Jože Mlakar: Boj za možgane

Splošna napaka političnega diskurza je (govorim za našo desno, demokratično stran), da podleže čustvom prizadetosti, če v politiki ni vse po našem okusu in naših pričakovanjih. V tem primeru bo zmagal tisti, ki ohranja hladno glavo in ki se zna obvladati ob vseh izzivanjih z leve in desne. Slednje bi priporočal tudi Janezu Janši, sicer se lahko zgodi, da mu bo ob njegovi zajedljivosti pošteno spodrsnilo. Vsi na demokratični strani bi si morali vzeti čas in čakati na priložnost, ko se bo levica v svoji aroganci zapletla in ne bo imela izhoda. Vmes pa si pridno in mirno nabirati podporo med volivci, zlasti tistimi, ki nimajo za vselej zamrznjene možgane v svoji samovšečnosti. 

Komentar je pripravil upokojeni profesor in ravnatelj Jože Mlakar.

Jože Mlakar: Politika kot kult

Nenavadno visoka zmaga Roberta Goloba oziroma njegove stranke je presenetila skoraj vse Slovence. Večina razočaranih volivcev desnih strank je za svoj volilni poraz krivila medije, komentator pa se v komentarju sprašuje, če so res vsega krivi mediji in med drugim omenja vpliv dolgotrajnega avtoritarnega vodenja na ljudi, ki se po mnenju ameriškega znanstvenika Jamesa H. Fallona prenese v človekovo dedno substanco. Komentator opozarja, da je ta vedenjski vzorec zelo podoben drži vernega človeka, ki tudi deduje svoj vzorec. Kot Golobovih volivcev prav nič ne moti njegova škandalozna plača, kristjanov ne motijo pedofilski škandali v slovenski Cerkvi do te mere, da bi se odpovedali svoji veri in Bogu.

Jože Mlakar: Slovenski politični hibrid na levici

Nekrolog slovenskih političnih strank od leta 1990  pove, da gre za igro z vedno novimi strankami in obrazi, kar je del strategije dominantnega razreda, ki se v strankarskem sistemu ne počuti dobro. 
Avtor pravi, da pravi strankarski sistem sestavljajo trdne in obstojne stranke z resno in trdno nazorsko ter politično usmeritvijo, ki se skozi čas bistveno ne spreminja. Pravi stranki sta pri nas samo na desnici, in sicer NSi in SDS.
 

Božična poslanica z druge strani

V župniji in v cerkvi, kamor hodimo, se je v le nekaj letih zgodil eksodus. Še ne dolgo nazaj so predstavljali polovico udeležencev pri nedeljskih mašah otroci. Sedaj bi jih lahko našteli na prste in še ti so med ministranti. Mladi, ki so bili hrbtenica Cerkve, so ob polnoletnosti izginili. Ni jih več …

Prof. Jože Mlakar: O enakopravnosti in enakosti med moškimi in ženskami

… Tako sem videl in doživljal življenje v tistem času. O enakopravnosti moških in žensk se ni govorilo, še manj o enakosti. Vedeli pa smo, da otrok pri petem letu starosti že lahko pase krave, vedeli smo, kakšno delo je primerno za ženske in kakšne so dolžnosti moškega, predvsem moža in očeta. Ne vem, kako bi si morali po pravilih današnjih razsvetljencev in prebujencev razdeliti delo, da ne bi kršili človekovih pravic enakosti. Saj vemo, da je bila v tistih zaostalih časih ženska priklenjena k štedilniku, moški pa je v gostilni zapravljal denar…

Jože Mlakar: Zadrega in preplah na levici

Ljudje se radi spominjamo, dobrega in lepega, slabo pa hitro pozabimo. Katere vrednote smo ljudje prinesli iz socialstičnih in samoupravnih časov in kaj je dobro vedeti ob oceni izgubljenega sentimenta? Celoten komentar si lahko tudi preberete na tem naslovu.

Pred začetkom šolskega leta se nekateri delajo neumne

Nekateri se delajo neumne zato, da bi naredili vtis, da so pametni. V opoziciji proti vladi so tudi učiteljska združenja in šolski sindikat. Priljubljena tema obojih je, kako naj se med epidemijo vedejo učenci, dijaki in učitelji. V začetku tega leta sem v prispevku na Časnik.si na to temo zapisal:

Ko je bilo treba spomladi v šolah vzpostaviti red, s katerim bi preprečevali širjenje okužbe, je predsednik šolskega sindikata ognjevito kritiziral vlado, ker ni objavila natančnih navodil. Izpostavil je problem hoje po stopnicah, saj da učenci ne vedo, ali naj hodijo po desni ali po levi strani stopnišč.

… Tako je svoj komentar začel Jože Mlakar. Celotno besedilo si lahko preberete na spletni strani Časnik.si.

Jože Mlakar: Kulturni razkroj

Opustitev tradicionalnihmeril povzroča kulturni razkroj, posledica tega je zmešnjavavrednot, v kateri je prva žrtev identiteta: osebna, družinska,nacionalna in verska. S pesimizmom je medepidemijo okužen velik del prebivalstva – upravičeno alineupravičeno. V tem zlahka prepoznamo namerno netenjenezadovoljstva, s katerim skuša levica nelegitimno prevzeti oblast.