Zakaj in kako polniti baterije?

Razmišljali smo o tem, kako poletne počitnice izkoristiti za izboljšanje odnosov - med zakoncema in v družinskem okolju. Kaj s psihološkega in duhovnega vidika pomeni napolniti baterije in kaj lahko družine z najstniki vključijo v počitniški čas, da bi okrepili medsebojno povezanost? Z nami je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 10. julij 2025 ob 05-ih

Marko Pavliha: O žalovanju

Marčevski komentar sem posvetil upanju s srčno željo, da bi papež Frančišek okreval. To se žal ni zgodilo in je v tuzemstvu preminil, da bi se preselil v onstranstvo, nasledil pa ga je Leon XIV., ki mu takisto želimo vse najboljše. Danes bi rad povedal nekaj misli o žalovanju, pri čemer mi bosta v pomoč dva odlomka iz mojega romana Potop, ki je pred nekaj meseci izšel pri založbi Chiara.

Komentar je pripravil profesor prava, dvojni doktor, Marko Pavliha.

Boleč korak nazaj pri priznavanju pravic jezikovnih manjšin

Napisi na železniški postaji v Čedadu bodo po novem le enojezični - v italijanščini, potem ko bili zadnjih deset let v treh jezikih, tudi v slovenščini, piše beneški petnajstdnevnik Dom. Poseg so izvedli v okviru obnove železniške proge Videm–Čedad, ki jo izvaja družba RFI, ki je del skupine italijanskih državnih železnic. Slednja je upravljanje proge prevzela iz rok družbe, ki je skrbela za progo Videm-Čedad. Dela, katerih zaključek je bil predviden spomladi letos, se bodo zavlekla še za eno leto, tako da bodo potniki še dolgo morali uporabljati nadomestne avtobuse. Trijezične table so namestili v začetku junija 2015 v okviru projekta »Vlak jezikov«, ki sta ga zasnovala in izvajala deželna agencija za furlanski jezik in omenjena družba za progo Videm-Čedad, z namenom, da bi storitve, obveščanje javnosti, železniško signalizacijo in vizualno podobo izvajali večjezično, sicer v italijanščini, furlanščini, slovenščini, nemščini in angleščini.

Marjana Debevec: Postajamo ljudje

»Mami, v bolnišnicah in domovih za ostarele se počutim neprijetno,« mi je ob odhodu z obiska moje tete v domu upokojencev dejal najmlajši sin. »Se strinjam,« sem mu odgovorila. »Tudi jaz se v teh prostorih ne počutim prijetno. Pa vendar ne gremo sem, da bi se počutili prijetno, ampak da bi bili blizu ljudem, ki so tukaj osamljeni ali kakorkoli trpijo.«