Po Nebeški poti k Očetu - Žarko Mlekuž

Stopili smo na enajstdnevno romanje po Nebeški poti in slišali, kako jo je doživel in opisal Žarko Mlekuž. Od otoka Barbana do Svetih Višarij in naprej v Log pod Mangartom - skozi z vasi in mesta, kjer govorijo slovensko, italijansko, furlansko in nemško. Z nami je bil avtor, ki je v svojo romarsko pripoved spretno vpletel osebno zgodbo vračanja k Očetu. V nagradni igri (nagrada je bila Žarkova knjiga) so sodelovali številni - na vprašanje, katera je najdaljša etapa Nebeške poti in koliko meri, je pravilno odgovorila poslušalka iz Grosuplja,.

Blaž Lesnik

Dr. Ernest Petrič o prihodnosti Slovenije

Katere pomembne odločitve bi morali sprejeti, da sploh lahko govorimo prihodnosti? Na to je odgovarjal v tokratni oddaji prof. Petrič. Še prej se je ustavil pri odločitvi za samostojno Slovenijo 23. decembra 1990. Prepričan je, da tudi danes večina podpira samostojno državo, ki pa jo lahko izgubimo. Nujno je urediti našo preteklost, ki nas razdvajajo; predvsem pa pokopati mrtve. Vrednote, se morda spreminjajo a temeljni principi, ki urejajo medčloveške odnose ostajajo. Spregovoril je tudi o tretji veji oblasti, ki je daleč od tega, da bi bila všečna politiki, o izbiri kompetentnih ljudi na volitvah in mestu Slovenije v širšem prostoru. 

Tone Gorjup

Sestra Nikolina

S. Nikolina je za kuhalnico najprej poprijela, ko je pomagala mami doma v Lenartu v Slovenskih goricah. Eno leto se je šolala pri sestrah na gospodinjski šoli v Avstriji. Nato je, da bi zaslužila za šolnino, kuhala v turističnem objektu ob Vrbskem jezeru. Vmes je dozorela odločitev za vstop k samostan, in sicer v red šolskih sester v Repnjah. Tam je nadaljevala kuharsko tradicijo sestre Vendeline, ki je bila tudi njena učiteljica v Avstriji. Leta 1975 je začela pripravljati kuharske tečaje in svoje bogato znanje posredovala več kot tisoč ženam in dekletom. Leta 1990 je začela pripravljati recepte za tednik Družina, od leta 2006 sodeluje z našim radiem. 

Matjaž Merljak

Prvo leto Zamejske športne koordinacije

Zamejska športna koordinacija (Zaško) je preko regijskih pisarn Olimpijskega komiteja Slovenije v Celovcu, Trstu, Monoštru in Zagrebu odprla možnosti razvoja in pridobivanje mladih v zamejske skupnosti, kjer je bilo teh dejavnosti v preteklosti zelo malo. »Šport je edinstveno sredstvo, da se ohranja jezik in identiteta. Ko mladim nekaj vcepiš v srce in če je to v slovenskem jeziku, to nese naprej v zrela leta,« je prepričan Ivan Peterlin, predsednik Zveze slovenskih športnih društev v Italiji. »Kar se je zgodilo v zadnjem času, je preseglo naša pričakovanja. Prej smo sodelovali na posameznih projektih, zdaj so postavljeni novi temelji, imamo strnjene moči. Regijski centri so izjemno pomembni za zavest skupnosti,« je o projektu Zamejske športne koordinacije povedal predsednik Slovenske športne zveze v Celovcu Marijan Velik. Delovanje koordinacije so pozitivno ocenili tudi predstavniki iz Hrvaške in Madžarske, saj omogoča, da se mladi, kjer ni dvojezičnega šolstva, aktivno vključijo v delovanje slovenske manjšine, kjer so trenutno v kulturnih društvih v večini zbrani starejši.

Matjaž Merljak

Alenka Puhar: Puharca pod mizo

V mogočnih dveh knjigah o temnih in svetli strani Dela, ki ju je prejšnji mesec poslal na svetlo Igor Omerza, je tam proti koncu fotografija nasmejane ženske, ki ima za hrbtom napis: Nisu sve kurve iste. In ta ženska sem jaz, Alenka Puhar, v polovico mlajši izdaji. Le kaj mi je bilo?! Izjava, da vse kurbe niso enake, seveda pomeni, da so nekatere malo boljše, oziroma malo manj pokvarjene… Sem bila tako pijana, da sem padla pod mizo?! In to celo v službi?! 

Ne, to o Puharci pod mizo mi ni prišlo na misel zaradi možnosti, da bi se tako sramotno napila. Povezano je s starim pregovorom, da se lastna hvala pod mizo vala. In takšne hvale, toliko pozitivnih besed, kot se jih najde v tistem koncu knjige, ki je posvečen svetli strani Dela in meni osebno, zlepa nisem deležna. Že res, začne se s hudo negativno oznako, ki pravi …

Komentar je pripravila prevajalka in publicistka, Alenka Puhar.

Alenka Puhar