Valentin Inzko, doma v Svečah, Koroških Atenah, je bil šolnik, kulturnik, politik, mohorjan, človek dialoga in graditelj mostov. Vse življenjje je posvetil delu v dobro slovenskega naroda in sožitju. Imel je pomemben vpliv na pokoncilsko sinodo krške škofije in njene smernice na sobivanje dveh narodov in jezikov na Koroškem. 

Med umetniki, ki jih je vzela vojna, sta Karel Destovnik Kajuh in France Balantič. Mlada pesnika, predana slovenstvu, domovini, predvsem pa poeziji. Oba sta slutila smrt in postala žrtvi bratomorne vojne, eden kot partizan, drugi kot domobranec. Izreden umetniški dar in tisto, kar sta uspela uresničiti, je pri enem in drugem zasenčila politika; dobila sta nalepki narodni heroj in izdajalec. Tokrat smo se ustavili pri leto dni mlajšemu Karlu Destóvniku Kajúhu in njegovi poeziji.

Gledališčnik, pisatelj, dramatik in publicist Nikolaj Jelóčnik, po rodu Ljubljančan se je že v študentskih letih uveljavil kot režiser na frančiškanskem odru s Clodelovim Marijinim oznanjenjem. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in bil pozneje „duša“ gledališkega življenja v Argentini. Med drugim je napisal oratorij o Fridriku Baragi Eno samó je potrebno. Posvečal se je raziskovanju medvojnih in povojnih dogodkov v Sloveniji. Tako je nastala knjižica Teharje so tlakovane z našo krvjo in pozneje obsežna monografija v dveh delih Stalinistična revolucija na Slovenskem.

Misijonar, izseljenski duhovnik, baragoslovec, vzgojitelj, pisatelj in urednik Tone Zrnec je bil doma iz vasi Laporje pri Turjaku. V začetku vojne se je pridružil lazaristom, v Ljubljani končal klasično gimnazijo, bogoslovje pa na Gregoriani v Rimu. Kot misijonar je deloval v Španiji, Argentini, Čilu in Peruju. Od leta 1959 do smrti je skrbel za Slovence v Torontu, najprej v župniji Marije Pomagaj in zatem Marije Brezmadežne. Bil je ravnatelj sobotne slovenske šole, zborovodja, vicepostulator za beatifikacijo škofa Baraga, urednik revije Božja beseda. Napisal je vodič Po Baragovi deželi, pripravil filmu o Baragovem življenju in delu Sledovi. 

Kramolc je bil arhitekt in slikar, ki je tudi pisal. Čeprav je bil učenec Plečnika, Sternena, Jakca in Goršeta, je zaradi vojnih razmer in internacije v Gonars, akademijo končal v Torontu. Bil je mojster risbe, akvarela in grafike, pa tudi umetniške besede. Večino svojih del je tudi likovno opremil. Po osamosvojitvi je večkrat obiskal Slovenijo. V Ljubljani je izšla zbirka njegove kratke proze Podobe iz arhivov ter romani Potica za navadni dan, Tango v svilenih coklah in Sol v grlu. 

Učiteljica in pisateljica Nada Matičič, v Litiji rojena Ljubljančanka, je po študiju slavistike učila na ljubljanskih srednjih šolah. Čeprav je bil oče Ivan Matičič pisatelj, je hodila povsem svojo literarno pot. Pogosto je opisovala iskanje mladostnikov, spomine ali vprašanja polpreteklega in sodobnega časa. Pri vsem tem je imela izreden čut za pravico in etičnost. To kar nas razdvaja še danes, je opisala z besedami: „Petdeset let Krvave svobode je dolga doba, ki je ljudem vtisnila strah, podložnost, jih razvrednotila tako, da jim je pohabila duše.“

Kipar France Gorše je bil učenec Repiča in Meštroviča. Že leta 1930 je razstavljal na beneškem bienalu. Doma se je uveljavil že pred vojno. Po njej je živel v Trstu, nato v New Yorku in nazadnje v Svečah na Koroškem, ker ga domovina ni sprejela. Tam je poleg galerije postavil tudi Vrt slovenskih koroških kulturnikov. Njegova dela najdemo v Sloveniji, obeh Amerikah, Kanadi in številnih evropskih državah. 

Bil je pesnik, pisatelj, publicist in bibliotekar. Med vojno v Gonarsu in na prisilnem delu. Končal je študij zgodovine, zemljepisa in psihologije. Delal je v različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah in uporavnih službah. Znan je predvsem kot odličen pesnik za najmlajše; številne pesmi so doživele uglasbitve. Pisal je tudi za odrasle. Po upokojitvi je živel v Stični, napisal knjigo osv. Bernardu, p. Simonu Ašiču in zgodovinski prikaz obnovljene stiške opatije Oživljena tihota.