Poteze arhitekture življenja
Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«
Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.
»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.
Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.
»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.
Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.
»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.
Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.
»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »
Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.
VEČ ...|23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja
Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«
Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.
»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.
Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.
»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.
Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.
»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.
Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.
»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »
Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.
Naš pogled
VEČ ... |
Imate radi življenje?
Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.
Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.
Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.
Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.
»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.
Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?
Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.
Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.
Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.
Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.
Naš pogled
Imate radi življenje?
Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.
Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.
Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.
Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.
»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.
Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?
Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.
Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.
Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.
Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.
VEČ ...|24. 2. 2026
Naš pogled
VEČ ... |
Zahvala za dobro pustno delo
V rubriki se je tokrat Jure Sešek zahvalil darovalcem v letošnji Pustni Sobotni iskrici. »Med obilico lepih, prelepih občutij letošnje pustnega sobote, dragi poslušalci, je spoznanje, še bolj utrjena zavest, da vedno znova lahko zaupamo v vašo plemenitost, v vaša dobra in odprta srca. Hvala! Kako hitro začutite stisko, kako odprto zaupate in verjamete, da dobrodelnost ima smisel.«
Naš pogled
Zahvala za dobro pustno delo
V rubriki se je tokrat Jure Sešek zahvalil darovalcem v letošnji Pustni Sobotni iskrici. »Med obilico lepih, prelepih občutij letošnje pustnega sobote, dragi poslušalci, je spoznanje, še bolj utrjena zavest, da vedno znova lahko zaupamo v vašo plemenitost, v vaša dobra in odprta srca. Hvala! Kako hitro začutite stisko, kako odprto zaupate in verjamete, da dobrodelnost ima smisel.«
VEČ ...|17. 2. 2026
Naš pogled
VEČ ... |
Zaupanje - podatki - volitve
Avtor razmišlja o zaupanju v času pred volitvami, potem ko ga je pritegnil politični oglas, ki prikazuje porast števila zdravnikov v javnem zdravstvu. Čeprav so podatki tehnično točni, opozarja, da so selektivni in ne odražajo resničnega stanja: pomanjkanja specialistov, preobremenjenosti družinskih zdravnikov, velikih čakalnih dob... Pred volitvami 22. marca avtor poudarja, da strukturne rešitve, kot je prenova zdravstva, zahtevajo dolgotrajno, nadstrankarsko sodelovanje – več kot en mandat.
Naš pogled
Zaupanje - podatki - volitve
Avtor razmišlja o zaupanju v času pred volitvami, potem ko ga je pritegnil politični oglas, ki prikazuje porast števila zdravnikov v javnem zdravstvu. Čeprav so podatki tehnično točni, opozarja, da so selektivni in ne odražajo resničnega stanja: pomanjkanja specialistov, preobremenjenosti družinskih zdravnikov, velikih čakalnih dob... Pred volitvami 22. marca avtor poudarja, da strukturne rešitve, kot je prenova zdravstva, zahtevajo dolgotrajno, nadstrankarsko sodelovanje – več kot en mandat.
VEČ ...|10. 2. 2026
Naš pogled
VEČ ... |
Usodni da
V Našem pogledu se je sodelavka Maja Morela Čuk ozrla na dobro leto v katerem je prevzela vodenje Sobotne iskrice in na vse priložnosti, ki ji je ta oddaja ponudila vključno s sodelovanjem pri organizaciji letošnje Pustne Sobotne iskrice.
Naš pogled
Usodni da
V Našem pogledu se je sodelavka Maja Morela Čuk ozrla na dobro leto v katerem je prevzela vodenje Sobotne iskrice in na vse priložnosti, ki ji je ta oddaja ponudila vključno s sodelovanjem pri organizaciji letošnje Pustne Sobotne iskrice.
VEČ ...|3. 2. 2026
Naš pogled
VEČ ... |
Skupnost nisem jaz, skupnost nisi ti, skupnost smo mi vsi
Lanske jesenske počitnice je naša družina preživela na prav poseben način. Družinska kateheza iz naše župnije je namreč poromala v Beograd. Da, prav ste slišali, katoliki smo poromali v glavno mesto pretežno pravoslavne države. Tja smo šli radovedni in milo rečeno nevedni, nazaj pa smo prišli… Spremenjeni.
Naš pogled
Skupnost nisem jaz, skupnost nisi ti, skupnost smo mi vsi
Lanske jesenske počitnice je naša družina preživela na prav poseben način. Družinska kateheza iz naše župnije je namreč poromala v Beograd. Da, prav ste slišali, katoliki smo poromali v glavno mesto pretežno pravoslavne države. Tja smo šli radovedni in milo rečeno nevedni, nazaj pa smo prišli… Spremenjeni.
VEČ ...|27. 1. 2026
Naš pogled
VEČ ... |
Alen Salihović: Predvolilni ples oblasti in klavrni račun za Slovenijo
Med drugim je zapisal: »Ta vlada si je prislužila naziv vlade afer: od spornih imenovanj in kadrovskih eksperimentov, afere Litijska, političnih pritiskov na institucije, do neuspešnih reform brez učinka. Seznam je dolg. Zdaj je čas, da se slovenski volivec zbudi. Da pogleda dejstva. Slovenija še ene takšne vlade ne bo prenesla – vlade, ki slabi gospodarstvo, izganja podjetja, izgublja verodostojnost v EU in Natu ter razkraja temelje demokracije. Čas je za spremembe.«
Naš pogled
Alen Salihović: Predvolilni ples oblasti in klavrni račun za Slovenijo
Med drugim je zapisal: »Ta vlada si je prislužila naziv vlade afer: od spornih imenovanj in kadrovskih eksperimentov, afere Litijska, političnih pritiskov na institucije, do neuspešnih reform brez učinka. Seznam je dolg. Zdaj je čas, da se slovenski volivec zbudi. Da pogleda dejstva. Slovenija še ene takšne vlade ne bo prenesla – vlade, ki slabi gospodarstvo, izganja podjetja, izgublja verodostojnost v EU in Natu ter razkraja temelje demokracije. Čas je za spremembe.«
VEČ ...|20. 1. 2026
Naš pogled
VEČ ... |
Marjana Debevec: Cerkev – naša skupna barka
Naši škofje se v teh dneh mudijo na uradnem obisku v Vatikanu, ki ga opravijo vsakih nekaj let. Lahko bi rekli, da gre za pretok življenja iz neke lokalne Cerkve v vesoljno Cerkev. Kot so poudarili pred odhodom, si želijo predvsem poglobiti edinost s papežem in med njimi.
Naš pogled
Marjana Debevec: Cerkev – naša skupna barka
Naši škofje se v teh dneh mudijo na uradnem obisku v Vatikanu, ki ga opravijo vsakih nekaj let. Lahko bi rekli, da gre za pretok življenja iz neke lokalne Cerkve v vesoljno Cerkev. Kot so poudarili pred odhodom, si želijo predvsem poglobiti edinost s papežem in med njimi.
VEČ ...|13. 1. 2026
Naš pogled
VEČ ... |
Bo podpis sporazuma Mercosur začetek njegovega konca?
Pretresi, ki jih s svojim značilnim vzorcem predsednikovanja sproža ameriški predsednik Trump so pošteno zamajali svet. Se bo zaradi tega zamajalo tudi sprejetje sporazuma Mercosur? Se lahko zaradi Trampove napovedi, da je Latinska Amerika dvorišče ZDA, tudi na dokaj trhlih nogah stoječ sporazum Mercosur čez noč izkaže za zelo ranljivega?
Naš pogled
Bo podpis sporazuma Mercosur začetek njegovega konca?
Pretresi, ki jih s svojim značilnim vzorcem predsednikovanja sproža ameriški predsednik Trump so pošteno zamajali svet. Se bo zaradi tega zamajalo tudi sprejetje sporazuma Mercosur? Se lahko zaradi Trampove napovedi, da je Latinska Amerika dvorišče ZDA, tudi na dokaj trhlih nogah stoječ sporazum Mercosur čez noč izkaže za zelo ranljivega?
VEČ ...|6. 1. 2026
Naš pogled
Naš pogled je kolumna, ki jo pišejo sodelavci Radia Ognjišče. Pogled je sicer rezerviran za oči. Kot takšen pozna več perspektiv. Ker je »naš«, se trudimo, da ima pogled na dogodke, ki se dotikajo vseh nas, tudi globino, še več, naša želja je, da se naš pogled sreča z vašim.
Priporočamo
|
Aktualno
Naš gost
VEČ ... |
dr. Jože Duhovnik
Z nami je bil dr. Jože Duhovnik. Njegova poklicna in življenjska pot je izredno bogata. Doktoriral je na Fakulteti za strojništvo, kjer je bil pozneje redni profesor in dekan. Profesorsko pot je prepletal s sodelovanjem z gospodarstvom, njegovi izvedeni projekti pa delujejo na vseh celinah. Aktivno je sodeloval pri demokratizaciji Slovenije v osamosvojitvenih procesih in v vojni za Slovenijo. Bil je član, podpredsednik in predsednik mnogih upravnih organov pomembnih slovenskih podjetij in eden od soorganizatorjev in mecen dveh tradicionalnih počastitev državnih praznikov.
Globine
VEČ ... |
Korenine vere #2: Geneza ali V začetku
Stavek, s katerim se začenja prva knjiga Stare zaveze, poznamo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«. Kaj pa Géneza (s hebrejsko besedo Beréšit, ki označuje začetek) pove v nadaljevanju o odnosu Bog – človek? Kako je nastajala, kakšno vlogo imajo dolgi rodovniki in kako si razlagati visoko starost očakov – Metuzalem je umrl v starosti 969 let? Prisluhnite 2. oddaji v ciklu s škofom dr. Jurijem Bizjakom, v katerem raziskujemo Staro zavezo - tudi na youtube kanalu Radia Ognjišče!
Kmetijska oddaja
VEČ ... |
Dognojevanje ozimin in setev jarin
V osrednjem delu nedeljske kmetijske oddaje je mag. Jožete Mohar, iz semenarske hiše Agrosaat, svetoval o dognojevanju ozimin in setvi jarin. Mokro in mrzlo vreme namreč letos zelo ovira eno in drugo.
Komentar tedna
VEČ ... |
S. Emanuela Žerdin: Nepolitično o političnem
Ko se bodo volitve končale, ko bodo zmagovalci še praznovali, a poraženci žalovali, se spomnimo, da pri vsaki sveti maši izgovarjamo tudi trdne in čvrste besede naše vere, ki nam dajejo oporo in nas rešujejo strahu pred drugače mislečimi ali nasilnimi. To so besede, s katerimi zagotovimo našemu Gospodu in Kralju svojo zvestobo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj! V to verujemo, s tem se ponašamo, saj skozi Božje oči še politika izgleda normalna – daleč od tega, da bi bila najpomembnejša za naše življenje. Minljiva je in vodi jo On, ki nosi vse čase v svojih dlaneh.
Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.
Sol in luč
VEČ ... |
Christel Petitcollin: Kako razmišljati manj
Čustveni in občutljivi ljudje so obravnavani kot krhki, naivni in neumni. Škodoželjnosti si ne morejo zamišljati, zato so zelo ranljivi, če naletijo na manipulatorje. Psihoterapevtka Christel Petitcollin je v svoji dolgoletni praksi naletela na množico ljudi, ki so bili, kot so se imenovali sami, kot iz drugega planeta. V svoji knjigi z naslovom Kako razmišljati manj (založba Učila), je opisala pasti s katerimi se spopadajo in rešitve, kako izklopiti možgane, ki nenehno analizirajo in meljejo podrobnosti medosebnih odnosov.
Spoznanje več, predsodek manj
VEČ ... |
Gost p. Branko Cestnik
Gost tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj« je bil urednik, pisatelj, duhovnik klaretinec p. Branko Cestnik. Tudi tokrat smo začeli z dobro novico in nato komentirali aktualno življenje v Cerkvi in družbi. Vabljeni k poslušanju na Radiu Ognjišče ob 17. uri in ogledu na Planet TV po večerni oddaji Planet 18.
Kuhajmo s sestro Nikolino
VEČ ... |
Rum v pecivu za otroke
Poslušalka je sestro Nikolino vprašala, če je primerno v pecivo, ki ga bodo jedli otroci, dodati rum. Je to potem varno za uživanje? Sestra Nikolina pravi, da je, saj dodamo le žlico ali dve ruma. Sestra ga doda tudi k beljakom, ko pripravlja sneg. Alkohol med peko izhlapi, aroma pa ostaja v jedi oziroma pecivu. Dodamo ga tudi v kvašena testa, pa ko cvremo. Če na zalogi ni ruma, lahko dodamo drugo žganje.
Minute za kmetijstvo in podeželje
VEČ ... |
Kdo bo nahranil Slovenijo?
V kulturnem domu Ivana Cankarja v Šentjoštu nad Horjulom bo drevi okrogla miza o prihodnosti slovenskega kmetijstva in samooskrbe z naslovom: Kdo bo nahranil Slovenijo?
Duhovna misel
VEČ ... |
Pokora za spreobrnjenje
Če je beseda spreobrnjenje še nekako korektna v današnjem besednjaku, pa je beseda pokora na novodobnem indeksu. Skoraj prepovedana. Lahko uporabljamo besede kot: očiščevanje, prebujenje, preobrazba ...
