Večina slovenskih kmetov svoje živali pozna po imenu. Redimo jih z ljubeznijo in spoštovanjem. Krava pri nas prej dobi veterinarsko pomoč kot človek prikliče zdravnika. To je realnost, ne floskula… In medtem ko se govori o dobrobiti živali, se nihče ne vpraša, kako je mogoče, da je zelenjava v trgovini cenejša od vode. Koliko migrantov v južni Evropi je zanjo delalo brez plačila? Koliko čebel je umrlo zaradi monokultur? Koliko otrok pobira avokado za »zdrave jedilnike« tistih, ki nam očitajo neetičnost, se sprašuje kmet Matej Potokar.

Današnji »Naš pogled« bom začel nekoliko drugače. Sposodil sem si nekaj naslovov, ki sem jih našel na portalu Info360 in Preiskovalno.si: »Zaradi goljufanja s potnimi stroški moral zapustiti UKC, službo pa dobil na ministrstvu« »SŽ: Oče Tine Gaber z novo pozicijo in občutno boljšo plačo« »Rekord: Javni uslužbenec v enem letu prejel skoraj 40.000 evrov bruto dodatka« »Afera Litijska 51: nakup sodne stavbe v vrednosti 7,7 milijona evrov« »Upokojenec pomagal prijatelju pri pleskanju in od Fursa dobil kazen« »Za računalnike ni interesa, poplavljenka in samohranilka pa ga ne dobita« »Star Solar: Podjetje v lasti Goloba je spreminjalo lastnika, prejema pa denar od državnega Borzena« »Afere pod ministrom Poklukarjem in nov sum zlorabe tajnih podatkov«

Avtorica opozarja, da videz politične realnosti v Sloveniji pogosto zavaja in da se za vladnimi obljubami skrivajo drugačni motivi. Kritizira premierja, ki s prepričljivim nastopom obljublja reforme in rešitve, a ob tem zanemarja dejanske posledice svojih politik. Nepoučeni državljani se hitro ujamejo v retoriko o izboljšavah zdravstva in dolgotrajne oskrbe, medtem ko bolj informirani opozarjajo na povečanje stroškov, pomanjkanje kadrov in odhod strokovnjakov v tujino. Tanja Dominko izpostavlja neskladje med obljubljeno podporo gospodarstvu in dejanskim odnosom do dobičkov podjetij ter dvomi o vzdržnosti proračuna zaradi številnih načrtovanih ukrepov. Dominko zato poziva k budnemu in kritičnemu spremljanju vladnih odločitev, saj pasivnost državljanov omogoča neodgovorno politično delovanje.

Komentar razmišlja o vplivu umetne inteligence (UI) na sodobni svet in njeni vlogi v prihodnosti, ki jo primerja z zgodovinskimi tehnološkimi preboji, kot so mikroprocesor, internet in mobilni telefon. UI prinaša številne izzive in ob svetovnem dnevu spretnosti mladih avtor poudarja pomen opremljanja mladih za prihodnost. Obenem se dotakne duhovne razsežnosti, kjer se sprašuje, ali mlade v dobi UI še zanimajo vprašanja o Bogu in »absolutni prihodnosti« – izrazu, ki ga uporabi Alojz Rebula v romanu Divji golob. Ta absolutna prihodnost (nebesa) po Rebuli kristjanu spremeni pogled na vse.

»Mami, v bolnišnicah in domovih za ostarele se počutim neprijetno,« mi je ob odhodu z obiska moje tete v domu upokojencev dejal najmlajši sin. »Se strinjam,« sem mu odgovorila. »Tudi jaz se v teh prostorih ne počutim prijetno. Pa vendar ne gremo sem, da bi se počutili prijetno, ampak da bi bili blizu ljudem, ki so tukaj osamljeni ali kakorkoli trpijo.«

Mašniško posvečenje je vsako leto praznik za Cerkev v Sloveniji. Zadnja leta sploh, ko statistika ni spodbudna in nas je žal okoli oltarja več fotografov kot novomašnikov. Ta kontrast mi je pri urejanju fotografij ostal v mislih kot močna podoba našega časa: veliko oči nas opazuje, malo pa je tistih, ki se odločijo stopiti na pot. V času, ko se zdi, da je glas Cerkve vse tišji in da je vsak duhovni poklic skoraj izjema, sem se vprašal, zakaj kljub vsemu ta odločitev navsezadnje še vedno kliče ...

Pa je prišel tisti, tako težko pričakovani zadnji dan šolskega leta. Tisti najslajši prvi počitniški teden, ko se otroci kar kopajo v svobodi poznejših juter in kasnejših večerov. Ko je za nasmeh na starševskem obrazu dovolj zavedanje, da popoldne ni treba nobenega otroka nikamor voziti in ko se v družinsko dinamiko namesto reda in obveznosti, naselita sproščenost in umirjenost.

Zadnjič sem šla mimo lokacije, kjer naj bi zgradili novi NUK – narodno in univerzitetno knjižnico. Med Križankami in Filozofsko fakulteto. Na tem mestu je po desetletjih parkirišča, zdaj prazen prostor. Parkirišča ni več, o gradnji – vsaj na prvi pogled – ni videti sledi. Spomnim se vznesenih nagovorov profesorjev ob vpisu na študij bibliotekarstva leta 1995, nekako v smislu, da bo leta 2000, v času našega dokončanja študija, novi NUK že stal in kjer bomo diplomanti morda celo dobili svojo zaposlitev. No, 30 let kasneje novega NUK-a še vedno ni, so se pa stvari začele dejansko premikati.