Izstopila sem iz kroga nasilja in manipulacij

Medicinska sestra Petra Strelec je pet let ostajala ujeta v partnerski zvezi z narcisom. Pristala je na dnu, v peklu tega odnosa, preden je odšla in začela novo življenje. Nedavno je o svoji izkušnji izdala knjigo V postelji s sovražnikom ? V oddaji sta skupaj z logoterapevtom Martinom Liscem govorila o psihičnem, verbalnem in fizičnem nasilju ter o moči in naučeni nemoči žrtve nasilja.

Zakaj vzgojni recepti ne delujejo?

V Tednu družine smo gostili družinskega očeta, moža in psihologa dr. Mihaela Černetiča. Spregovoril je o svoji knjigi Družinska sreča po naše, o nemoči vzgojnih nasvetov ter o humornih jutranjih prigodah družine z majhnimi otroki. 

Spremembe

Peti torek v mesecu je prinesel oddajo Kultura odnosov in v njej psihologinjo in terapevtko Silvo Matos. Novo leto je kot nepopisan list vabljivo izhodišče za spremembe. Te skušamo dirigirati sami, a največ se jih zgodi povsem nenadoma in mimo naših načrtov. Če jih ne sprejmemo in se nanje ne želimo prilagoditi, nas lahko to vodi v nemočno jezo, obup in depresijo.

Popolnost

Sončni žarki, ki zadnje dni precej bolj uspešno kot prejšnji teden podijo oblake iznad naših krajev, med nas zopet prinašajo več optimizma in lepši pogled v prihodnost. Vreme, večno živa in hvaležna tema pogovorov, letos s številom svojih uničujočih aktivnosti res ni skoparilo. Navajeni oporekanja, nasprotovanja, ugovarjanja, prelaganja odgovornosti in še številnih drugih novodobnih razvad, ki nam jih je prinesla demokracija in sodoben svet, smo se naenkrat znašli pred nečim Popolnim, absolutnim. V svetu, kjer nas vztrajno prepričujejo, da smo sami gospodarji svojega življenja in da se moramo temu primerno tudi obnašati, smo ob pogledu na radarsko sliko in vremensko napoved ostajali nemočni in brez besed. Marsikdo si je v mislih vrtel čas nazaj in se spraševal, kaj je naredil in kaj bi moral narediti, da bi ne občutil posledic divjanja narave.

Janez Juhant: Nesreča naj nas poveže in utrdi v solidarnosti!

Stiska nas more in mora povezati, da strnemo vrste in sodelujemo. Vojna v Ukrajini je strnila vrste evropskih politikov, poplavno razdejanje 4. avgusta je v Sloveniji spravilo politike in odgovorne skupaj in vsa država solidarno podpira prizadete. Vsak se je po svojih močeh in sposobnostih, odzval na izzive in stiske ljudi, ki so izgubili vse. Nemoč ob zunanjih silah je okrepila in povezala srca za vzajemno sodelovanje vseh, tudi odgovornih, ki so okrepljeni z velikodušnostjo večine državljanov in prijateljev iz tujine začutili moč in utrip celote. Vsak je pomagal, »ne zato, da bi se slikal v blatu«, pač pa da bi hitro in učinkovito lajšal bolečino prizadetih ter pomagal odpravljati posledice ujme. 

Komentar je pripravil profesor doktor Janez Juhant.

Ljudje smo se spet opazili

Tiho sem. Mogoče je to moja edina – in najbolj naravna – človeška reakcija na vse, kar se je v preteklih dneh z grozo vzbujajočimi rekami in strašljivimi plazovi nagrmadilo na Slovenijo. Tiho. Najprej čisto spontano, ker ne vem, kaj primernega bi v osuplosti tega trenutka sploh lahko rekel, pa tudi zato, ker sem se ob mnogih bolečinah ljudi okoli sebe naučil, da je v vsaki človeški stiski spričo njene nerazumljivosti še najbolj primerna prav tišina. Tišina je najboljša spremljevalka človekove groze in bolečine, stiske in nemoči.

Kako živeti čuječnost in kaj to sploh je?

Pol ure preživete v naravi je kot antidepresiv. Katere so še možne prve pomoči ob neravnovesju psihičnega zdravja? Ljudje nočemo biti nemočni. Živimo v prepričanju, ki je tudi privzgojeno, da zmoremo sami. Največja moč pa je pogosto ravno v dovoljenju po pomoči drugega. V Via positivi smo govorili o možnih rešitvah in iskanju izhodov, ko smo nezadovoljni ali v stiskah; kdaj je čas, da poiščemo pomoč strokovnjakov? Z Anjo Čorič, psihologinjo in supervizorko, podpredsednico Društva za razvijanje čuječnosti.

Tokrat bo drugače

Knjiga Tokrat bo drugače je prvenec Saše Kveder, matere, ki se že poldrugo desetletje bori s sinovo odvisnostjo. Resnična in pretresljiva zgodba, ki odstira vso bedo zasvojencev z drogami, je obenem neskončno optimistična in navdihujoča. Avtorica se je pogumno in odločno soočila s podoživljanjem težkega obdobja v njenem  življenju, za katerega pa se zaveda, da še ni končano. Knjiga je opomnik, da droge v naši družbi oz. v njeni senci obstajajo. Roman je realističen portret uničujočih posledic uživanja drog tako za mladostnike kot za njihove svojce. Odpira problematiko, kateri se v zadnjem času v javnosti posveča premalo pozornosti. Vendar gre za pomembno družbeno vprašanje, ki zadeva veliko slovenskih družin. Tudi zato se je Saša Kveder odločila, da svojo in sinovo zgodbo  predstavi javnosti, jo opozori ter seznani s trpljenjem odvisnika in družinsko tragedijo. Obenem upa, da bo njena izkušnja pomagala še komu, ki se morda v podobnih okoliščinah počuti nemočnega in osamljenega.