Čudne počitnice

Počitniško pozdravljeni!

Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.

V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. 

Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo. 

Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.

Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.

Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic. 

V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne. 

Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh. 

Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.

Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom. 

Pa lepe počitnice! 

Do kam sežejo okoljska vprašanja v času kruha in iger?

Zajel nas je vročinski val, osredotočeni smo na šport in zabavo, pomembna okoljska vprašanja, kot so podnebna kriza in uničenje ekosistemov, ostajajo prezrta. EU je sprejela zakonodajo o obnovi narave, a politični interesi otežujejo dolgoročne rešitve. V Sloveniji vročino spremlja polemika glede Magnificovega koncerta v Tivoliju, kar postavlja vprašanja o zaščiti narave pred kratkoročnimi političnimi in ekonomskimi interesi.

Pohabljene besede

Boli me vse bolj skrivenčena oblika besede. Ta se širi kot virus, proti kateremu očitno nimamo nobenega ustreznega cepiva. Beseda zboleva v vseh družbenih okoljih in na vseh življenjskih področjih. Tako že vsi nekaj ’rabijo’ in ne ’potrebujejo’, ’zmagujejo nasprotnike’ namesto ’premagujejo’, ’ne rabijo priti’ namesto ’jim ni treba priti’, ’brez da bi vadili’ namesto ’ne da bi vadili’, začenjajo ’z gradnjo’, potrjujejo ’kvaliteto’, skrivajo pred ’otroci’, štejejo ’procente’ … Pohabljene besede in cele fraze krevsajo na vsakem koraku – ne le v pogovarjalnem jeziku, ampak na govorniških pultih, v popevkah, v medijih ... Le kdo jim bo pomagal!

Šolsko leto se je končalo, a problemi ...

Šolsko leto se je končalo in tako učenci kot učitelji so si oddahnili, saj je šola postala zelo stresen prostor za večino od njih. V zadnjih dveh mesecih smo priča številnim primerom psihološkega in fizičnega nasilja ter vandalizma na šolah, kar postavlja vprašanje varnosti v šolskem okolju.

Za dolgoročno rešitev problema nasilja in varnosti v šolah je treba sodelovati z vsemi deležniki, vključno s starši, učitelji in lokalnimi oblastmi. Pomembno je tudi, da se vzpostavijo jasni mehanizmi za odstranjevanje nasilnih učencev iz šol ter da se izobražuje učitelje za boljše prepoznavanje in obravnavanje nasilja. Le tako lahko zagotovimo varno in spodbudno okolje za vse učence.

Dan državnosti

Ne vem, kako uspešni bi bili pri osnovnošolskem testu iz zgodovine in vprašanjih …

Radijske počitnice - Romunija 2024

Tokratni Naš pogled so pripravili radijci počitnikarji Nataša, Urša, Tone, Jure, Izidor, Matej, Marjan in Rok.

Alen Salihović in Anton Stres: Ali bo Evropa krščanska, ali pa je ne bo!

Pred nami je volilna nedelja. Petič v zgodovini samostojne Slovenije bomo volili Evropske poslanke in poslance. Tokrat bomo v Bruselj poslali devet izbranih. Bera je velika. Imamo namreč 11 list na vsaki od teh pa je devet kandidatk in kandidatov.