoznali na mini radijskih počitnicah v Prekmurju, jeseni leta 2023. Izdelava lončenih izdelkov je več kot zgolj delo, pravi. Je most med preteklostjo in prihodnostjo. Njegove zgodnje izkušnje z glino segajo v otroštvo, ko je prvič občutil teksturo in oblikovalsko svobodo, ki jo ponuja. Po pridobljenih osnovah, ki mu jih je pri petnajstih letih predal stric, je izpopolnil svoje sposobnosti v Filovcih ter pozneje nadaljeval svojo lončarsko pot kar iz domače delavnice. Vsak kos keramike, ki ga oblikuje, ima svojo zgodbo. Nekateri so navdihnjeni z vzorci in slogi, ki odražajo čas preteklosti, drugi so produkt narave, ki ga obdaja.

 

Nataša Ličen

kulturanaravadediščinatradicijaizročilo

Zakladi naše dediščine

VEČ ...|23. 1. 2024
Koroški rženi kruh

Jožica Jeromel je članica Društva kmetic Mislinjske doline, ki so ponosne na značilni koroški rženi kruh, pripravljen po stari recepturi z domačim kislim testom, in sodi med najpomembnejša živila koroške košte. Njegova vloga v vsakdanji in praznični prehrani presega okvire običajnega ravnanja s hrano. Pri pripravi testa, postopkih peke kruha in pri uživanju, so še ohranjena številna dejanja blagoslavljanja hrane, ki dajejo kruhu posebno mesto. Ima tudi pomembno vlogo v letnem prazničnem ciklu, kjer je vrhunec doživel kot zakramental, položen na božično mizo. Hleb rženega kruha je veljal za plačilno sredstvo, kos rženega kruha krajc pa je darilo prvemu, ki ga sreča sprevod z novorojencem, ko ga nesejo h krstu. Kislo testo, ki se hrani od peke do peke, se prenaša iz roda v rod, prav tako znanje priprave in peke kruha.

Ministrstvo za kulturo je 27. 3. 2023 na predlog nacionalnega Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine vpisalo Pripravo koroškega rženega kruha v Register nesnovne kulturne dediščine. Za vpis so odločilne nosilke nesnovne kulturne dediščine (članice društev kmetic na Koroškem), saj so zagotovilo, da bodo znanja in veščine preživele in se prilagajale izzivom sodobnega časa.

Priprave na peko se začnejo na predvečer, ko si gospodinje pripravijo celotno količino moke, da se ogreje na sobno temperaturo. Posušenemu kislemu testu (kvas) dodajo moko in vodo, sestavine stepejo in pustijo, da se kislo testo čez noč aktivira.

Peko nadaljujejo praviloma naslednje dopoldne. V rženo moko zamešajo kvasni pripravek (razmes) in sol ter zamesijo testo z mlačno vodo. S postopnim dolivanjem dosežejo pravilno čvrstost testa. Ročno mesijo tako dolgo, da je testo gladko in se zlahka loči od rok, nekatere gospodinje pa si pomagajo tudi z električnimi mešalniki. Testo pustijo vzhajati dobro uro, nato ga preložijo v leseno posodo (krnica, krušna skleda), v kateri ga z rahlim metanjem oblikujejo. Testo ponovno vzhaja v pomokani okrogli slamnati posodi (krušnjak, slamica). Vzhajan hleb obrnejo na lopar in ga z nožem zarežejo ter naložijo v peč, kjer ga pečejo približno eno uro.

Po približno dvajsetih minutah preverijo, kako se peče. Ko je kruh pečen, ga vzamejo iz peči, z metlico očistijo odvečno moko, ga obrišejo z vlažno krpo in obrnjenega s spodnjo stranjo navzgor ohladijo v slamnati posodi, v kateri je vzhajal. Rženi kruh ima praviloma obliko hleba in lahko tehta tudi od tri do štiri kilograme.

Koroški rženi kruh je pomemben del lokalne gostinske ponudbe s tradicionalno hrano.

Koroški rženi kruh

Jožica Jeromel je članica Društva kmetic Mislinjske doline, ki so ponosne na značilni koroški rženi kruh, pripravljen po stari recepturi z domačim kislim testom, in sodi med najpomembnejša živila koroške košte. Njegova vloga v vsakdanji in praznični prehrani presega okvire običajnega ravnanja s hrano. Pri pripravi testa, postopkih peke kruha in pri uživanju, so še ohranjena številna dejanja blagoslavljanja hrane, ki dajejo kruhu posebno mesto. Ima tudi pomembno vlogo v letnem prazničnem ciklu, kjer je vrhunec doživel kot zakramental, položen na božično mizo. Hleb rženega kruha je veljal za plačilno sredstvo, kos rženega kruha krajc pa je darilo prvemu, ki ga sreča sprevod z novorojencem, ko ga nesejo h krstu. Kislo testo, ki se hrani od peke do peke, se prenaša iz roda v rod, prav tako znanje priprave in peke kruha.

Ministrstvo za kulturo je 27. 3. 2023 na predlog nacionalnega Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine vpisalo Pripravo koroškega rženega kruha v Register nesnovne kulturne dediščine. Za vpis so odločilne nosilke nesnovne kulturne dediščine (članice društev kmetic na Koroškem), saj so zagotovilo, da bodo znanja in veščine preživele in se prilagajale izzivom sodobnega časa.

Priprave na peko se začnejo na predvečer, ko si gospodinje pripravijo celotno količino moke, da se ogreje na sobno temperaturo. Posušenemu kislemu testu (kvas) dodajo moko in vodo, sestavine stepejo in pustijo, da se kislo testo čez noč aktivira.

Peko nadaljujejo praviloma naslednje dopoldne. V rženo moko zamešajo kvasni pripravek (razmes) in sol ter zamesijo testo z mlačno vodo. S postopnim dolivanjem dosežejo pravilno čvrstost testa. Ročno mesijo tako dolgo, da je testo gladko in se zlahka loči od rok, nekatere gospodinje pa si pomagajo tudi z električnimi mešalniki. Testo pustijo vzhajati dobro uro, nato ga preložijo v leseno posodo (krnica, krušna skleda), v kateri ga z rahlim metanjem oblikujejo. Testo ponovno vzhaja v pomokani okrogli slamnati posodi (krušnjak, slamica). Vzhajan hleb obrnejo na lopar in ga z nožem zarežejo ter naložijo v peč, kjer ga pečejo približno eno uro.

Po približno dvajsetih minutah preverijo, kako se peče. Ko je kruh pečen, ga vzamejo iz peči, z metlico očistijo odvečno moko, ga obrišejo z vlažno krpo in obrnjenega s spodnjo stranjo navzgor ohladijo v slamnati posodi, v kateri je vzhajal. Rženi kruh ima praviloma obliko hleba in lahko tehta tudi od tri do štiri kilograme.

Koroški rženi kruh je pomemben del lokalne gostinske ponudbe s tradicionalno hrano.

kulturanaravadediščinaizročilodružbaspomin

Zakladi naše dediščine

Koroški rženi kruh

Jožica Jeromel je članica Društva kmetic Mislinjske doline, ki so ponosne na značilni koroški rženi kruh, pripravljen po stari recepturi z domačim kislim testom, in sodi med najpomembnejša živila koroške košte. Njegova vloga v vsakdanji in praznični prehrani presega okvire običajnega ravnanja s hrano. Pri pripravi testa, postopkih peke kruha in pri uživanju, so še ohranjena številna dejanja blagoslavljanja hrane, ki dajejo kruhu posebno mesto. Ima tudi pomembno vlogo v letnem prazničnem ciklu, kjer je vrhunec doživel kot zakramental, položen na božično mizo. Hleb rženega kruha je veljal za plačilno sredstvo, kos rženega kruha krajc pa je darilo prvemu, ki ga sreča sprevod z novorojencem, ko ga nesejo h krstu. Kislo testo, ki se hrani od peke do peke, se prenaša iz roda v rod, prav tako znanje priprave in peke kruha.

Ministrstvo za kulturo je 27. 3. 2023 na predlog nacionalnega Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine vpisalo Pripravo koroškega rženega kruha v Register nesnovne kulturne dediščine. Za vpis so odločilne nosilke nesnovne kulturne dediščine (članice društev kmetic na Koroškem), saj so zagotovilo, da bodo znanja in veščine preživele in se prilagajale izzivom sodobnega časa.

Priprave na peko se začnejo na predvečer, ko si gospodinje pripravijo celotno količino moke, da se ogreje na sobno temperaturo. Posušenemu kislemu testu (kvas) dodajo moko in vodo, sestavine stepejo in pustijo, da se kislo testo čez noč aktivira.

Peko nadaljujejo praviloma naslednje dopoldne. V rženo moko zamešajo kvasni pripravek (razmes) in sol ter zamesijo testo z mlačno vodo. S postopnim dolivanjem dosežejo pravilno čvrstost testa. Ročno mesijo tako dolgo, da je testo gladko in se zlahka loči od rok, nekatere gospodinje pa si pomagajo tudi z električnimi mešalniki. Testo pustijo vzhajati dobro uro, nato ga preložijo v leseno posodo (krnica, krušna skleda), v kateri ga z rahlim metanjem oblikujejo. Testo ponovno vzhaja v pomokani okrogli slamnati posodi (krušnjak, slamica). Vzhajan hleb obrnejo na lopar in ga z nožem zarežejo ter naložijo v peč, kjer ga pečejo približno eno uro.

Po približno dvajsetih minutah preverijo, kako se peče. Ko je kruh pečen, ga vzamejo iz peči, z metlico očistijo odvečno moko, ga obrišejo z vlažno krpo in obrnjenega s spodnjo stranjo navzgor ohladijo v slamnati posodi, v kateri je vzhajal. Rženi kruh ima praviloma obliko hleba in lahko tehta tudi od tri do štiri kilograme.

Koroški rženi kruh je pomemben del lokalne gostinske ponudbe s tradicionalno hrano.

VEČ ...|23. 1. 2024
Koroški rženi kruh

Jožica Jeromel je članica Društva kmetic Mislinjske doline, ki so ponosne na značilni koroški rženi kruh, pripravljen po stari recepturi z domačim kislim testom, in sodi med najpomembnejša živila koroške košte. Njegova vloga v vsakdanji in praznični prehrani presega okvire običajnega ravnanja s hrano. Pri pripravi testa, postopkih peke kruha in pri uživanju, so še ohranjena številna dejanja blagoslavljanja hrane, ki dajejo kruhu posebno mesto. Ima tudi pomembno vlogo v letnem prazničnem ciklu, kjer je vrhunec doživel kot zakramental, položen na božično mizo. Hleb rženega kruha je veljal za plačilno sredstvo, kos rženega kruha krajc pa je darilo prvemu, ki ga sreča sprevod z novorojencem, ko ga nesejo h krstu. Kislo testo, ki se hrani od peke do peke, se prenaša iz roda v rod, prav tako znanje priprave in peke kruha.

Ministrstvo za kulturo je 27. 3. 2023 na predlog nacionalnega Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine vpisalo Pripravo koroškega rženega kruha v Register nesnovne kulturne dediščine. Za vpis so odločilne nosilke nesnovne kulturne dediščine (članice društev kmetic na Koroškem), saj so zagotovilo, da bodo znanja in veščine preživele in se prilagajale izzivom sodobnega časa.

Priprave na peko se začnejo na predvečer, ko si gospodinje pripravijo celotno količino moke, da se ogreje na sobno temperaturo. Posušenemu kislemu testu (kvas) dodajo moko in vodo, sestavine stepejo in pustijo, da se kislo testo čez noč aktivira.

Peko nadaljujejo praviloma naslednje dopoldne. V rženo moko zamešajo kvasni pripravek (razmes) in sol ter zamesijo testo z mlačno vodo. S postopnim dolivanjem dosežejo pravilno čvrstost testa. Ročno mesijo tako dolgo, da je testo gladko in se zlahka loči od rok, nekatere gospodinje pa si pomagajo tudi z električnimi mešalniki. Testo pustijo vzhajati dobro uro, nato ga preložijo v leseno posodo (krnica, krušna skleda), v kateri ga z rahlim metanjem oblikujejo. Testo ponovno vzhaja v pomokani okrogli slamnati posodi (krušnjak, slamica). Vzhajan hleb obrnejo na lopar in ga z nožem zarežejo ter naložijo v peč, kjer ga pečejo približno eno uro.

Po približno dvajsetih minutah preverijo, kako se peče. Ko je kruh pečen, ga vzamejo iz peči, z metlico očistijo odvečno moko, ga obrišejo z vlažno krpo in obrnjenega s spodnjo stranjo navzgor ohladijo v slamnati posodi, v kateri je vzhajal. Rženi kruh ima praviloma obliko hleba in lahko tehta tudi od tri do štiri kilograme.

Koroški rženi kruh je pomemben del lokalne gostinske ponudbe s tradicionalno hrano.

Nataša Ličen

kulturanaravadediščinaizročilodružbaspomin

Naš pogled

VEČ ...|23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

komentar

Naš pogled

Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

VEČ ...|23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Nataša Ličen

komentar

Zakladi naše dediščine

VEČ ...|16. 1. 2024
Ajdov med čebelarstva Kelemen

V Prekmurju smo med ponudniki lokalnih dobrot in izdelkov na Mini radijskih počitnicah v Moravskih toplicah, jeseni leta 2023, spoznali tudi Draga Kelemena iz Nemčevcev, ki je na pobudo žene pred desetimi leti na novo zgradil čebelnjak in začela sta s pridelavo medu ter ostalih medenih proizvodov. Njuna posebnost je med drugimi tudi ajdov med.  

Ajdov med čebelarstva Kelemen

V Prekmurju smo med ponudniki lokalnih dobrot in izdelkov na Mini radijskih počitnicah v Moravskih toplicah, jeseni leta 2023, spoznali tudi Draga Kelemena iz Nemčevcev, ki je na pobudo žene pred desetimi leti na novo zgradil čebelnjak in začela sta s pridelavo medu ter ostalih medenih proizvodov. Njuna posebnost je med drugimi tudi ajdov med.  

kulturanaravadediščinaizročilodružba

Zakladi naše dediščine

Ajdov med čebelarstva Kelemen

V Prekmurju smo med ponudniki lokalnih dobrot in izdelkov na Mini radijskih počitnicah v Moravskih toplicah, jeseni leta 2023, spoznali tudi Draga Kelemena iz Nemčevcev, ki je na pobudo žene pred desetimi leti na novo zgradil čebelnjak in začela sta s pridelavo medu ter ostalih medenih proizvodov. Njuna posebnost je med drugimi tudi ajdov med.  

VEČ ...|16. 1. 2024
Ajdov med čebelarstva Kelemen

V Prekmurju smo med ponudniki lokalnih dobrot in izdelkov na Mini radijskih počitnicah v Moravskih toplicah, jeseni leta 2023, spoznali tudi Draga Kelemena iz Nemčevcev, ki je na pobudo žene pred desetimi leti na novo zgradil čebelnjak in začela sta s pridelavo medu ter ostalih medenih proizvodov. Njuna posebnost je med drugimi tudi ajdov med.  

Nataša Ličen

kulturanaravadediščinaizročilodružba

Priporočamo
|
Aktualno

Globine

VEČ ...|13. 2. 2024
Bolezen kot sestavina življenja

V Globinah smo tokrat razmišljali o sestavini človeškega življenja, ki ji malokdo uide - to je bolezni. Je spremljevalka naše človeške realnosti, ki vsakega sreča v njegovi lastni resničnosti na delu njegove poti. Smo lahko pripravljeni nanjo? Kaj pomeni sprejeti bolezen in objeti trpljenje? Kakšno vlogo ima molitev za bolne, kaj pomeni zdravljenje z vero in kako sprejeti trpljenje? Z nami sta bila salezijanec Franc Brečko in župnik na Ptujski gori Toni Brinjovc.

Bolezen kot sestavina življenja

V Globinah smo tokrat razmišljali o sestavini človeškega življenja, ki ji malokdo uide - to je bolezni. Je spremljevalka naše človeške realnosti, ki vsakega sreča v njegovi lastni resničnosti na delu njegove poti. Smo lahko pripravljeni nanjo? Kaj pomeni sprejeti bolezen in objeti trpljenje? Kakšno vlogo ima molitev za bolne, kaj pomeni zdravljenje z vero in kako sprejeti trpljenje? Z nami sta bila salezijanec Franc Brečko in župnik na Ptujski gori Toni Brinjovc.

Blaž Lesnik

duhovnostbolezenzdravjemolitevbolniško maziljenjeverasmrt

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|26. 2. 2024
Umor Alekseja Navalnega in pomen njegovega zgleda

Več kot teden dni po umoru ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega so njegovo truplo vendarle izročili njegovi materi. V oddaji Spoznanje več, predsodek manj popoldne smo se ustavili ob pogledu na tega izjemnega borca za drugačno Rusijo, pa tudi ob volitvah v Belorusiji in prihajajočih volitvah v Rusiji. Naš gost je bil zgodovinar in politični analitik dr. Aleš Maver.

Umor Alekseja Navalnega in pomen njegovega zgleda

Več kot teden dni po umoru ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega so njegovo truplo vendarle izročili njegovi materi. V oddaji Spoznanje več, predsodek manj popoldne smo se ustavili ob pogledu na tega izjemnega borca za drugačno Rusijo, pa tudi ob volitvah v Belorusiji in prihajajočih volitvah v Rusiji. Naš gost je bil zgodovinar in politični analitik dr. Aleš Maver.

Robert Božič

politika

Glasbeni medgeneracijski večer

VEČ ...|27. 9. 2023
Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Marjan Bunič, Jure Sešek

Lahko noč, moj angel

VEČ ...|29. 12. 2023
Angel slovesa

Čas se steka iz večnosti v večnost, leto pa se izteče …

Angel slovesa

Čas se steka iz večnosti v večnost, leto pa se izteče …

Gregor Čušin

duhovnost

Zgodbe za otroke

VEČ ...|31. 5. 2023
Stvari

V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta. 

Stvari

V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta. 

Jure Sešek

otrociotrokzgodbezgodbaGrozdeDragica Šteh

Od slike do besede

VEČ ...|27. 2. 2024
Goriški večer z gostjo Alenko Puhar

V oddaji  ste slišali posnetek pogovora z raziskovalno novinarko, publicistko in pisateljico Alenko Puhar.

Goriški večer z gostjo Alenko Puhar

V oddaji  ste slišali posnetek pogovora z raziskovalno novinarko, publicistko in pisateljico Alenko Puhar.

Mateja Subotičanec

pogovordružbaspomin

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|27. 2. 2024
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 27. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 27. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Modrost v očeh

VEČ ...|27. 2. 2024
Cirkus za seniorje

V prvi letošnji oddaji Modrost v očeh je vodja cirkusa Fuskabo Zef Berišaj predstavil cirkus za seniorje: pilotni program za učenje cirkuških veščin, namenjen vsem, ki so stari 60 let ali več in ob tem povabil vse starejše, da se jim pridružijo tudi kot gledalci cirkuške predstave Cirkodejeva piščal. V drugem delu oddaje pa je odgovorna urednica revije Vzajemnost Jožica Dorniž predstavila zadnjo številko in povabila k branju revije, ki nepretrgoma izhaja že 50 let .

Cirkus za seniorje

V prvi letošnji oddaji Modrost v očeh je vodja cirkusa Fuskabo Zef Berišaj predstavil cirkus za seniorje: pilotni program za učenje cirkuških veščin, namenjen vsem, ki so stari 60 let ali več in ob tem povabil vse starejše, da se jim pridružijo tudi kot gledalci cirkuške predstave Cirkodejeva piščal. V drugem delu oddaje pa je odgovorna urednica revije Vzajemnost Jožica Dorniž predstavila zadnjo številko in povabila k branju revije, ki nepretrgoma izhaja že 50 let .

Damijana Medved

FuskabocirkusstarejšiCirkodejeva piščalVzajemnost

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|27. 2. 2024
70 let Slovenske kulturne akcije

Slovenska kulturna akcija v Argentini neprekinjeno deluje že 70 let. Obletnico so obeležili z zahvalno sveto mašo v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v središču prestolnice. Za jubilejno leto v prvi polovici načrtujejo še koncert v Buenos Airesu, simpozij v prostorih Slovenske matice in NUK-u ter priložnostno tudi v Državnem zboru v Ljubljani. V drugi polovici leta bo osrednja obeležitev in peščica kulturnih večerov v Buenos Airesu ter tri nove publikacije v Trstu, Sloveniji in Buenos Airesu. Rednima glasiloma Glas SKA in Meddobje se bo pridružil tudi zbornik, je za Svobodno Slovenijo povedal predsednik Damijan Ahlin. V Meddobju so v vseh teh desetletjih objavljali najpomembnejši slovenski kulturni delavci v zdomstvu, a tudi zamejstvu, revija je znana tudi po prilogah izvrstnih umetnikov. Meddobje še danes ohranja odlično kakovost, pa čeprav so se vrste zdomskih piscev v slovenskem jeziku zredčile, mlajše generacije vse manj obvladajo knjižni jezik in jih vse več piše v drugem jeziku. A kljub temu zadnje Meddobje premore 230 strani, ki jih je sooblikovalo približno dvajset peres od Koroške do Primorske, Argentine in ZDA, Mehike, vse do Peruja, pa tudi iz Slovenije. 

70 let Slovenske kulturne akcije

Slovenska kulturna akcija v Argentini neprekinjeno deluje že 70 let. Obletnico so obeležili z zahvalno sveto mašo v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v središču prestolnice. Za jubilejno leto v prvi polovici načrtujejo še koncert v Buenos Airesu, simpozij v prostorih Slovenske matice in NUK-u ter priložnostno tudi v Državnem zboru v Ljubljani. V drugi polovici leta bo osrednja obeležitev in peščica kulturnih večerov v Buenos Airesu ter tri nove publikacije v Trstu, Sloveniji in Buenos Airesu. Rednima glasiloma Glas SKA in Meddobje se bo pridružil tudi zbornik, je za Svobodno Slovenijo povedal predsednik Damijan Ahlin. V Meddobju so v vseh teh desetletjih objavljali najpomembnejši slovenski kulturni delavci v zdomstvu, a tudi zamejstvu, revija je znana tudi po prilogah izvrstnih umetnikov. Meddobje še danes ohranja odlično kakovost, pa čeprav so se vrste zdomskih piscev v slovenskem jeziku zredčile, mlajše generacije vse manj obvladajo knjižni jezik in jih vse več piše v drugem jeziku. A kljub temu zadnje Meddobje premore 230 strani, ki jih je sooblikovalo približno dvajset peres od Koroške do Primorske, Argentine in ZDA, Mehike, vse do Peruja, pa tudi iz Slovenije. 

Matjaž Merljak

družbarojakikultura