Avtor opozarja, da pred volitvami odločamo med vitko državo (manjša vloga države, nižji davki, privatizacija, deregulacija) in obilno socialno državo (široka javna mreža in višji davki), pri čemer se Slovenci zgodovinsko nagibajo k močni socialni državi. Barle izpostavi, da vitka država prinaša večjo učinkovitost in privlačnost za tuje vlagatelje, a zmanjšuje socialno varnost; doslej so bili izvedeni le delni ukrepi, predvsem debirokratizacija in digitalizacija javne uprave v letih 2020–2022, medtem ko so davčne razbremenitve in prodaje državnih deležev odložene. Avtor na koncu bralca vabi, naj pred volitvami preveri svoje stališče (tudi z uporabo umetne inteligence) in izbere program stranke, ki mu najbolj ustreza.

V komentarju je med drugim spomnil, kako je nastala zadnja desnosredinska vlada. »Zgodil se je čudež. Na čelu SMC-ja in Desusa je prišlo ravno ob pravem času, kot naročeno, do menjave voditeljev, ki sta bila pripravljena sodelovati z Janezom Janšo. In to kljub temu, da sta se njuna predhodnika, Miro Cerar in Karl Erjavec, pred volitvami zaklinjala, da v takšno koalicijo ne bosta šla. Še več, Erjavec je z Zoranom Jankovićem celo sklenil pakt, imenovan Levi blok, katerega glavni cilj je bil, da stranke leve sredine po volitvah ne bi sklepale koalicijskih dogovorov s SDS-om in njenim predsednikom,« je zapisal komentator. 

»Tabor proti evtanaziji je zmagal, kljub temu da je imel na voljo bistveno manj financ, bistveno manj dostopa v vodilne medije, doživljal celo cenzuro, tako pri naročenih oglasih kot celo pri blokadah računov na družbenih omrežjih. Tudi politične stranke opozicije so bile tokrat bistveno manj angažirane, saj jim ni bil v interesu referendum tik pred volitvami, kjer je bila zmaga vse prej kot gotova,« je zapisal Peter Merše.

Predvolilni čas je vedno obdobje, ko politiki na oblasti, najsi levi ali desni, odprejo slaščičarno za državljane. Predvolilne bonboniere se običajno financirajo iz javne blagajne, računi pa se plačujejo kasneje, ko so volitve že zdavnaj mimo: najpogosteje iz zadolževanja ali pa bolj ali manj prikritega dvigovanja davščin, je zapisal Rok Čakš. 

Smo v referendumski kampanji o evtanaziji, govorimo o življenju in smrti, o pravu in medicini, o tem, kaj naj država sme, kdaj mora in kje se mora umakniti. In kaj je prva reakcija politične levice, ko se ji v tem okvirju začne lomiti pero? Ne razprava o kazenski in zdravstveni zakonodaji, ne soočenje z opozorili stroke, temveč – starodavna strategije kulturnega boja. Iz vitrine potegnejo »Cerkev«, zraven zreta še »domobranci«, »denacionalizacija«, za posladek pa ena sveža anatema na račun vojaškega vikariata in »pokristjanjevanja«. Spomenka Hribar je v tem tednu šla celo tja, kjer je polemika že dolgo zamenjala resničnost: problematizirala je, da je Cerkev sploh – Cerkev. Dobrodošli v muzeju starih orožij, v katerem se strelja s topovi, ki so že nekaj časa brez smodnika.

Za nami je dan spomina na umrle, ko se spominjamo svojcev, prijateljev in drugih pokojnih, ki so tako ali drugače zaznamovali naše življenje. Le še v bolečem spominu pa bi letošnjega 1. novembra morali ohranjati 15. vlado RS pod vodstvom »izjemnega menedžerja,« ki se je v praksi izkazal vse prej kot to, Roberta Goloba.

V Novem mestu je umrl človek. Oče, mož, član lokalne skupnosti. Pred lokalom, pred očmi ljudi, v času, ko država rada govori o skupnosti, strpnosti in dialogu. Ko so fotografije in posnetki krožili po spletu, so mediji povedali, kar so pač lahko povedali; nekateri previdno, drugi bolj neposredno. Policija je delala svoje, premier je sklical krizni sestanek. Zgolj trenutna kriza? Pošteno bi bilo povedati resnico: kriza ni včerajšnja, kriza je večletna. In ni lokalna, je nacionalna. Več.