Na Rakovniku so redna “Srečanja z Bogom”, več let jih vodi salezijanec, delegat za poklicno pastoralo, Klemen Balažič. Ali lahko sploh kdo reče, zdaj pa znam ljubiti? Vedno smo učenci ljubezni. Pred leti je tako začel razmišljati, kaj lahko še ponudi študentom in mladim v poklicih, jih spodbudi k dejavnejši veri in k poglobitvi odnosa z Bogom.
Površinsko življenje mnogim ne zadostuje »Zame je vedno izziv, največje vprašanje, kako doseči tudi tiste, ki se za duhovno življenje posebej ne zanimajo? Osebno se jih trudim povabiti, opazujem ljudi in ob pogovoru ter navezavi osebnega stika jih povabim tudi na srečanja.«
Teološke kreposti, vera, upanje in ljubezen, nas povezujejo. Prinašajo lepe in dobre sadove.
Namen srečanj? »Je prav to, da si enkrat na mesec vzamemo nekaj časa, kot spodbudo za osebno delo, ni veliko je ravno dovolj pogosto za možnost duhovne rasti. Bog je naš prijatelj, v tem smislu želim z besedo in pristopom, ne na plehki način, predstaviti predvsem to, da nam je Bog blizu in hrepeni po nas. V odnosu z njim ni najbolj pomembno, kar mi želimo, ampak je še bolj pomembno to, da se odpremo Bogu, ki hrepeni po nas, se nam želi približati in je žejen naše ljubezni.«
Smo kot dvoživke »Čutimo hrepenenje po večji povezanosti z Bogom, po drugi strani pa si ne upamo zapustiti gotovosti tega sveta, privilegijev, ki nam jih ponuja. Smo kot hibridi, po eni strani hrepenimo, da bi bili tesni Jezusovi učenci, po drugi strani pa ne želimo izgubiti vsega, kar nam ponuja družba, v kateri živimo. Ta dva svetova sta si v nasprotju. In, seveda, čutimo to razdvojenost, razcepljenost. Treba pa se je odločiti, ali bomo sledili logiki tega sveta ali pa se bomo oklenili Jezusove Božje logike? Tukaj smo mnogokrat v razcepu.«
“Smo sol, a je treba paziti, da ne presolimo duhovne hrane. Pomembna je uravnoteženost. Mera, dodajati po malo, kar je težko, ker v zadnjih časih življenje pada v skrajnosti.”
Živimo pod pristiski
»Pritisk je danes velik, pričakovanja staršev, šole, družbe, sovrstnikov, pričakovanja do sebe so tudi mnogokrat velika, skratka nikoli ni dovolj. Mnogo je pritiskov. V pogovoru, tudi katehezah, ki jih pripravljam, zato hočem dati težo predvsem naslednjemu sporočilu, da je Jezus prišel prav zato, da nas razbremeni. Z nami vleče jarem, nismo sami v tem. Ne zavedamo se, da v poslanstvu, ki ga opravljamo v družbi, tudi v Cerkvi, ni zgolj naše breme. Jezus nam je na razpolaga, da ga vlečemo skupaj, tovor, ki nam ga nalaga življenje. Tudi sebe redno osveščam v tem, kot duhovnik namreč mnogokrat tudi doživljam stisko in si domišljam, da sem v tem trpljenju sam, toda preko molitve, odnosa z Bogom, pa prepoznam, da to ni res.«
Graditi skupnost je krščanstvo
»Mladim povem o svojih izkušnjah, s tem jim pomagam, da lahko zaupajo Bogu, mu preložijo bremena in da v tem niso sami. Prepoznam veliko potrebo po ustanavljanju majhnih skupin, v katerih se o tem pogovarjajo, se že s tem razbremenijo, že samo zato, ker vidijo, da imamo vsi bremena, ob izmenjavi medsebojnih izkušenj prepoznajo, da v tem niso nič posebnega, da imamo podobne skrbi in bremena skoraj vsi.«
“Iščemo upanje, v svojih življenjih in v današnji družbi. Za upanje je treba imeti ogromno vere. Bodimo upanje za ta svet. Bodimo sol. Tudi kristjani lahko hitro pademo v preizkušnjah. Z upanjem je zelo povezana potrpežljivost, vztrajati, čeprav še ne vidimo rezultatov. Uspehi so mnogokrat vidni morda šele po naši smrti.”
Odločitve
»Vidim, da bi mnogi svoje odločitve radi preložili, nekam v prihodnost. Ne gre samo za to, vedeti moramo tudi, o čem vse se je v življenju treba odločati, kaj razločevati? V naših zgodbah je polno nepovezanega, živimo raztreseno, razdrobljeno, od določenih stvari pa se je treba tudi ločiti za svobodnejšo pot naprej. Mnogi rečejo, ko prelagajo odločitev, da čakajo na znamenje? Mladi se izredno bojijo porazov in zmot. Če doživimo poraz, vemo, da smo hodili nekaj časa po poti, ki ni prava in se obrnemo ter nadaljujemo po drugi. Dokler pa sedimo in čakamo pa, ja ne moremo se zmotiti, toda obenem tudi stojimo na mestu. Pojdimo na pot, sprejmimo svojo krhkost, tudi to, da smo zmotljivi in da nam včasih preprosto ne gre. Samo premaknimo se, pojdimo iz mrtve točke, pojdimo skupaj na pot. Mlade moramo izvabiti iz pasivnosti.«
Na Rakovniku so redna “Srečanja z Bogom”, več let jih vodi salezijanec, delegat za poklicno pastoralo, Klemen Balažič. Ali lahko sploh kdo reče, zdaj pa znam ljubiti? Vedno smo učenci ljubezni. Pred leti je tako začel razmišljati, kaj lahko še ponudi študentom in mladim v poklicih, jih spodbudi k dejavnejši veri in k poglobitvi odnosa z Bogom.
Površinsko življenje mnogim ne zadostuje »Zame je vedno izziv, največje vprašanje, kako doseči tudi tiste, ki se za duhovno življenje posebej ne zanimajo? Osebno se jih trudim povabiti, opazujem ljudi in ob pogovoru ter navezavi osebnega stika jih povabim tudi na srečanja.«
Teološke kreposti, vera, upanje in ljubezen, nas povezujejo. Prinašajo lepe in dobre sadove.
Namen srečanj? »Je prav to, da si enkrat na mesec vzamemo nekaj časa, kot spodbudo za osebno delo, ni veliko je ravno dovolj pogosto za možnost duhovne rasti. Bog je naš prijatelj, v tem smislu želim z besedo in pristopom, ne na plehki način, predstaviti predvsem to, da nam je Bog blizu in hrepeni po nas. V odnosu z njim ni najbolj pomembno, kar mi želimo, ampak je še bolj pomembno to, da se odpremo Bogu, ki hrepeni po nas, se nam želi približati in je žejen naše ljubezni.«
Smo kot dvoživke »Čutimo hrepenenje po večji povezanosti z Bogom, po drugi strani pa si ne upamo zapustiti gotovosti tega sveta, privilegijev, ki nam jih ponuja. Smo kot hibridi, po eni strani hrepenimo, da bi bili tesni Jezusovi učenci, po drugi strani pa ne želimo izgubiti vsega, kar nam ponuja družba, v kateri živimo. Ta dva svetova sta si v nasprotju. In, seveda, čutimo to razdvojenost, razcepljenost. Treba pa se je odločiti, ali bomo sledili logiki tega sveta ali pa se bomo oklenili Jezusove Božje logike? Tukaj smo mnogokrat v razcepu.«
“Smo sol, a je treba paziti, da ne presolimo duhovne hrane. Pomembna je uravnoteženost. Mera, dodajati po malo, kar je težko, ker v zadnjih časih življenje pada v skrajnosti.”
Živimo pod pristiski
»Pritisk je danes velik, pričakovanja staršev, šole, družbe, sovrstnikov, pričakovanja do sebe so tudi mnogokrat velika, skratka nikoli ni dovolj. Mnogo je pritiskov. V pogovoru, tudi katehezah, ki jih pripravljam, zato hočem dati težo predvsem naslednjemu sporočilu, da je Jezus prišel prav zato, da nas razbremeni. Z nami vleče jarem, nismo sami v tem. Ne zavedamo se, da v poslanstvu, ki ga opravljamo v družbi, tudi v Cerkvi, ni zgolj naše breme. Jezus nam je na razpolaga, da ga vlečemo skupaj, tovor, ki nam ga nalaga življenje. Tudi sebe redno osveščam v tem, kot duhovnik namreč mnogokrat tudi doživljam stisko in si domišljam, da sem v tem trpljenju sam, toda preko molitve, odnosa z Bogom, pa prepoznam, da to ni res.«
Graditi skupnost je krščanstvo
»Mladim povem o svojih izkušnjah, s tem jim pomagam, da lahko zaupajo Bogu, mu preložijo bremena in da v tem niso sami. Prepoznam veliko potrebo po ustanavljanju majhnih skupin, v katerih se o tem pogovarjajo, se že s tem razbremenijo, že samo zato, ker vidijo, da imamo vsi bremena, ob izmenjavi medsebojnih izkušenj prepoznajo, da v tem niso nič posebnega, da imamo podobne skrbi in bremena skoraj vsi.«
“Iščemo upanje, v svojih življenjih in v današnji družbi. Za upanje je treba imeti ogromno vere. Bodimo upanje za ta svet. Bodimo sol. Tudi kristjani lahko hitro pademo v preizkušnjah. Z upanjem je zelo povezana potrpežljivost, vztrajati, čeprav še ne vidimo rezultatov. Uspehi so mnogokrat vidni morda šele po naši smrti.”
Odločitve
»Vidim, da bi mnogi svoje odločitve radi preložili, nekam v prihodnost. Ne gre samo za to, vedeti moramo tudi, o čem vse se je v življenju treba odločati, kaj razločevati? V naših zgodbah je polno nepovezanega, živimo raztreseno, razdrobljeno, od določenih stvari pa se je treba tudi ločiti za svobodnejšo pot naprej. Mnogi rečejo, ko prelagajo odločitev, da čakajo na znamenje? Mladi se izredno bojijo porazov in zmot. Če doživimo poraz, vemo, da smo hodili nekaj časa po poti, ki ni prava in se obrnemo ter nadaljujemo po drugi. Dokler pa sedimo in čakamo pa, ja ne moremo se zmotiti, toda obenem tudi stojimo na mestu. Pojdimo na pot, sprejmimo svojo krhkost, tudi to, da smo zmotljivi in da nam včasih preprosto ne gre. Samo premaknimo se, pojdimo iz mrtve točke, pojdimo skupaj na pot. Mlade moramo izvabiti iz pasivnosti.«
Na Rakovniku so redna “Srečanja z Bogom”, več let jih vodi salezijanec, delegat za poklicno pastoralo, Klemen Balažič. Ali lahko sploh kdo reče, zdaj pa znam ljubiti? Vedno smo učenci ljubezni. Pred leti je tako začel razmišljati, kaj lahko še ponudi študentom in mladim v poklicih, jih spodbudi k dejavnejši veri in k poglobitvi odnosa z Bogom.
Površinsko življenje mnogim ne zadostuje »Zame je vedno izziv, največje vprašanje, kako doseči tudi tiste, ki se za duhovno življenje posebej ne zanimajo? Osebno se jih trudim povabiti, opazujem ljudi in ob pogovoru ter navezavi osebnega stika jih povabim tudi na srečanja.«
Teološke kreposti, vera, upanje in ljubezen, nas povezujejo. Prinašajo lepe in dobre sadove.
Namen srečanj? »Je prav to, da si enkrat na mesec vzamemo nekaj časa, kot spodbudo za osebno delo, ni veliko je ravno dovolj pogosto za možnost duhovne rasti. Bog je naš prijatelj, v tem smislu želim z besedo in pristopom, ne na plehki način, predstaviti predvsem to, da nam je Bog blizu in hrepeni po nas. V odnosu z njim ni najbolj pomembno, kar mi želimo, ampak je še bolj pomembno to, da se odpremo Bogu, ki hrepeni po nas, se nam želi približati in je žejen naše ljubezni.«
Smo kot dvoživke »Čutimo hrepenenje po večji povezanosti z Bogom, po drugi strani pa si ne upamo zapustiti gotovosti tega sveta, privilegijev, ki nam jih ponuja. Smo kot hibridi, po eni strani hrepenimo, da bi bili tesni Jezusovi učenci, po drugi strani pa ne želimo izgubiti vsega, kar nam ponuja družba, v kateri živimo. Ta dva svetova sta si v nasprotju. In, seveda, čutimo to razdvojenost, razcepljenost. Treba pa se je odločiti, ali bomo sledili logiki tega sveta ali pa se bomo oklenili Jezusove Božje logike? Tukaj smo mnogokrat v razcepu.«
“Smo sol, a je treba paziti, da ne presolimo duhovne hrane. Pomembna je uravnoteženost. Mera, dodajati po malo, kar je težko, ker v zadnjih časih življenje pada v skrajnosti.”
Živimo pod pristiski
»Pritisk je danes velik, pričakovanja staršev, šole, družbe, sovrstnikov, pričakovanja do sebe so tudi mnogokrat velika, skratka nikoli ni dovolj. Mnogo je pritiskov. V pogovoru, tudi katehezah, ki jih pripravljam, zato hočem dati težo predvsem naslednjemu sporočilu, da je Jezus prišel prav zato, da nas razbremeni. Z nami vleče jarem, nismo sami v tem. Ne zavedamo se, da v poslanstvu, ki ga opravljamo v družbi, tudi v Cerkvi, ni zgolj naše breme. Jezus nam je na razpolaga, da ga vlečemo skupaj, tovor, ki nam ga nalaga življenje. Tudi sebe redno osveščam v tem, kot duhovnik namreč mnogokrat tudi doživljam stisko in si domišljam, da sem v tem trpljenju sam, toda preko molitve, odnosa z Bogom, pa prepoznam, da to ni res.«
Graditi skupnost je krščanstvo
»Mladim povem o svojih izkušnjah, s tem jim pomagam, da lahko zaupajo Bogu, mu preložijo bremena in da v tem niso sami. Prepoznam veliko potrebo po ustanavljanju majhnih skupin, v katerih se o tem pogovarjajo, se že s tem razbremenijo, že samo zato, ker vidijo, da imamo vsi bremena, ob izmenjavi medsebojnih izkušenj prepoznajo, da v tem niso nič posebnega, da imamo podobne skrbi in bremena skoraj vsi.«
“Iščemo upanje, v svojih življenjih in v današnji družbi. Za upanje je treba imeti ogromno vere. Bodimo upanje za ta svet. Bodimo sol. Tudi kristjani lahko hitro pademo v preizkušnjah. Z upanjem je zelo povezana potrpežljivost, vztrajati, čeprav še ne vidimo rezultatov. Uspehi so mnogokrat vidni morda šele po naši smrti.”
Odločitve
»Vidim, da bi mnogi svoje odločitve radi preložili, nekam v prihodnost. Ne gre samo za to, vedeti moramo tudi, o čem vse se je v življenju treba odločati, kaj razločevati? V naših zgodbah je polno nepovezanega, živimo raztreseno, razdrobljeno, od določenih stvari pa se je treba tudi ločiti za svobodnejšo pot naprej. Mnogi rečejo, ko prelagajo odločitev, da čakajo na znamenje? Mladi se izredno bojijo porazov in zmot. Če doživimo poraz, vemo, da smo hodili nekaj časa po poti, ki ni prava in se obrnemo ter nadaljujemo po drugi. Dokler pa sedimo in čakamo pa, ja ne moremo se zmotiti, toda obenem tudi stojimo na mestu. Pojdimo na pot, sprejmimo svojo krhkost, tudi to, da smo zmotljivi in da nam včasih preprosto ne gre. Samo premaknimo se, pojdimo iz mrtve točke, pojdimo skupaj na pot. Mlade moramo izvabiti iz pasivnosti.«
Via positiva
Danica Ozvaldič je magistrica ekonomije, ki se že od gimnazijskih let naprej ukvarja s pisanjem. Sprva je študirala slovenščino in angleščino, dokončala pa potem študij ekonomije. Na tem področju je največ naredila v vlogi mentorice. Vedno se je posebej posvečala medsebojnim odnosom in moči sodelovanja različnih ljudi in skupin. Vseskozi pa je tudi pisala, izšla je zbirka njenih pesmi in pred kratkim, po njenem prvem biografskem romanu Krojenje tišine, njen drugi roman Brez obraza.
Via positiva
Danica Ozvaldič je magistrica ekonomije, ki se že od gimnazijskih let naprej ukvarja s pisanjem. Sprva je študirala slovenščino in angleščino, dokončala pa potem študij ekonomije. Na tem področju je največ naredila v vlogi mentorice. Vedno se je posebej posvečala medsebojnim odnosom in moči sodelovanja različnih ljudi in skupin. Vseskozi pa je tudi pisala, izšla je zbirka njenih pesmi in pred kratkim, po njenem prvem biografskem romanu Krojenje tišine, njen drugi roman Brez obraza.
Via positiva
Lea Cok je igralka, ki se je z več odmevnimi vlogami in nastopi uveljavila v gledališču, na televiziji in filmu. Je tudi plesalka in interpretka, s pevskim talentom, skratka vsestranska ustvarjalka, ki svoja zanimanja širi na različna področja umetnosti. Izdala je tudi knjigo s premisleki, svoj prvenec z naslovom Teme o svetlem in svetloba v temi. Občasno sodeluje z Društvom za kulturo inkluzije, v pomoč otrokom s posebnimi potrebami, za njihovo večjo vključenost v družbo ter tudi pri projektu v pomoč ženskam za več samozavesti. Trenutno pa najbolj odmeva glavna vloga, ko je kot Bronja nastopila v filmu, posnetem po romanu Belo se pere na devetdeset.
Via positiva
Lea Cok je igralka, ki se je z več odmevnimi vlogami in nastopi uveljavila v gledališču, na televiziji in filmu. Je tudi plesalka in interpretka, s pevskim talentom, skratka vsestranska ustvarjalka, ki svoja zanimanja širi na različna področja umetnosti. Izdala je tudi knjigo s premisleki, svoj prvenec z naslovom Teme o svetlem in svetloba v temi. Občasno sodeluje z Društvom za kulturo inkluzije, v pomoč otrokom s posebnimi potrebami, za njihovo večjo vključenost v družbo ter tudi pri projektu v pomoč ženskam za več samozavesti. Trenutno pa najbolj odmeva glavna vloga, ko je kot Bronja nastopila v filmu, posnetem po romanu Belo se pere na devetdeset.
Via positiva
Ob aktualnih Dnevih evropske kulturne dediščine in Tednu kulturne dediščine smo k pogovoru povabili Jerneja Hudolina, arhitekta in dolgoletnega direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Via positiva
Ob aktualnih Dnevih evropske kulturne dediščine in Tednu kulturne dediščine smo k pogovoru povabili Jerneja Hudolina, arhitekta in dolgoletnega direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Via positiva
Prof. dr. Borut Kovačič, biolog, medicinski embriolog, je vodja mariborskega laboratorija za reproduktivno biologijo, nedavno izvoljen za predsednika evropskega združenja za humano reprodukcijo in embriologijo. Dela na področju raziskovanja neplodnosti. Zahtevna vsebina, ki vedno pod vprašaj postavlja tudi vidik etike.
Via positiva
Prof. dr. Borut Kovačič, biolog, medicinski embriolog, je vodja mariborskega laboratorija za reproduktivno biologijo, nedavno izvoljen za predsednika evropskega združenja za humano reprodukcijo in embriologijo. Dela na področju raziskovanja neplodnosti. Zahtevna vsebina, ki vedno pod vprašaj postavlja tudi vidik etike.
Via positiva
Dr. Tanja Ozvatič je ravnateljica in odgovorna urednica celjske Mohorjeve družbe, ki že 174 let neprekinjeno sledi viziji Antona Martina Slomška z izdajanjem knjig za široko množico, s tem pa ohranjajo dostopnost do kakovostne slovenske besede. Dr. Tanja Ozvatič je doštudirala slovenistiko, se ukvarjala s stiki z javnostmi, bila raziskovalka, delovala v gospodarstvu in po premišljeni poti pristala v založništvu. Vedno je rada brala. Še več o svojem videnju družbe, življenja in seveda lepoti besede ter bogastvu knjig, tudi o pomenu branja, pa je povedala v pogovoru.
Via positiva
Dr. Tanja Ozvatič je ravnateljica in odgovorna urednica celjske Mohorjeve družbe, ki že 174 let neprekinjeno sledi viziji Antona Martina Slomška z izdajanjem knjig za široko množico, s tem pa ohranjajo dostopnost do kakovostne slovenske besede. Dr. Tanja Ozvatič je doštudirala slovenistiko, se ukvarjala s stiki z javnostmi, bila raziskovalka, delovala v gospodarstvu in po premišljeni poti pristala v založništvu. Vedno je rada brala. Še več o svojem videnju družbe, življenja in seveda lepoti besede ter bogastvu knjig, tudi o pomenu branja, pa je povedala v pogovoru.
Via positiva
Milan Mandeljc je prejemnik naziva Naj učitelj leta 2025, diplomant Filozofske fakultete, angleškega in ruskega jezika ter književnosti, ki s svojim delom učitelja ob dobrih praksah kaže, kako močno lahko le en učitelj vpliva na življenje otrok in mladih. Izobraževal se je tudi v tujini. Uči na kamniški gimnaziji Rudolfa Maistra. Je tudi predan mož in oče ter velik ljubitelj narave, domač tudi pri šolski ljubiteljski igri. Pravi, da s podporo in zaupanjem prav učitelji in učenci lahko izboljšajo šolski sistem, so ključni nosilci kompetenc prihodnosti.
Via positiva
Milan Mandeljc je prejemnik naziva Naj učitelj leta 2025, diplomant Filozofske fakultete, angleškega in ruskega jezika ter književnosti, ki s svojim delom učitelja ob dobrih praksah kaže, kako močno lahko le en učitelj vpliva na življenje otrok in mladih. Izobraževal se je tudi v tujini. Uči na kamniški gimnaziji Rudolfa Maistra. Je tudi predan mož in oče ter velik ljubitelj narave, domač tudi pri šolski ljubiteljski igri. Pravi, da s podporo in zaupanjem prav učitelji in učenci lahko izboljšajo šolski sistem, so ključni nosilci kompetenc prihodnosti.
Via positiva
Tea Černigoj Pušnjak ima ustvarjalno življenje kljub hudi redki bolezni mišične distrofije, zaradi katere je že od otroštva na invalidskem vozičku. Je zelo dejavna na več področjih, sodeluje pri vodenju Združenja za redke bolezni ter ob zahtevni redni službi tudi na Društvu distrofikov. Z možem rada potujeta. Vsekakor je navdiha polna in dama, ki nam je v velik zgled.
Via positiva
Tea Černigoj Pušnjak ima ustvarjalno življenje kljub hudi redki bolezni mišične distrofije, zaradi katere je že od otroštva na invalidskem vozičku. Je zelo dejavna na več področjih, sodeluje pri vodenju Združenja za redke bolezni ter ob zahtevni redni službi tudi na Društvu distrofikov. Z možem rada potujeta. Vsekakor je navdiha polna in dama, ki nam je v velik zgled.
Via positiva
Alenka Šoštarič je v sklopu društva Samooskrbni.net več let tesno sodelovala s Sanjo Lončar, eno najvidnejših zagovornic naravnega načina življenja v sobivanju z naravo pri nas. Dvajset let je vodila največje slovensko nevladno gibanje – projekt Skupaj za zdravje človeka in narave. Raziskovala je naravne rešitve za težave sodobnega človeka, bila urednica in soavtorica triindvajsetih knjižnih uspešnic, od katerih je sedem prevedenih v nemški jezik. Bila je tudi priznana in uveljavljena predavateljica, publicistka, urednica, novinarka in raziskovalka. Vodila je seminarje za strokovno in splošno javnost v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji. Vodila tudi informacijsko središče Zazdravje.net.
Via positiva
Alenka Šoštarič je v sklopu društva Samooskrbni.net več let tesno sodelovala s Sanjo Lončar, eno najvidnejših zagovornic naravnega načina življenja v sobivanju z naravo pri nas. Dvajset let je vodila največje slovensko nevladno gibanje – projekt Skupaj za zdravje človeka in narave. Raziskovala je naravne rešitve za težave sodobnega človeka, bila urednica in soavtorica triindvajsetih knjižnih uspešnic, od katerih je sedem prevedenih v nemški jezik. Bila je tudi priznana in uveljavljena predavateljica, publicistka, urednica, novinarka in raziskovalka. Vodila je seminarje za strokovno in splošno javnost v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji. Vodila tudi informacijsko središče Zazdravje.net.
Naš pogled
Zadnjič smo imeli obletnico valete. 20 let. Kar nekaj časa torej od zadnjega stika z osnovnošolskimi klopmi, učitelji in sošolci. Tako kot vsakemu, tudi mene spomini na osnovnošolske čase obdajajo z lepimi in manj lepimi trenutki. Mešane občutke dobim, ko pomislim na svoje sošolce. Razumeli smo se povprečno, z nekaterimi smo ohranili stike, z drugimi smo se srečevali zgolj priložnostno v trgovini ali na kakšni prireditvi, s tistimi, ki so se odselili, pa se nismo videli praktično od valete.
Globine
Ateist Simon Rígač in jezuit p. Damjan Ristić sta razmišljala, kako vera oziroma nevera oblikuje človekov odnos do prihodnosti. Ali je prihodnost prostor upanja, razvoja in presežkov? Ali pa negotovosti, krize smisla in tehnološke neobvladljivosti? Pogovor lahko spremljate tudi na YouTube kanalu Radia Ognjišče.
Za življenje
V tokratni oddaji Za življenje je bil z nami logoterapevt Matic Vidic, ki je spregovoril o vlogi žene v družini.
Duhovna misel
Janez Novak je bil v mestu, kjer je živel, znamenit človek. Nekega dne je zaprosil krajevnega umetnika, da ga portretira. Slikar je najprej naredil osnutek in ...
Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Pogovor o
V času osamosvajanja Slovenije se je pokazalo, da je področje obrambe eno od temeljnih področij vsake države. Vojna na evropskih tleh, nas opozarja, da tega področja ne smemo zanemarjati. Zato smo tokrat spregovorili o domači obrambni industriji. Zakaj je potrebna? Kaj trenutno imamo? S kom sodelujemo? Kje se odpirajo nove možnosti? O tem sta spregovorila direktor Grozda obrambne industrije Slovenije – GOIS Boštjan Skalar in državni sekretar na ministrstvu za obrambo Boštjan Pavlin.
Za življenje
V tokratni oddaji Za življenje je bil z nami logoterapevt Matic Vidic, ki je spregovoril o vlogi žene v družini.
Spominjamo se
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Sobotna iskrica
Oddaja je prinesla pogovor s 15-letnim rejcem kokoši japonske vrste chabo Davidom Hrupom Mavsarjem. Z nami je delil svojo zgodbo uspeha reje kokoši, ki je iz otroške ljubezni prerasla v pravi hobi. V prvem delu oddaje pa smo nekaj radijskih minut namenili tudi ravnateljici in učencem OŠ Križevci, ki so si prislužili naslov naj kulturna šola.
Iz naših krajev
Poročali smo o prenovi dotrajanega vodovoda v Šentrupertu, dejavnostih območne Karitas Nova Gorica, 10-letnici odprtja MOL-ovega Fresh Cornerja, gozdni terapiji v Naklem in slovesnosti ob 100-letnici začetka gradnje Plečnikove cerkve v Bogojini.