Teodor Domej

Teodor Domej je bil do upokojitve strokovni nadzornik za slovenščino na višjih in visokih šolah na avstrijskem Koroškem in je avtor številnih znanstvenih publikacij in strokovnih člankov. K pogovoru smo ga povabili nekaj dni pred obletnico koroškega plebiscita, na katerem se je 10. oktobra 1920 večina glasovalcev odločila, da s Slovenci naseljena koroška področja ostanejo v Avstriji. Iz različnih zornih kotov bo osvetlil dramatične zaplete in razplete okrog plebiscita, katerega posledice segajo v današnji čas. Mnogi Slovenci, ki so na plebiscitu večinsko glasovali za Avstrijo, so se postopoma asimilirali v večinski narod. Zavedni Slovenci na Koroškem pa so postali manjšina. Zagotovljene so jim sicer bile nekatere pravice, vendar pa se dejansko niso izvajale. Naš sogovornik je že večkrat izrazil mnenje, da bi bilo bolje, ko bi se zgodovina drugače zasukala in plebiscita ne bi bilo. Ta je namreč zasejal nezaupanje med ljudi. Delitve na zavedne Slovence in manj zavedne in nezavedne Slovence ter narodne odpadnike so bile na dnevnem redu. Istočasno se je med nemškim prebivalstvom stopnjeval odpor do drugačnega slovenskega sodeželana in dobival tudi primesi agresivnosti. 

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«. 

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Rapalska meja

V Doživetjih narave smo osvetlili zgodovinsko obdobje med letoma 1920 in 1947, ko je bila tretjina današnjega slovenskega ozemlja priključena Italiji. Rapalska meja je močno vplivala tudi na zgodovino slovenskega planinstva. Nekaj zanimivih utrinkov ste slišali v oddaji - naš gost je bil avtor povsem svežega zgodovinsko-planiskega vodnika Meja na razvodnici - Dušan Škodič.

Škof Anton Mahnič (1850 - 1920)

Doma je bil s Kobdilja na Krasu. Od mladih let je bil v Gorici: najprej dijak, bogoslovec, prefekt, duhovnik in po doktoratu iz teologije profesor v bogoslovju, urednik, jasen in neomajen zagovornik katoliških načel. Zatem je skoraj četrt stoletja vodil škofijo na otoku Krku. Velja za začetnika katoliškega gibanja pri obeh narodih. Pri njegovem delu ga je vodila ljubezen do Jezusa v evharistiji, iz katere je črpal moč, za vse svoje delo. Predvsem zato je danes tudi svetniški kandidat.

Nadškof Alojzij Šuštar (1920 - 2007)

Nadškof Alojzij Šuštar je vodil ljubljansko nadškofijo in kot metropolit tudi Cerkvev v Sloveniji v prelomnih časih. Zavzemal se je za dejavno sodelovanje vernikov v pastoralnem in tudi družbenem življenju. Sloveniji je v pomagal na poti k samostojnosti in ji odpiral vrata v evropski prostor. Kot človek spoštljivega dialoga se je zavedal, da prihodnost lahko gradimo le na temelju sprave.

Ljubo Marc (1920 - 2010)

Primorski duhovnik Ljubo Marc je bil posvečen med vojno in je v Cerknem nasledil umorjena duhovnika Lada Piščanca in Ludvika Slugo. Duhovno je dozorel v komunističnih zaporih in se zatem kot novodobni Čedermac razdajal vernikom na župnijah, semeniščikom v Vipavi, zakoncem in družinam na raznih srečanjih. Na stara leta je v knjigi spominov Črepinje, opisal leta bogoslovja, čas vojne in povojna leta ter prestajanje krivične kazni v zaporih na ljubljanskih Žalah, na Igu in v Škofji Loki.

Minka Korenčan (1920 - 2009)

Tokrat smo vam predstavili Minko Korenčan, leta 1920 rojeno Ljubljančanko, ki je začela pisati v petdesetih letih svojega življenja. Zaradi zrelega pesniškega izraza, pristnosti, preprostosti in globoke doživljajske moči je bila dobro sprejeta že na začetku svoje ustvarjalne poti. V njenih pesmih, ki jih lahko označimo za religiozno liriko, odmeva izkušnja trpljenja, zorenja, upanja in odrešenja.

Vojko Arko (1920 - 2000)

Pravnik, pisatelj, alpinist Vojko Arko je sledil klicu planin in zanesel slovensko ime v južnoameriško pogorje. Življenjska pot ga je vodila iz Ribnice, preko Ljubljane in Padove, v Bariloče. Bil je eden najvidnejših andinistov med Slovenci v Argentini.