Ko pravim da delam v Hospicu in med umirajočimi, nas ljudje začudeno sprašujejo: Kako to zmorete?

S. Emanuela Žerdin, ki je spremljala že številne umirajoče, je na Pohodu za življenje, 4. oktobra, navedla več zgodb, ki potrjujejo predvsem vrednost zadnjega obdobja življenja. Med drugim je povedala, da se je na neki mednarodni konferenci srečala z glavno sestro klinike na Nizozemskem, kjer opravljajo evtanazijo. In veste, kaj je rekla? Kaj je njihov največji problem? Osebje. Osebje ne zdrži dolgo pri njih, ker tam ubijajo ljudi.

dr. Jože Ramovš: Sto domačih zdravil za dušo in telo

»Včasih se človek odloči za slabšo možnost, kar postane tudi izkušnja. Človek je tu s svojo duhovno zmožnostjo kakor krmar ladje, ki nenehno popravlja njeno smer, dokler varno ne pristane na cilju. Nečesa pa človek ne more. Ne biti človek.« Tako je v knjigi »Sto domačih zdravil za dušo in telo« zapisal dr. Jože Ramovš. Iz knjige smo za oddajo prebrali nekaj izbranih odlomkov.

Škof Andrej Saje - smrt papeža Frančiška

Škof Andrej Saje ob smrti papeža Frančiška: »Hvaležni za dar njegovega pontifikata in očetovsko bližino«

Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference, msgr. dr. Andrej Saje, se je na velikonočni ponedeljek, le nekaj ur po smrti papeža Frančiška, za Radio Ognjišče odzval z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo za njegovo življenje in poslanstvo.

»Kljub temu da smo vedeli, da je bil papež Frančišek bolan, nas je novica o njegovi smrti danes vseeno presenetila,« je dejal škof Saje. Sam se ga bo spominjal z osebno hvaležnostjo za vse, kar je storil – tako za vesoljno Cerkev kot tudi za Cerkev v Sloveniji. Poudaril je, da se je v molitvi z veliko hvaležnostjo obrnil k Bogu za dar njegovega življenja in poslanstva.

Papež med ljudmi

»Rad je bil med ljudmi. Iz teh srečanj je črpal energijo in ljudem vračal naklonjenost – z besedo spodbude ali zgolj s preprostim, a pomenljivim nasmehom,« je dejal škof. Spomnil je na papeževo znamenito misel, da mora »duhovnik imeti vonj po ovcah«, kar po njegovem pomeni bližino, preprostost in pristno skrb za ljudi.

Posebej je izpostavil papeževo odprtost do vsakega človeka, ne glede na vero ali svetovni nazor: »Spoštoval je dostojanstvo in svobodo vsakega človeka. V vsakem je videl Božje obličje. To je bil temelj njegovega odnosa – ljubezen in spoštovanje do človeka kot takega.«

Velik v preprostosti

Osebni stiki s papežem Frančiškom so škofu Sajetu ostali v globokem spominu: »Srečanja z njim so bila vedno zelo prisrčna. Pogovarjala sva se kot stara prijatelja. V njegovi sobi sva sedla skupaj in bilo je čutiti njegovo veličino in obenem izjemno preprostost. Ganilo me je, kako blizu zna biti človeku.«

Izrazil je tudi hvaležnost za papeževo pozornost do Cerkve v Sloveniji. »Skoraj vse zdajšnje škofe v Sloveniji je imenoval prav on. Spremljal je našo krajevno Cerkev z veliko pozornostjo in ljubeznijo.«

Simbolika velikonočnega jutra

Papež Frančišek je umrl prav na velikonočni ponedeljek, kar po besedah škofa Sajeta nosi posebno duhovno sporočilo: »To je izjemno simbolično. Na dan, ko Cerkev še posebej obhaja skrivnost Kristusovega vstajenja, nas je zapustil papež, ki je s svojim življenjem pričeval vero v vstalega Gospoda. Verjamem, da nas zdaj že spremlja pri Očetu.«

Na koncu je škof vsem vernikom voščil blagoslovljeno veliko noč in jih povabil, naj v veri in hvaležnosti ohranjajo spomin na papeža Frančiška, »ki je bil med nami kot oče in pastir«.

Dr. Dan Podjed: Epidemija osamljenosti v hiperpovezanem svetu

V knjigi Krizolacija - fantastična povest o izoliranih ljudeh dr. Dan Podjed opiše novo stanje sveta, v katerem živimo - krizolacijo. Zjutraj se zbudimo, pogledamo na telefon, gledamo in poslušamo vsakodnevno o vojnah, napetostih, naravnih nesrečah. Tudi zaradi tega se vse bolj zapiramo med štiri stene, ostajamo v zaprtih prostorih in seveda pred ekrani. Kako biti človek, ne v izolaciji skrbi, pač pa srečen, zadovoljen ter povezan? Zaradi življenja med štirimi stenami in pred zasloni smo navidezno povezani s skupnostjo, dejansko pa odklopljeni od stvarnosti in vse bolj osamljeni. 

Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Biti človek

Tako čudovito je: Biti človek, živeti!

Prof. dr. Janez Juhant: Za velikodušen pogum mora biti človek povezan s Kristusom

Tokrat nas avtor sooči z dejstvom, da se kljub dvatisočletni zgodovini krščanstva še dogajajo težke stvari za človeka in človeštvo: vojne, taborišča, množični pomori, izkoriščanje in nasilje nad otroki, sploh nad človekom od spočetja do smrti. Še težje pa je, pravi pisec, da je Slovenija prepletena z lovkami preteklosti. Po 30 letih oblast podpira tako izkoriščanje in zatiranje.

Žalovanje

Sploh veš, kaj pomeni biti človek?

Razum in srce te ločita od živali.