Is podcast Popolnost Is podcast
Popolnost

Sončni žarki, ki zadnje dni precej bolj uspešno kot prejšnji teden podijo oblake iznad naših krajev, med nas zopet prinašajo več optimizma in lepši pogled v prihodnost. Vreme, večno živa in hvaležna tema pogovorov, letos s številom svojih uničujočih aktivnosti res ni skoparilo. Navajeni oporekanja, nasprotovanja, ugovarjanja, prelaganja odgovornosti in še številnih drugih novodobnih razvad, ki nam jih je prinesla demokracija in sodoben svet, smo se naenkrat znašli pred nečim Popolnim, absolutnim. V svetu, kjer nas vztrajno prepričujejo, da smo sami gospodarji svojega življenja in da se moramo temu primerno tudi obnašati, smo ob pogledu na radarsko sliko in vremensko napoved ostajali nemočni in brez besed. Marsikdo si je v mislih vrtel čas nazaj in se spraševal, kaj je naredil in kaj bi moral narediti, da bi ne občutil posledic divjanja narave.

Izidor Šček

komentar

7. 11. 2023
Popolnost

Sončni žarki, ki zadnje dni precej bolj uspešno kot prejšnji teden podijo oblake iznad naših krajev, med nas zopet prinašajo več optimizma in lepši pogled v prihodnost. Vreme, večno živa in hvaležna tema pogovorov, letos s številom svojih uničujočih aktivnosti res ni skoparilo. Navajeni oporekanja, nasprotovanja, ugovarjanja, prelaganja odgovornosti in še številnih drugih novodobnih razvad, ki nam jih je prinesla demokracija in sodoben svet, smo se naenkrat znašli pred nečim Popolnim, absolutnim. V svetu, kjer nas vztrajno prepričujejo, da smo sami gospodarji svojega življenja in da se moramo temu primerno tudi obnašati, smo ob pogledu na radarsko sliko in vremensko napoved ostajali nemočni in brez besed. Marsikdo si je v mislih vrtel čas nazaj in se spraševal, kaj je naredil in kaj bi moral narediti, da bi ne občutil posledic divjanja narave.

Izidor Šček

VEČ ...|7. 11. 2023
Popolnost

Sončni žarki, ki zadnje dni precej bolj uspešno kot prejšnji teden podijo oblake iznad naših krajev, med nas zopet prinašajo več optimizma in lepši pogled v prihodnost. Vreme, večno živa in hvaležna tema pogovorov, letos s številom svojih uničujočih aktivnosti res ni skoparilo. Navajeni oporekanja, nasprotovanja, ugovarjanja, prelaganja odgovornosti in še številnih drugih novodobnih razvad, ki nam jih je prinesla demokracija in sodoben svet, smo se naenkrat znašli pred nečim Popolnim, absolutnim. V svetu, kjer nas vztrajno prepričujejo, da smo sami gospodarji svojega življenja in da se moramo temu primerno tudi obnašati, smo ob pogledu na radarsko sliko in vremensko napoved ostajali nemočni in brez besed. Marsikdo si je v mislih vrtel čas nazaj in se spraševal, kaj je naredil in kaj bi moral narediti, da bi ne občutil posledic divjanja narave.

Izidor Šček

komentar

Naš pogled

VEČ ...|20. 2. 2024
Damijana Medved: Mednarodni dan maternega jezika

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

Damijana Medved: Mednarodni dan maternega jezika

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

komentar mednarodni dan maternega jezika slovenščina uporaba jezika nacionalna preverjanja znanja branje generacije učenje jezika večjezičnost

Naš pogled

Damijana Medved: Mednarodni dan maternega jezika

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

VEČ ...|20. 2. 2024
Damijana Medved: Mednarodni dan maternega jezika

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

Damijana Medved

komentar mednarodni dan maternega jezika slovenščina uporaba jezika nacionalna preverjanja znanja branje generacije učenje jezika večjezičnost

Naš pogled

VEČ ...|13. 2. 2024
Pustno dobro delo in neizmerna hvaležnost

Za nami je dobrodelna sobota, 22. Pustna Sobotna iskrica, ki je rodila tako lep sad, da mi v srcu še danes odmevajo besede misijonarke s. Urše Marinčič: »Počutim se tako majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za najmanjše. Boglonaj. Bog žívi Slovenijo!«

Pustno dobro delo in neizmerna hvaležnost

Za nami je dobrodelna sobota, 22. Pustna Sobotna iskrica, ki je rodila tako lep sad, da mi v srcu še danes odmevajo besede misijonarke s. Urše Marinčič: »Počutim se tako majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za najmanjše. Boglonaj. Bog žívi Slovenijo!«

komentar

Naš pogled

Pustno dobro delo in neizmerna hvaležnost

Za nami je dobrodelna sobota, 22. Pustna Sobotna iskrica, ki je rodila tako lep sad, da mi v srcu še danes odmevajo besede misijonarke s. Urše Marinčič: »Počutim se tako majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za najmanjše. Boglonaj. Bog žívi Slovenijo!«

VEČ ...|13. 2. 2024
Pustno dobro delo in neizmerna hvaležnost

Za nami je dobrodelna sobota, 22. Pustna Sobotna iskrica, ki je rodila tako lep sad, da mi v srcu še danes odmevajo besede misijonarke s. Urše Marinčič: »Počutim se tako majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za najmanjše. Boglonaj. Bog žívi Slovenijo!«

Jure Sešek

komentar

Naš pogled

VEČ ...|6. 2. 2024
Spopad na levici, kot ga že dolgo ni bilo in dvojna igra Roberta Goloba

Aktualni politični komentar.

Spopad na levici, kot ga že dolgo ni bilo in dvojna igra Roberta Goloba

Aktualni politični komentar.

komentar politika info vlada korupcija SD Gibanjesvoboda Levica

Naš pogled

Spopad na levici, kot ga že dolgo ni bilo in dvojna igra Roberta Goloba

Aktualni politični komentar.

VEČ ...|6. 2. 2024
Spopad na levici, kot ga že dolgo ni bilo in dvojna igra Roberta Goloba

Aktualni politični komentar.

Alen Salihović

komentar politika info vlada korupcija SD Gibanjesvoboda Levica

Naš pogled

VEČ ...|30. 1. 2024
Nov napad na slovensko kmetijstvo?

V Vodniku po trajnostni potrošnji, ki naj bi bralce spodbudil k odgovornemu obnašanju do okolja, smo spet priča napadom na kmetijstvo. Kako si to razložiti?

Nov napad na slovensko kmetijstvo?

V Vodniku po trajnostni potrošnji, ki naj bi bralce spodbudil k odgovornemu obnašanju do okolja, smo spet priča napadom na kmetijstvo. Kako si to razložiti?

komentar kmetijstvo

Naš pogled

Nov napad na slovensko kmetijstvo?

V Vodniku po trajnostni potrošnji, ki naj bi bralce spodbudil k odgovornemu obnašanju do okolja, smo spet priča napadom na kmetijstvo. Kako si to razložiti?

VEČ ...|30. 1. 2024
Nov napad na slovensko kmetijstvo?

V Vodniku po trajnostni potrošnji, ki naj bi bralce spodbudil k odgovornemu obnašanju do okolja, smo spet priča napadom na kmetijstvo. Kako si to razložiti?

Robert Božič

komentar kmetijstvo

Naš pogled

VEČ ...|23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

komentar

Naš pogled

Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

VEČ ...|23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Nataša Ličen

komentar

Naš pogled

VEČ ...|16. 1. 2024
Tone Gorjup: Dražgoše

Dražgoše. Nujne za ohranjanje revolucionarne dediščine. Matjaž Nemec je ob obletnici slavne bitke, ki se je skozi desetletja oblikovala v mit, dejal, da Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Tako so pred njim pridigali tudi drugi govorniki na kraju, ki je bil za domačine predvsem kraj velikega trpljenja in tragedije. Tokrat so ga uporabili za začetek volilne kampanje pred evropskimi parlamentarnimi volitvami.  

Tone Gorjup: Dražgoše

Dražgoše. Nujne za ohranjanje revolucionarne dediščine. Matjaž Nemec je ob obletnici slavne bitke, ki se je skozi desetletja oblikovala v mit, dejal, da Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Tako so pred njim pridigali tudi drugi govorniki na kraju, ki je bil za domačine predvsem kraj velikega trpljenja in tragedije. Tokrat so ga uporabili za začetek volilne kampanje pred evropskimi parlamentarnimi volitvami.  

komentar družba spomin

Naš pogled

Tone Gorjup: Dražgoše

Dražgoše. Nujne za ohranjanje revolucionarne dediščine. Matjaž Nemec je ob obletnici slavne bitke, ki se je skozi desetletja oblikovala v mit, dejal, da Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Tako so pred njim pridigali tudi drugi govorniki na kraju, ki je bil za domačine predvsem kraj velikega trpljenja in tragedije. Tokrat so ga uporabili za začetek volilne kampanje pred evropskimi parlamentarnimi volitvami.  

VEČ ...|16. 1. 2024
Tone Gorjup: Dražgoše

Dražgoše. Nujne za ohranjanje revolucionarne dediščine. Matjaž Nemec je ob obletnici slavne bitke, ki se je skozi desetletja oblikovala v mit, dejal, da Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Tako so pred njim pridigali tudi drugi govorniki na kraju, ki je bil za domačine predvsem kraj velikega trpljenja in tragedije. Tokrat so ga uporabili za začetek volilne kampanje pred evropskimi parlamentarnimi volitvami.  

Tone Gorjup

komentar družba spomin

Naš pogled

VEČ ...|9. 1. 2024
Naš pogled - Kmetje na Barikadah

Naš pogled - Kmetje na Barikadah

komentar

Naš pogled

Naš pogled - Kmetje na Barikadah
VEČ ...|9. 1. 2024
Naš pogled - Kmetje na Barikadah

Jože Bartolj

komentar

Naš pogled

VEČ ...|2. 1. 2024
Tadej Sadar: Naj novo postane staro. Brezkompromisno izpolnimo pomen besed: poštenost, iskrenost, ljubezen.

Urednik Radia Ognjišče, raziskuje prehod v novo dobo, govori o vplivu tehnološke revolucije, ki je primerljiva z najpomembnejšimi izumi v zgodovini, in o družbenopolitičnih pretresih, ki še vedno oblikujejo naš svet. Sadar poudarja pomembnost naravovarstva in nujnosti sprejemanja odgovornih odločitev za prihodnost. Avtor vabi k razmisleku o starodavnih vrednotah, kot so poštenost, iskrenost in ljubezen, ter njihovi pomembnosti v sodobnem svetu. Obenem vas vabi k drobnim, a pomembnim odločitvam, ki lahko pripomorejo k boljši prihodnosti in oblikujejo svet v boljši kraj za prihodnje generacije. Ta navdihujoča epizoda je namenjena vsem, ki iščejo upanje in smernice v teh turbulentnih časih.

Tadej Sadar: Naj novo postane staro. Brezkompromisno izpolnimo pomen besed: poštenost, iskrenost, ljubezen.

Urednik Radia Ognjišče, raziskuje prehod v novo dobo, govori o vplivu tehnološke revolucije, ki je primerljiva z najpomembnejšimi izumi v zgodovini, in o družbenopolitičnih pretresih, ki še vedno oblikujejo naš svet. Sadar poudarja pomembnost naravovarstva in nujnosti sprejemanja odgovornih odločitev za prihodnost. Avtor vabi k razmisleku o starodavnih vrednotah, kot so poštenost, iskrenost in ljubezen, ter njihovi pomembnosti v sodobnem svetu. Obenem vas vabi k drobnim, a pomembnim odločitvam, ki lahko pripomorejo k boljši prihodnosti in oblikujejo svet v boljši kraj za prihodnje generacije. Ta navdihujoča epizoda je namenjena vsem, ki iščejo upanje in smernice v teh turbulentnih časih.

komentar tehnološka revolucija družba politika naravovarstvo narava poštenost iskrenost ljubezen sodobni izzivi trajnostni razvoj osebna odgovornost upanje

Naš pogled

Tadej Sadar: Naj novo postane staro. Brezkompromisno izpolnimo pomen besed: poštenost, iskrenost, ljubezen.

Urednik Radia Ognjišče, raziskuje prehod v novo dobo, govori o vplivu tehnološke revolucije, ki je primerljiva z najpomembnejšimi izumi v zgodovini, in o družbenopolitičnih pretresih, ki še vedno oblikujejo naš svet. Sadar poudarja pomembnost naravovarstva in nujnosti sprejemanja odgovornih odločitev za prihodnost. Avtor vabi k razmisleku o starodavnih vrednotah, kot so poštenost, iskrenost in ljubezen, ter njihovi pomembnosti v sodobnem svetu. Obenem vas vabi k drobnim, a pomembnim odločitvam, ki lahko pripomorejo k boljši prihodnosti in oblikujejo svet v boljši kraj za prihodnje generacije. Ta navdihujoča epizoda je namenjena vsem, ki iščejo upanje in smernice v teh turbulentnih časih.

VEČ ...|2. 1. 2024
Tadej Sadar: Naj novo postane staro. Brezkompromisno izpolnimo pomen besed: poštenost, iskrenost, ljubezen.

Urednik Radia Ognjišče, raziskuje prehod v novo dobo, govori o vplivu tehnološke revolucije, ki je primerljiva z najpomembnejšimi izumi v zgodovini, in o družbenopolitičnih pretresih, ki še vedno oblikujejo naš svet. Sadar poudarja pomembnost naravovarstva in nujnosti sprejemanja odgovornih odločitev za prihodnost. Avtor vabi k razmisleku o starodavnih vrednotah, kot so poštenost, iskrenost in ljubezen, ter njihovi pomembnosti v sodobnem svetu. Obenem vas vabi k drobnim, a pomembnim odločitvam, ki lahko pripomorejo k boljši prihodnosti in oblikujejo svet v boljši kraj za prihodnje generacije. Ta navdihujoča epizoda je namenjena vsem, ki iščejo upanje in smernice v teh turbulentnih časih.

Tadej Sadar

komentar tehnološka revolucija družba politika naravovarstvo narava poštenost iskrenost ljubezen sodobni izzivi trajnostni razvoj osebna odgovornost upanje

Naš pogled

Naš pogled je kolumna, ki jo pišejo sodelavci Radia Ognjišče. Pogled je sicer rezerviran za oči. Kot takšen pozna več perspektiv. Ker je »naš«, se trudimo, da ima pogled na dogodke, ki se dotikajo vseh nas, tudi globino, še več, naša želja je, da se naš pogled sreča z vašim.

Tadej Sadar

Radio Ognjišče

Priporočamo
|
Aktualno

Naš pogled

VEČ ...|20. 2. 2024
Damijana Medved: Mednarodni dan maternega jezika

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

Damijana Medved: Mednarodni dan maternega jezika

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

Damijana Medved

komentarmednarodni dan maternega jezikaslovenščinauporaba jezikanacionalna preverjanja znanjabranjegeneracijeučenje jezikavečjezičnost

Glasbeni medgeneracijski večer

VEČ ...|27. 9. 2023
Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Marjan Bunič, Jure Sešek

Sol in luč

VEČ ...|20. 2. 2024
Postni nagovor p. Christiana Gostečnika.

Pripravili smo posnetek nagovora p. Christiana Gostečnika, ki ga je imel lani pri maši na pepelnično sredo, v drugem delu pa ste lahko slišali nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Zgodbe za veselje do življenja, ki jo je uredil Božo Rustja in je izšla pri založbi Ognjišče.

Postni nagovor p. Christiana Gostečnika.

Pripravili smo posnetek nagovora p. Christiana Gostečnika, ki ga je imel lani pri maši na pepelnično sredo, v drugem delu pa ste lahko slišali nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Zgodbe za veselje do življenja, ki jo je uredil Božo Rustja in je izšla pri založbi Ognjišče.

Tadej Sadar

odnosiduhovnost

Pogovor o

VEČ ...|21. 2. 2024
O spominu na žrtve komunističnih zločinov

V oddaji Pogovor o smo se tokrat posvetili rak rani slovenske zgodovine, spominu na žrtve komunističnih zločinov, ki mnoge nimajo niti groba niti uradnega dneva spomina več, odkar je lani vlada Roberta Goloba sprejela odločitev, da 17. maj ni več temu namenjen. V studiu sta bila zgodovinarja dr. Mitja Ferenc in dr. Jože Možina, dotaknili pa smo se tudi peticije, ki jo je prejšnji teden obravnaval Evropski parlament.

O spominu na žrtve komunističnih zločinov

V oddaji Pogovor o smo se tokrat posvetili rak rani slovenske zgodovine, spominu na žrtve komunističnih zločinov, ki mnoge nimajo niti groba niti uradnega dneva spomina več, odkar je lani vlada Roberta Goloba sprejela odločitev, da 17. maj ni več temu namenjen. V studiu sta bila zgodovinarja dr. Mitja Ferenc in dr. Jože Možina, dotaknili pa smo se tudi peticije, ki jo je prejšnji teden obravnaval Evropski parlament.

Tanja Dominko

politikaživljenje

Dogodki

VEČ ...|6. 1. 2024
Radijska igra: Stopinje na vodi

Božični čas je prinesel novo avtorsko radijsko igro Maje Morela z naslovom Stopinje na vodi. Vstopili smo v pripoved angela Gabrijela, ki nas je popeljal v zgodbo rojstva nebogljenega otroka - Odrešenika - pred več kot dva tisoč leti. Popelje nas po stopinjah, ki sta jih za seboj pustila Jožef in Marija, ko sta utirala pot novorojenemu.

Radijska igra: Stopinje na vodi

Božični čas je prinesel novo avtorsko radijsko igro Maje Morela z naslovom Stopinje na vodi. Vstopili smo v pripoved angela Gabrijela, ki nas je popeljal v zgodbo rojstva nebogljenega otroka - Odrešenika - pred več kot dva tisoč leti. Popelje nas po stopinjah, ki sta jih za seboj pustila Jožef in Marija, ko sta utirala pot novorojenemu.

Maja Morela, Jakob Čuk

božičrojstvoJezusradijska igra

Pevci zapojte, godci zagodte

VEČ ...|26. 2. 2024
Ljudski pevci iz Tuhinjske doline praznujejo 10 let

Gostje tokratne oddaje o ljudski glasbi so bili pevci iz Tuhinjske doline, ki beležijo 10 let organiziranega delovanja. Večina jih poje v cerkvenem zboru, nekateri pa delujejo tudi v mešanem pevskem zboru Mavrica v Šmartnem v Tuhinju. Po pevskih vajah in nedeljskih mašah pogosto nadaljujejo s spontanim prepevanjem v gostilni. Ljudska pesem pa se oglasi še ob žegnanjih, rojstnodnevnih zabavah in drugih neformalnih druženjih.

Ljudski pevci iz Tuhinjske doline praznujejo 10 let

Gostje tokratne oddaje o ljudski glasbi so bili pevci iz Tuhinjske doline, ki beležijo 10 let organiziranega delovanja. Večina jih poje v cerkvenem zboru, nekateri pa delujejo tudi v mešanem pevskem zboru Mavrica v Šmartnem v Tuhinju. Po pevskih vajah in nedeljskih mašah pogosto nadaljujejo s spontanim prepevanjem v gostilni. Ljudska pesem pa se oglasi še ob žegnanjih, rojstnodnevnih zabavah in drugih neformalnih druženjih.

Vesna Sever Borovnik

glasbadružbaspomin

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|26. 2. 2024
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 26. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 26. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|26. 2. 2024
Spletni obrazci na občinah avstrijske Koroške tudi v slovenščini

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon pozdravlja, da so za občine na avstrijskem Koroškem po novem na voljo spletni obrazci tudi slovenskem jeziku. Projekt je izvedla občina Globasnica s podporo Urada zveznega kanclerja. „Ponosni smo, da s tem projektom prispevamo k spodbujanju dvojezičnosti in izboljšanju javnih storitev za slovensko narodno skupnost in slovenske državljane EU v vseh koroških občinah“, je za Slovenski spored ORF dejal župan občine Globasnica Bernard Sadovnik. Pripravljenih je 98 obrazcev od rojstnega lista in potrdila za državljanstvo, prek prijave prebivališča, prošnje za gradbeno dovoljenje do prošnje za izstavitev izvlečka iz registra umrlih. Obrazci na voljo vsem občinam na območju avstrijske Koroške, ne le dvojezičnim. Novi spletni obrazci bodo v vseh občinah avstrijske Koroške dobrodošli tudi za državljane Slovenije, ki tam bivajo. 

Spletni obrazci na občinah avstrijske Koroške tudi v slovenščini

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon pozdravlja, da so za občine na avstrijskem Koroškem po novem na voljo spletni obrazci tudi slovenskem jeziku. Projekt je izvedla občina Globasnica s podporo Urada zveznega kanclerja. „Ponosni smo, da s tem projektom prispevamo k spodbujanju dvojezičnosti in izboljšanju javnih storitev za slovensko narodno skupnost in slovenske državljane EU v vseh koroških občinah“, je za Slovenski spored ORF dejal župan občine Globasnica Bernard Sadovnik. Pripravljenih je 98 obrazcev od rojstnega lista in potrdila za državljanstvo, prek prijave prebivališča, prošnje za gradbeno dovoljenje do prošnje za izstavitev izvlečka iz registra umrlih. Obrazci na voljo vsem občinam na območju avstrijske Koroške, ne le dvojezičnim. Novi spletni obrazci bodo v vseh občinah avstrijske Koroške dobrodošli tudi za državljane Slovenije, ki tam bivajo. 

Matjaž Merljak

družbarojaki

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|26. 2. 2024
Umor Alekseja Navalnega in pomen njegovega zgleda

Več kot teden dni po umoru ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega so njegovo truplo vendarle izročili njegovi materi. V oddaji Spoznanje več, predsodek manj popoldne smo se ustavili ob pogledu na tega izjemnega borca za drugačno Rusijo, pa tudi ob volitvah v Belorusiji in prihajajočih volitvah v Rusiji. Naš gost je bil zgodovinar in politični analitik dr. Aleš Maver.

Umor Alekseja Navalnega in pomen njegovega zgleda

Več kot teden dni po umoru ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega so njegovo truplo vendarle izročili njegovi materi. V oddaji Spoznanje več, predsodek manj popoldne smo se ustavili ob pogledu na tega izjemnega borca za drugačno Rusijo, pa tudi ob volitvah v Belorusiji in prihajajočih volitvah v Rusiji. Naš gost je bil zgodovinar in politični analitik dr. Aleš Maver.

Robert Božič

politika